Jedro

Trditveno in dokazno breme glede obstoja za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Vprašanje, ki izhaja iz zmotnega dejanskega izhodišča, da je bil dolg na dan izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi že plačan, je hipotetično in kot tako ne more biti pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve.

Odgovor na vprašanje, ali odločitev o pravnem sredstvu enega solidarnega dolžnika - navadnega sospornika učinkuje tudi za ostale solidarne dolžnike, ki pravnega sredstva niso vložili, je jasen in v sodni praksi in teoriji ne sproža dilem, zato navedeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.

Na vprašanje, ali sta naknadni obračun carinskega dolga po 154. členu CZ in poziv dolžniku, naj plača carinski dolg, dejanji, ki pretrgata petletni relativni zastaralni rok za izterjavo carinskega dolga iz prvega odstavka 157. člena CZ, je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.

Ker presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZDavP-1 oziroma ZUP glede na 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, tudi vprašanja, ki se po vsebini nanašajo na presojo pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi, ne morejo biti pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Jesenice, št. 4931-118/2011-17 z dne 19. 3. 2012 (pravilno: 19. 3. 2013), s katerim je prvostopenjski carinski organ revidentki na podlagi seznama izvršilnih naslovov naložil plačilo carine, zamudnih obresti od zapadlosti odločb do 22. 6. 2011 ter stroškov izdaje sklepa v skupnem znesku 9.053,20 EUR (1. točka izreka). Sklenil je še, da se bo dolgovani znesek poravnal iz revidentkinih denarnih sredstev - iz naslova denarnih terjatev, ki jih ima do prvostopenjskega carinskega organa po odpravljenem sklepu, št. DT 4931-118/2011-2 z dne 23. 6. 2011 (2. točka izreka), da pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka) ter da bo o stroških odvetnice v postopku izdan poseben sklep (4. točka izreka). Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 498-2-104/2013-3 z dne 31. 3. 2014, revidentkini pritožbi v 1. točki izreka delno ugodilo tako, da je spremenilo datum izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi, ki je 19. 3. 2013 (namesto 19. 3. 2012), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo (1. točka izreka). V 2. točki izreka je delno ugodilo še njeni pritožbi zoper sklep o popravi pomote, št. 4931-118/2011-20 z dne 2. 4. 2013, tako da je v seznamu izvršilnih naslovov, št. 4931-118/2011-16, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, spremenilo datum izdaje seznama (ki je pravilno 19. 3. 2013) ter datuma izdaje in izvršljivosti odločbe, št. DT 4242-12/2006-2 (ki sta pravilno 9. 5. 2006 in 22. 6. 2006). V ostalem je revidentkino pritožbo kot tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je revizija dovoljena, saj gre po vsebini zadeve za več pomembnih pravnih vprašanj, o katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer: 1. „Ali je carinski dolg solidarnih dolžnikov, ki je nastal na podlagi carinskih deklaracij, glede katerega so bile kasneje izdane tudi odmerne odločbe, ugasnil (tudi do drugega dolžnika) s plačilom enega solidarnega dolžnika, glede katerega so bile kasneje omenjene odmerne odločbe odpravljene?“; 2. „Ali kljub že izdanim carinskim deklaracijam, ki predstavljajo izvršilni naslov za davčno izvršbo, naknadna dodatna izdaja odmernih odločb za isti dolg ter poziv carinskemu dolžniku za plačilo tega dolga predstavljata dejanji, ki pretrgata zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga?“; 3. „Ali lahko upravni organ na prvi ali drugi stopnji odločanja o sklepu o davčni izvršbi popravlja izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil sklep o izvršbi izdan, ter ali lahko upravni organ na drugi stopnji odločanja o zakonitosti sklepov o izvršbi popravlja ta sklep in odpravi pomote ter ali s tem prekorači svoje pristojnosti ter odloča izven postavljenih zahtevkov?; 4. „Ali lahko davčni organ izvrši sklep o davčni izvršbi, katerega izrek ne vsebuje zakonsko predvidenih sredstev in predmetov izvršbe ter ali izvršba na dolžnikova denarna sredstva iz denarnih terjatev do davčnega organa predstavlja zakonito sredstvo in predmet davčne izvršbe?“ in 5. „Ali osebam, ki izdajajo upravne odločbe, ni potrebno izkazati pooblastilnega razmerja za izdajo odločb, za izdajo katerih niso pristojne po samem zakonu?“

