Jedro

Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi kumulativno - protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Ker je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da se pogodba z dne 7. 5. 2015 ni izvrševala, je pravilno sklepalo, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in zatrjevano škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki. Ker tožeča stranka ni več pogodbeno sodelovala z I. d. o. o. glede trženja prenosnih kapacitet, zato vtoževanih zneskov, ki jih je prejela družba J. d. o. o., tožeča stranka ne bi prejela izplačanih. Zato je že zaradi tega razloga sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 do plačila, v roku 15 dni. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan družbi A.., v B., matična št. ..., plačati odškodnino v višini 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2017 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče spregledalo vsebino listinskih dokazov ter odločitev oprlo na neresnične izpovedi toženca, C. C. in D. D. V tem sporu je izdalo dve sodbi, s katerima je tožbenemu zahtevku ugodilo, sedaj v ponovljenem postopku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je razpolagalo z obširnejšim dokaznim gradivom, ki potrjuje odškodninsko odgovornost toženca. Na podlagi izpovedi E. E., F. F. in listinske dokumentacije v spisu ter upoštevaje dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v sodbi I Pd 1213/2018 in pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 369/2019, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Toženec je kršil 39. čl. ZDR-1. Dokazana je tudi vzročna zveza med škodo, ki je nastala zaradi protipravnega ravnanja toženca, saj je tožeči stranki prevzel obetajoči se obsežen in dobičkonosen posel z njenima poslovnima partnerjema G. d. d. (prej: H.) in I. d. o. o. V času zaposlitve pri tožeči stranki je toženec kot prokurist ta posel zagotovil svoji družbi J. d. o. o. Poznanstva in strokovna znanja, ki jih je toženec pridobil s področja telekomunikacij, je nelojalno izkoristil. Toženec je bil skrbnik pogodbe o trženju prenosnih kapacitet, sklenjene 7. 5. 2012 med tožečo stranko in družbo I. d. o. o., G. d. d. in I. d. o. o. pa sta izrazili namen in voljo, da posel o trženju prenosnih kapacitet z J. d. o. o. skleneta ravno s tožencem, ki takšne posle zna izvajati. V sodbi I Pd 113/2018 je sodišče štelo kot neresnične izpovedi toženca in prič D. D. ter C. C., torej drugače kot v izpodbijani sodbi. Poleg tega je ugotovilo, da sta C. C. in toženec na zaslišanju potrdila, da C. C. nima znanj iz telekomunikacij, oziroma so ta znanja zelo omejena, ter da je toženec D. D. iz I. d. o. o. in K. K. iz družbe G. d. d. spoznal v okviru svojega dela pri tožeči stranki. Ne strinja se z ugotovitvijo, da si je zakonita zastopnica I. d. o. o. D. D. nekaj mesecev po sklenitvi pogodbe o trženju prenosnih kapacitet s tožečo stranko premislila in tega posla ni več želela izvršiti, kar je nelogično. Storitve J. d. o. o. so konkurenčne storitvam tožeče stranke iz pogodbe z dne 7. 5. 2015. J. d. o. o. je za navedene storitve mesečno prejemala plačilo 16.000,00 EUR (tudi v vtoževanem obdobju), kar predstavlja škodo, ki je bila povzročena tožeči stranki. Sodišče je kršilo določilo prvega odstavka 362. člena ZPP, da mora sodišče obravnavati vsa pravna dejanja in sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Sodišče bi moralo v skladu z napotki iz razveljavitvenega sklepa ugotoviti datum, kdaj naj bi se tožeča stranka seznanila s konkurenčnim dejanjem toženca in ali je bila tožba vložena pravočasno. Pritožbeno sodišče je v sklepu Pdp 915/2018 sodišču prve stopnje naložilo, da v postopek pritegne sodnega izvedenca finančne stroke zaradi ugotovitve višine škode. V dveh dopolnitvah pritožbe tožeča stranka navaja, da je sodišče povsem spregledalo prejšnje izpovedi D. D. glede istega poslovnega odnosa, ko je zatrjevala, da se je poslovno sodelovanje z družbo A. odvijalo nemoteno in da J. d. o. o. ni opravljal nobenega drugega posla namesto A. d. o. o. V postopku I Pd 604/2017 je izpovedala, da vse obstoječe pogodbe, ki so bile sklenjene s tožečo stranko, tečejo dalje in nobena pogodba ni bila na račun tega, ker sodelujejo z J. d. o. o., prekinjena s tožečo stranko. Toženec je v postopku I Pd 1146/2019 izpovedal, da je bila ta pogodba preklicana in je celo izrecno povedal, da mu je to povedala D. D. Ko pa je bil zaslišan v tem postopku, je izpovedal drugače, in sicer, da ne ve, če je bila ta pogodba preklicana. D. D. je na naroku v postopku I Pd 1146/2019 dne 2. 10. 2020 izpovedala, da naj bi pogodbo o trženju prenosnih kapacitet z dne 7. 5. 2015 preklicala skupaj z F. F., tedanjim direktorjem A. d. o. o., v tem postopku pa je izpovedala drugače in sicer, da je pogodbo z dne 7. 5. 2015 preklicala enostransko in zgolj ustno v telefonskem razgovoru z F. F. V drugi dopolnitvi še dodaja, da sodišče izvrševanje pogodbe o trženju prenosnih kapacitet enkrat šteje za bistveno, drugič pa ne, zato je sodba v odločilnem delu nejasna in sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče tudi ugotavlja neverodostojnost in neresničnost v izpovedi toženca v dveh različnih postopkih, v tem in v I Pd 1146/2019, pa kljub temu verjame njegovi izpovedi v tem postopku.

