Jedro

V odmernih odločbah sta bila k plačilu davčnega dolga zavezana kot solidarna dolžnika po 150. členu Carinskega zakonika tožnik in družba A. d.o.o. Tožnik zoper odločbe ni vložil pritožb, zato so zoper njega postale odločbe izvršljive in pravnomočne. Dolžnik A. d.o.o. je zoper vse odločbe vložil pritožbe. Drugostopenjski organ je pritožbam ugodil in v delu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. odločbe odpravil. Prvostopenjski organ je postopke zoper navedeno družbo ustavil zaradi zastaranja naknadnega obračuna carinskega dolga ter vrnil plačana sredstva. S tem ni ugasnila obveznost za plačilo carinskega dolga nasproti tožniku kot solidarnemu dolžniku. Ker je carinski dolg po navedenih odmernih odločbah nastal pred vstopom Slovenije v Evropsko skupnost, je potrebno upoštevati 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti in glede zastaranja pravice do izterjave upoštevati 157. člen CZ. V konkretnih zadevah je bil zastaralni rok pretrgan z izdajo odmernih odločb, izdanih v obdobju med 13. 1. 2006 in 1. 12. 2006 ter s pozivom k plačilu z dne 13. 5. 2011. Izrek o stroških za izdajo sklepa temelji na 66. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Carinski urad Jesenice na podlagi seznama izvršilnih naslovov po odmernih odločbah za plačilo carine 493-118/2011-16 z dne 19. 3. 2013 tožniku naložil plačilo carine v višini 9.019,00 EUR, zamudnih obresti v višini 13,34 EUR in stroškov v višini 20,86 EUR, skupaj 9.053,20 EUR (točka 1 izreka). Dolgovani znesek se bo poravnal iz dolžnikovih denarnih sredstev – iz naslova denarnih terjatev, ki jih ima do tožene stranke po odpravljenem sklepu DT 493-118/2011-2 z dne 23. 6. 2011 (točka 2 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve( točka 3 izreka). O stroških bo izdan poseben sklep (točka 4 izreka). Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 150. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

V ponovnem postopku je organ prve stopnje v skladu z napotilom drugostopenjskega organa ponovno sestavil seznam izvršilnih naslovov - odmernih odločb 4931-118/2013-16 ter navedel sredstva in predmet davčne izvršbe. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je Carinski urad Jesenice izdal 34 odločb, katerih izterjava še ni zastarala. Navedene so v seznamu izvršilnih naslovov (stran 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V odmernih odločbah sta bila k plačilu davčnega dolga zavezana kot solidarna dolžnika po 150. členu Carinskega zakonika (Uradni list RS, št. 25/04 in spremembe, v nadaljevanju CZ) tožnik in družba A. d.o.o. Tožnik zoper odločbe ni vložil pritožb. Zato so zoper njega postale odločbe izvršljive in pravnomočne z datumi, ki so navedeni v seznamu izvršilnih naslovov. Dolžnik A. d.o.o. je zoper vse odločbe vložil pritožbe. Drugostopenjski organ je pritožbam ugodil in v delu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o, odločbe odpravil. Prvostopenjski organ je postopke zoper navedeno družbo ustavil zaradi zastaranja naknadnega obračuna carinskega dolga ter vrnil plačana sredstva. S tem ni ugasnila obveznost za plačilo carinskega dolga nasproti tožniku kot solidarnemu dolžniku. Ker je carinski dolg po navedenih odmernih odločbah nastal pred vstopom Slovenije v Evropsko skupnost, je potrebno upoštevati 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju: ZICPES) in glede zastaranja pravice do izterjave upoštevati 157. člen CZ, ki ga citira. V konkretnih zadevah je bil zastaralni rok pretrgan z izdajo odmernih odločb, izdanih v obdobju med 13. 1. 2006 in 1. 12. 2006 ter s pozivom k plačilu z dne 13. 5. 2011. Izrek o stroških za izdajo sklepa temelji na 66. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik).

