Jedro

Zakonodajalec je v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP predvidel drugačen režim, ki velja za zaslišanje oseb, ki so mlajše od petnajst let in so bili oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. V skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP je neposredno zaslišanje teh oseb na glavni obravnavi dopustno le izjemoma, sicer pa sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Stranke lahko postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, opravi zaslišanje (šesti odstavek 331. člena ZKP). Ponovno zaslišanje se lahko opravi tudi s pomočjo preiskovalnega sodnika (338. člen ZKP).

Skladno z določbami ZKP in prakso ESČP se mladoletna oškodovanka, ki je žrtev spolnega nasilja, zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, ki bi služilo zgolj preverjanju verodostojnosti njene izpovedbe, praviloma ni dopustno. Na dolžnost zagotoviti čim manjše število zaslišanja žrtev, ki se opravijo le, če so nujno potrebna za namen kazenske preiskave, ter na pomembnost zaščite žrtve pred ponovljeno viktimizacijo opozarja tudi Direktiva 2012/29/EU (20.b člen ter a) točka prvega odstavka 56. člena).

V skladu z novejšo prakso ESČP morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

Glede na predstavljena izhodišča je zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Sodišče je ustrezno uravnotežilo pravici obsojenca do učinkovite obrambe kot dela pravice do poštenega sojenja in oškodovanke do varstva njene osebne integritete. Oškodovanka je v zvezi z obravnavanimi dogodki podala več izjav. To je omogočilo tako sodišču kot tudi obrambi, da so na ta način lahko primerjali (ne)skladja in zanesljivost oškodovankinih izjav. Hkrati je sodišče razpolagalo tudi s posrednimi dokazi, ki so oškodovankino izjavo potrdili.

Obsojencu je bila dvakrat v postopku dana možnost, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izjave. Obsojenec je imel najprej zadostno možnost, da v preiskavi s pomočjo zagovornika uresniči svojo pravico do obrambe, vendar te možnosti ni uporabil. Kljub temu, da je bil v preiskavi pravilno obveščen tako o pravici do zagovornika kot tudi o dnevu in uri oškodovankinega zaslišanja, je ostal pasiven. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da obdolženec, "ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti." Enako tveganje sprejema tudi obdolženec, ki opusti možnost, da to pravico izkoristi s pomočjo zagovornika.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dve leti in šest mesecev zapora ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter zaradi kršitve po prvem odstavku 374. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Predlaga oprostitev plačila sodne takse.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, ki meni, da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so vložnikove navedbe v segmentu uveljavljanja kršitve pravice do obrambe, da bi sodišče v skladu s 70. členom ZKP obsojencu moralo zagotoviti obvezno obrambo že v fazi preiskave, materialnopravno neizčrpane. Obrazloženo je kot neutemeljene ocenil vložnikove navedbe glede kršitve pravice do zaslišanja obremenilne priče, ki jo prepozna v zavrnitvi dokaza po ponovnem zaslišanju mladoletne oškodovanke na glavni obravnavi. Z očitkom, da sta sodišči pri izreku zaporne kazni nezadostno upoštevali olajševalne okoliščine ter posledično nista uporabili pooblastila iz 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, vložnik uveljavlja razlog, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. A. A. je bil spoznan za krivega, da je v času od meseca marca 2013 do meseca aprila 2014 v stanovanjski hiši na naslovu bivanja nečakinje B. B., roj. ..., ki še ni bila stara petnajst let, s slednjo storil spolna dejanja na način, opisan v izreku prvostopenjske sodbe.

_Kršitev pravice do obrambe: zavrnitev dokaznega predloga za ponovno zaslišanje oškodovanke kot obremenilne priče_

