Jedro

Med strankama je trajalo delovno razmerje do določenega datuma, skladno z dogovorom med strankama ter datumom v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnik podpisal ob nastopu dela. Tožnik po izteku dogovorjenega trajanja delovnega razmerja ni ostal na delu pri toženi stranki. Šele takšen razlog bi utemeljeval transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas, vendar to v konkretnem primeru ni izkazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo primarnemu zahtevku in ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi do 30. 10. 2012 (I. točka izreka), pri čemer je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku od 30. 9. 2012 do 30. 10. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo tako, da za tožnika od bruto plače za mesec oktober obračuna in vplača prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti plače do plačila in ga za čas od 30. 9. 2012 do 30. 10. 2012 prijavi v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v preostalem zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 20. 5. 2012 in razvezana z 20. 3. 2013, da se prizna tožniku vse pravice iz delovnega razmerja od 31. 10. 2012 do 20. 3. 2013, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 8.000,00 EUR in da je tožena stranka dolžna tožniku dodeliti naloge delovnega mesta glavnega natakarja (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo podredni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama do 9. 12. 2012, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo glavnega natakarja, da je dolžna tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela glavnega natakarja, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 30. 10. 2012 do 9. 12. 2012, vključno s plačami, davki in prispevki ter tožniku izplačati neto plače z zamudnimi obrestmi, tožniku zagotoviti vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje od 31. 10. 2012 do 9. 12. 2012 (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov ter zoper odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi morala biti odločitev sodišča tako glede temelja kot višine zahtevka drugačna. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in v nadaljevanju presoje izhajati iz tega temelja. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2012 izčrpno pojasnil razloge, da so bili med strankama izpolnjeni pogoji za transformacijo pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas. V trenutku, ko je prejel od tožene stranke ponudbo pogodbe o zaposlitvi za čas 6 mesecev, ki jo je podpisal, se je skladno z določbo 21. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) štelo, da je bila pogodba sklenjena. Direktor tožene stranke je ravnal samovoljno, ko je brez soglasja tožnika spremenil čas trajanja pogodbe, kar je nedopustno. Poleg tega je tožena stranka ravnala mimo dogovora, saj je tožnika razporedila na navadna natakarska dela. Tožnik je sklenil pogodbo s toženo stranko tudi iz razloga, ker mu je obljubila delo v restavraciji A. na najvišjem nivoju. Zaradi takšne obljube je odklonil ponudbo drugega delodajalca B., ki mu je ponudil službo za nedoločen čas. Sodišče bi moralo pri presoji sporne zadeve izhajati iz določb 21. in 27. člena OZ. Sklicuje se na izpovedbo kadrovnice tožene stranke C.C., da je trajala sezona do 30. 9. 2012, kar pomeni, da je tožena stranka v zvezi z že navedenim samovoljnim ravnanjem direktorja priznala, da ni obstajal zakonski razlog za sklenitev pogodbe za določen čas za dlje, kot do datuma 30. 9. 2012. Sodišče je tako zmotno ugotovilo, da je med strankama trajala pogodba o zaposlitvi do 30. 10. 2012. Tožnik meni, da je bila v njegovem primeru sklenjena pogodba o zaposlitvi v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) in kolektivno pogodbo, zaradi česar bi moralo sodišče šteti, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je torej v sporu dokazal, da bi moral ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki še naprej, kar pomeni, da je v sporu dokazan temelj za transformacijo pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas, ker je razlog za sklenitev pogodbe za določen čas oziroma začasna potreba po delu zaradi sezonskega dela prenehala en mesec prej, to je do 30. 9. 2012. V tej zvezi je sodišče zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 88. člena OZ. V primeru, da gre za sklepanje delovnega razmerja s strani delodajalca kot močnejše stranke, ki delavcu kot šibkejši stranki predloži že sestavljeno pogodbo, pomeni predrugačenje listine s strani delodajalca nemoralno dejanje, ki krši dobre poslovne običaje, vsebuje pa tudi znake ravnanja, ki je lahko kaznivo. Sodišče takšno pogodbo o zaposlitvi ne bi smelo obdržati v veljavi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: V tem sporu gre za presojo, ali je tožena stranka pravilno sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto glavnega natakarja. Delovno razmerje za določen čas je izjema od pravila, to je sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjema, izhaja tudi iz Direktive 1999/70/EC, ki v 6. točki splošnih ugotovitev priloge izrecno ugotavlja, da predstavlja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas splošno obliko delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena za določen čas, ima enake pravne značilnosti kot pogodba za nedoločen čas, vendar z izjemo omejenega trajanja. Trajanje pogodbe je določeno z datumom ali z drugimi okoliščinami, na primer izvršitev sezonskega dela, vrnitev odsotnega delavca in podobno.

