Jedro

Tožnik meni, da ker mu je toženka izpodbijano odločbo poslala s povratnico, da to pomeni, da mu je vročila odločbo kot stranki oziroma stranskemu udeležencu, vendar pa podatki spisa kažejo, da je toženka tožnika z dopisom obvestila o izdaji dovoljenja z dne 11. 10. 2010, ki mu ga je poslala kot prilogo, kar pa ne pomeni, da mu je vročila izpodbijano odločbo kot stranki oziroma stranskemu udeležencu.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo - dovoljenjem, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, je upravni organ v 1. točki izreka A. dovolil kolektivno upravljanje: 1. za soavtorje avdiovizualnih del, to je avtorja prireditve, pisca scenarija, avtorja dialogov, direktorja fotografije, glavnega režiserja, skladatelja filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu, in glavnega animatorja, če je animacija bistven element v avdiovizualnem delu: - pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in – pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del; 2. za izvajalce, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih: - pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje njihovih izvedb v avdiovizualnih delih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe; 3. za filmske producente: - pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del na videogramih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, v 2. točki izreka določil, da se to dovoljenje nanaša samo na razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic ter v 3. točki izreka ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je A. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) vložil 1. 7. 2008 vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in filmskih producentov avdiovizualnih del. Organ je nato med postopkom A. večkrat pozval na dopolnitev vloge v skladu z določbami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljnjem besedilu ZASP), kar je A. tudi storil. Dne 23. 10. 2008 je tožnik vložil vlogo za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku, ki teče na podlagi vloge A., slednji je udeležbi oporekal, organ pa je nato izdal sklep, št. 31221-31/2008-6 z dne 17. 3. 2009, s katerim je vlogo tožnika zavrnil, ker je ugotovil, da tožnik nima pravnega interesa za vstop v postopek, ker ni izkazal, da bi se z izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih lahko prizadelo njegovo pravno korist. Dne 8. 5. 2009 je B. vložila zahtevo za združitev postopkov za izdajo dovoljenja A. in postopka za izdajo dovoljenja B. ter zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku, ki teče na podlagi zahteve A. Organ je s sklepom, št. 31227-1/2008-79 z dne 22. 12. 2009, in s sklepom, št. 31227-1/200/80 z dne 30. 12. 2009, zavrnil. Tožnik je 22. 7. 2010 ponovno vložil zahtevo za priznanje stranskega udeleženca v postopku, ki teče na podlagi vloge A., o čemer je organ odločil s sklepom, št. 3122-1/2008-125 z dne 8. 10. 2010, tako, da je njegovo vlogo zavrnil, ker je ugotovil, da tožnik nima pravnega interesa za vstop v postopek kot stranski udeleženec. Dne 29. 10. 2010 je B. vložila predlog za prekinitev postopka izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki teče na zahtevo A., in postopka izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje sorodnih pravic, ki jih imajo filmski producenti, in avtorskih pravic, ki so bile nanje prenesene, v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki teče na zahtevo B. Ker slednja ne more biti stranka, je organ njeno zahtevo zavrgel s sklepom, št. 31227-1/2008-126 z dne 8. 10. 