Pritožbeni organ je spremenil datum pravilne izdaje sklepa, ki je 19. 3. 2013 (namesto 19. 3. 2012), v ostalem pa pritožbo zavrnil (točka 1 izreka). Pod točko 2 izreka je pritožbi tožnika zoper sklep o popravi pomote 4931-118/2011-20 z dne 2. 4. 2013 delno ugodil in v seznamu izvršilnih naslovov 4931-118/2011-16, ki je sestavni del sklepa o izvršbi (4931-118/2011-17 z dne 19. 3. 2013) spremenil datum izdaje seznama (ki je pravilno 19. 3. 2013) ter navedel pravilni datum in datum izvršljivosti odločbe DT 4242-12/2006-2 (9. 5. 2006 oz. datum izvršljivosti 22. 6. 2006). V ostalem je pritožbo kot tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka zavrnil (točki 3 in 4 izreka). Pritožbeni organ navaja 143. člen, 151. člen, prvi odstavek 145. člena, peti odstavek 157. člena in tretji odstavek 79. člena ZDavP-2, 223. člen, 251. člen, 213. člen, 118. člen in 116. člen ZUP ter 157. člen CZ. Carinski organ lahko kateregakoli od solidarnih dolžnikov terja za poplačilo celotnega dolga. V predmetni zadevi so bile odmerne odločbe odpravljene zgolj v delu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. Postopek zaradi zastaranja se je ustavil le zoper navedeno družbo. Tožnik se ni pritožil, zato so odločbe zoper njega postale izvršljive in pravnomočne. Ni mogoče šteti, da je bil carinski dolg plačan in da je ugasnila obveznost za plačilo carinskega dolga tudi za tožnika. Carinski organ je tožnika 13. 5. 2011 pozval, da v roku 30 dni plača dolg. S tem je bil zoper tožnika pretrgan petletni relativni zastaralni rok za izterjavo obstoječega carinskega dolga (157. členom CZ). V času izdaje izpodbijanega sklepa tudi še ni potekel 10-letni zastaralni rok, glede na to, da je carinski dolg nastal v letu 2003 (datum nastanka dolga od 21. 5. 2003 dalje). Glede stroškov davčne izvršbe se pritožbeni organ sklicuje na prvi odstavek 152. člena ZDavP-2 in 66. člen Pravilnika. Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 118. člena ZUP ter tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2. Tožnik v tožbi odločitev prvostopenjskega organa in tožene stranke izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Izpodbija sklep o izvršbi in popravni sklep k sklepu o izvršbi. Carinski dolg je že pred izdajo teh aktov ugasnil zaradi poplačila oziroma zaradi zastaranja. Izpodbijane odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Tožnik opiše potek upravnega postopka, v katerem je nastopal kot deklarant, družba A. d.o.o. pa kot prejemnik blaga. V postopku so bile v letih 2002 in 2003 izdane carinske deklaracije za uvoženo blago, po katerih je nastal carinski dolg obeh solidarnih dolžnikov po 150. členu CZ. V letu 2006 so bile izdane odmerne odločbe, kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov. Po izdaji odmernih odločb je družba A. d.o.o. vse obveznosti iz naslova carine poravnala. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku odmerne odločbe za družbo A. d.o.o. odpravila, je tudi plačano carino tej družbi vrnila. Tožniku pa je za izterjavo že plačanega dolga carine izdala dva sklepa o izvršbi (26. 3. 2011 in 21. 2. 2012). Po prvem je bil carinski dolg izterjan od tožnika in že drugič plačan. Oba sklepa sta bila v celoti odpravljena. V tretjem ponovljenem postopku je bil izdan izpodbijani sklep o izvršbi. Tožnik ugovarja obstoju terjatev carinskega dolga. Ta je na podlagi plačila s strani družbe A. d.o.o. skladno z določbo 156. člena CZ, ugasnil. Hkrati je tudi sicer ugasnil iz razloga zastaranja izterjave carinskega dolga. Po prejemu pritožbe je tožena stranka 2. 4. 2013 izdala popravni sklep, ki ga tožnik v tožbi tudi izpodbija. Z njim naj bi popravila pisne pomote v seznamu izvršilnih naslovov, ker naj bi pri izdaji sklepa o izvršbi prišlo do očitne pisne pomote oz. tehnične pomote. Izpodbijani sklep o izvršbi v zvezi z izpodbijanim popravnim sklepom je nezakonit. Obveznost plačila dolga iz naslova sprejetih carinskih deklaracij za uvoženo blago in naknadno izdanih odmernih odločb je ugasnila, skladno s 1. točko 156. člena CZ, oz. prenehala, skladno s četrtim odstavkom 44. člena ZDavP-2. S plačilom carinskega dolga, ki ga je opravila družba A. d.o.o., je obveznost plačila davčnega dolga ugasnila tako za družbo A. (plačnika), kot za tožnika kot solidarnega dolžnika carinskega dolga. To izhaja iz 150. člena CZ v povezavi s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Po slednjem obveznost preneha, ko jo eden od solidarnih dolžnikov izpolni in so s tem vsi dolžniki prosti. Navedenega dejstva ne spremeni pravno napačno naziranje, da zaradi odprave odmernih odločb za družbo A. d.o.o. ni mogoče šteti, da je bil carinski dolg plačan. V konkretnem primeru je do plačila dolga nedvomno prišlo. Družba A. d.o.o. je s plačilo poravnala njene obveznosti in obveznosti tožnika kot solidarnih dolžnikov, ki so nastali na podlagi carinskih deklaracij.

