Jedro

Za obstoj pravno priznane nepremoženjske škode po 183. členu OZ zadostuje že sama kršitev te osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena. Ali drugače povedano, obstoj škode se v takem primeru predpostavlja. Z zatrjevanjem škodljivega ravnanja, ki naj bi pomenilo kršitev osebnostne pravice (ugleda in dobrega imena), se zatrjuje tudi obstoj škode. Sodišče pa ob presoji, ali določeno ravnanje pomeni protipravno kršitev osebnostne pravice, obenem ugotavlja tudi obstoj pravno priznane nepremoženjske škode.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter se vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pravna oseba in v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe (183. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) v višini 10.000,00 EUR in objavo sodbe (178. člen OZ), ker je bil v časopisu ... 29. 2. 2012 objavljen članek z naslovom ..., v katerem je avtor članka povzel izjave toženca, s katerimi blati tožečo stranko. Tožnica je izpostavila naslednje izjave toženca: 1. Občina je koncesijo podelila družbi, s katero pol A.-nov ni zadovoljnih, 2. na račun izvajanja njihovih storitev je veliko pritožb, 3. logična razlaga za podelitev koncesije C. d. o. o. bi lahko bila le v izrazito politično prijateljskih vezeh, ki jih ima direktor družbe z županom. Te izjave so bile objavljene tudi v drugih medijih. Tožnica je trdila, da so te izjave neresnične in krnijo ugled in dobro ime tožeče stranke, posledično pa ji nastaja škoda na njenem ugledu in dobrem imenu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede uveljavljanja škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena, saj ni podala konkretnih navedb o tem, kdaj in kakšna škoda ji je nastala. Tožeča stranka je (po opravljenem materialnem procesnem vodstvu sodišča, v okviru katerega je tožnico pozvalo, da specificira, kakšna konkretna škoda na ugledu in dobrem imenu ji je nastala) navedla, da so bila direktorju postavljena vprašanja v smeri medijskih navedb toženca, kaj te pomenijo in kaj naj bi bilo narobe z njihovim poslovanjem, direktor je moral večkrat in na večih mestih ter več osebam pojasnjevati, kaj je ozadje medijske diskreditacije in da gre za neresnične navedbe, podobni očitki so bili posredovani tudi drugim zaposlenim, kar je vplivalo na njihovo počutje pri delu s pacienti in je delo trpelo. Po presoji sodišča prve stopnje tožnica s temi navedbami ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nastanka škode. Pri tem pojasni, da pri tožeči stranki kot pravni osebi resda duševne bolečine že pojmovno ne morejo nastopiti kot posledica kršitve osebnostnih pravic. Tako je že sama njihova kršitev (okrnitev ugleda in dobrega imena) lahko pravno priznana škoda, vendar je tožeča stranka kljub temu dolžna podati ustrezno trditveno podlago o nastali škodi (na primer ogorčenje in nezaupanje strank, zmanjševanje števila registriranih pacientov, poizvedovanje dobaviteljev materiala in podobno) in okoliščinah, na osnovi katerih bi sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino. Zgolj splošna navedba o pojasnjevanju ozadja večim ljudem na večih mestih ne zadošča, sploh ker gre za vprašanje zobozdravstva, ki je v javnem interesu in je javna diskusija razumljiva in zaželena.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, da so trditve tožeče stranke glede nastanka škode zelo pavšalne in niso konkretizirane. Doda še, da je tožeča stranka res predlagala, da bi njen zastopnik in zaposleni pojasnili, da so jih stranke in poslovni partnerji spraševali, kaj pomenijo opisane navedbe toženca, pri čemer so bili vsi v zelo slabem položaju in so se počutili prizadete, kar vse se je odražalo tudi na delu zaposlenih, vendar so dokazi namenjeni dokazovanju podanih trditev in nikakor ne morejo nadomeščati pomanjkljivosti v trditveni podlagi pravdnih strank.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 93/2015 z dne 18. 6. 2015 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne presoje, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede obstoja nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe.