3. V odgovoru na pritožbo (skupaj z obema dopolnitvama) toženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženec je bil zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu komercialist tehnolog. Po navedbah tožeče stranke je bil v času zaposlitve pri tožeči stranki tudi prokurist družbe J. d. o. o., ki se ukvarja s telekomunikacijsko dejavnostjo, zaradi česar ji je ta družba konkurenčna. S poslovnim partnerjem tožeče stranke je dogovoril za poslovno sodelovanje v imenu in za račun družbe J. d. o. o. Na podlagi pogodbe med I. d. o. o. in J. d. o. o. je J. d. o. o. prejela v novembru in decembru 2016 plačilo 16.000,00 EUR, skupaj 32.000,00 EUR, kolikor tožeča stranka v tem sporu uveljavlja kot odškodnino od toženca. Toženec je navajal, da ni kršil konkurenčne prepovedi, ker v času zaposlitve pri tožeči stranki ni aktivno deloval kot prokurist J. d. o. o., družba J. d. o. o. pa za I. d. o. o. ne opravlja telekomunikacijskih storitev in ji ne konkurira. Plačila, ki jih je prejela J. d. o. o. zato ne predstavljajo škode, ki bi jo utrpela tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je štelo, da med ravnanjem toženca in domnevno škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi pogodbenega sodelovanja med J. d. o. o. in I. d. o. o., ni vzročne zveze kot enega izmed elementov odškodninskega delikta.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 39. členu določa konkurenčno prepoved, po kateri delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. V 40. členu ZDR-1 pa je določena konkurenčna klavzula – pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti. V skladu s prvim odstavkom 40. člena lahko delavec in delodajalec, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena se konkurenčna klavzula lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca.

8. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju glede izvajanja pogodbe o trženju prenosnih kapacitet med tožečo stranko in I. d. o. o. z dne 7. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je namreč glede protipravnosti ravnanja toženca, to je glede kršenja konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), pravilno zaključilo, da je toženec kršil konkurenčno prepoved, ker je v imenu druge družbe sklenil istovrstno oziroma vsebinsko zelo podobno pogodbo s pogodbenim partnerjem tožeče stranke, kar bi lahko za tožečo stranko pomenilo konkurenco. Vendar pa je v zvezi s presojo odškodninske odgovornosti toženca ugotovilo, da se pogodba med tožečo stranko in I. d. o. o. z dne 7. 5. 2015 ni izvrševala, zaradi česar je pravilno sklepalo, da med ravnanjem toženca in škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala, ne obstaja vzročna zveza kot eden izmed temeljnih elementov civilnega odškodninskega delikta v smislu določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l,. RS, št. 83/01 in nasl.). Ker se ugotovitvi sodišča nanašata na dve različni pravni vprašanji, razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju.

9. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je družba I. d. o. o. oziroma njena direktorica D. D. že v letu 2015 odločila, da s tožečo stranko sklenjene pogodbe o trženju prenosnih kapacitet št.... ne bo izvrševala, tožeča stranka oziroma njen takratni direktor F. F. pa je na to pristal. Ker je družba J. d. o. o. z I. d. o. o. sklenila identično pogodbo o trženju prenosnih kapacitet dne 29. 1. 2016, ko torej pogodba s tožečo stranko ni več veljala, tožeči stranki ni nastala škoda zaradi ravnanja toženca kot prokurista J. d. o. o. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da za odločitev ni ključno, ali je D. D. tedaj pravno veljavno odpovedala to pogodbo, saj je bistveno, da si je D. D. nekaj mesecev po sklenitvi pogodbe o trženju prenosnih kapacitet s tožečo stranko premislila in tega posla z njo več ni izvrševala, s tem pa se je strinjal direktor tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sledilo njeni izpovedi, da je to storila zaradi pomanjkanja zaupanja v tožečo stranko in F. F., ter bojazni pred zlorabo sredstev s strani tožeče stranke, kot tudi zaradi morebitnega konflikta interesov. Pravilno je povzelo vsebino pogodbe o trženju prenosnih kapacitet z dne 7. 5. 2015, iz katere izhaja, da je tožeča stranka nastopala v več vlogah – tudi kot najemnica. Iz tega razloga je I. d. o. o. kljub že (in še) sklenjeni pogodbi s tožečo stranko iskal drugega pogodbenega partnerja za tovrstne obveznosti. D. D. je pojasnila, da J. d. o. o. ni bil edini kandidat za pogodbenika, pač pa se je odločala še med drugimi, bistvena pa je tudi pravilna ugotovitev sodišča, da toženec na to odločitev ni vplival. 10. Pritožba neutemeljeno navaja, da se izpoved priče D. D. v tem postopku bistveno razhaja z njeno izpovedjo v sporu pred sodiščem prve stopnje v zadevi I Pd 1146/2019. V navedenem sporu je tožeča stranka od toženca prav tako uveljavljala plačilo odškodnine, le da se je zahtevek nanašal na zatrjevano toženčevo nedopustno konkuriranje v korist družbe J. d. o. o. za čas po njegovem prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki (konkurenčna klavzula). Tudi v navedeni zadevi je bilo vprašanje neizvrševanja pogodbe z dne 7. 5. 2015 eno izmed odločilnih dejstev za presojo utemeljenosti zahtevka. D. D. je v obravnavani zadevi izpovedala, da je o prenehanju izvajanja pogodbe obvestila F. F., ki se je s tem strinjal, v sporu I Pd 1146/2019 pa, da naj bi pogodbo o trženju prenosnih kapacitet z dne 7. 5. 2015 odpovedala skupaj z F. F. Bistveno je, da je v obeh sporih D. D. izpovedala smiselno enako in sicer, da se je pogodba s tožečo stranko in I. d. o. o. nehala izvajati, zato v pritožbi očitanih razhajanj v njenih izpovedih ni. Tudi na podlagi njene izpovedi je sodišče prve stopnje v zadevi I Pd 1146/2019 ugotovilo, da se pogodba o trženju prenosnih kapacitet št. ... ni izvrševala, pritožbeno sodišče pa se je s takšno ugotovitvijo strinjalo (Pdp 136/2021). Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče moralo na podlagi izpovedi E. E., F. F. in listinske dokumentacije v spisu tožbenemu zahtevku ugoditi.

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič D. D. in C. C. s sklicevanjem na njuni izpovedi v sporu I Pd 1213/2018. Navedeni spor se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožencu podla tožeča stranka. Ker je šlo za spor, katerega vsebinski okvir je povsem drugačen od spora zaradi plačila odškodnine zaradi kršenja konkurenčne prepovedi oziroma zaradi kršenja konkurenčne klavzule, ni mogoče z dejstvi in okoliščinami, ki so bile ugotovljene v sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja izpodbijati dokazne ocene izpovedi prič v tem sporu.

12. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi kumulativno - protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Ker je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da se pogodba z dne 7. 5. 2015 ni izvrševala, je pravilno sklepalo, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in zatrjevano škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki. Ker tožeča stranka več ni pogodbeno sodelovala z I. d. o. o. glede trženja prenosnih kapacitet, zato vtoževanih zneskov, ki jih je prejela družba J. d. o. o., tožeča stranka ne bi prejela izplačanih. Zato je že zaradi tega razloga sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Posledično so zato neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na protipravnost toženčevega ravnanja, in sicer da je v času zaposlitve pri tožeči stranki kot prokurist v družbi J. d. o. o. zagotovil pogodbo o zagotavljanju prenosnih kapacitet družbi J. d. o. o. oziroma da je nastopal v dveh vlogah - kot prokurist J. d. o. o. in kot zaposleni pri tožeči stranki.

13. Tožeča stranka je predložila pogodbo o trženju prenosnih kapacitet z dne 7. 5. 2015 šele s pripravljalno vlogo z dne 3. 3. 2020, zato ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na dosedanje odločitve sodišča prve stopnje, ki se z vprašanjem izvrševanja te pogodbe ni ukvarjalo. Ker se je vprašanje vzročne zveze izpostavilo šele v zvezi z izvajanjem pogodbe z dne 7. 5. 2015, tudi ni bistveno, kakšni so bili napotki pritožbenega sodišča v dosedanjih razveljavitvenih sklepih. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, ker ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, tudi glede angažiranja sodnega izvedenca, ki bi ugotovil višino škode, saj že zaradi neobstoja vzročne zveze tožbeni zahtevek ni utemeljen in ugotavljanje višine škode ni bilo potrebno.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožencu pa je dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo - priglašenih 875 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 653,31 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).