Jedro

Investitor DARS je v postopku pridobivanja navedenih nepremičnin postopal v skladu z določbami 8. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v RS (Ur.l. RS, št. 35/85, ZUDVGA) ter zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo priložil dokaz iz 8. alineje 13. člena ZUDVGA, ki izkazuje pravico investitorja za gradnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 2.6.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka investitorju Družbi za avtoceste Republiki Sloveniji d.d., C. (DARS), izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo avtoceste A 10 Koper - Lendarva s priključnimi kraki, pododsek 7/1: Blagovica - Lukovica, na tam navedenih zemljiščih. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da je podlaga za izdajo obravnavanega dovoljenja lokacijski načrt, ki ga je Vlada RS sprejela z Uredbo o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Blagovica - Šentjakob (Ur. l. RS, št. 46/96 in 52/01, v nadaljevanju Uredba). Investitor DARS je k vlogi priložil projektno dokumentacijo, soglasja pristojnih organov in organizacij ter dokazila o pravici graditi na zemljiščih v skladu z Zakonom o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 35/85, v nadaljevanju ZUDVGA).

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za odločitev. Navaja, da je v obravnavani zadevi med strankami sporno, ali je investitor predložil dokazila, da ima pravico graditi na določenem zemljišču, po kateri poteka trasa avtoceste (1. alinea 36. člena ZGO). ZUDVGA v 8. členu posebej ureja postopek pridobivanja nepremičnin, ki so potrebne za graditev avtocest. Po določbi 8. alinee 13. člena ZUDVGA se za dokaz šteje tudi izjava DARS d.d., da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu s tem zakonom in potrdilo pristojnega organa (sklep sodišča), da je uveden postopek razlastitve. V zadevi ni sporno, da je pred pristojnim sodiščem uveden postopek razlastitve, kar je razvidno iz sklepa pristojnega sodišča z dne 17.7.2002, katerega je skupaj z upravnimi izpisi sodišču predložila tudi tožena stranka. Navedeno izkazuje pravico investitorja DARS za gradnjo na zemljiščih posega, kot je pravilno ugotovila v izpodbijani odločbi že tožena stranka. Zakonsko določilo glede tega vprašanja je jasno in ne dopušča dvoma, prav tako je glede tega že izoblikovano stališče sodne prakse. Prvostopno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da gradnja nadvoza ..., na katero se v tožbi sklicujejo tožeče stranke, ni predmet izpodbijanega dovoljenja in zato tudi ne more biti predmet tega upravnega spora. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je investitor dolžan omogočiti dostope do kmetijskih in gozdnih zemljišč in objektov v času gradnje in po izgradnji avtoceste, tožniki pa v tožbi ne zatrjujejo, da nimajo dostopa do svojih zemljišč. Uredba omogoča etapnost izvedbe (35. člen). Dejstvo, da v izpodbijanem dovoljenju gradnja nadvoza ... ni predvidena (glede na to, da vloga za nadvoz ni bila podana), ne predstavlja kršitve Uredbe, kot zmotno zatrjujejo tožniki. Na navedbo tožnikov, da je investitor pričel z deli in jih dokončal še pred pravnomočnostjo izpodbijanega dovoljenja, sodišče pojasnjuje, da to ni stvar tega postopka, torej postopka izdaje dovoljenja za poseg v prostor. Zato navedeni tožbeni ugovor tudi ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. V tožbi smiselno ponavljajo tožbene navedbe, da je bil sporni odsek avtoceste zgrajen pred izdajo dovoljenja in ne šele pred pravnomočnostjo, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje. Nesprejemljivo je stališče v izpodbijani sodbi, da so stranke imele možnost seznaniti se s celotno dokumentacijo in da na zakonitost odločbe tožene stranke ne vpliva okoliščina, da v njej niso taksativno navedena vsa dokazila in vse listine, ki jih je predložil investitor v postopku izdaje dovoljenja. Prvih pet tožnikov je sicer z DARS-om sklenilo ustrezne pogodbe za pridobitev nepremičnin, potrebnih za graditev avtoceste, pri podpisu pa so bili dejansko izigrani. Šesti tožnik pa pogodbe za odprodajo svojih nepremičnin z investitorjem ni sklenil, zaradi česar je DARS proti njemu uvedel postopek razlastitve in predhodne izročitve nepremičnin, potrebnih za gradnjo avtoceste. V nepravdnem postopku je bil 17.7.2002 izdan sklep o uvedbi razlastitvenega postopka. Sama gradnja avtoceste ne predstavlja pravice, ki bi šla razlastitvenemu upravičencu po uvedbi razlastitvenega postopka. Nepravdno sodišče je izdalo le sklep o uvedbi postopka razlastitve ter o zaznambi tega v zemljiški knjigi, ni pa odločilo o predlogu za izročitev nepremičnin v posest razlastitvenemu upravičencu pred pravnomočnostjo sklepa o razlastitvi in pod pogojem, da razlastitveni upravičenec plača akontacijo v višini najmanj 75 % vrednosti nepremičnin. Investitor tako toženi stranki ni mogel predložiti dokazila o pravici graditi na zemljiščih, kolikor se to dokazilo tiče nepremičnin, last šestega tožnika. Sklicevanje na izjavo DARS, da je bil izveden postopek sporazumevanja s šestim tožnikom v skladu z določili z ZUDVDA, je nesprejemljivo in ni podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Prvih pet tožnikov pa so bili v postopku pridobivanja nepremičnin izigrani. S pogodbami so potrebna zemljišča prodali investitorju za dogovorjeno kupnino, saj jim je ta kot lastnikom zaščitenih kmetij zatrjeval, da je po lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Blagovica - Šentjakob predvidena gradnja nadvoza ... v kilometru 5.850, ki bo tudi zgrajen. DARS je opustil gradnjo navedenega nadvoza in pri svojem stališču vztraja kljub protestom tožnikov in ostalih občanov. Takšna odločitev pomeni kršitev Uredbe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Investitor DARS, tožena stranka in zastopnik javnega interesa, ki je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka izdala pravilno in zakonito enotno dovoljenje za gradnjo avtoceste.