2010. Po večkratnih in tudi samodejnih dopolnitvah vloge je nato organ odločil, da zahtevi A. ugodi, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji iz določb 148, 149. členov ZASP za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic v zahtevanem obsegu, kar tudi podrobneje navede. Organ je tudi ugotovil, da A. glede na pooblastila 140 soavtorjev avdiovizualnih del, 68 izvajalcev in 48 filmskih producentov uživa zaupanje dovolj velikega števila imetnikov pravic na avdiovizualnih delih oziroma izvedbah in videogramih in tudi vseh posameznih kategorij imetnikov pravic, katerih pravice namerava A. kolektivno upravljati. Prav tako skupno število njihovih del predstavlja dovolj veliko število avtorskih del z avdiovizualnega področja. A. bo na podlagi priloženih pisem o nameri s tujimi kolektivnimi organizacijami lahko zagotovil tudi upravljanje pravic tujih imetnikov pravic. Organ je še ugotovil, da za isto vrsto del in za iste pravice še ni izdano stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic drugi kolektivni organizaciji, saj ti imetniki pravic niso ustanovili ustrezne kolektivne organizacije. Ker take kolektivne organizacije ni bilo, je organ tožniku izdal začasno dovoljenje, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. V tem dovoljenju je organ tudi odločil, da velja to dovoljenje do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Ker ima dovoljenje organa za kolektivno organizacijo konstitutiven značaj, se šteje, da je A. ustanovljen z dnem izdaje tega dovoljenja. Z dokončnostjo pa lahko A. prične izvajati svojo pravico. To pomeni, da z dnem izdaje dovoljenja oziroma dokončnostjo te odločbe preneha veljati začasno dovoljenje, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, izdano tožniku.

Tožnik je v tožbi navedel, da je dne 19. 7. 2010 na podlagi določb 147. člena in 148. člena ZASP podal vlogo upravnemu organu za spremembo začasnega dovoljenja, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2010, v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice na avdiovizualnih delih in pravic producentov na avdiovizualnih delih. Vlogo je tožnik vložil, ker je ocenil, da izpolnjuje pogoje za pridobitev stalnega dovoljenja, ker združuje tudi avtorje in imetnike pravic na avdiovizualnih delih, ker na podlagi pogodb z avtorji in imetniki pravic upravlja z najobsežnejšim repertoarjem varovanih del, s tem, ko ima sklenjene pogodbe s tujimi avtorskimi kolektivnimi organizacijami, kakor tudi s članstvom v mednarodni konfederaciji CISAC, s katerim dostopa do mednarodne baze avtorjev ter z dostopom do mednarodne baze varovanih avtorskih del in dostopom do ostalih potrebnih podatkov za pravilno distribucijo honorarja, pa izpolnjuje zakonsko zahtevane pogoje za enakopravno in učinkovito zaščito domačih in tujih avtorjev ter imetnikov pravic. Tožnik je kolektivna organizacija, ki poleg avtorjev in imetnikov avtorskih pravic združuje na glasbenih delih tudi avtorje imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, kar vse izhaja tudi iz statuta. Z imetniki pravic na avdiovizualnih delih oziroma tujimi organizacijami ima sklenjene ustrezne sporazume o zastopanju, prav tako pa ima o izkoriščanju pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del v Sloveniji sklenjen sporazum z reprezentativnim združenjem kabelskih operaterjev in posameznimi uporabniki, to je kabelskimi operaterji. Baza avdiovizualnih del slovenskih avtorjev in imetnikov pravic na avdiovizualnih delih obsega prek 3.500 že izvedenih, predvajanih in retransmisiranih del, ob upoštevanju podpisanih mednarodnih pogodb s tujimi društvi pa je izkazano, da tožnik razpolaga z bazo s prek 386.371 avdiovizualnimi deli. Tožnik je tudi član mednarodne konfederacije društev avtorjev in skladateljev CISAC. V svoji bazi ima 5.167 avtorjev, ki so ga pooblastili za upravljanje z njihovimi pravicami, od tega so nekateri zgolj avtorji na avdiovizualnih delih, nekateri na glasbenih delih, nekateri pa na obeh vrstah del. Trenutno je v slovenski mednarodni bazi registriranih 2.555.373 avtorjev in imetnikov pravic, od katerih so avtorji in imetniki pravic tako na avdiovizualnih delih, kot tudi na glasbenih delih, kot tudi na obeh delih skupaj. Tožnik zastopa tako slovenske, kot tudi tuje avtorje in imetnike pravic, na podlagi pogodb z avtorji in pogodb o vzajemnem zastopanju, ki jih ima