Jedro

Pravno priznano premoženjsko škodo iz naslova vzdrževanja groba predstavlja tista škoda, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, skratka tista škoda v obliki izdatkov, ki svojcu nastajajo v obdobju po smrti pokojnega oziroma v bližnjem časovnem obdobju, saj takrat okolica glede na običajno ravnanje ljudi od žalujočega svojca pričakuje, da bo intenzivno izkazoval skrb za grob pokojnega svojca z obiski, prižiganjem sveč, urejanjem, krasitvijo, in podobno. Od pojmovanja krajevnoobičajne pietete oziroma žalovanja je odvisno, koliko časa ta doba traja, kot rečeno pa je prav gotovo daljša v manj urbaniziranih naseljih in v primerih hudih tragedij, kot je bila v danem primeru. To dobo glede na vse okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje na dobo petih let po smrti pokojnega.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke in delni ugoditvi pritožbi tožene stranke se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da njen izrek poslej glasi: "Tožena stranka ... je tožeči stranki ... dolžna plačati znesek 10.329,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2006 do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku se njen tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 6.738,26 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi." V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 100,45 EUR v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo še o odškodnini tožnice (o odškodnini preostalih tožnic je že bilo pravnomočno odločeno v zadevi), obenem pa tudi o celotnih pravdnih stroških tega postopka. Glede na kvaliteto odnosov, ki je obstojala v razmerju med tožnico in pokojnim možem oziroma v celotni družini je v dejanskem in pravnem oziru ocenilo, da je stopnje tožničine negmotne škode v obliki duševnih bolečin zaradi smrti moža tako velika, da ji utemeljeno pripade v smislu člena 179 Obligacijskega zakonika - OZ denarna odškodnina v celotnem zahtevanem znesku 25.037,55 EUR in ker ji je tožena stranka iz te podlage že izplačala znesek 18.000,00 EUR, ji mora izplačati še denarno odškodnino v znesku 7.037,55 EUR. Nadalje je ocenilo, da ji je na osnovi člena 172 OZ tožena stranka dolžna povrniti stroške pogreba v znesku 7.210,38 EUR, kot tudi 20.864,63 EUR odškodnine iz naslova vzdrževanja groba v bodoče. Pri odškodnini za navedeno gmotno škodo je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožena stranka za gmotno škodo že izplačala tožeči stranki 9.918,00 EUR odškodnine v teku pravde. Zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine je sodišče prve stopnje od zneska 24.918,40 EUR določilo od 31.3.2007 dalje in le od presežka od 25.9.2006 do 30.3.2007. Štelo je, da je v preostalem tožena stranka z že izvršenim plačilom obrestno obveznost tudi poravnala.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu, pri čemer ob uveljavljanju pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava graja odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zamudnih obresti od prisojene glavnice, saj meni, da bi jih moralo sodišče prve stopnje priznati od 25.9.2006 dalje, kot je tudi ugotovljena zapadlost odškodninskih terjatev ostalih tožnic. Ta pritožba pa graja tudi odločitev o pravdnih stroških in predlaga spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri ugoditve obrestnemu delu tožbenega zahtevka že za čas od 25.9.2006 dalje do plačila, stroškovni izrek pa naj spremeni v skladu s stroškovno odmero kot jo predlaga tožeča stranka.

Tožena stranka graja celotni obsodilni del napadene sodbe ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se zavzema za spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba predvsem oporeka, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti moža, ki odstopa od uveljavljenih meril sodne prakse in meni, da predstavlja že izplačani znesek 18.000,00 EUR primerno denarno odškodnino iz te podlage. Pri določitvi odškodnine za gmotno škodo pa je sodišče prve stopnje le-to ugotavljalo glede na neka bodoča negotova dejstva, prikazana škoda temelji delno le na predračunih, predvsem pa prisojena odškodnina s strani sodišča prve stopnje bistveno presega v sodni praksi izoblikovana merila glede stroškov vzdrževanja groba, kar prav tako predstavlja bodočo, negotovo škodo, po določenih stališčih sodne prakse gre celo za pravno nepriznano obliko škode. Pri vsem tem pa je sodišče prve stopnje priznalo tek zamudnih obresti tudi od te negotove, bodoče škode že od časa pred razsojo dalje. Nadalje tožena stranka tudi glede gmotne škode meni, da je v celoti poplačana z že plačanim zneskom 9.918,40 EUR. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo že izplačano odškodnino ustrezno valorizirati, saj je odškodnino prisodilo po razmerah in cenah v času sojenja. Tudi ta pritožba pa prav tako graja stroškovno odmero, izvršeno s strani sodišča prve stopnje in poudarja tudi nepravilnost stroškovne odločitve.

