Jedro

Prodajna pogodba veže obe stranki. Izven zahtevka za neveljavnost prodajne pogodbe, ni mogoče uveljavljati vrnitev dela kupnine in trditi, da v pogodbi naveden lastnik ni hkrati prodajalec in da v resnici ni lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo 12.205,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.1999 do plačila. Sodišče je tožečo stranko obvezalo k povrnitvi stroškov toženi stranki v znesku 2.285,05 EUR.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati zemljiškoknjižno stanje, ampak dejansko stanje, saj toženec ni bil dejanski lastnik. Toženec je bil glede lastništva J. G. seznanjen, saj je podpisal listino za ureditev zemljiškoknjižnega stanja, po kateri naj bi G. postal lastnik. V omenjeni listini je ugotovitev, da G. že od leta 1972 koristijo sporno parcelo. Več kot jasno je, da je bil toženec v slabi veri. Toženec je izkoristil zaupanje in pasivnost G. glede vknjižbe in se je predstavljal za posrednika J. G., ki je bil dejanski lastnik, ni pa bil zemljiškoknjižni lastnik. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ščiti samo dobroverno osebo, toženec pa je bil slaboveren, saj je vedel, za menjalno pogodbo in za listino glede ureditve zemljiškoknjižnega stanja. Sklep o dedovanju nima pomena za lastništvo toženca, saj je toženec že pred sklepom podal izjavo, da bo takoj po pravnomočnosti sklepa izdal vknjižbeno dovoljenje. Napačen je zaključek, da se je tožnica lahko vknjižila le pod pogojem, da je bil toženec lastnik v zemljiški knjigi. Toženec ni bil v dobri veri glede lastništva, zato ni mogel nastopati kot prodajalec, bil je le posrednik za provizijo. G. je izročil kupnino 30.000 DEM, 30.000 DEM pa si je prilastil na škodo tožnice. Nesprejemljivo je, da bi toženec izročil G. 30.000 DEM za odškodnino, ker ni mogel več uporabljati parcelo. V najslabšem primeru je G. priposestvoval sporno parcelo, čeprav tožnica v tej smeri ni postavila zahtevka. Toženec je bil zemljiškoknjižni lastnik, ni pa bil dejanski lastnik, bil je tudi v slabi veri in je od tožnice iztržil v imenu J. G. 60.000 DEM. Tožeča stranka je pristala, da toženec nastopa kot prodajalec, da bi se izognili vmesnemu prepisu lastninske pravice. Predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Bistvo ugotovljenega dejanskega stanja je v naslednjih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Toženec je bil zemljiškoknjižni lastnik parcele št. ... k.o. P. Toženec je postal zemljiškoknjižni lastnik na osnovi sklepa o dedovanju z dne 19.6.1987 in je bil kot lastnik vknjižen pod Dn. št. 2041/87. Toženec je bil v prodajni pogodbi naveden kot prodajalec, stranki pa sta se dogovorili za ceno 60.000 DEM. Kupnina je bila plačana tožencu, tožnica pa se je vknjižila kot lastnica. Da je bil toženec prodajalec, je razvidno iz izjave pod ..., v kateri je toženec potrdil prejem kupnine 60.000 DEM. Citirano izjavo je napisala tožnica in je v izjavi izrecno zapisala, da je cena 60.000 DEM prava cena. V izjavi sploh ni omenjen J. G., niti kot prodajalec, niti kot takoimenovani dejanski lastnik. Sodišče je tudi ugotovilo, da J. G. ni postal lastnik na osnovi menjalne pogodbe in tudi ne na osnovi listine za ureditev zemljiškoknjižnega stanja, saj v nobenem primeru ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice. Sodišče je ocenilo, da je pravna podlaga spora kupoprodajna pogodba po čl. 454 ZOR in da sta stranki sklenili veljavno pogodbo, zato ni osnove za vračilo dela kupnine.