6. Vložnik navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, natančneje pravico do izvajanja dokazov v svojo korist, ker je zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju oškodovanke B. B. v skladu s petim in šestim odstavkom 331. člena ZKP ter 338. členom ZKP. Zatrjuje kršitev 29. člena Ustave in d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. V zahtevi ob sklicevanju razlogov, s katerim je obramba utemeljila dokazni predlog na predobravnavnem naroku, dodatno izpostavlja dve okoliščini: i) obsojenec v fazi preiskave ni imel svojega zagovornika, ki bi lahko sodeloval pri zaslišanju oškodovanke in ii) senat tekom sojenja ni podrobneje raziskoval kraja izvršitve obsojenemu očitanega kaznivega dejanja in dejanskih možnosti za izvršitev očitanega mu kaznivega dejanja. Ker je oškodovanka vztrajala, da je bil pri enem dogodku prisoten tudi njen brat C. C., ki se ni spomnil, da bi obsojenec z oškodovanko počel kaj posebnega, izvedenka pa ni z gotovostjo potrdila, da se pri oškodovanki prepoznajo znaki posledic travmatičnih dogodkov v preteklosti kot posledica spolne zlorabe, obstaja dvom, da so se spolne zlorabe zgodile. Zaradi razjasnitve več nejasnosti, katerim se v preiskavi ni posvečalo dovolj pozornosti, bi bilo oškodovanko potrebno ponovno zaslišati. Zaveda se, da bi lahko takšno zaslišanje oškodovanko dodatno travmatiziralo, vendar njena pravica ne bi smela pretehtati nad obsojenčevo pravico do učinkovite obrambe.

7. Ni dvoma, da je oškodovanka B. B. obremenilna priča. Oškodovanka je bila v obravnavanem kazenskem postopku zaslišana v preiskavi dne 24. 6. 2020. Na zaslišanju so bili prisotni višja pravosodna svetovalka, ki je opravljala zaslišanje, zapisnikarica, oškodovanka ter njena pooblaščenka po uradni dolžnosti, odvetnica Milena Prelog. Iz spisa izhaja, da je bil obsojenec o zaslišanju obveščen (vročilnica, pripeta k list. št. 63 spisa, izkazuje prejem obvestila dne 16. 6. 2020). V času zaslišanja je bila oškodovanka stara trinajst let, zato se je njeno zaslišanje v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZKP zvočno posnelo. Obramba je na predobravnavnem naroku dne 15. 4. 2021 predlagala, da se mladoletno oškodovanko skladno s 338. členom v zvezi s šestim odstavkom 331. člena ZKP dodatno zasliši pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 138 spisa). V dokaznem postopku je sodišče na podlagi petega odstavka 331. člena ZKP prebralo izpovedbo oškodovanke, ki jo je podala v preiskavi (str. 6 zapisnika o glavni obravnavi dne 18. 5. 2021). Zagovornik je vztrajal pri predlogu, da se oškodovanko dodatno zasliši pred preiskovalnim sodnikom, ki ga je senat zavrnil. 8. Med minimalnimi pravicami, ki jih mora imeti oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, je pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič (točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP). Nezmožnost uveljavljati pravno jamstvo, ki ga zagotavlja navedena določba EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.1

9. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave in jih tako dopusti kot dokaz v kazenskem postopku, mora skladno z EKČP in z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njihovega avtorja.2 Sodišče lahko breme utemeljevanja naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza, ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče.3 Obdolženec mora imeti vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten.4

10. V konkretnem primeru je obramba predlagala ponovno zaslišanje oškodovanke kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 173. člena KZ-1. Oškodovancem, ki so bile žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, je v kazenskem postopku posvečena posebna pozornost5. To je razvidno iz več določb ZKP, ki urejajo ukrepe za zaščito žrtev. Med drugim je zakonodajalec v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP predvidel drugačen režim, ki velja za zaslišanje oseb, ki so mlajše od petnajst let in so bili oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP (sem sodi tudi obravnavano kaznivo dejanje). V skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP je neposredno zaslišanje teh oseb na glavni obravnavi dopustno le izjemoma, sicer pa sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb (peti odstavek 331. člena ZKP). Stranke lahko v primerih iz prejšnjega odstavka postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, opravi zaslišanje (šesti odstavek 331. člena ZKP). Ponovno zaslišanje se lahko opravi tudi s pomočjo preiskovalnega sodnika (338. člen ZKP).