Po navedbah tožnika odprava odmernih odločb na nastanek in plačilo carinskega dolga nimata vpliva. Carinski dolg je nastal s sprejemom carinskih deklaracij (drugi odstavek 143. člena CZ), ki ga je družba A. d.o.o. poravnala še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo odmernih odločb. Z odmernimi odločbami se je carinski dolg le ugotovil. Ni mogoče slediti toženki, da zaradi odprave odmernih odločb za družbo A. d.o.o. ni imela več pravne podlage, da bi obdržala že plačani dolg. Glede na navedeno je povsem očitno, da je obveznost plačila carinskega dolga ugasnila. Zato ne obstoji več in ga ni mogoče več izterjati. Izpodbijani sklep o izvršbi je nezakonit, ker je obveznost plačila dolga, skladno s 6. točko 156. člena CZ ugasnila zaradi zastaranja pravice do izterjave carinskega dolga. Carinski dolg je nastal s sprejetjem zadevnih carinskih deklaracij v letih 2002 in 2003. Glede na dejstvo, da so bile predmetne carinske deklaracije sprejete v letih 2002 in 2003, s čimer je tožena stranka skladno z b) točko prvega odstavka 155. člena CZ pridobila izvršilni naslov, je zastaranje pravice do izterjave nastopilo v letih 2007 oziroma 2008. V skladu z drugim odstavkom 143. člena ZDavP-2 se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Ta je bil tožniku vročen šele 21. 3. 2013, kar izkazuje, da je petletni zastaralni rok že davno potekel. Na navedeno dejstvo v ničemer ne vpliva izdaja odmernih odločb. Le te lahko vplivajo na zastaranje pravice do odmere davka po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2, ne pa tudi na zastaranje pravice do izterjave, saj se postopek izvršbe začne šele z izdajo sklepa o izvršbi. Tožena stranka je izvršilni naslov za izterjavo pridobila že s sprejetjem carinskih deklaracij, zaradi česar izdaja naknadnih odmernih odločb na potek zastaranja pravice do izterjave ne more vplivati. Tudi če bi z izdajo odmernih odločb prišlo do pretrganja zastaranja izterjave, bi pravica do izterjave carinskega dolga zastarala znova v letu 2011. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan šele 19. 3. 2013 in tožniku vročen 21. 3. 2013, kar je po poteku petletnega zakonskega zastaralnega roka. Na tek zastaranja ne vpliva poziv tožene stranke z dne 13. 5. 2011. Tak poziv ni mogoče šteti kot uradno dejanje. Na zastaranje ne moreta vplivati izdana in kasneje odpravljena sklepa o izvršbi (z dne 26. 3. 2011 ter z dne 21. 2. 2011), saj sta bila odpravljena in ne moreta doseči učinka pretrganja zastaranja (drugi odstavek 366. člena OZ).

