Jedro

Predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in (ali) sorodnih pravic, ki teče na vlogo tretjega, je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper dovoljenje, izdano v tem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijanega sklepa.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožbo tožeče stranke zoper dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad), št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, za kolektivno upravljanje pravic (so)avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del, ki je bilo izdano Zavodu ....

2. V obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da ni sporno, da tožeča stranka v postopku izdaje upravnega akta ni imela položaja stranke ali stranskega udeleženca, saj v tožbi sama navaja, da je bila njena zahteva za priznanje položaja stranke v postopku (ponovno) zavrnjena s sklepom, št. 31227-1/2008-125 z dne 8. 10. 2010, zoper katerega je tudi sprožila upravni spor, ki se vodi pod opr. št. I U 1739/2010. Vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do sodelovanja v obravnavanem upravnem postopku in s tem povezana zatrjevanja o izkazanosti pravnega interesa, niso predmet tega upravnega spora in izpodbijane odločbe, temveč samostojnega postopka o priznanju položaja stranskega udeleženca in tam zagotovljenega sodnega varstva, ki ga je tožeča stranka tudi izkoristila. Ker tožeča stranka ni imela položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdano upravno odločbo.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistvene kršitve upravnega postopka, ker ni po uradni dolžnosti pazilo na obstoj njenega pravnega interesa in ni obrazložilo, zakaj zadeve ni obravnavalo s stališča izkazanega pravnega interesa. Zaradi tega sklepa niti ni mogoče preizkusiti. S tem je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb o ničnosti izpodbijanega dovoljenja, na katero pa mora sodišče paziti ves čas postopka tudi po uradni dolžnosti. Sodišče ne sme izdati sklepa o zavrženju tožbe, če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen, v primeru neutemeljenosti ničnostnih razlogov, pa se mora v sklepu o zavrženju do teh navedb opredeliti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je kršilo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena in enakega varstva pravice iz 22. člena Ustave. Pojasnjuje razloge, zakaj je njen pravni interes podan in zakaj je izpodbijano dovoljenje nezakonito. Priglaša tudi stroške postopka. Dne 26. 3. 2012 je tožeča stranka sodišču poslala dopolnitev pritožbe, s katero želi dodatno pojasniti nekatera materialnopravna vprašanja glede njenega pravnega interesa oziroma aktivne legitimacije.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj je po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 lahko tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta.

7. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu in niti ni sporno, tožeča stranka v postopku izdaje dovoljenja, ki ga je Urad izdal dne 11. 10. 2010 Zavodu ..., ni bila ne stranka ne stranski udeleženec. Tožeča stranka je v tem postopku vložila dve zahtevi za priznanje položaja stranskega udeleženca. Njena prva zahteva je bila zavrnjena s sklepom Urada, št. 31227-1/2008-33(109) z dne 17. 3. 2009, tožba tožeče stranke v upravnem sporu zoper navedeni sklep pa je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010, revizija zoper to sodbo pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 203/2009 z dne 26. 1. 2012. Njena druga zahteva, vložena na drugačni trditveni podlagi, pa je bila zavrnjena s sklepom Urada, št. 31227-1/2008-125 z dne 8. 10. 2010, njena tožba v upravnem sporu zoper ta sklep pa je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča I U 1739/2010 z dne 21. 12. 2011, revizija zoper to sodbo pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 97/2012 z dne 19. 9. 2012. 8. Ker tožeča stranka v postopku izdaje upravnega akta (izpodbijanega dovoljenja Urada) nesporno ni bila niti stranka niti stranska udeleženka, tudi ne more biti stranka upravnega spora, naperjenega zoper izpodbijano dovoljenje. Zato je bila njena tožba pravilno zavržena na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Stališče, da je predhodno priznan status stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku, ki teče na zahtevo tretjega, pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe take osebe, je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008). Vložena tožba oziroma revizija v upravnem sporu zoper sklep o zavrnitvi položaja stranskega udeleženca, na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati.

9. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj zadeve ni obravnavalo s stališča izkazanega pravnega interesa, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb o ničnosti izpodbijanega dovoljenja. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča je po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno pravno utemeljena in obrazložena, saj iz nje jasno izhajajo odločilna dejstva, zaradi katerih tožeča stranka v obravnavanem upravnem sporu nima aktivne legitimacije. Tožbene navedbe o ničnosti izpodbijanega dovoljenja pa v obravnavanem primeru za odločitev niso pravno pomembne in se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati. Sodišče prve stopnje lahko namreč izreče izpodbijani upravni akt za ničnega (tudi po uradni dolžnosti; drugi odstavek 37. člena ZUS-1), vendar le v primeru, če je upravni spor dopusten, kar pa v obravnavanem primeru ni (smiselno enako sklep Vrhovnega sodišča I Up 200/2008). Zato v zvezi s temi ugovori niso podane niti zatrjevane kršitve 22. in 23. člen Ustave.

10. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale navedbe (v zvezi z vsebinsko presojo izpodbijanega dovoljenja) pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato se do njih ne opredeljuje.

11. Dopolnitev pritožbe, ki je bila vložena šele 26. 3. 2012, kar je po izteku petnajstdnevnega roka za vložitev pritožbe (tretji odstavek 73. člena ZUS-1), je prepozna Ker je po preteku roka pravica do vložitve dopolnitve pritožbe ugasnila, je Vrhovno sodišče ni upoštevalo in se do njenih razlogov ne opredeljuje (smiselno enako sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 749/2004, X Ips 786/2007, X Ips 441/2010).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

K II. točki izreka:

13. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.