ZUDVGA v 1. členu določa, da se za potrebe graditve avtocest v Republiki Sloveniji postopki za pridobitev nepremičnin in pridobitev enotnega dovoljenja za poseg v prostor in gradnjo vodijo po predpisih s področja razlastitve, urejanja prostora in naselji, graditve objektov, varstvo okolja ter drugih predpisih, kolikor ta zakon ne določa drugače. ZUDVGA v poglavji III, od 8. do 13. člena posebej ureja postopek pridobivanja nepremičnin, ki so potrebne za graditev avtocest. V 8. alineji 13. člena ZUDVGA je izrecno določeno, da se za dokaz po 1. alineji 36. člena ZGO (da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču) šteje tudi izjava DARS, da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu s tem zakonom in potrdilo pristojnega upravnega organa, da je uveden postopek razlastitve. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil za šestega tožnika razlastitveni postopek uveden (sklep pristojnega sodišča z dne 17.7.2002). Investitor pa je vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil tudi izjavo DARS, da je bil s šestim tožnikom izveden postopek sporazumevanja v skladu z določbami 8. člena ZUDVGA.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je izpodbijano enotno dovoljenje nezakonito ker investitor toženi stranki ni predložil dokazil o pravici graditi na zemljiščih šestega tožnika. Glede na zgoraj obrazloženo je investitor v postopku pridobivanja navedenih nepremičnin postopal v skladu z določbami 8. člena ZUDVGA, ter zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo predmetnega avtocestnega odseka priložil dokaz iz 8. alineje in 13. člena ZUDVGA. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazuje pravico investitorja graditi na zemljiščih, last šestega tožnika.

Na ugovore, ki se nanašajo na prvih pet tožnikov, da investitor ni zgradil nadvoza ..., ki je v Uredbi obsežen, pa je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in pred njim tudi tožena stranka. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke in upravnih spisov je razvidno, da navedeni nadvoz ni predmet predmetnega enotnega dovoljenja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kršitev Uredbe, če v izpodbijanem dovoljenju gradnja nadvoza ... ni predvidena, saj zahteva za tako gradnjo s strani investitorja ni bila podana. Ugovor, da je bil sporni odsek avtoceste zgrajen pred izdajo enotnega dovoljenja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnikom je pravilno pojasnilo, da to ni stvar predmetnega postopka za izdajo dovoljenja za poseg v prostor in s tem tudi ne tega upravnega spora.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.