Glede na takšno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Po čl. 148 ZOR namreč pogodba ustvarja pravice in obveznosti za prodajalca in kupca. Tožnica ni izpodbijala veljavnosti prodajne pogodbe v nobenem elementu in tudi ne glede višine dogovorjene cene. Tožnica je v potrdilo pod ... celo sama zapisala, da gre pri znesku 60.000 DEM za pravo ceno. Prodajna pogodba je torej veljavna in ni pravne osnove za vrnitev dela dogovorjene kupnine, saj bi bila vrnitev utemeljena, če bi bila pogodba v celoti, ali delno razveljavljena.

Ker je prodajna pogodba veljavna, je odveč razprava o tem, kdo je bil lastnik in kdo prodajalec parcele, saj je oboje določeno v veljavni prodajni pogodbi.

Pravkar navedeni razlogi so odločilni za pravilno uporabo materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožnica pa v pritožbi razpravlja tudi o drugih vprašanjih, ki sploh ne zadevajo to pravdno zadevo. Pritožbeno sodišče bo vseeno odgovorilo na pritožbene navedbe.

Lastništvo toženca v prodajni pogodbi je skladno s stanjem v zemljiški knjigi in je sodišče pravilno ocenilo, da se v nasprotnem primeru tožnica sploh ne bi mogla vknjižiti kot lastnica. Velja pravilo, da na osnovi pravnega posla lahko prenese lastninsko pravico le zemljiškoknjižni lastnik, sicer je zemljiškoknjižni predlog zavrnjen.

G. s predniki ni postal lastnik niti na osnovi menjalne pogodbe, niti na osnovi posadne listine, ker v nobenem primeru ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice.

Priposestvovanje v korist G. ni bilo zatrjevano v vseh potrebnih elementih. Bistvo tega vprašanja pa je v tem, da tožnica kot tretja oseba, ne bi mogla v korist G. uveljavljati priposestvovanje, saj bi bil za tak zahtevek legitimiran edino G. Tožnica pa priposestvovanja v korist G. ne bi mogla uveljavljati niti kot predhodno vprašanje proti njegovi volji. Po pozitivnem pravu nikogar ni možno prisiliti da postane lastnik, G. pa je izjavil, da nima proti nikomur nobenega zahtevka. Toženec je postal lastnik parcele na osnovi sklepa o dedovanju in se po čl. 72/III in 73 ZTLR šteje za dobrovernega posestnika.

Tudi če bi bil G. lastnik parcele in prodajalec, ni pravne osnove za vrnitev dela kupnine tožnici, ampak kvečjemu G., saj bi edino on bil prikrajšan. Tožnica je namreč v potrdilo zapisala, da je cena 60.000 DEM prava cena in bi edino G. bil prikrajšan za polovico kupnine in si ta del kupnine ne bi mogla prilastiti tožnica.

Naš pravni sistem ne pozna pojma “dejanski lastnik”, saj gre za laični pojem, naši predpisi pa poznajo pojme: lastnik, nelastnik in domnevni lastnik. Tožnica je verjetno mislila uporabiti pojem domnevni lastnik, ali priposestvovalni upravičenec; vendar pa iz izjave G. izhaja, da nima nobenega zahtevka ne kot lastnik in ne kot domnevni lastnik.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo v tej pravdi ne pride v poštev, saj nihče ni osporaval stanja v zemljiški knjigi glede lastništva toženca. Če pa bi kdo osporaval lastništvo toženca, bi bil edino legitimiran G., če bi naprimer želel uveljavljati priposestvovanje.

V priposestvovalni pravdi bi bilo pomembno, ali je toženec bil dobroverni pridobitelj lastninske pravice ob vknjižbi, toda v odnosu do G., ne pa do tožnice, ki je samo pogodbena stranka toženca.

Pravnomočen sklep o dedovanju, na osnovi katerega se je toženec vknjižil kot lastnik, je možno izpodbijati le v zapuščinskem postopku in ob pogojih za obnovo postopka v pravdnem postopku. Toda pravne posledice pravnomočnega sklepa o dedovanju bi lahko izpodbijal le G., v kolikor bi menil, da je toženec dedoval njegovo parcelo.

Glede na zavrnitev pritožbe, pritožnica sama trpi pritožbene stroške.