Pod 3. točko tožbe tožnik navaja kršitve postopka. Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi seznama izvršilnih naslovov z dne 19. 3. 2013, vendar pa je sklepu priložen seznam izvršilnih naslovov z dne 19. 3. 2012. Navedeno neskladje naj bi po pritožbi tožnika odpravil šele pritožbeni organ v 2. točki izreka. V tem seznamu izvršilnih naslovov pa je spremenil tudi datum in datum izvršljivosti izvršilnega naslova - odločbe DT 4242-12/2006-2. Odločitev o odpravi pomote v datumu izpodbijanega sklepa o izvršbi ter tudi v letnicah izdaje in izvršljivosti ene izmed odločb v seznamu izvršilnih naslovov, je dejansko izdal drugostopenjski organ. To je v nasprotju s prvim odstavkom 223. člena ZUP. S popravnim sklepom ter odločbo je tožena stranka spremenila izvršilni naslov ter seznam izvršilnih naslovov. Slednji v skladu z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 predstavlja samostojen izvršilni naslov in kot tak pravno podlago za izdajo sklepa o izvršbi. Tožena stranka je tako spremenila samo vsebino izvršilnega naslova (popravila datum izdaje ene od odločb kot tudi datum njene izvršljivost), kar predstavlja bistveno sestavino seznama izvršilnih naslovov kot samostojnega izvršilnega naslova. Drugostopenjski organ ne bi smel popravljati seznama izvršilnih naslovov, saj ni mogel preveriti datuma izdaje sporne odmerne odločbe oziroma datuma izvršljivosti le-te. Načelo stroge formalne legalitete izvršilnega naslova je bilo kršeno tudi pri izdaji stroškov izdaje sklepa o izvršbi, ki niso odmerjena skladno z določbami ZUP oziroma v sklepu o izvršbi o njih sploh ni odločil. Tožnik očita kršitev določb postopka tudi v zvezi z določitvijo izvršilnih sredstev oziroma predmetov izvršbe. Navaja 151. člen ZDavP (pravilno: ZDavP-2, opomba sodišča), ki ga citira. Prvostopenjski organ je sklep o izvršbi izdal na dolžnikova denarna sredstva, iz 2. točke pa izhaja, da se bo dolgovani znesek poravnal iz dolžnikovih denarnih sredstev iz naslova denarnih terjatev, ki jih ima do tožene stranke po odpravljenem sklepu z dne 23. 6. 2011. ZDavP-2 kot izvršilna sredstva določa izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah. Gre za nejasen izrek o sredstvih in predmetih izvršbe, ki niso opredeljeni skladno z določbami ZDavP-2, zato sklepa o izvršbi ni mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru izvršba ni bila opravljena niti preko bank oziroma hranilnic niti preko dolžnikovega dolžnika. Očitno je, da je tožena stranka izvedla pobot, ki pa ga zakon ne določa kot pravno dopustno sredstvo za izterjavo davčnega dolga. Zato je izpodbijani sklep nezakonit. Iz izpodbijanega sklepa o izvršbi ne izhaja, kaj predstavlja predmet izvršbe. Prvostopenjski organ sploh ne pojasni kakšno terjatev ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika in predvsem v kakšni višini. Podlaga za denarno terjatev, ki jo tožena stranka navaja, je odpravljeni sklep z dne 23. 6. 2011, ni zadostna za opredelitev terjatve tožnika do toženca. Sklep z dne 23. 6. 2011 tožniku določa zgolj obveznost plačila davčnega dolga, ne daje pa mu nikakršne terjatve, ki bi jo lahko prvostopenjski organ zarubil. Zato je podan tudi razlog ničnosti iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je izdala oseba, ki ni pristojna (28. člen ZUP). Ker sta oba izpodbijana akta nepravilna in nezakonita, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Sodišču predlaga, da sklep o izvršbi z dne 19. 3. 2012 ter popravi sklep z dne 2. 4. 