5. Dopuščeno revizijo vlaga tožeča stranka, kot navaja uvodoma, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po mnenju tožeče stranke je zaključek sodišča prve in druge stopnje, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede obstoja nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe, zmoten. Tožeči stranki namreč uveljavljane nepremoženjske škode konkretno sploh ni bilo treba opredeliti. Pravna oseba ne more trpeti duševnih bolečin, ker slednje že pojmovno ne morejo nastati, saj pravna oseba nima bioloških lastnosti, da bi lahko čutila bolečine. Zato je po 183. členu OZ že sama okrnitev ugleda pravne osebe pravno priznana nepremoženjska škoda. Po mnenju tožeče stranke že obstoj samega protipravnega ravnanja toženca, ko je podal navedene izjave, zadostuje, da lahko tožeča stranka zahteva od toženca plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Podrejeno pa tožeča stranka poudarja, da je podala zadostno trditveno podlago glede nastanka škode, ki ji jo je povzročil toženec. Tožeča stranka je namreč pojasnila, da so po objavi spornih izjav toženca nastale zanjo zelo negativne posledice in v čem so se kazale. Tožeča stranka zaključuje, da je zaradi opisanega zmotnega materialnopravnega zaključka obeh sodišč ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

6. Na revizijo je odgovoril toženec. V odgovoru najprej izpostavlja dvom v pravilnost odločitve Vrhovnega sodišča, ko je v obravnavanem primeru dopustilo revizijo, saj je bilo na sporno pravno vprašanje s strani Vrhovnega sodišča že odgovorjeno v zadevi II Ips 274/2013 z dne 4. 6. 2015, sklep o dopustitvi revizije v konkretni zadevi pa je bil izdan dne 18. 6. 2015, torej po tem, ko je bila omenjena sodba že izdana. Nadalje navaja, da po njenem mnenju tožeča stranka z opredelitvijo škode z besedno zvezo "zelo negativne posledice" ni zadostila standardu konkretiziranosti in dokazanosti škode v skladu z ustaljeno prakso višjih sodišč. Ravno tako pavšalno zatrjevanje o tem, da so bila direktorju tožeče stranke in njenim zaposlenim zastavljena vprašanja o zapisih v spornih člankih, ne zadosti bremenu, ki ga nosi tožeča stranka. Zato tožeča stranka tudi ni zadostila kriterijem, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 274/2013, saj s svojo skopo in pavšalno argumentacijo ne izkaže zrcalno negativnega učinka na ugled in dobro ime pravne osebe. Poleg tega tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala protipravnosti v časopisu povzetih izjav toženca. Predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške odgovora na revizijo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka utemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritrdilo pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede nastale nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena po določbi 183. člena OZ, ker ni podala konkretnih navedb o tem, kdaj in kakšna škoda ji je nastala.

9. Revizijsko sodišče se je s podobnim pravnim vprašanjem glede zadostne trditvene podlage glede nastanka škode v odškodninskih sporih zaradi posega v pravico do ugleda in dobrega imena pravne osebe (183. člen OZ) že srečalo v zadevi II Ips 274/2013 z dne 4. 6. 2015. V njej je presojalo, ali je trditvena podlaga, ki se zamejuje na to, da ponudi domnevno protipravno izjavo ter njen zrcalen negativen učinek na ugled in dobro ime pravne osebe, dovoljšnja, da v primeru utemeljene odškodninske podlage omogoča vsaj delno prisojo odškodnine in zavzelo pritrdilen odgovor.

10. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki ju pravo priznava tako fizičnim kot pravnim osebam. Po prvem odstavku 179. člena OZ je fizična oseba upravičena do denarne odškodnine za kršitev osebnostne pravice samo, če ta kršitev povzroči nadaljnjo posledico - duševne bolečine. Vendar pa pravna oseba že pojmovno ne more trpeti duševnih bolečin. Zato za obstoj pravno priznane nepremoženjske škode po 183. členu OZ zadostuje že sama kršitev te osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena. Ali drugače povedano, obstoj škode se v takem primeru predpostavlja. Z zatrjevanjem škodljivega ravnanja, ki naj bi pomenilo kršitev osebnostne pravice (ugleda in dobrega imena), se zatrjuje tudi obstoj škode. Sodišče pa ob presoji, ali določeno ravnanje pomeni protipravno kršitev osebnostne pravice, obenem ugotavlja tudi obstoj pravno priznane nepremoženjske škode.

