Jedro

Določba tretjega odstavka 27. člena ZOZP je stopila v veljavo z novelo ZOZP-D dne 27. 6. 2007, glede na 38. člen te novele pa se uporablja le za škodne dogodke, ki se zgodijo od uveljavitve novele dalje. Obravnavana nesreča se je zgodila pred tem, zaradi česar se na odškodninski zahtevek v zvezi z njo ne more nanašati.

Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način (z valorizacijo) upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu premoženjske škode in plačilu pravdnih stroškov.

Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 10.329,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da se ta znesek zmanjša za 1.692 EUR.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Oče prve, druge in tretje tožnice oziroma mož četrte tožnice je umrl v prometni nesreči v Republiki Sloveniji 4. 8. 2006, ki jo je povzročil voznik, katerega vozilo je bilo registrirano na Madžarskem. Predmet revizijskega izpodbijanja je le odločitev o zahtevku za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode četrte tožnice (v nadaljevanju: tožnice).

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek odškodnine 25.194,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; od tega za nepremoženjsko škodo znesek 7.037,55 EUR, za premoženjsko škodo pa znesek 18.156,61 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice, ki se je nanašala na začetek teka zakonskih zamudnih obresti ugodilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za premoženjsko škodo znižalo na 3.291,98 EUR, v višino odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ni poseglo. Pravnomočno je bilo tako tožnici prisojenih 10.329,53 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizijo je tožena stranka vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi tožene stranke ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi z odškodnino za nematerialno škodo vztraja, da je odškodnina v višini 18.000 EUR, ki jo je iz tega naslova tožnici že izplačala, v celoti primerna ter skladna z izoblikovano sodno prakso, ki za tovrstno škodo šteje primerno odškodnino v višini 20 povprečnih neto plač, pri čemer izpostavlja zadevo II Ips 437/2004. Obširno graja tudi odločitev glede prisojene odškodnine za materialno škodo v znesku 3.291,98 EUR in nanjo nanašajoč se začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Po mnenju revidentke je nepravilno, da tudi sodišče druge stopnje ni opravilo ustrezne valorizacije tožnici že izplačanih odškodnin. Pri odločitvi glede teka zamudnih obresti je sodišče kršilo določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki med drugim povsem jasno določa, da tožena stranka v primerih škod, povzročenih z vozilom, zavarovanim v tujini, sploh ne more priti v zamudo pred potekom treh mesecev od prejema zahtevka. Nazadnje izpodbija še odločitev o pravdnih stroških.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno nedovoljena, v ostalem pa je delno utemeljena.

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se skladno z drugim odstavkom 41. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Podlaga zahtevkov za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode je različna. Znesek 3.291,98 EUR, ki predstavlja glavnico v zvezi s premoženjsko škodo, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, pri tem pa se obresti glede na drugi odstavek 39. člena ZPP ne upoštevajo. Glede na navedeno revizija v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo ni dovoljena in jo je bilo treba v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

8. Ker sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, ta tudi ne more biti predmet revizijskega preizkusa (prvi odstavek 384. člena ZPP). V presojo o utemeljenosti razlogov, s katerimi revidentka izpodbija odločitev o stroških, se zato ni bilo treba spuščati. Tudi zavrženje revizije v tem delu temelji na določbi 377. člena ZPP.

9. Revizija nadalje neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je zaradi smrti moža nastala tožnici. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega je v 179., 180. in 182. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01). Pravnomočna odločitev o obsegu tožnici pripadajočega denarnega zadoščenja je materialnopravno pravilna, saj je odraz ustreznega upoštevanja tako načela individualizacije višine odškodnine, kot tudi načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišči prve in druge stopnje sta tako tožnici odmerili odškodnino upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, pri katerem je predvsem treba izpostaviti dejstvo, da je sedaj breme skrbi za tri hčerke, njihovo vzgojo, razvoj in oskrbo izključno na tožnici, tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 28 povprečnih neto mesečnih plač pa je tudi primerno umeščena med ostale prisojene odškodnine v njenemu podobnih primerih(1), ki so glede na zahtevnejše družinske razmere, v katerih so se znašli tožniki, bolj ustrezni za primerjavo kot primer, ki ga izpostavlja revidentka.

10. V zvezi z odločitvijo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine revidentka neutemeljeno navaja, da bi bilo potrebno uporabiti določbo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da tožena stranka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek (tretji odstavek 27. člena). Navedena določba je namreč stopila v veljavo z novelo ZOZP-D (Ur. l. RS št. 52/2007) dne 27. 6. 2007, glede na 38. člen te novele pa se uporablja le za škodne dogodke, ki se zgodijo od uveljavitve novele dalje. Obravnavana nesreča se je zgodila pred tem, in sicer 4. 8. 2006, zaradi česar se nanjo ta določba ne more nanašati. S tem, ko navedene določbe sodišči nista uporabili, nista kršili materialnega prava in je zato revizija v tem delu neutemeljena.

11. Glede valorizacije vnaprej plačanega zneska odškodnine pa je revizijski očitek utemeljen. Podlaga za valorizacijo je v drugem odstavku 168. člena OZ, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način (z valorizacijo) upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Če je del odškodninske obveznosti plačan vnaprej, ni odločilen nominalni znesek plačila, temveč v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala. Valorizacija pomeni uporabo materialnega prava, zato jo sodišče opravi po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Po izračunu Vrhovnega sodišča znaša valorizirana vrednost zneska 15.000 EUR, plačanega 30. 3. 2007, na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 7. 7. 2008 16.470 EUR, valorizirana vrednost zneska 3.000 EUR, plačanega 6. 6. 2007, pa znaša na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 7. 7. 2008 3.222 EUR (izračun Statističnega urada Republike Slovenije o revalorizaciji denarnih zneskov). Navedena zneska je bilo treba odšteti od odmerjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo (25.037,55 EUR) in tako iz naslova nepremoženjske škode tožnici prisoditi 5.345,55 EUR, skupaj s premoženjsko škodo pa 8.637,53 EUR odškodnine, kar je 1.692 EUR manj, kot je tožnici prisodilo sodišče druge stopnje. Reviziji tožene stranke je revizijsko sodišče zato v tem delu ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Revizijsko sodišče ni poseglo v pravnomočno odločitev o pravdnih stroških, ki so bili tožnici priznani pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem, saj se je z delno ugoditvijo reviziji razmerje uspeha strank spremenilo v zanemarljivo majhnem delu. O revizijskih stroških tožene stranke pa je odločilo, da jih krije sama, saj je z revizijo uspela le s sorazmerno majhnim delom in zaradi tega niso nastali posebni stroški (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. II Ips 142/98 in II Ips 209/97.