2013 in odločbo tožene stranke odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ tožniku pravilno in zakonito izdal sklep o izvršbi. Tožnik je bil namreč po več odmernih odločbah solidarno odgovoren za plačilo carinskega dolga v smislu 150. člena prej veljavnega CZ. Če je več oseb odgovorno za plačilo carinskega dolga, so po navedeni določbi za plačilo odgovorne solidarno. Iz 34 odmernih odločb, ki se nahajajo v upravnih spisih, ki so bili izdane v letu 2006, namreč izhaja, da je tožnik, kot carinski dolžnik, bil zavezan za plačilo carinskih dajatev, skupaj z družbo A. d.o.o. V predmetni zadevi ni sporno, da se je postopek zoper družbo A. d.o.o. ustavil zaradi zastaranja naknadnega obračuna carinskega dolga, saj se je slednja pritožila zoper vse odmerne odločbe. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je bilo družbi A. d.o.o. vrnjen znesek iz naslova carine v višini 10.254,20 EUR. V zadevi ni sporno, da se tožnik zoper odmerne odločbe ni pritožil. Zato so tudi po presoji sodišča odmerne odločbe, ki se nanašajo na tožnika, pravnomočne in izvršljive. V obravnavanem primeru je iz upravnih spisov razvidno, da carinski dolg obstaja in da ta ni plačan, kar sta pojasnila tudi oba upravna organa. Zato sodišče kot protispisne zavrača trditve tožnika, da je davčna obveznost prenehala z izpolnitvijo, v smislu četrtega odstavka 44. člena ZDavP-2. Izpodbijani sklep o izvršbi je po presoji sodišča izdan na pravilni pravni podlagi 143. člena ZDavP-2. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Med drugim je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDaVP-2), tako kot v obravnavanem primeru. Izpodbijani sklep o izvršbi ima tudi vse obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2. Seznam izvršilnih naslovov, ki je priloga sklepa o izvršbi, vsebuje vse potrebne podatke. Prvostopenjski organ, ki je napačno navedel letnico njegove izdaje (namesto 2013 je navedel 2012), je to številčno napako popravil s popravnim sklepom (4931-118/2011-20 z dne 2. 4. 2013) v smislu prvega odstavka 223. člena ZUP. Tožnik sicer izpodbija tudi ta popravni sklep, kar pa na samo pravilnost sklepa o izvršbi nima vpliva. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljen sklep (prvi odstavek 223. člena ZUP). Zato sodišče tožnikove ugovore glede veljavnosti seznama izvršilnih naslovov kot neutemeljene zavrača, saj je tožena stranka pojasnila, da gre za napake v številkah, kar se da tudi preizkusiti.

Neutemeljeni pa so tudi tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na postopanje tožene stranke po pritožbi na popravni sklep in glede pristojnosti, ki jih ima pritožbeni organ po 251. členu ZUP. Po presoji sodišča tožena stranka ni kršila pravil postopka, zaradi katerih bi bilo treba sklep o izvršbi odpraviti. Tudi ni utemeljen očitek, da je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila, ko je popravila datum izdaje in izvršljivosti odločbe DT 4242-12/2006 (namesto 19. 5. 2012 na 19. 5. 2006 oz. iz 22. 6. 2013 na 22. 6. 2006) v seznamu izvršilnih naslovov in datum seznama izvršilnih naslovov (ki je 19. 3. 2013 namesto 19. 3. 2012). Tožena stranka je v obrazložitvi pojasnila, da gre za napake v številkah, kar je mogoče preizkusiti, zato so podani razlogi za odpravo teh pomanjkljivosti, ki izhajajo tudi iz upravnih spisov. S spremembo seznama izvršilnih naslovov se za tožnika glede obveznosti namreč ni ničesar spremenilo, kar je pojasnila tudi tožena stranka. Zato sodišče tožnikove očitke, s katerimi izpodbija tudi sklep o popravi pomote v zvezi s sklepom o izvršbi, kot neutemeljene zavrača. Po 152. členu ZDavP-2 dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe, katerih višina je, skladno s pooblastilom iz četrtega odstavka 152. člena ZDavP-2, določena v Pravilniku in znaša v obravnavanem primeru 20,86 EUR, kot pravilno navajata oba organa. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore glede stroškov izvršbe.