sklenjene s tujimi kolektivnimi organizacijami, ki ščitijo pravice avtorjev avdiovizualnih del in imetnikov pravic v svojih matičnih državah. Tožnik ima tako v svoji domači in mednarodni bazi trenutno 37.129.303 avtorskih del, od katerih so tako dela s področja avdiovizualnih del, kot tudi dela s področja glasbenih del, kot tudi z obeh področij. Tožniku je bilo znano, da pri toženki poteka odločanje o vlogi A., ki naj bi bila kolektivna organizacija imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, ki izpolnjuje vse zakonske pogoje in kot taka tista, ki naj bi se ji izdalo trajno dovoljenje. Z izdajo takšnega trajnega dovoljenja bi prenehalo začasno dovoljenje tožnika. Zato je ta zahteval, da se mu prizna položaj stranke v tem postopku, ki je bil s sklepom zavrnjen, s sodbo Upravnega sodišča, opr. št. I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010, pa je bila zavrnjena tudi tožba, zoper katero je tožnik vložil revizijo, o kateri še ni odločeno. Ker je tožnik 19. 7. 2010 vložil na organ vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v trajno, je dne 22. 7. 2010 ponovno vložil zahtevo za priznanje stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja A., vendar je organ vlogo tožnika zavrnil s sklepom, št. 31227-1/2008-125 z dne 8. 10. 2010, ki še ni pravnomočen. Kljub temu in kljub dejstvu, da bi moral organ o vlogi tožnika za izdajo trajnega dovoljenja z dne 19. 7. 2010 odločiti v dveh mesecih od popolne vloge, je organ 11. 10. 2010 izdal A. s to tožbo izpodbijano dovoljenje, ne da bi zaradi zaščite javnega interesa na področju varstva avtorskih in sorodnih pravic ugotovil, ali lahko A. najučinkoviteje ščiti interese avtorjev in drugih nosilcev pravic, ali pa je (ob dejstvu istočasnosti vlog) tožnik tisti, ki lahko v skladu z določbo 3. odstavka 149. člena ZASP zagotovi učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in ki lahko na podlagi pogodb z avtorji in imetniki pravic upravlja obsežnejši repertoar varovanih del kakor A., še posebej, ker to tožnik že zagotavlja skoraj 10 let. To ni le javna korist, temveč tudi pravna korist tožnika, ki mora na podlagi pogodbenih pooblastil avtorjev in imetnikov pravic skrbeti ne le za to, da sam zagotavlja najučinkovitejše in najgospodarnejše upravljanje avtorskih pravic, temveč mora v imenu na račun avtorjev, ki so njegovi člani, skrbeti, da to upravljanje ne bo prešlo na organizacijo, ki takšnega nivoja ne bo mogla zagotavljati. Ker je to tudi naloga upravnega organa, bi moral ob sočasnosti vlog A. in tožnika tehtati in oceniti, katera organizacija bo lahko učinkovitejše in gospodarnejše upravljala avtorske pravice, ne pa da je vlogi obravnaval po vrstnem redu, pri čemer je z nezakonitim ravnanjem celo sam ohranjal pri življenju nepopolno vlogo A., ki je bila očitno nepopolna in iz katere je očitno (tudi po prvi dopolnitvi) izhajalo, da je neutemeljena. Ob tem tožnik opozarja tudi na dejstvo, da iz obrazložitve izpodbijanega dovoljenja izhaja, da z dnem njegove dokončnosti preneha veljati začasno dovoljenje, št. 800-3/00-3, ki ga je imel tožnik za kolektivno upravljanje avtorske pravice na avdiovizualnih delih in pravic producentov na avdiovizualnih delih. Začasno dovoljenje ima naravo začasne odločbe iz določbe 221. člena ZUP. To pomeni, da bi moralo izpodbijano dovoljenje v izreku in ne samo v obrazložitvi vsebovati posebno točko o razveljavitvi začasnega dovoljenja. Iz tega izhaja, da je bilo z izpodbijanim dovoljenjem odločeno o prenehanju pravice tožnika in že iz tega razloga ima tožnik položaj stranke v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja - še posebej ker izpodbijano dovoljenje ne obsega kolektivnega upravljanja pravic v enakem obsegu, kot ga obsega začasno dovoljenje tožnika. Potrebno je poudariti tudi dejstvo, da je z izdajo izpodbijanega dovoljenja organ posegel ne samo v začasno dovoljenje tožnika, pač pa se je poseglo tudi v trajno dovoljenje tožnika. Trajno dovoljenje tožnika se med