11. Navedena ureditev pomeni na zakonski ravni odstop od splošnega pravila, da obrambi predloga za zaslišanje obremenilne priče ni treba utemeljevati in pomeni poseg v pravico do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Tudi ESČP je že v več odločbah presodilo, da je potrebno med kazenskim postopkom uravnotežiti pravico obdolženca do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in pravico žrtev do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP)6. Skladno z določbami ZKP in prakso ESČP se mladoletna oškodovanka, ki je žrtev spolnega nasilja, zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, ki bi služilo zgolj preverjanju verodostojnosti njene izpovedbe, praviloma ni dopustno.7 Na dolžnost zagotoviti čim manjše število zaslišanja žrtev, ki se opravijo le, če so nujno potrebna za namen kazenske preiskave, ter na pomembnost zaščite žrtve pred ponovljeno viktimizacijo opozarja tudi Direktiva 2012/29/EU (20.b člen ter a) točka prvega odstavka 56. člena).

12. V skladu z novejšo prakso ESČP morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.8

13. Glede na predstavljena izhodišča je po presoji Vrhovnega sodišča zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Kot tak se izkaže tudi v konkretnem primeru. Iz dokaznega postopka izhaja, da vsakršno izpostavljanje in spraševanje oškodovanke v zvezi z obravnavanim dejanjem nanjo deluje vznemirjujoče. Tako je iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča (10. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) razvidno, da je oškodovanko v stisko spravilo že (z obsojenčevimi ravnanji neposredno nepovezano) predvajanje projekcije v šoli, ob kateri je pričela jokati in je posledično tudi prišlo do prijave zlorabe. Oškodovanka je ob pogovoru s šolsko psihologinjo in svetovalno delavko pedagoginjo delovala v stiski, prizadeto, v čustveni bolečini (11. točka obrazložitve). Kriminalistkama vsega ni mogla izreči, kar je zato zapisala. Njeno zaslišanje v preiskavi je bilo večkrat prekinjeno, ker se je priča razjokala. Takšen odziv je imela oškodovanka tudi ob podaji zanjo težkih vsebin pred izvedenko za klinično psihologijo (list. št. 92 spisa).

14. Izjava oškodovanke je v konkretnem primeru nedvomno odločilen dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, vendar pa je glede na okoliščine konkretnega postopka sodišče ustrezno uravnotežilo pravici obsojenca do učinkovite obrambe kot dela pravice do poštenega sojenja in oškodovanke do varstva njene osebne integritete. Kot navedeno, je oškodovanka v zvezi z obravnavanimi dogodki podala več izjav. To je omogočilo tako sodišču kot tudi obrambi, da so na ta način lahko primerjali (ne)skladja in zanesljivost oškodovankinih izjav. Hkrati je sodišče razpolagalo tudi s posrednimi dokazi, ki so oškodovankino izjavo potrdili. Iz izjav prič je razvidno, da je obsojenec približno eno leto živel pri oškodovankini družini, ko je bila stara pet ali šest let. Oškodovanka je že pred prijavo dogodka o obsojenčevih ravnanjih povedala tako materi kot tudi D. D. Prvi, ko je bila stara šest, ter drugi, ko je bila stara dvanajst let. Iz izpovedb izhaja tudi, da so se o zlorabah v družini po tem, ko je oškodovanka o njih povedala svoji materi, pogovarjali ter onemogočili obsojencu, da bi bil sam z oškodovanko. Sodišče je glede na navedeno verodostojnost oškodovankine izjave, ki je bil v postopku odločilen dokaz, lahko presodilo tudi preko izjav posrednih prič. Poleg tega je sodišče razpolagalo z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke klinične psihologije dr. Mateje Hudoklin, da je pri oškodovanki možno prepoznati znake posledic travmatičnih dogodkov v preteklosti, ki so najverjetneje posledica spolne zlorabe.

15. In končno, obsojencu je bila dvakrat v postopku dana možnost, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izjave. Obsojenec je imel najprej zadostno možnost, da v preiskavi s pomočjo zagovornika uresniči svojo pravico do obrambe, vendar te možnosti ni uporabil. Kljub temu, da je bil v preiskavi pravilno obveščen tako o pravici do zagovornika (list. št. 33 spisa) kot tudi o dnevu in uri oškodovankinega zaslišanja (vročilnica obvestila pripeta k list. št. 63 spisa), je ostal pasiven. Pri tem za vložnika prepoved obdolženčeve osebne navzočnosti pri zaslišanju priče, kot jo določa četrti odstavek 178. člena ZKP, ni sporna; posega v obsojenčevo pravico do osebne obrambe vložnik torej ne zatrjuje. Vrhovno sodišče obsojenčevega položaja prav tako ni presojalo na podlagi navedb o kršitvi 70. člena ZKP, ker je obramba v pritožbi ni uveljavljala in torej ni vsebinsko izčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP). Pomembno je le, da je sodišče opravilo vse, kar je potrebno, da bi obsojenec mogel pravico do neposrednega zaslišanja oškodovanke vsaj enkrat v postopku učinkovito izvrševati. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da obdolženec, "ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti."9 Enako tveganje sprejema tudi obdolženec, ki opusti možnost, da to pravico izkoristi s pomočjo zagovornika. Pri tem je imel obsojenec v postopku zadostne možnosti, da se naknadno seznani z (več) oškodovankinimi izjavami, da je navzoč pri zaslišanju drugih (posrednih) prič, da poda lastno verzijo dogodkov in se izjavi o verodostojnosti oškodovankinih obremenilnih izjav.