11. Kot je revizijsko sodišče pojasnilo v zadevi II Ips 274/2013, če se izkaže, da sporna izjava že po objektivnih merilih protipravno posega v ugled in dobro ime pravne osebe, ji za takšen poseg in tipizirano škodo, ki ga ta predstavlja, pripada vsaj določena pravična denarna odškodnina. Če pa tožeča stranka ob tem navede še dodatno konkretizirane posledice, ki jih je objava povzročila, to pomeni le to, da ji bo prisojena višja odškodnina, kot bi ji sicer pripadala že zaradi samega objektivno zaznavnega posega oziroma njegovega zrcalnega učinka v sferi ugleda in dobrega imena pravne osebe. Sodišče mora torej v okviru preizkusa sklepčnosti tožbe presoditi le to, ali trditvena podlaga ponuja domnevno protipravno izjavo in njen zrcalen negativen učinek na ugled in dobro ime pravne osebe.

12. Tožeča stranka ima tako prav, ko trdi, da je svojemu trditvenemu bremenu zadostila že s tem, ko je trdila, da so bile na podlagi protipravnega ravnanja toženca, ko je o njej podal neresnične izjave, v medijih objavljene neresnične trditve o tožeči stranki, ki protipravno posegajo v njen ugled in dobro ime. V kolikor bi sodišče presodilo, da očitano ravnanje že po objektivnih merilih protipravno posega v osebnostne pravice tožeče stranke, že ta ugotovitev zadošča za prisojo vsaj določene odškodnine in tožeči stranki zato ni bilo treba še posebej zatrjevati, kdaj in kakšna škoda ji je nastala.

13. Vendar je v obravnavanem primeru tožeča stranka tudi to storila. Revizijsko sodišče se namreč ne strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka ni konkretno navedla, kdaj in kakšne škodne posledice so ji zaradi objave spornih izjav nastale. Tožeča stranka je trdila, da so bila direktorju postavljena vprašanja v smeri medijskih navedb toženca, kaj te pomenijo in kaj naj bi bilo narobe z njihovim poslovanjem, direktor je moral večkrat in na večih mestih ter več osebam pojasnjevati, kaj je ozadje medijske diskreditacije in da gre za neresnične navedbe, podobni očitki so bili posredovani tudi drugim zaposlenim, kar je vplivalo na njihovo počutje pri delu s pacienti in je delo trpelo. V zvezi s temi trditvami je predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika in zaposlenih. Po presoji revizijskega sodišča je tožeča stranka s tem zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dodatno konkretiziranih škodnih posledic, ki so ji jih toženčeve izjave povzročile.

14. Iz povedanega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje z drugačnim razlogovanjem pomena 183. člena OZ pri presoji sklepčnosti tožbe zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (odškodninska trditvena podlaga tožbe je ostala neizčrpana). S tem je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišča druge in prve stopnje v celoti razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Glede na obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju presoditi, ali očitano toženčevo ravnanje pomeni protipraven poseg v pravico do ugleda in dobrega ima tožeče stranke kot pravne osebe, in ji v primeru pritrdilnega odgovora, če bo presodilo, da okoliščine primera to opravičujejo, prisoditi pravično denarno odškodnino ter odločiti o njenem zahtevku za objavo sodbe. Pri morebitni odmeri višine odškodnine naj sodišče upošteva zgoraj zavzeto stališče, da je oškodovanec, če navede še dodatno konkretizirane posledice, ki jih je objava povzročila, upravičen do višje odškodnine, kot bi mu sicer pripadala že zaradi samega objektivno zaznavnega posega oziroma njegovega zrcalnega učinka v sferi ugleda in dobrega imena pravne osebe.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.