drugim nanaša na male pravice. Dovoljenje dovoljuje tožniku kolektivno upravljanje ''avtorskih pravic na delih s področja glasbe v naslednjih primerih njihovega izkoriščanja... javne priobčitve neodrskih del (male pravice), vključno s kabelsko retransmisijo''. Zaradi tega posega se je to trajno dovoljenje spremenilo, s čimer pa se je spremenil tudi pravni položaj tožnika in tudi pravni položaj avtorjev. Zato meni, da ima legitimacijo za vložitev tožbe zoper izpodbijano dovoljenje. Tožnik tudi predlaga naslovnemu sodišču, naj v postopek po določbi 2. odstavka 19. člena ZUS-1 vključi tudi avtorja C.C., D.D. in E.E., ki so pooblastili tožnika za upravljanje z njihovimi pravicami, saj bo ureditev spornega razmerja posegla v njihove pravice oziroma na zakon oprte neposredne koristi. Zaradi nejasnosti in nedoločnosti izreka izpodbijanega dovoljenja bo del pravic določen čas ostal nezavarovan. To pa pomeni ne le poseg v moralne in materialne avtorske pravice in s tem materialnega oškodovanja avtorjev, temveč pomeni tudi poseg v njihovo lastninsko pravico iz določbe 33. člena Ustave. Na področju avtorskih in sorodnih pravic je ta ustavna določba konkretizirana skozi 60. člen Ustave, ki zagotavlja varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške in drugih dejavnosti. Skladno z določbo 2. odstavka 15. člena Ustave je ZASP zakon, ki ureja način uresničevanja navedenih človekovih pravic osebam iz določbe 1. odstavka 1. člena ZASP. Tožnik je takoj, ko je izvedel (preko spletne strani organa), da je bilo izdano izpodbijano dovoljenje, zahteval njegovo vročitev. Dovoljenje mu je bilo vročeno 8. 11. 2010. Glede na to, da je dovoljenje dokončno in zoper njega ni pritožbe, je tožnik glede na rok, ki ga ZUS-1 določa za vložitev tožbe, pravočasno zahteval vročitev in šteto od dneva vročitve izpodbijanega dovoljenja tudi pravočasno vložil tožbo. Tožnik je v nadaljevanju navedel, da meni, da je izpodbijano dovoljenje nično. Prvi razlog za ničnost je razlog po 2. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, saj je izrek izpodbijanega dovoljenja nejasen in nedoločen, zato je z njegovo izdajo ostal del pravic nepokritih. To še zlasti velja zato, ker naj bi to dovoljenje nadomestilo začasno dovoljenje. O tem bi moral organ, glede na dejstvo, da ima začasno dovoljenje naravo začasne odločbe, odločiti v izreku izpodbijanega dovoljenja. Ne glede na to, pa tudi če izhajamo iz obrazložitve odločbe in v njem vsebovane razloge o prenehanju začasnega dovoljenja, lahko ugotovimo, da ne drži razlaga o tem, da A. na podlagi izpodbijanega dovoljenja zagotavlja kolektivno upravljanje v enakem obsegu, kot je to izhajalo iz začasnega dovoljenja. Z izpodbijanim dovoljenjem se je nivo zaščite avtorske pravice avtorjem in imetnikom pravic zmanjšal, kar je v nasprotju z ustavnim načelom zaščite pravic iz ustvarjalnosti in v nasprotju z javno koristjo. Dejstvo je, da bodo koristi od izdanega dovoljenja lahko imeli le uporabniki, to je kabelski operaterji. Hkrati je toženka kršila določbo 149. člena ZASP. Organ namreč ni ugotavljal, ali nova kolektivna organizacija izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja po določbi 146. člena ZASP, niti ali bo nova kolektivna organizacija učinkoviteje uveljavljala avtorske pravice, kar izrecno zahteva določba 149. člena ZASP. Obseg uveljavljanja avtorske pravice in število imetnikov pravic, ki se lahko ščitijo kolektivno v primeru, ko se njihova avtorska dela oziroma avtorske pravice uporabljajo preko kabelske retransmisije, se je z izdajo dovoljenja skrčil na minimum, zato bodo avtorji, soavtorji in producenti ter njihove pravice v precejšnjem delu ostali nezaščiteni, kar izhaja celo iz samega izpodbijanega dovoljenja. Začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001 se je nanašalo na kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Na podlagi tega dovoljenja je tožnik ščitil vse avtorje in imetnike pravic avdiovizualnih del, ki so se kabelsko