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Prvo revidentkino vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve. Sporni carinski dolg namreč na dan izdaje sklepa o izvršbi 19. 3. 2013 ni bil plačan,(2) zato glede na 1. točko prvega odstavka 156. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ) in drugi odstavek 47. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni mogoče šteti, da je obveznost zaradi izpolnitve za revidentko kot solidarno dolžnico ugasnila. Njeno vprašanje je torej hipotetično, saj izhaja iz zmotnega dejanskega izhodišča. 7. Tudi če bi Vrhovno sodišče štelo, da revidentka pravzaprav sprašuje, ali odprava odmernih odločb po pritožbah solidarne dolžnice E, d. o. o., učinkuje tudi zanjo, ki pritožb ni vložila, postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, katerega rešitev bi prispevala k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Gre namreč za vprašanje, ali odločitev o pravnem sredstvu enega solidarnega dolžnika učinkuje tudi za ostale solidarne dolžnike, ki pravnega sredstva niso vložili. Odgovor na to vprašanje pa je jasen in v sodni praksi in teoriji ne sproža dilem. Kadar je v postopku udeleženih več strank - solidarnih dolžnikov, ki so le navadni in ne enotni ali nujni sosporniki, se vsaka stranka v postopku šteje za samostojno stranko - njena dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Pritožba, vložena s strani družbe E, d. o. o., tako nima nobenega vpliva na revidentkin procesni položaj, zato so odmerne odločbe v razmerju do nje postale pravnomočne in izvršljive. Ob tem tudi iz izreka drugostopenjskih odločb, s katerimi je bilo ugodeno pritožbam družbe E, d. o. o., izhaja, da so bile te odpravljene le v delu, ki se nanaša na omenjeno družbo, ne pa tudi glede revidentke.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi drugo revidentkino vprašanje ni pomembno pravno vprašanje. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča namreč ne gre za pomembno pravno vprašanje, kadar je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, ko je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno.(3) Drugi odstavek 157. člena CZ, ki se glede na 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES)(4) še uporablja v obravnavani zadevi, jasno določa, da petletni relativni zastaralni rok za izterjavo carinskega dolga iz prvega odstavka 157. člena CZ(5) pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carinskega dolga. Taki uradni dejanji pa sta tako izdaja odmernih odločb v postopku naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu CZ kot tudi poziv dolžniku, naj plača carinski dolg, saj sta obe dejanji usmerjeni k izterjavi carinskega dolga, ki je nastal s sprostitvijo blaga v prost promet v trenutku sprejema carinske deklaracije.

9. Tretje, četrto in peto revidentkino vprašanje se po vsebini nanašajo na presojo pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta (sklepa o izvršbi) po ZDavP-2 oziroma po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, tudi izpostavljena vprašanja ne morejo biti pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2)

Za carinski dolg sta bili solidarno odgovorni revidentka in družba E, d. o. o.. Slednja ga je sicer plačala, vendar so bile odmerne odločbe po njenih pritožbah odpravljene v delu, ki se nanaša nanjo in vrnjene v nov postopek. V ponovljenem postopku je carinski organ ugotovil, da je pravica do odmere carinskih dajatev zastarala, zato je je postopek proti omenjeni družbi z odločbo z dne 10. 5. 2011 ustavil in ji vrnil vse plačane uvozne dajatve.

(3)

Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 7/2016 z dne 23. 3. 2016, X Ips

27/2015 z dne 5. 3. 2015, X Ips

277/2013 z dne 23. 10. 2014, X Ips

274/2011 z dne 24. 5. 2012 in X Ips

457/2012 z dne 10. 4. 2013. (4) Člen 105 ZICPES določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z Aktom o pristopu drugače določeno.

(5) Na podlagi prvega odstavka 157. člena CZ pravica do izterjave carinskega dolga zastara v petih letih od dneva, ko je carinski dolg nastal.