Jedro

Za zaslišanje mladoletnih oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP (kamor spada tudi kaznivo dejanje spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, po 173. členu KZ-1), veljajo posebna pravila, določena v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP,1 v skladu s katerimi je zapisnik o prejšnjem zaslišanju oškodovanca primarno dokazno sredstvo. Odločitev sodišča na glavni obravnavi, ali je potrebno oškodovanca ponovno zaslišati, je odvisna od (posrednih) vprašanj, ki jih stranke oblikujejo vnaprej. Ne glede na to, da je oškodovanec (v konkretnem primeru oškodovanka A. H.) obremenilna priča, morajo stranke (tudi obramba) sodišče prepričati, da je zaslišanje relevantno. To pravilo pomeni odstop od splošnega pravila, da obrambi predloga za zaslišanje obremenilne priče ni treba utemeljevati in pomeni poseg v pravico do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Cilj, ki ga poseg želi doseči, je varstvo telesne in duševne celovitosti oškodovanca, tj. zmanjšanje tveganja za ponovno viktimizacijo, ustrahovanje in maščevanje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega R. F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška kazenskega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 13666/2020 z dne 18. 5. 2021 spoznalo obdolženega R. F. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po istem zakonskem določilu, upoštevaje drugo alinejo 50. člena KZ-1 in 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1, izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika ter pooblaščenke, ki je bila po uradni dolžnosti postavljeni mladoletni oškodovanki, obremenjujejo proračun. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanko A. H. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, uvodoma zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje, s tem, ko ni obrazložilo časovnega okvirja izvršitve očitanega kaznivega dejanja, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar mu ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima namreč jasne, določne in tehtne razloge (točka 21 obrazložitve), da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v času od marca 2013 do aprila 2014, torej, ko je bila mladoletna oškodovanka A. H. stara pet in šest let, zaradi česar uveljavljane neobrazloženosti ni mogoče ugotoviti. Iz vsebine nadaljnjih pritožbenih navedb v tej smeri pa je razbrati, da se pritožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in tako po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, kar bo predmet nadaljnje pritožbene presoje. Razen tega pa je po ustaljeni sodni praksi presoja o tem, ali je čas izvršitve kaznivega dejanja odločilno dejstvo, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, je čas izvršitve kaznivega dejanja sicer pomembna okoliščina v razmerju do zakonskega znaka, ki se nanaša na starost oškodovanca, kot to izhaja že iz samega naslova kaznivega dejanja. Ker pa v obravnavani zadevi oškodovanka A. H. ni dopolnila petnajst let niti v času izdaje te sodbe, ni nobenega dvoma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v časovnem okvirju, predvidenem z zakonom. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da v obravnavanem primeru čas izvršitve kaznivega dejanja ne predstavlja odločilnega dejstva, pač pa „zgolj“ modaliteto kaznivega dejanja, zaradi česar tudi ne vpliva na zakonitost sodbe.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik uveljavlja tudi z navajanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do neskladnosti med izjavami prič (T. H., P. B. in A. H.) ter izpovedbo mladoletne oškodovanke. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče sledilo izpovedbi mladoletne oškodovanke glede obdolženčevih ravnanj, ne pa tudi glede časovnega okvirja. Takšnim pritožbenim razlogom, ki v svojem bistvu pomenijo grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa uveljavljane procesne kršitve, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 21 obrazložitve svoje sodbe, upoštevaje izvedensko mnenje sodne izvedenke za klinično psihologijo dr. M. H., prepričljivo pojasnilo, da časovna kontinuiteta pri tej starosti še ni razvita do te mere, da bi si otrok dogodke zapomnil kronološko. Bistveno je, da si otrok pri starosti pet, šest in sedem let, vsebinsko zapomni neprijetne in čustveno zelo intenzivne dogodke, medtem ko jih časovno lahko težko umesti. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati s pritožbenim razlogovanjem, da je sodišče prve stopnje selektivno verjelo oškodovankini izpovedbi. Do pritožbenih pomislekov o neskladnosti med izjavami prič in izpovedbo mladoletne oškodovanke pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo pri presoji izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena s protispisnostjo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker zaključki sodišča prve stopnje, da je oškodovankina izjava, dana v fazi preiskave, smiselno enaka kot jo je podala v šoli in pri izvedenki, nimajo podlage v spisu. Protispisnost in s tem navedena kršitev bi bila namreč podana, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, slednje pa ne navaja niti pritožnik. Pritožbeno sodišče tako tudi glede tega pritožbenega razloga zaključuje, da po vsebini predstavlja grajo ugotovljenega dejanskega stanja, saj z njim pritožnik v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

