Jedro

V postopku ni bilo sporno, da je tožnik zapustil kraj nezgode ne da bi pred tem o dogodku obvestil policijo, ki bi lahko ugotovila njegovo (ne)alkoholiziranost, torej je bila v obravnavanem primeru zaradi tožnikovega izmika preiskavi oz. možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti glede na navedeno pravno podlago vzpostavljena domneva njegove alkoholiziranosti. Dokazno breme, da se dejansko ni izmikal preiskavi in da torej v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola, je bilo tako v obravnavanem primeru na tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2008 do plačila in tožniku naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 20,00 EUR.

2. Zoper sodbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik, ki opozarja na nepravilnost stališča o neustreznosti izpodbijanja domneve alkoholiziranosti s pričami. Sam je to domnevo izpodbijal z dokazovanjem, da v času nezgode ni bil vinjen, ker na večer nezgode sploh ni pil alkohola, kar je dokazoval s pisnimi izjavami prič. Z njimi torej ni poskušal dokazati dejstva, za katerega bi bilo potrebno strokovno znanje ali ocena, ampak dejstvo, ki so ga priče zaznale in pojasnile, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da sodišče njihovih izjav očitno ne šteje za neverodostojne, jih pa ocenjuje kot neustrezen dokaz. Dokazal je, da tistega dne ni pil alkohola, s čimer je izpodbil domnevo alkoholiziranosti, saj oprava testa alkoholiziranosti oz. podvrženje preiskavi krvi ne more biti edini standard, s katerim je mogoče to domnevo izpodbiti. Nepravilno je tudi stališče, da bi moral tožnik zaradi obstoja pogodbenega razmerja s toženko ne glede na to, kaj je ta objavila na svoji spletni strani, ob nezgodi poklicati policijo. Tožnik je v razmerju s toženko laik, ki se je nanašal na navodila na spletni strani, kjer je navedeno, da v primeru nenastanka večje škode oz. poškodb udeležencev, prijava policiji ni potrebna. Toženka ni pojasnila, zakaj ima na spletni strani drugačna navodila, kot so vsebovana v pogodbi, vsekakor pa tako ravnanje ne more iti v škodo tožnika kot laika. Izpovedal je, da je bilo vozilo po nezgodi še vozno, torej bi bilo nesmiselno klicati policijo, saj mu je nastala le materialna škoda, zlasti upoštevaje, da je bila noč, sam pa je ves dan delal in je moral z delom nadaljevati tudi naslednjega dne. Ocena o neprimernosti ravnanja tožnika, ki da bi se moral zavedati svojih obveznosti, je toliko bolj zmotna, ker je izkazal, da je takoj ob nastanku nezgode poklical svojega zavarovalnega agenta G.V.. Opozarja na stališče Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa z dne 28.9.2005, I Cp 1290/2005, da zaradi neizpolnitve kakšne od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti ob nastanku zavarovalnega primera zavarovanec ne izgubi pravice do odškodnine ali zavarovalne vsote. Izgubo zavarovalnih pravic bi tako lahko predstavljala le neizpodbita domneva alkoholiziranosti, ki jo je sodišče presojalo mnogo preozko, saj je bila s predloženimi dokazi nedvomno izpodbita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor, v katerem je tožnik vtoževal zavarovalnino na podlagi sklenjene pogodbe o kasko zavarovanju njegovega avtomobila, na katerem je v prometni nezgodi dne 1.2.2008 nastala materialna škoda. Med strankama so bila nesporna dejstva obstoja zatrjevane nezgode, poškodovanja vozila in višina same škode, toženka pa je plačilu zavarovalnine nasprotovala s trditvijo, da tožnik, ki je ob nezgodi tudi vozil avtomobil, po nezgodi brez tehtnega razloga odšel s kraja nezgode in ni obvestil policije, s čimer se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti oz. ga preprečil, glede na pogodbene pogoje, po katerih je bila sklenjena zavarovalna polica, pa ima to za posledico izgubo zavarovalnih pravic.

5. Pravno podlago za odločanje v obravnavanem primeru predstavljajo Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska ZAK 51/06 (v nadaljevanju splošni pogoji), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama. Med primeri, v katerih zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, je v 3. točki prvega odstavka 10. člena splošnih pogojev določen tudi primer, ko je voznik zavarovanega avtomobila v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, pri čemer je zavarovalnici dokazovanje njegove alkoholiziranosti olajšano s tremi dejanskimi domnevami iz a-c točk 3. točke prvega odstavka 10. člena splošnih pogojev. Takoj ko zavarovalnica izkaže eno izmed teh domnevnih baz (stopnja alkohola v krvi, pozitiven alkotest, izmik preiskavi alkoholiziranosti), sodišče domnevano dejstvo (alkoholiziranost voznika) vzame za podlago svoje sodbe brez dokaza in se dokazno breme za ugotovitev neobstoja alkoholiziranosti prevali na voznika.

6. V postopku ni bilo sporno, da je tožnik zapustil kraj nezgode ne da bi pred tem o dogodku obvestil policijo, ki bi lahko ugotovila njegovo (ne)alkoholiziranost, torej je bila v obravnavanem primeru zaradi tožnikovega izmika preiskavi oz. možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti glede na navedeno pravno podlago vzpostavljena domneva njegove alkoholiziranosti. Dokazno breme, da se dejansko ni izmikal preiskavi in da torej v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola, je bilo tako v obravnavanem primeru na tožniku. Tega, da kraja prometne nezgode ni zapustil zato, da bi se izmaknil preiskavi oz. možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, pa tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, saj tega z izjavami prič, da na dan nezgode ni užival alkohola, sploh ni mogoče dokazati in je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje o neustreznosti predlaganega dokazovanja. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da tožnik tega, da se po nezgodi ni izmikal preiskavi oz. ugotavljanju alkoholiziranosti, v postopku ni substancirano trdil, ampak se je le zmotno skliceval na razlago, da domneva alkoholiziranosti nastopi izključno v primeru, ko policist vozniku odredi test alkoholiziranosti, pa ga ta odkloni, ne pa tudi v primerih, kot je obravnavani, kar pa glede na določbo točke c 3. točke prvega odstavka 10. člena splošnih pogojev ne drži. 7. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik zato izgubil zavarovalne pravice, pravilen, njegove pritožbene navedbe o dokazanosti dejstva, da na dan nezgode ni užival alkohola, pa se ob povedanem izkažejo za pravno nepomembne. Neuspešno je tudi sklicevanje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 1290/2005. To, da opustitev dolžnosti obvestila policije o nezgodi v skladu s splošnimi pogoji ne pomeni avtomatično izgube pravic iz zavarovanja, sicer drži, vendar pa tožnik ob tem spregleda, da opustitev te dolžnosti predstavlja domnevno bazo, na podlagi katere se sklepa o obstoju izmikanja preiskavi. V primeru, da vse dejanske okoliščine utemeljujejo zaključek, da se voznik preiskavi ni izmaknil, vprašanje opustitve prijave nezgode za odločitev res ni več relevantno, vendar pa v obravnavanem primeru tožnik svojega neizmikanja preiskavi alkoholiziranosti, kot navedeno, ni dokazal. Zato se tudi pritožbene navedbe o dejanskem neobstoju obveznosti obveščanja policije o nezgodi izkažejo za pravno nepomembne.

8. Ker glede na obrazloženo, pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).