Drugo možnost, da doseže zaslišanje obremenilne priče, je obramba izkoristila s predlogom za njeno zaslišanje in z opredelitvijo vprašanj na predobravnavnem naroku. (šesti odstavek 331. člena ZKP). Sodišči, ki sta obrambni predlog zavrnili, sta se do možnosti oškodovankinega zaslišanja s podajanjem posrednih vprašanj razumno opredelili. To presojo sta opravili ob oceni tveganj ponovne viktimizacije in relevantnosti vprašanj, ki jih je opredelila obramba. Sodišče se je izčrpno opredelilo (6. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, 7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) do vprašanj, ki jih je obramba konkretizirala na predobravnavnem naroku (kasneje v postopku obramba ni podala več nikakršne konkretizacije vprašanj, ki bi jih želela postaviti oškodovanki, medtem ko je z navajanjem dodatnih okoliščin v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik prepozen) in razumno presodilo, da so ta bodisi nerelevantna bodisi je oškodovanka nanje že delno odgovorila. Pravilno je višje sodišče obrambi pojasnilo tudi, da je odločitev sodišča na glavni obravnavi, ali je potrebno oškodovanca kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost ponovno zaslišati, odvisna od (posrednih) vprašanj, ki jih stranke oblikujejo vnaprej. Ne glede na to, da je oškodovanka obremenilna priča, morajo stranke (tudi obramba), zaradi varstva oškodovankine (duševne) celovitosti, sodišče prepričati, da je (ponovno) zaslišanje relevantno. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna ureditev ustrezna, dokler je ne razlagamo na način, s katerim obrambi odrečemo jedra pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. 16. Temu bremenu obramba v obravnavani zadevi ni zadostila. Na predobravnavnem naroku je navajala, da so v dejstvih, ki naj bi jih oškodovanka v letu 2014 povedala staršem neposredno po dogodkih, ter tem, kaj je mladoletna oškodovanka izpovedala o obsojenčevih ravnanjih v preiskavi, bistvena razhajanja. Višje sodišče je ustrezno pojasnilo, da je oškodovankina mati povedala, da ji oškodovanka ni zaupala podrobnosti v zvezi z obravnavanimi dogodki, temveč "zgolj", da jo je obsojenec "šlatal", zato sicer povsem nekonkretizirana navedba obrambe ne omogoča zaključkov, da mladoletna oškodovanka v fazi preiskave ni izpovedovala smiselno enako kot se je zaupala svoji mami. Pravilno sta pojasnili, da je povsem nepomembna izpostavljena okoliščina, da je mladoletna oškodovanka imela ob 13.00 uri (ko je prišla iz šole) oblečeno pižamo. Sodišči sta sicer odgovorili tudi na preostala vprašanja obrambe, tj. da je pričanje delno tudi nelogično v delu, da se je tudi oškodovanka kljub izpovedanem obsojenčevemu nasilnem ravnanju k njemu večkrat vračala in ustvarjala okoliščine, da so se spolne zlorabe lahko ponavljale celo desetkrat ali večkrat; nadalje zakaj je odhajala ležat k obsojencu na posteljo, ko je gledal filme za odrasle; ter zakaj je odhajala ležat k njemu v posteljo in imela glavo pod odejo in "povštrem" in tako dalje.