V vloženem pritožbenem odgovoru se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene in oporeka trditvam iz te pritožbe.

Tožena stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke glede obrestne odločitve in ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče napadeno sodbo na pritožbeni stopnji spremenilo, kot je to razvidno iz izreka drugostopenjske sodbe. Svojo odločitev utemeljuje kot sledi: Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru prisoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov iz obeh pritožb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in to najprej glede pravilnosti uporabe materialnega prava pri prisoji odškodnine za duševne bolečine tožnice zaradi smrti moža v smislu člena 179 OZ, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 25.037,55 EUR in tako v celoti ugodilo temu delu tožbenega zahtevka te tožnice. Tožena stranka to odškodnino ocenjuje kot previsoko in izvzeto iz nivoja višin odškodnin za to obliko negmotne škode kot jo prisojajo sodišča v drugih primerih po izoblikovanih merilih sodne prakse. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča očitku tožene stranke v tej smeri ni mogoče pritrditi. Ni nujno, da prisojena odškodnina za to obliko negmotne škode znaša zgolj cca. dvajset povprečnih plač, kot je to primernost ocenila sama tožena stranka in približno takšno odškodnino tudi izplačala. Višina odškodnine za negmotno škodo kot denarna satisfakcija za hudo izgubo, ki jo svojci utrpijo ob smrti člana družine, mora ob upoštevanju načela individualizacije v odškodninskem pravu v vsakem posameznem primeru konkretnega oškodovanca ustrezati ugotovljeni stopnji njegove tovrstne negmotne škode. Ta stopnja je gotovo odvisna od številnih dejanskih okoliščin posameznega primera in po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v dejanskem oziru v zadostni meri ugotovilo te upoštevne okoliščine. Predvsem utemeljeno poudarja ugotovljeno dobro kvaliteto odnosov v družini tožnice, njenega pokojnega moža in treh hčerk, ob harmoničnem medsebojnem odnosu obeh zakoncev in složni celotni družinski skupnosti, ki so jo vezali tudi podobni interesi. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je šlo tudi za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost te tožnice in pokojnega moža, medsebojna skladnost, pozornost in vdanost se je v določeni meri odražala tudi v skupni skrbi za otroke, kar pa je vse smrt pokojnega moža te tožnice dokončno prekinila. Razen lastne žalosti in izgube tako to tožnico bremeni sedaj tudi izključno breme skrbi za otroke in njihovo vzgojo, razvoj in oskrbo, kar je prav gotovo tudi po splošnih izkustvenih merilih zelo težko in odgovorno, v kolikor tega ni mogoče deliti z drugim zakoncem oziroma roditeljem otrok. Vse navedene dejanske okoliščine kažejo na hudo stopnjo te negmotne škode tožnice, tako da tudi po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina glede na navedeno hudo in večplastno izgubo zaradi smrti njenega moža, ni pretirana. Pri tem je treba še pripomniti, da je tudi v sodni praksi že mogoče najti primere prisoje odškodnin za to obliko negmotne škode v višini, ustrezni približno tridesetim povprečnim plačam v Republiki Sloveniji, kot je to približno dano v tem primeru. Tako niti ne gre za nek povsem osamljen primer prisoje odškodnine v tej višini in v tej smeri ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku iz pritožbe tožene stranke. Glede na navedeno skratka pritožbeno sodišče ocenjuje, da s prisojo navedene odškodnine tožnici za duševne bolečine zaradi smrti njenega moža sodišče prve stopnje ni prešlo okvirjev pravilne uporabe materialnopravnih norm odškodninskega značaja in nasprotna pritožbena izvajanja zavrača kot neutemeljena.

