Jedro

Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zavarovalnine iz zavarovanja avtomobilskega kaska v zvezi s prometno nezgodo, ki se je tožniku pripetila dne 1. 2. 2008 na poti iz O. proti Š..

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski zavrnilni sodbi. Odločilno stališče pritožbenega sodišča (kot tudi prvostopenjskega sodišča) je, da je voznik izgubil svoje pravice iz zavarovanja, ker v pravdi ni dokazal svojega „neizmikanja preiskavi alkoholiziranosti“.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 43/2013 z dne 4. 7. 2013 dopustilo tožnikovo revizijo v smeri preizkusa pravilnosti presoje v pravnomočni sodbi, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti domneve alkoholiziranosti.

4. Tožnik je v pravočasni dopuščeni reviziji poudaril, da je bilo relevantno dejansko stanje v pretežnem delu nesporno in sta stranki soglašali, da je do prometne nezgode prišlo, da je bilo zavarovano vozilo poškodovano, prav tako pa je bila nesporna tudi višina nastale škode. Sporno pa je bilo vprašanje (ne)izpodbite domneve alkoholiziranosti. Tožena stranka je trdila, da zaradi dejstva, da tožnik na kraju nesreče ni poklical policije ter posledično ni opravil testa alkoholiziranosti, domneva ni izpodbita. Tožnik pa je domnevo alkoholiziranosti izpodbijal z navedbami, da pred vožnjo alkohola sploh ni pil, kar je dokazoval z izjavami prič in predlogom zaslišanja prič, pri čemer sodišče in nasprotna stranka nista nikoli nasprotovali vsebini izpovedb. Tožnik ni dokazoval, da ni spil preveč alkohola, temveč, da sploh ni pil, o čemer so vse priče soglašale. Vsekakor ni razumno od tožnika pričakovati, da bo ob manjši nezgodi, ob kateri je nastala zgolj premoženjska škoda, klical policijo samo iz razloga, da bo lahko opravil test alkoholiziranosti in izkazal, da ni vinjen. Takšno ravnanje glede na nastalo zgolj premoženjsko škodo ni razumno oziroma je nesorazmerno, na kar nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je tožena zavarovalnica na spletni strani celo objavila navodila, kako ravnati v primeru nesreč, iz katerih izhaja, da v podobnih primerih, kot je tožnikov, klic policije ni obvezen. Materialnopravno stališče nižjih sodišč naj bi bilo tudi v nasprotju s sodno prakso, pri čemer se tožnik sklicuje na sodbo VS RS II Ips 598/94. Nižji sodišči nista pojasnili, s kakšnimi dokazi bi bilo domnevo mogoče izpodbiti, niti zakaj dokaz z zaslišanjem prič za izpodbitje domneve ni primeren. Če namreč dokaz z zaslišanjem prič ne zadostuje za ovrženje domneve, prav tako ni mogoče sklepati, kaj bi poleg preizkusa alkoholiziranosti ali merjenja stopnje alkohola v krvi (kar kot že pojasnjeno skladno s prakso nista edini možnosti za ovrženje domneve) domnevo sploh lahko izpodbilo. Priče seveda niso sposobne presoditi, ali je voznik spil preveč alkohola, da bi smel voziti, zato takšno dokazovanje za ovrženje domneve izpodbojnosti resnično ne bi bilo zadostno. V tožnikovem primeru pa so vse priče skladno izpovedale, da tožnik alkohola sploh ni pil, kar nedvomno lahko služi kot primeren dokaz za ovrženje domneve alkoholiziranosti.

5. Sodišče je vročilo revizijo toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Stališče Vrhovnega sodišča je, da nižji sodišči relevantnih zavarovalnih pogojev nista razlagali v skladu s kogentnimi določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sta zato zmotno uporabili materialno pravo.

8. Določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska o tem, da je treba prometno nesrečo prijaviti pristojni policijski postaji, je treba razlagati v skladu s kogentno določbo 942. člena OZ, ki določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovanega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih obveznosti. Dejstvo, da tožnik o prometni nezgodi ni obvestil policije, zato samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Zaradi enakega razloga tudi neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi oziroma odklonitvijo možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti (v nadaljevanju izmikanju preiskavi), ki v skladu s 3. točko prvega odstavka 10. člena zavarovalnih pogojev ustvarja domnevo, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost. V tem kontekstu zato niso nepomembne tožnikove trditve o tem, da je v prometni nesreči nastala le manjša premoženjska škoda, da je toženka v svojih navodilih (priloga A6) svetovala voznikom, da zahtevajo, da na kraj dogodka pride policija le v primerih večje materialne škode ali telesnih poškodb udeležencev, ter da tožnik pred nastankom zavarovalnega primera ni pil alkoholnih pijač.

9. Vrhovno sodišče je razveljavilo izpodbijani sodbi ob uporabi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava namreč nista ugotavljali, ali so bila konkretna tožnikova ravnanja pred in po nastopu zavarovalnega primera takšna, da je z njimi mogoče zapolniti pravni standard izmikanja preiskavi v smislu točke c) tretjega odstavka 10. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska ZAK 51/06. 10. Odločitev o revizijskih stroških ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.