Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Pri presoji, ali je revizija dovoljena zaradi vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe (1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), se upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000 EUR, kar pomeni, da revizija po tej določbi ni dovoljena.

Če pravna vprašanja, ki se nanašajo na vsebino zadeve, niso konkretizirana in jasno izpostavljena ter tudi ni pojasnjeno, katero pravno pravilo naj bi bilo kršeno, prav tako ni opisan njihov pomen za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Za dovoljenost revizije iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morajo biti zelo hude posledice konkretiziran in izkazane.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (v nadaljevanju revidenti) vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo z razlogi iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi revidentov delno ugodilo in na podlagi 65. člena ZUS-1 odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice, št. 48000-302/01-1-51-82 z dne 25. 4. 2002, v točkah I.1., I.2 in I.3 izreka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, spremenilo tako, da se glasi: „ter obračunati in plačati zamudne obresti na navedene zneske od dne 28. 5. 2002 do dneva plačila“ (I. točka izreka), v ostalem pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe (III. točka izreka). Prvostopenjski davčni organ je z navedeno odločbo z dne 25. 4. 2002 davčnemu zavezancu A., d. o. o., zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dobička od leta 1994 do leta 2000 odmeril ter naložil v plačilo: I.1. davek od dobička pravnih oseb za leto 1994 v znesku 487.567,00 SIT (2.034,58 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 30. 4. 1995, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 1.703.843,00 SIT (7.110,01 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti; I.2. davek od dobička pravnih oseb za leto 1995 v znesku 259.868,00 SIT (1.084,40 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 30. 4. 1996, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 710.413,00 SIT (2.964,50 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti; I.3. davek od dobička pravnih oseb za leto 1996 v znesku 1,333.839,00 SIT (5.566,01 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 30. 4. 1997, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 2,610.442,00 SIT (10.893,18 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti; I.4. davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 452.766,00 SIT (1.889,35 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 30. 4. 1998, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 594.712,00 SIT (2.481,68 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti; I.5. davek od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 1,151.660,00 SIT (4.805,79 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 30. 4. 1999, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 1,000.276,00 SIT (4.174,07 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti; I.6. davek od dobička pravnih oseb za leto 1999 v znesku 357.980,00 SIT (1.493,82 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 30. 4. 2000, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 191.841,00 SIT (800,53 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti; I.7. davek od dobička pravnih oseb za leto 2000 v znesku 420.041,00 SIT (1.752,80 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 30. 4. 2001, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 92.450,00 SIT (385,78 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti; II.1 davek od osebnih prejemkov za leto 1995 v znesku 1,144.000,00 SIT (4.773,82 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 12. 5. 1995, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 3,997.801,00 SIT (16.682,52 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti; II.2 davek od osebnih prejemkov za leto 1995 v znesku 350.369,00 SIT (1.462,06 EUR) in pripadajoče zamudne obresti, obračunane od prvega dne zamude, to je 28. 7. 1995, do vključno 1. 3. 2002, v znesku 1,224.393,00 SIT (5.109,30 EUR) ter zamudne obresti od dne 2. 3. 2002 do dneva plačila davčne obveznosti. Tožena stranka je z odločbo, št. DT 480-148/02-37 z dne 24. 9. 2010, pritožbi revidentov delno ugodila in prvostopenjsko odločbo v točkah I.4, I.5, I.6 in I.7 v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, izrek spremenila tako, da se glasi: „ter obračunati in plačati zamudne obresti na navedene zneske od dne 28. 5. 2002 do dneva plačila“; točki II.1 in II.2 odpravila, v ostalem pa je pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenti navajajo, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker znaša vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta 75.464,28 EUR, vendar višine navedenega zneska ne utemeljijo.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Iz izpodbijane odločbe in prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil v obravnavani zadevi naložen v plačilo davek od dobička pravnih oseb za leta od 1994 do 2000 v skupni višini 18.626,77 EUR glavnice.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat (npr. v v sklepih X Ips 680/2008 z dne 23. 10. 2008, X Ips 427/2007 z dne 2. 4. 2009 in X Ips 331/2009 z dne 3. 9. 2009) zavzelo stališče, da se v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija po tej določbi ni dovoljena.

9. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

10. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

11. Revidenti utemeljujejo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem: “da so v obravnavani zadevi pomembna pravna vprašanja, o katerih je prvostopenjsko sodišče materialnopravno napačno odločilo, in sicer o zastaranju davčne obveznosti, o prekluziji nadaljevanja postopkov proti družbenikom družbe z omejeno odgovornostjo, izbrisane po določbah ZFPPod, o pravnem standardu aktivnega družbenika, o vprašanju, ali gre za nedovoljene novote, če gre za navedbe stranke, ki v postopku ni sodelovala.“

12. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti niso zadostili standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, kot je opisan v 10. točki obrazložitve tega sklepa, saj so zgolj navedli, katera so materialnopravna vprašanja, o katerih naj bi prvostopenjsko sodišče napačno odločilo. Vprašanja so opredeljena le na splošni ravni, niso navedena pravna pravila, ki naj bi bila prekršena, prav tako ni opisan njihov pomen za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse. Navedbe v obrazložitvi revizije pa po vsebini predstavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa sama po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, nista razloga za dovoljenost revizije. Glede na navedeno revidenti niso izkazali izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen. Po tej določbi ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 159/2010, X Ips 346/2010, X Ips 72/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

14. Revidenti obstoj zelo hudih posledic utemeljujejo z navedbami, da so zaradi izpodbijane odločbe izpostavljeni socialnemu uničenju, zlasti revident B. B., zoper katerega se na podlagi navedene odločbe, katere v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati, vodi izvršilni postopek za plačilo 74.679,17 EUR.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti s svojimi navedbami obstoja zelo hudih posledic niso izkazali na način, določen v 13. točki te obrazložitve. Revidenti namreč niso pojasnili in izkazali, kakšne konkretne posledice ima naložitev davčne obveznosti na njihovo premoženjsko oziroma finančno stanje. Navesti bi morali tudi konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice za njih zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele tedaj bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev za njih res zelo hude posledice. Zgolj navedbe o višini davčne obveznosti, ki naj bi bila predmet izvršbe, brez dodatnih navedb in predložitve dokazov, po presoji Vrhovnega sodišča niso dovolj za izkaz zelo hudih posledic. Glede na navedeno revidenti niso izkazali izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 16. Ker revidenti niso izkazali izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 17. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenti sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).