Tožena stranka v bistvu izrecno ne graja prisoje odškodnine za povračilo stroškov pogreba v znesku 7.210,38 EUR, kar je sicer sodišče prve stopnje tožnici priznalo, opirajoč se na določbe člena 172 OZ in tudi dovolj natančno obrazložilo, na katere stroške se ta postavka nanaša. Pri tem je tudi pravilno priznalo stroške za postavitev nagrobnika v skladu s priloženim predračunom. V kolikor tožena stranka v zvezi s to odškodnino v svoji pritožbi nakazuje, da ji je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino za gmotno škodo tudi na podlagi delno neizkazanih izdatkov, slonečih na predračunih, ne more biti s to nakazano grajo uspešna, saj velja stališče sodne prakse, da je utemeljeno priznati tudi stroške za postavitev nagrobnika, četudi ta še ni bil postavljen, je pa verjetno, da ga bodo svojci postavili. V danem primeru v bistvu tej verjetnosti tožena stranka niti ne ugovarja oziroma je ne osporava, prav tako v pritožbi ne uveljavlja nekih konkretnih ugovorov na račun višine teh stroškov, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem tudi nima nekih pomislekov.

Res pa je, da prisoja odškodnine za vzdrževanje groba v celotnem zahtevanem znesku 20.864,00 EUR tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne sloni na pravilni uporabi materialnega prava in je v tej smeri pritožbena graja tožena stranke utemeljena. Sodna praksa je stališča glede upravičenosti do povračila te škode spreminjala, od začetnih togih stališč, pozneje do bolj ohlapnih. Novejša sodna praksa spet omejuje pojem te škode kot pravno priznane škode in ta ne more predstavljati celotne predvidene bodoče materialne izdatke svojcev v zvezi z obiskovanjem, urejanjem in krasitvijo groba, kar za še predvideno življenjsko dobo pokojnega (v kolikor bi tudi svojec to lahko dosegel), kot je to v danem primeru storilo sodišče prve stopnje. Čeprav se lahko pojavijo tudi osamljeni judikati z nasprotno odločitvijo, pa je stališčem novejše sodne prakse po mnenju pritožbenega sodišča najbližje na primer judikat revizijskega sodišča opr. št. II Ips 146/2006 z dne 22.5.2008. Iz tega izhaja stališče, da predstavlja pravno priznano premoženjsko škodo iz naslova vzdrževanja groba tista škoda, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, skratka tista škoda v obliki izdatkov, ki svojcu nastajajo v obdobju po smrti pokojnega oziroma v bližnjem časovnem obdobju, saj takrat okolica glede na običajno ravnanje ljudi od žalujočega svojca pričakuje, da bo intenzivno izkazoval skrb za grob pokojnega svojca z obiski, prižiganjem sveč, urejanjem, krasitvijo, in podobno. Tovrstna skrb v poznejšem obdobju pa izvira že iz skrbi za ohranitev lastne duševne integritete kot elementa oziroma sestavnega dela lastnega žalovanja in ohranjanja spomina svojca na umrlega in je pač od vsakega posameznika odvisno, ali bo žalujoči to skrb izkazoval morebiti tudi v obliki še vedno intenzivnega obiskovanja groba in njegove krasitve ter urejanja ali kako drugače. Skratka, za to poznejšo skrb svojca za grob pokojnega ni mogoče več po navedenem stališču bremeniti tistega, ki je njegovo smrt povzročil in nadaljnji tovrstni izdatki ne predstavljajo več pravnoupoštevne oblike te škode. V danem primeru, ko je tožnica s pokojnim možem oziroma družino živela v bistvu v podeželskem kraju, kjer se ljudje med seboj bolj poznajo in komunicirajo in kjer tudi bolj intenzivno spremljajo zunaj vidne odraze žalovanja za pokojnim, je po mnenju pritožbenega sodišča to daljša doba kot zgolj krajši čas žalovanja neposredno po smrti pokojnega. Od pojmovanja krajevnoobičajne pietete oziroma žalovanja je odvisno, koliko časa ta doba traja, kot rečeno pa je prav gotovo daljša v manj urbaniziranih naseljih in v primerih hudih tragedij kot je bila v danem primeru. To dobo glede na vse okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje na dobo petih let po smrti pokojnega. Pri tem pritožbeno sodišče ne dvomi, da nastajajo mesečni izdatki tožnice v zvezi z obiskovanjem groba pokojnega moža in njegovim vzdrževanjem ter krasitvijo (stroški nabave sveč, rož, cvetličnih aranžmajev, in podobno) v povprečju vsaj 100,00 EUR mesečno oziroma 1.200,00 EUR letno, kot to poudarja tožeča stranka v pritožbenem odgovoru in je res sodišče prve stopnje v tej smeri sprejelo nekoliko prenizko denarno oceno. Izven zimskega časa je gotovo treba cvetje na grobu redno menjati, prav tako tudi prižigati sveče, cene cvetličnih aranžmajev pa so dokaj visoke. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavljajo izdatki v tej smeri za navedeno petletno časovno obdobje vsaj 6.000,00 EUR, v tolikšni višini je glede na vse navedeno tudi utemeljeno ugoditi delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za materialne izdatke v zvezi z vzdrževanjem groba.