Vendar je potrebno zakonske norme zaradi pravne narave in značilnosti delovnega razmerja za določen čas ozko in strogo razlagati. V tej zvezi je potrebno upoštevati tako pravne institute, ki omejujejo sklepanje delovnega razmerja za določen čas, to je prepoved diskriminacije, verižno sklepanje pogodb, kot druge objektivne pogoje za sklepanje takšnega delovnega razmerja. Tudi sicer je pogodbo o zaposlitvi za določen čas mogoče skleniti izključno iz razlogov, predvidenih v določbi 52. člena ZDR. Če je takšna pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je sklenil pogodbo za nedoločen čas. Vendar pa je dokazno breme v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas vedno na strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je v sporu po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je prebralo predloženo listinsko dokumentacijo ter zaslišalo tožnika in priče, ugotovilo naslednja dejstva: - da je tožena stranka 23. 3. 2012 objavila prosto delovno mesto glavnega natakarja za določen čas 6 mesecev, - da se je tožnik prijavil na razpis in 4. 4. 2012 opravil razgovor pri kadrovski delavki C.C. in vodji gostinstva D.D., - da je imela toženka v obdobju od meseca maja do oktobra dejansko začasno povečan obseg sezonskega dela v dejavnosti turizma in gostinstva, - da je bil tožnik v času razpisa in razgovora pri navedenih delavcih v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, ki je trajalo do 8. 6. 2012, - da je tožnik v času od 20. 5. 2012 do 8. 6. 2012 imel s toženo stranko sklenjeno podjemno pogodbo, - da je tožnik podpisal s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 9. 6. 2012, po izpovedbi tožnika do 30. 10. 2012, po izpovedbi kadrovske delavke pa do 31. 10. 2012, - da je direktor tožene stranke E.E. ob podpisu takšne pogodbe samovoljno spremenil datum trajanja delovnega razmerja za določen čas do 30. 9. 2012, - da je bilo takšno spreminjanje pogodbe s strani direktorja v nasprotju s prisilnimi predpisi, zaradi česar je skrajšanje časa trajanja pogodbe neveljavno, vendar pogodba iz tega razloga ni nična, - da je trajalo delovno razmerje tožnika po tej pogodbi do 30. 10. 2012, in ne do 30. 9. 2012, ko ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja, - da je tožnik v času delovnega razmerja pri toženi stranki dejansko opravljal delo natakarja, - da je tožena stranka s tem, ko tožniku ni zagotovila dela glavnega natakarja sicer po določbi 1. odstavka 41. člena ZDR kršila pogodbo o zaposlitvi, vendar pa takšna opustitev ne predstavlja podlage za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR.

Sodišče je na podlagi tako ugotovljenih dejstev zaključilo, da je trajalo delovno razmerje med strankama do 30. 10. 2012 in glede takšnega datuma očitno upoštevalo tožnikovo izpoved (list. št. 28), pri čemer je tožniku za čas od 30. 9. 2012 do 30. 10. 2012 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, medtem ko je zahtevek po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja do 20. 3. 2013, zahtevek s plačilom odškodnine (namesto vrnitve nazaj na delo) in v celoti podredni zahtevek zaradi ugotovitve trajanja delovnega razmerja do 9. 12. 2012, zavrnilo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo takšno odločitev v izpodbijanem delu sodbe in ugotovilo, da je pravilna.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se pritožba neutemeljeno zavzema, da je bilo med strankama dogovorjeno delovno razmerje za čas 6 mesecev, in da bi se moralo od tožnikovega podpisa pogodbe ter dejanskega nastopa dela od 9. 6. 2012 dalje šteti trajanje delovnega razmerja v tem časovnem okviru. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožnik do 8. 6. 2012 ni mogel biti v delovnem razmerju pri toženi stranki, četudi je od 20. 5. 2012 dalje opravljal pri njej delo na podlagi podjemne pogodbe, saj je imel do 8. 6. 2012 status delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe kadrovske delavke tožene stranke, ki je bila prisotna pri razgovoru s tožnikom v mesecu aprilu 2012, štelo za dokazano, da je bilo dogovorjeno z njim delo za določen čas v času sezone od meseca maja do oktobra, da bo delal v enem od gostinskih lokalov z možnostjo razporeditve, ker se delo med lokali rotira. Tožnik je pri toženi stranki dejansko delal kot natakar in se uvajal v delo glavnega natakarja, pri čemer je, kot je izpovedala vodja gostinstva, med enimi in drugimi opravili razlika zelo majhna in se v bistvu nanaša samo na razporede in organizacijo dela. Vodja gostinstva je poudarila, da o morebitnem podaljšanju pogodbe po izteku sezonskega dela med strankama ni bilo govora. V skladu s tako ugotovljenimi dejstvi tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v tožnikovem primeru ni bilo podanih razlogov, da tožena stranka predloži pogodbo o zaposlitvi za delo glavnega natakarja za čas do 9. 12. 2012. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da direktor tožene stranke ni imel nobene podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi samovoljno skrajšal čas trajanja tožnikovega delovnega razmerja do 30. 9. 2012. Vendar pa zaradi takšnega predrugačenja pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti, da je postala pogodba v celoti nična, kot se to zmotno zavzema pritožba, temveč se šteje za neveljavno samo v delu trajanja časa delovnega razmerja za določen čas, ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno spremenilo, ter tožniku priznalo delovno razmerje do 30. 10. 2012 z vsemi pravicami, vključno s pripadajočo plačo, saj je tožena stranka tožnika s 30. 9. 2012 nezakonito odjavila iz delovnega razmerja. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je direktor tožene stranke s predrugačenjem datuma trajanja pogodbe o zaposlitvi mimo volje tožnika storil ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja. Vendar se kaznivo dejanje v tem sporu ne more presojati, temveč je to lahko predmet obravnave v kazenskem postopku pri rednem sodišču. Pritožba si zmotno razlaga določbo 54. člena ZDR, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je med strankama trajalo delovno razmerje do 30. 10. 2012, skladno z dogovorom med strankama ter datumom v pogodbi, ki jo je tožnik podpisal ob nastopu dela. Glede tega pa je pomembno, da tožnik po izteku dogovorjenega trajanja delovnega razmerja (po mesecu oktobru 2012) ni ostal na delu pri toženi stranki. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi šele takšen razlog utemeljeval transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas, vendar to v konkretnem primeru ni izkazano.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem delu sodbe. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni priglasil.