7. Brez podlage pa je tudi zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, s čimer zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za ponovno zaslišanje mladoletne oškodovanke A. H. pred preiskovalnim sodnikom, kar je v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Za zaslišanje mladoletnih oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP (kamor spada tudi kaznivo dejanje spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, po 173. členu KZ-1), veljajo posebna pravila, določena v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP,1 v skladu s katerimi je zapisnik o prejšnjem zaslišanju oškodovanca primarno dokazno sredstvo. Odločitev sodišča na glavni obravnavi, ali je potrebno oškodovanca ponovno zaslišati, je odvisna od (posrednih) vprašanj, ki jih stranke oblikujejo vnaprej. Ne glede na to, da je oškodovanec (v konkretnem primeru oškodovanka A. H.) obremenilna priča, morajo stranke (tudi obramba) sodišče prepričati, da je zaslišanje relevantno. To pravilo pomeni odstop od splošnega pravila, da obrambi predloga za zaslišanje obremenilne priče ni treba utemeljevati in pomeni poseg v pravico do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Cilj, ki ga poseg želi doseči, je varstvo telesne in duševne celovitosti oškodovanca, tj. zmanjšanje tveganja za ponovno viktimizacijo, ustrahovanje in maščevanje.2 Upoštevaje navedeno in razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ponovno zaslišanje mladoletne oškodovanke ni potrebno. Neutemeljeni so namreč pritožbeni pomisleki, da se izpovedba mladoletne oškodovanke, ki jo je podala v fazi preiskave, razlikuje od tiste, ki jo je dala svoji materi A. H.. Slednja je namreč izrecno povedala, da ji mladoletna oškodovanka ni zaupala podrobnosti dogajanja z obdolžencem in da je sama ni spraševala o tem, zaradi česar dejstvo, da je mladoletna oškodovanka mami dejala „zgolj“, da jo je obdolženec „šlatal“, ne omogoča pritožbenih zaključkov, da mladoletna oškodovanka v fazi preiskave ni izpovedovala smiselno enako kot se je zaupala svoji mami. Povsem brez podlage pa so tudi irelevantne pritožbene dileme, zakaj mladoletna oškodovanka med obdolženčevimi ravnanji ni pobegnila oziroma zakaj se obdolžencu ni izmikala. Izvedenka za področje klinične psihologije dr. M. H. je namreč v svojem mnenju strokovno in povsem prepričljivo pojasnila, da se mladoletna oškodovanka zaradi starosti, pri katerih so se dogajale zlorabe, in kognitivne zrelosti, značilne za to starostno obdobje, neustreznosti obdolženčevih dejanj ni zavedala. Obdolženec, ki je njen stric, je bil v tistem obdobju član njihove družine in je bila vsaj na začetku nanj tudi čustveno navezana. Manipulacije s podkupovanjem in ustrahovanjem pa so zagotovo doprinesle k temu, da je mladoletna oškodovanka sprejemala njegovo vedenje kot dopustno. Ob navedenem pa je povsem nepomembna tudi v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je mladoletna oškodovanka imela ob 13.00 uri (ko je prišla iz šole) oblečeno pižamo. Sodišče prve stopnje je v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe tudi pravilno ocenilo preostala vprašanja, s katerimi je obramba utemeljila predlog za zaslišanje mladoletne oškodovanke. Razloge v tej smeri pritožbeno sodišče v celoti povzema. Ob vsem obrazloženem pa je tudi neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je obramba nameravala vprašanja za mladoletno oškodovanko dodatno konkretizirati na zahtevo sodišča. Zagovornik je namreč imel možnost predlog konkretizirati (katero je nenazadnje tudi izkoristil (list. št. 138)), na predobravnavnem naroku dne 15. 4. 2021 ter na glavni obravnavi dne 18. 5. 2021. Kljub temu da obdolženec v skladu s četrtim odstavkom 178. člena ZKP ne sme biti navzoč pri zaslišanju priče, mlajše od petnajst let, ki je žrtev kaznivega dejanja iz 173. člena KZ-1, pa je potrebno poudariti, da je bil obdolženi R. F. pravočasno obveščen o zaslišanju mladoletne oškodovanke A. H. v fazi preiskave, zaradi česar (upoštevaje, da je obdolženec v fazi preiskave, po tem, ko je bil poučen o pravici do zagovornika, izjavil, da se bo zagovarjal sam) ni bila z ničemer kršena njegova pravica do obrambe.