Nesporno je tožnica na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti moža že prejela odškodnino od tožene stranke v znesku 18.000,00 EUR, zato ji glede na prisojeno odškodnino iz te podlage v znesku 25.037,55 EUR pripade še odškodnina v znesku 7.037,55 EUR. Na račun materialne škode ji pripade 7.210,38 EUR za pokritje pogrebnih stroškov in 6.000,00 EUR za vzdrževanje groba, skupno tedaj 13.210,38 EUR, prejela pa je že nespornih 9.918,40 EUR na račun gmotne škode, tako da je iz te podlage upravičena še do odškodnine v znesku 3.291,98 EUR oziroma skupaj iz podlag gmotne in negmotne škode še do odškodnine v znesku 10.329,53 EUR. Temu ustrezno je ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke pritožbeno sodišče napadeno sodbo v obsodilnem delu spremenilo in prisojeni glavnični znesek znižalo na 10.329,53 EUR (4. točka člena 358 ZPP).

Glede teka zamudnih obresti je pritožbeno sodišče sledilo pritožbeni graji s pritožbe tožeče stranke, saj je sodišče prve stopnje samo smiselno ugotovilo čas zapadlosti njene odškodninske terjatve s 25.9.2006 (enak čas zapadlosti je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi odškodnine ostalim tožnicam, kar je že pravnomočno), vendar je neutemeljeno štelo, da se znesek 24.918,40 EUR, kar je tožena stranka tudi tožnici že izplačala, nanaša na sedaj obravnavano škodo. Res je namreč, da gre za plačilo zamudnih obresti od plačanega zneska odškodnine za škodo, ki ni predmet odločitve po izpodbijani sodbi, kar pa je tožena stranka tudi plačala s časovnim zamikom glede na navedeni čas zapadlosti odškodninske terjatve. Tako je pravilna odločitev, da zamudne obresti od prisojene glavnice tečejo od časa zapadlosti odškodninske terjatve, to je od 25.9.2006 dalje in je temu ustrezno ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče napadeno sodbo tudi (ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke) spremenilo na isti normativni podlagi. Pri tem ne more igrati neke vloge nakazovanje tožene stranke, da gre za odškodnino za bodočo, še ne nastalo škodo, saj gre za predvidljivo škodo, ki jo je sodišče prve stopnje ovrednotilo po okoliščinah in cenah v času uveljavljanja in zato je tudi utemeljeno pri začetku teka zamudnih obresti bodočo škodo obravnavalo enako kot ostalo škodo.

Ne more pa tožena stranka uspešno vztrajati pri valorizaciji že izplačane odškodnine, saj je ta predlog na glavni obravnavi dne 28.4.2007 podala le kot splošen, nekonkretiziran predlog, kar glede na tedaj veljavno sodno prakso ni zadoščalo.