retransmisirala, torej vse avtorje in imetnike pravic na delih, ki so se kabelsko retransmisirala na območju RS, vključno s številnimi radio-difuznimi organizacijami. Na podlagi izpodbijanega dovoljenja pa bo A. v primeru, ko gre za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije, lahko ščitila le soavtorje avdiovizualnih del, ki pa so kot imetniki pravic na avdiovizualnih del v veliki manjšini, saj v več kot 90% primerov (so)avtorji, s tem ko dovolijo svoje avtorsko delo uporabiti v avdiovizualnem delu in sklenejo producentsko pogodbo, pravice prenesejo na producente. Organ je pri podelitvi dovoljenja A. producente, ki so v veliki večini imetniki pravic v avdiovizualnih delih, popolnoma prezrl in jim odvzel možnost kolektivnega uveljavljanja pravic v avdiovizualnih delih v primerih, ko gre za kabelsko retransmisijo. Pretežni del imetnikov je ostal brez pravice do kolektivnega upravljanja, saj producenti predstavljajo večinske imetnike pravic v avdiovizualnih delih. Poudariti je treba tudi, da je začasno dovoljenje zajemalo tudi kolektivno zaščito pravic radiodifuznih organizacij. Tudi te so s podelitvijo dovoljenja A. ostale brez možnosti kolektivnega uveljavljanja svojih pravic v primeru, ko se njihovi programi retransmisirajo preko kabla v RS. Povsem jasno je, da se začasno dovoljenje tožnika nanaša na pravice producentov, pravice radiodifuznih organizacij in pravice soavtorjev. V dovoljenju, podeljenem A., producenti in radiodifuzne organizacije za primer kabelske retransmisije avdiovizualnih del niso zajeti. Te navedbe potrjujejo tudi izjave direktorja organa F.F., kot tudi načrt, ki ga je v postopku izdaje dovoljenja predložil A. Po navedbah direktorja organa tožnik na podlagi začasnega dovoljenja iz naslova upravljanja avdiovizualnih del v kabelski retransmisiji zbere na letni ravni 8 milijonov evrov, A. pa bo na letni ravni zbral 3 milijone in pol evrov iz naslova kabelske retransmisije in uveljavljanja pravice do reproduciranja avtorskih del za privatno ali lastno uporabo ter njihovo fotokopiranje prek obsega iz določbe 50. člena ZASP. Iz tega izhaja, da se bo nivo zaščite za avtorje, soavtorje in producente ter imetnike pravic, katerih dela se retransmisirajo v kabelskih sistemih v Sloveniji, močno poslabšal. Iz obrazložitve odločbe tudi izhaja, da je A. vlogi priložil poslovni načrt za leto 2009, kar naj bi bila ocena gospodarske koristi za leto 2009. Ni jasno, kaj lahko posamezni avtorski upravičenec pričakuje v letu 2011 iz naslova svoje avtorske pravice od A. Organ je prekršil določbo materialnega prava in ni ugotavljal ali navedel, da je upošteval dejansko stanje ob izdaji odločbe, iz obrazložitve odločbe pa je razvidno, da je kot podlago za svojo odločitev upošteval dejansko stanje v letu 2008, ki pa je za odločanje nepomembno. Ocena A., da naj bi iz naslova kabelske retransmisije zbral najmanj tri milijone in pol evrov letno, upravičencem s področja avdiovizualnih del pa naj bi v letu 2008 vsaj 30% od 750.000 nadomestil, pa pomeni zgolj nekritične pavšalne navedbe brez kakršnihkoli resnih izračunov in/ali analiz, povrh vsega pa gospodarsko oceno, ki nima nikakršne realne povezave s časom izdane odločbe. Jasno tudi ni, kako je lahko organ izločil producente iz postopka izdaje dovoljenja in uveljavljanja avtorske pravice poveril soavtorjem avtorskih del, ki so svoje pravice tako ali tako že prenesli na filmske producente, s tem ko so dovolili, da se njihova dela uporabijo v avdiovizualnem delu. Še bolj sporno pa je, da člani A. sploh niso niti avtorji avdiovizualnih del, ki bi se realno in vsakodnevno retransmisirala v 160 tujih televizijskih programih v kabelskih sistemih v Sloveniji, zato se postavlja vprašanje, kdo bo dejansko dovoljeval in pobral denar za uporabo avtorskih pravic producentov v 160 tujih televizijskih programih v kabelskih sistemih. To pomeni, da bodo imetniki pravic, ki so pooblastili tožnika in Združenje avtorjev Slovenije (vsaj določen čas) brez