Tožnikov ugovor, da je carinski dolg ugasnil po 6. točki 156. člena CZ zaradi zastaranja pravice do izterjave carinskega dolga, ni utemeljen. Organ prve stopnje se po presoji sodišča glede zastaralnega roka pravilno sklicuje na določbo 105. člena ZICPES in določbo 157. člena CZ glede zastaranja pravice do izterjave carinskega dolga. Iz upravnih spisov je razvidno, da je v obravnavani zadevi carinski dolg nastal v letu 2003 (npr. po odločbi DT 4242-13/2006-2 z dne 24. 5. 2006, ki je prva na seznamu izvršilnih naslovov, je dolg nastal 28. 5. 2003 oz. po ostalih 33 odločbah dalje do konca leta 2003). S tem datumom je glede pravice do izterjave začel teči 5-letni relativni zastaralni rok iz prvega odstavka 157. člena CZ. Po navedeni določbi pravica do izterjave carinskega dolga zastara v petih letih od dneva, ko je carinski dolg nastal. Zastaralni rok iz prejšnjega odstavka pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carinskega dolga (drugi odstavek). Pravica do izterjave je v vsakem primeru zastarana, ko preteče deset let od dneva, ko je nastal carinski dolg (tretji odstavek).

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bil kršen 5-letni relativni zastaralni rok, glede na to, da je šlo v obravnavani zadevi za pretrganje zastaranja 5-letnega relativnega zastaralnega roka. V obravnavanem primeru se izvršuje 34 odločb o naknadnem obračunu carinskih dajatev, ki so postale izvršljive z datumi, kot izhaja iz Seznama izvršilnih naslovov (od 27. 6. 2006 do 4. 1. 2007). Po presoji sodišča je bil že z izdajo odmernih odločb v letu 2006 pretrgan 5-letni relativni zastaralni rok, saj je bil tožnik z odmernimi odločbami pozvan na plačilo carinskega dolga. Zastaralni rok je bil po presoji sodišča pretrgan tudi v letu 2011. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ tožnika s pozivom 13. 5. 2011, ki mu je bil vročen 16. 5. 2011, pozval, da naj v roku 30 dni od prejema poziva plača carinski dolg, sicer se bo začel postopek davčne izvršbe. Po mnenju sodišča je navedeni poziv tudi šteti kot dejanje, s katerim se je zoper tožnika pretrgal 5-letni relativni zastaralni rok za izterjavo obstoječega carinskega dolga, tako kot pravilno navaja tudi tožena stranka. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ni potekel 10-letni absolutni zastaralni rok (najstarejši carinski dolg je nastal 28. 5. 2003, izpodbijani sklep o izvršbi pa je izdan 19. 3. 2013).

Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da sklepa o izvršbi ni mogoče preizkusiti oz. da gre za predmet in sredstva davčne izvršbe, ki niso določena v ZDavP-2. V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva iz naslova denarnih terjatev, ki jih ima do Carinskega urada Jesenice po odpravljenem sklepu DT 4931-118/2011-2 z dne 23. 6. 2011 (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa o izvršbi). Po 144. členu ZDavP-2 je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve. Zato sodišče ne sledi tožnikovim razlogom, s katerimi izpodbija izvršilno sredstvo in predmet izvršbe. Zato po presoji sodišča ne gre za predmet izvršbe, ki ni opredeljen v skladu z ZDavP-2, kot želi prikazati tožnik. Po mnenju sodišča tudi ne gre za nejasen izrek, kot meni tožnik. Neutemeljen je očitek, da je izpodbijani sklep o izvršbi ničen, ker naj bi po mnenju tožnika sklepa o izvrši ne bilo mogoče izvršiti. Dejstvo, da v konkretnem primeru izvršba ni bila opravljena preko bank oziroma hranilnic na drugačno odločitev ne vpliva, saj je izvršba opravljena iz naslova tožnikovih terjatev, ki jih ima do tožene stranke. V obravnavanem primeru tudi ne gre za pobot terjatev v smislu ZDavP-2, kot meni tožnik, zato sodišče ne presoja ali so izpolnjeni pogoji za uporabo tega instituta po petem odstavku 97. člena ZDavP-2. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovori glede pooblastila osebe, ki je izdala sklep o popravi očitne pomote z dne 2. 4. 2013, saj pomanjkljivost, ker ni navedla številke in datuma pooblastila, ni bistvena, tako kot je pravilno pojasnila tudi tožena stranka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.