Prvostopenjsko stroškovno odločitev je bilo treba spremeniti delno zaradi utemeljene graje iz obeh pritožb na račun izvršene stroškovne odmere sodišča prve stopnje, delno pa tudi ob spremenjenem razmerju uspeha v pravdi glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari. Pri tem je sodišče druge stopnje izhajalo iz ugotovljenega razmerja med zahtevanim in prisojenim zneskom za celotno pravdo, brez upoštevanja parcialnosti glede na posamezno njeno fazo, saj je v bistvu do spremenjenega tožbenega zahtevka prišlo le zaradi delnega poplačila terjatve s strani tožene stranke v teku pravde, medtem ko je v bistvu tožeča stranka ves čas ostajala pri prvotni višini postavljenega tožbenega zahtevka. Upoštevaje zahtevke vseh tožnic (stroškovni zahtevek je postavljen skupno) je zahtevala skupno 103.188,56 EUR odškodnine (iz naslova materialne in nematerialne škode), uspela pa je z 88.321,93 EUR odškodnine, kar pomeni, da je uspela v razmerju 86% (tožena stranka pa v obsegu 14%). Ob stroškovni odmeri pravdnih stroškov tožeče stranke je pritožbeno sodišče poleg stroškovne odmere, kot jo je izvršilo sodišče prve stopnje, dodatno tožeči stranki priznalo še 500 tarifnih točk nagrade za pripravljalno vlogo z dne 1.3.2007 v pravdni zadevi prej opr. št. P 480/2006 iz razlogov, kot to navaja pritožba tožeče stranke, nadalje pa tudi 1000 tarifnih točk nagrade za pripravljalno vlogo z dne 23.3.2007, za katero tudi meni, da je bila potrebna, saj se je nanašala že na vse tožnice in je tudi tožeča stranka imela pravico odgovoriti na ponudbo tožene stranke za izplačilo odškodnine po morebitni poravnavi strank. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa pripravljalne vloge z dne 26.2.2007 vložene v prejšnjih pravdnih zadevah P 462/06, P 478/06 in P 466/06 niso bile potrebne, saj v bistvu tožena stranka zahtevku tožnic po temelju ni ugovarjala. Prav tako pa v teh zadevah niso utemeljene posebne pripravljalne vloge z dne 23.3.2007, ko je tega dne bila vložena skupna pripravljalna vloga za vse tožnice, za kar pa je že zgoraj navedeno, da je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki nagrado. Skupno tako pripade tožeči stranki (dodatno s pravilno stroškovno odmero sodišča prve stopnje v zvezi z dodatnim stroškovnim zahtevkom, podanim na zadnji glavni obravnavi) nagrada v znesku 15.090 tarifnih točk, kar z 2% pavšalom na račun materialnih izdatkov predstavlja znesek 7.064,83 EUR, dodatno pa še 55,00 EUR priznanih dejanskih izdatkov, skupno tedaj 7.119,83 EUR nagrade, kar z 20% DDV predstavlja znesek 8.543,80 EUR. V sorazmerju z uspehom v pravdi (86%) pa ji mora tožena stranka povrniti 7.347,67 EUR.

Toženi stranki pripade poleg že izvršene stroškovne odmere še 700 tarifnih točk nagrade za obravnavo dne 25.4.2007 s 50 tarifnimi točkami urnine in 240 točk na račun izgube časa na poti ter s kilometrino in cestnino v znesku 128,30 EUR. Dodatno pripada toženi stranki še nagrada za glavno obravnavo dne 7.7.2008 v obsegu 350 tarifnih točk, skupno tedaj 5.910 tarifnih točk ter povračilo materialnih izdatkov v znesku 914,76 EUR (skupaj s sodno takso). Ob upoštevanju 20% DDV tako pripadejo oz. znašajo stroški tožene stranke 4.352,94 EUR in je glede na 14% uspeh v pravdi pripade povračilo v znesku 609,41 EUR in po pobotanju obeh zneskov mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.738,26 EUR. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče tudi spremenilo prvostopenjsko stroškovno odločitev.

Merilo za pritožbeni uspeh tožeče stranke je odločitev o glavni stvari (zamudne obresti so kot stranska terjatev del glavne stvari), v čemer je tožeča stranka uspela in je zato upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka. Vendar pa ti stroški predstavljajo le nagrado za nižjo pritožbeno sporno vrednost, kot je to štela sama tožeča stranka, saj je to označila glede celotne glavne stvari, kar pa ni predmet njene pritožbe. Pripada ji tedaj le nagrada v obsegu 200 tarifnih točk oz. skupaj z DDV 240 tarifnih točk oz. znesek 110,16 EUR. Tožena stranka je uspela s svojo pritožbo v razmerju 41%, zato ji pripade povračilo pritožbenih stroškov v znesku 210,61 EUR (875 točk nagrade, 50 točk na račun poročila stranki o drugostopenjski odločbi in dodatno še 3,50 EUR poštnine, ne pripade pa ji posvet s stranko, kar je zajeto v sami sestavi pritožbe). Po pobotanju obeh zneskov mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 100,45 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP.