Jedro

Upravni organ je vezan na odklonitev soglasja, tudi če je odklonitev dana po izteku predpisanega roka, če pred tem še ni izdal odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.4.2001. Z njo je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo za obrat predelave odpadnih mineralnih olj na lokaciji v R. na zemljišču parc. št. 99/1 in 112 obe k.o. R. V razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da je bilo treba v obravnavani zadevi glede na določbe Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96 in 12/00 dalje uredba) izvesti postopek presoje vplivov na okolje kot ga ureja Zakon o varstvu okolja (ZVO členi 59 - 61). Urad za varstvo narave, ki je bil glede na omenjene določbe ZVO zaprošen za izdajo okoljevarstvenega soglasja, je tega odrekel z vlogo z dne 5.3.2001 ter navedel razloge. Organ, ki mora odločbo izdati s soglasjem (5. odstavek 204. člena ZUP/86) je vezan na odklonitev soglasja tudi če je odklonitev dana po izteku 30 dni od dneva, ko mu je pristojni organ poslal predlog odločbe (3. odstavek 59. člena ZVO). Zato je sodišče zavrnilo tožbeni ugovor o zatrjevani kršitvi 5. odstavka 204. člena ZUP 1986, ker je bil odrek soglasja toženi stranki vročen po preteku omenjenega roka.

Glede na določbe Pravilnika o kakovosti tekočih goriv (Uradni list RS, št. 78/00 dalje pravilnik) pritrjuje pravilni presoji tožene stranke, da s strani tožnice predlagane tehnološke predelave olj ni mogoče opredeliti niti kot regeneracije (člen 3 točka 5.1 pravilnika), niti kot uporabe odpadnega olja kot goriva (člen 3 točka 5.2 pravilnika). Za vsa druga ravnanja z odpadnimi olji, ki niso posebej urejena z omenjenim pravilnikom, pa se že na njegovi podlagi (2. odstavek 1. člena) uporablja Pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 73/94, 51/98 in 105/00). Zato je zavrnilo tožničin tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka kršila materialno pravo, ker predlagane tehnološke predelave olj ni presojala na podlagi Pravilnika o ravnanju z odpadnimi olji in Pravilnika o kakovosti tekočih goriv ampak na podlagi Pravilnika o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98).

Tožniku je bila pred izdajo odločbe dana možnost dopolnjevanja oziroma spremembe projekta ter je tudi svoje poročilo o vplivih na okolje večkrat dopolnjeval (18.9.2000, 2.11.2000, 15.12.2000). Odrek soglasja glede na 3. odstavek 59. člena ZVO temelji na ugotovitvah strokovnjaka kemijske tehnologije v končnem recenzijskem poročilu. Razlogi na katerih temelji odrek soglasja so sestavni del obrazložitve tožene stranke.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 6. odstavka 209. člena ZUP (pravilno: 5. odstavka 204. člena ZUP 1986). Odrek soglasja je bil toženi stranki vročen po izteku predpisanega 30-dnevnega roka, zato naj bi veljala domneva izdaje pozitivnega soglasja. Tožena stranka bi morala tudi po izdaji odreka okoljevarstvenega soglasja tožnici omogočiti dopolnitev ali spremembo projekta, še posebej, ker je projekt po ugotovitvah izvedenca dopolnjevala že pred izdajo odreka soglasja. Ker ji to ni bilo omogočeno, naj bi bil kršen 3. odstavek 59. člena ZVO.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah 5. odstavka 204. člena ZUP 1986 ter določbah ZVO (členi 59-60).

V pritožbi uveljavljani ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo na podlagi predložene dokumentacije v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da leži obravnavani poseg v prostor skladno s prostorskimi sestavinami dolgoročnega plana občine M-R za obdobje 1986 - 2000 in srednjeročnega plana občine R. za obdobje 1986 - 1990 ter urbanistično zasnovo naselja R. znotraj območja industrijske cone I-1, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji za del območja I-1 v R. (Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za del območja I-1 v R. dalje odlok). Obravnavano območje je glede namenske rabe opredeljeno kot območje industrije. Odlok dovoljuje gradnjo novih objektov in naprav ter spremembe dejavnosti v obstoječih objektih, če nov poseg ne povzroča večjih motenj v okolju, kot je dovoljeno z zakoni, odloki in drugimi predpisi.

Tožena stranka je glede na določila uredbe pravilno ugotovila, da je potrebno za obravnavani poseg v okolje v celoti izvesti postopek presoje vplivov na okolje skladno z določili 55 - 60 člena ZVO. Po določbi 1. odstavka 59. člena omenjenega zakona mora v tem primeru organ pristojen za odločanje, sestaviti osnutek odločbe in ga ob objavi javnega naznanila iz 2. odstavka 60. člena tega zakona poslati skupaj s projektom in preostalimi deli spisa ministrstvu v soglasje (okoljevarstveno soglasje). V nadaljevanju pa 2. odstavek istega člena določa, da mora ministrstvo dati ali odreči okoljevarstveno soglasje v 30 dneh od dneva, ko mu je pristojni organ za odločanje poslal predlog odločbe. Dovoljenje za poseg v okolje, izdano v nasprotju z 2. odstavkom 59. člena tega zakona, je nično (5. odstavek 59. člena ZVO).

Tožena stranka je v skladu z omenjenimi določbami ZVO najprej 20.1.2000 Urad RS za varstvo narave zaprosila za izdajo okoljevarstvenega soglasja k predloženemu osnutku enotnega dovoljenja za gradnjo, nato pa še enkrat dne 5.3.2001 z dopolnjenim Poročilom o vplivih na okolje in predlogom odločbe z dne 5.3.2001. Dne 6.4.2001 je bil toženi stranki vročen odrek soglasja Urada RS za varstvo narave k obravnavanemu posegu v prostor.

Pravilno je stališča sodišča prve stopnje, da se v obravnavani zadevi glede na določbo 5. odstavka 304. člena ZUP ne more šteti, da je Urad RS za varstvo narave dal soglasje, ker je prekoračil 30-dnevni rok, da izda ali odreče okoljevarstveno soglasje (domneva pozitivnega soglasja). Omenjena določba ZUP 1986 se namreč uporablja tako, da je organ, ki mora izdati odločbo s soglasjem drugega organa, vezan na odklonitev soglasja tudi, kadar je bila odklonitev dana po preteku predpisanega roka, če pred tem ni izdal odločbe. Ker tožena stranka do vročitve odreka soglasja dne 6.4.2001 še ni izdala odločbe, je bila pri kasnejši izdaji izpodbijane odločbe dne 9.4.2001 vezana na odklonitev soglasja Urada RS za varstvo narave.

Urad RS za varstvo narave je v odklonitvi soglasja v skladu s 3. odstavkom 59. člena ZVO navedel razloge zaradi katerih po njegovem mnenju nameravani poseg ni sprejemljiv, tožnik pa je bil že tudi pred tem (večkrat) pozvan, da ugotovljene pomanjkljivosti odpravi. Tožena stranka je obrazložene razloge Urada RS za varstvo narave za odklonitev okoljevarstvenega soglasja navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki so tako postali njen sestavni del, s čimer je bila tožeči stranki tudi dana možnost, da razloge za odrek soglasja izpodbija s pravnim sredstvom zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o stvari. Zato je pritožbeni ugovor o kršitvi 3. odstavka 59. člena ZVO neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani niti razlog zmotne uporabe materialnega prava in ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.