8. Uvodoma pritožnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki pa je v nadaljevanju z ničemer ne obrazloži, saj ne pojasni, na kakšen način bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj pri tem šlo. Da pa bi bila podana katera od kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa ni bilo ugotovljeno.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene graje pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi R. F. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Bistvo obširnih in ponavljajočih pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, s katero pritožnik ne soglaša, saj meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo neskladni in nelogični izpovedbi mladoletne oškodovanke.

11. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah mladoletne oškodovanke A. H. in prič A. H., A. H., T. H., P. B., M. H., E. J., K. K. in F. F., listinski dokumentaciji ter v izvedenskem mnenju sodne izvedenke za področje klinične psihologije dr. M. H. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa je tehtno pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. 12. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bila oškodovanka A. H. v svoji izpovedbi prepričljiva, v njeno verodostojnost pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo. Kot bistveno je potrebno izpostaviti, da je oškodovanka, ki je bila v inkriminiranem času stara pet in šest let, tudi po oceni pritožbenega sodišča o odločilnih dejstvih ves čas izpovedovala enako. Slednja se je namreč zaupala mami A. H. (katera je sicer ni spraševala glede podrobnosti) ter šolski psihologinji T. H. in socialni pedagoginji P. B., ki so potrdile njeno izpovedbo v smeri spolne zlorabe s strani obdolženega R. F. Pritožba tudi zmotno navaja, da se sodba opira na obvestila, ki jih je policija zbrala od mladoletne oškodovanke. Izjavo, ki jo je mladoletna oškodovanka podala v razgovoru s policistkama, je namreč sodišče prve stopnje pravilno uporabilo za oceno verodostojnosti njene izpovedbe iz faze preiskave, ni pa na njej gradilo obsodilno sodbo, kot to skuša prikazati pritožnik. Zatrjevane neenakosti med izjavo, ki jo je mladoletna oškodovanka dala policiji, in izjavo iz faze preiskave, pa ni mogoče ugotoviti. V obeh primerih je oškodovanka povedala, da jo je obdolženec večkrat otipaval po spolovilu, da ji je v spolovilo vtikal svoje prste, jo prijemal za njeno roko in jo polagal na svoj spolni ud in da ji je enkrat svoj spolni ud potiskal ob njeno spolovilo. Tudi iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. M. H. izhaja, da se izpovedba mladoletne oškodovanke v razgovoru z izvedenko ujema z njenimi predhodnimi izpovedbami, zaradi česar selektivno povzemanje pritožnika, da je mladoletna oškodovanki izvedenki povedala „le“, da se spomni dotikanja, ni utemeljeno. Okoliščina, da sta T. H. in P. B. povedali, da jima je mladoletna oškodovanka rekla, da jo je obdolženec posilil, pa ne vpliva na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Še zlasti iz razloga, ker obdolženec ni bil spoznan za krivega storitve spolnega občevanja, pač pa drugega spolnega dejanja. Glede na vse navedeno in upoštevaje razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ni nobenega dvoma, da je obdolženec posegal v spolno integriteto mladoletne oškodovanke na način, kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe.

13. Mladoletna oškodovanka je med zaslišanjem v fazi preiskave bistvene okoliščine opisala jasno in podrobno, medtem ko pritožba s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njene izpovedbe ne more biti uspešna, še zlasti, ker problematizira irelevantna dejstva. Tako so povsem nepomembne okoliščine, ali je obdolženec užival alkohol, ali se je oškodovanka že znala sama tuširati in ali so bili programi za odrasle na televizorju v spalnici oškodovankinih staršev odklenjeni. Nobene nelogičnosti pa ni niti v njeni izpovedbi, da je z obdolžencem in svojim bratom včasih šla na sprehod in na ribolov, saj je bila mladoletna oškodovanka po mnenju sodne izvedenke dr. M. H., kot je pritožbeno sodišče to že pojasnilo, vsaj na začetku čustveno navezana na obdolženca, ki je bil član njihove družine. Povsem logični in izkustveni sprejemljivi pa so tudi razlogi oškodovanke (ki jih zagovornik izpostavlja v točki a) na stran 6 pritožbe), zakaj je svoji mami o ravnanjih obdolženca povedala šele čez čas. Strah in sram namreč nista medsebojno izključujoči čustvi, pač pa ju je mogoče čutiti hkrati.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. M. H., v verodostojnost katerega utemeljeno ni podvomilo. Izvedenka, ki je opravila kliničnopsihološki pregled mladoletne oškodovanke, je namreč podrobno pojasnila svoje zaključke, pri tem pa izhajala iz strokovnega znanja, medtem ko v pritožbi izpostavljena okoliščina, kako dolgo je izvedenka z mladoletno oškodovanko opravljala razgovor, na ugotovitve sodišče prve stopnje ne vpliva. Da bi bila izvedenka zaradi branja predmetnega spisa „psihološko kontaminirana“, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Izvedenka je tako argumentirano zaključila, da je pri mladoletni oškodovanki možno prepoznati znake posledic travmatičnih dogodkov v preteklosti, ki so najverjetneje posledica spolne zlorabe. Glede pritožbenih navedb, da je izvedenka povedala, da je (op. hipotetično) možno, da oškodovanka potencira dogodke iz preteklosti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz njenega nadaljnjega mnenja izhaja, da prikrivanje in potvarjanje informacij terja veliko samokontrole in zrelosti, ki pa je otroci v tej starosti niso zmožni do take mere, hkrati pa samokontrola popusti, če smo vznemirjeni. Po njenem mnenju otroci niso zreli, da bi preračunljivo ravnali, zaradi česar je z veliko verjetnostjo, da se je zgodilo tako, kot je povedala mladoletna oškodovanka.

15. Pritožbeno sodišče pa se tudi v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe glede časovnega okvirja storitve očitanega kaznivega dejanja. Pritožnik izraža zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno izpovedb A. H. in A. H. ter mnenja sodne izvedenke dr. M. H., kateremu pa, upoštevaje razloge izpodbijane in te sodbe, ni mogoče pritrditi. Bistveno je, da se obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje storil v času, ko je živel pri oškodovankini družini, kar je bilo nedvomno v času, ko oškodovanka še ni dopolnila petnajst let. 16. Ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

17. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji, katera bi naj bila previsoka. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Kljub v pritožbi izpostavljenim olajševalnim okoliščinam, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazen dve leti in šest mesecev zapora povsem primerna teži storjenega kaznivega dejanja in krivdi obdolženca. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo predhodno nekaznovanost, oddaljenost njegovih ravnanj, urejenost obdolženčevega življenje ter redno zaposlitev in da po obdobju pod obtožbo ni ravnal v nasprotju z zakonodajo. Navedene olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi kot posebne olajševalne okoliščine za izrek omiljene kazni (druga alineja 50. člena KZ-1 in 2. točka prvega odstavka 51. člena KZ-1), ki jih nikakor ne gre upoštevati v takšnem obsegu, kot to predlaga pritožnik. Teža obdolženčevih ravnanj je namreč takšna, da bo le kazen dve leti in šest mesecev zapora vplivala na obdolženca v zadostni meri. Pritožnik pa tudi v tej zvezi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ima izpodbijana sodbe jasne in določne razloge o odmeri kazni v točki 24 obrazložitve. Da bi sodišče prve stopnje v zvezi z odmerjeno kaznijo kršilo kazenski zakon v škodo obdolženega, kot to pavšalno uveljavlja pritožnik, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

18. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Pritožbeno sodišče je obdolženca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Določbi petega in šestega odstavka 331. člena ZKP sta bili z novelo ZKP-O (uporablja od 13. 5. 2021) spremenjeni. Novela je odpravila popolno prepoved neposrednega zaslišanja mladoletnih oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, pri tem pa je ohranila primarnost branja zapisnika o prejšnjem zaslišanju oškodovanca (iz faze preiskave). 2 Tako dr. P. Plesec in dr. P. Gorkič v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) z uvodnimi pojasnili k noveli ZKP-O, Uradni list RS, 2021, str. 75.