17. Sodišči sta pri tem izhajali iz zakonsko urejenih in ustaljenih meril odločanja o dovoljenosti vprašanj med zaslišanjem prič (prim. sedmi odstavek 178., prvi odstavek 241. in drugi odstavek 334. člena ZKP), zato ni mogoče trditi, da je bilo breme prepričevanja, ki sta ga - sledeč določbi 331. člena ZKP - naložili obrambi, nerazumno. Na obrambne predloge, kolikor merijo na oškodovankino verodostojnost, sta odgovorili z razumno in podrobno presojo, ki sta jo vpeli v širšo dokazno oceno. V preostalem delu sta obrambne predloge sodišči zavrnili kot nerelevantne. Njuna stališča sprejema tudi Vrhovno sodišče: obrambna vprašanja merijo na dejstva o oškodovankinem ravnanju, ki za presojo obsojenčeve krivde ne morejo biti pomembna. Pri tem sta se oprli na mnenje sodne izvedenke za področje klinične psihologije dr. Mateje Hudoklin, ki je v svojem mnenju pojasnila, da se mladoletna oškodovanka zaradi starosti, pri katerih so se dogajale zlorabe, in kognitivne zrelosti, značilne za to starostno obdobje, neustreznosti obsojenčevih dejanj ni zavedala. Poleg tega je bil obsojenec njen stric, torej član njihove družine in je bila vsaj na začetku nanj tudi čustveno navezana. K temu, da je mladoletna oškodovanka sprejemala njegovo vedenje kot dopustno, pa so pripomogle še manipulacije s podkupovanjem in ustrahovanjem.

18. Upoštevaje navedeno je sodišče v obravnavanem postopku prepričljivo poskrbelo za uravnoteženje položaja obrambe, zato zatrjevane kršitve procesne zakonodaje, ustavnih in konvencijskih pravic niso podane. Dejstvo, da obsojenec v preiskavi ni izkoristil možnosti, ki mu jih zagotavljajo pravice obrambe, ne more iti na škodo oškodovanke. Slednja je bila izpostavljena že ob pogovoru v šoli, s kriminalisti ter nato še v preiskavi. Presoja (ne)relevantnosti dejstev, na katera so merila vprašanja obrambe, je bila skrbna, podkrepljena z mnenjem izvedenke. Sodišče je torej pravilno dalo prednost oškodovankini pravici do osebne integritete, ne da bi obsojenca prikrajšalo za jedro pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. 19. Izpostavljanje izpovedbe oškodovankinega brata C. C., ki se ni spomnil, da bi obsojenec z oškodovanko počel kaj posebnega, in iz konteksta iztrgane ugotovitve sodne izvedenke dr. Mateje Hudoklin, pa predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišč ter ne presega uveljavljanja razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja kot nedovoljenega razloga za vložitev izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

_Primernost kazni_

20. Vložnik je zahtevo vložil tudi zaradi odločbe o izrečeni kazni, s katero pa ni bila prekoračena zakonska pravica oziroma jo je vložil, ker meni, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša (kršitev po prvem odstavku 374. člena ZKP). Zatrjuje, da je sodišče premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, in sicer dosedanjo nekaznovanost, dejstvo, da je od dejanj minilo sedem oziroma osem let, da ima obsojenec urejeno življenje, zaposlitev in da tudi kasneje ni bil obravnavan za kazniva dejanja. To je sicer dovoljeni pritožbeni razlog, vendar pa iz tega razloga v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja ob izreku obsodilne sodbe, je Vrhovno sodišče obsojenca plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti oprostilo. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tako odločbi Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006, 13. točka obrazložitve, in Up-1293/10 z dne 21. 6. 2012, 7. točka obrazložitve. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006, 21. točka obrazložitve. 3 Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-518/03 z dne 19. 1. 2006, 15. točka obrazložitve. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 in druge. 5 Poseben poudarek in večjo vlogo v kazenskem postopku so oškodovanci pridobili z implementacijo Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (v nadaljevanju Direktiva 2012/29/EU; glej Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), objavljen dne 5. 4. 2019). 6 Sodba ESČP Y proti Sloveniji št. 41107/10 z dne 28. 5. 2015. 7 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 46444/2018 z dne 8. 4. 2021. 8 Sodba ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 12. 2011 in sodba Schatschaschwili proti Nemčiji z dne 15. 12. 2015. 9 Odločba Ustavnega sodišča Up-729/99 z dne 4. 7. 2002, 14. točka obrazložitve.