zaščite, brez možnosti uveljavljanja svojih pravic in posledično brez denarnega nadomestila za uporabo njihovih avtorskih del v primeru, ko se ta retransmisirajo prek kabelskega omrežja, saj A. ne bo mogel zbranega denarja deliti med avtorje in imetnike pravic, ker nima niti repertoarja niti ne razpolaga z mednarodno bazo avtorskih del, na podlagi katere bi delitev zbranih sredstev lahko opravil. Z izvrševanjem izpodbijanega dovoljenja se zato kršijo materialne avtorske pravice, saj njihova retransmisija brez ustrezne materialne odmene pomeni neupravičeno uporabo avtorskih del po določbi 1. odstavka 148. člena Kazenskega zakonika oziroma neupravičeno reproduciranje po določbi 1. odstavka 149. člena Kazenskega zakonika. Izpodbijanega dovoljenja tudi ni mogoče izvršiti. Iz njegovega izreka, pa tudi iz obrazložitve ni jasno in določno razvidno, za koga bo A. opravljal kolektivno upravljanje, niti v katerih primerih. Zato tudi ni jasna razmejitev med izpodbijanim dovoljenjem in začasnim dovoljenjem, saj po mnenju tožnika z izdajo izpodbijanega dovoljenja začasno dovoljenje tožniku ni prenehalo, ker bi moralo biti o tem odločeno v izreku izpodbijanega dovoljenja. Tudi v določbi 189. člena ZASP ni določbe, ki bi bila podlaga za avtomatično prenehanje začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi njegovega 3. odstavka, zato za prenehanje ne zadostuje zgolj navedba v obrazložitvi, še posebej ne, ker bi s tem del pravice ostal nevarovan. Izpodbijano dovoljenje bi moralo v izreku izrecno navesti, v katerem delu se z njim nadomešča začasno dovoljenje. Tožnik opozarja tudi na dejstvo, da je z izpodbijanim dovoljenjem organ odločil prek v zahtevi za izdajo dovoljenja postavljenega zahtevka A. Iz obrazložitve izhaja, da je A. izrecno navedel, da namerava uveljavljati: avtorske pravice za primere kabelske retransmisije avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, za soavtorje avdiovizualnih del in avtorjev prispevkov, razen za skladatelje filmske glasbe in skladatelje glasbe - avtorje prispevkov k avdiovizualnemu delu, pravice iz naslova reproduciranja avtorskih del za privatno in lastno uporabo za soavtorje avdiovizualnih del in avtorjev prispevkov, razen za skladatelje filmske glasbe in skladatelje glasbe - avtorjev prispevkov k avdiovizualnemu delu, za izvajalce katerih izvedbe so posnete ali uporabljene k avdiovizualnemu delu ter za filmske producente, individualne pravice iz naslova uporabe avdiovizualnih del, ki jih bodo upravičenci oziroma njihovi imetniki prenesli v kolektivno upravljanje. To pomeni, da A. ni nameraval uveljavljati pravice glasbenikov oziroma skladateljev filmske glasbe in skladateljev glasbe - avtorjev prispevkov in da vložnik ne razpolaga s potrebnim repertoarjem glasbenih del, na katerih bi bil sploh sposoben te pravice uveljavljati. Glasbena dela so del repertoarja tožnika, ne glede na to, v katerih primerih se uporabljajo. A. je to ponovno pojasnil 21. 9. 2009, kar izhaja iz 3. odstavka 6. strani obrazložitve in je izrecno navedel, da ne bo uveljavljal pravic skladateljev. Organ pa mu je v nasprotju z njegovo zahtevo podelil dovoljenje tudi za pravice tistih upravičencev, ki jih vlagatelj sploh ne želi ščititi in za katere je v preteklosti že podelil dovoljenje drugi kolektivni organizaciji in ki so celo del repertoarja druge kolektivne organizacije. Ker A. med svojimi člani nima skladateljev glasbenih del, ki bi se retransmisirala v kabelskih sistemih, nima repertoarja njihovih del, nima pooblastil svetovnih skladateljev, je jasno, da ni sposoben ščititi glasbenih soavtorjev avdiovizualnih del. To pomeni, da je odločba nična tudi po 4. točki 279. člena ZUP. Tožnik je tudi navedel, da je izpodbijano dovoljenje izdala oseba, ki ga ne bi smela. Izpodbijano dovoljenje je izdal in pri tem postopek vodil direktor organa F.F. Ker na dovoljenju ni podpisa uradne osebe, ki bi vodila postopek do izdaje odločbe, je šteti, da je postopek vodil in dovoljenje izdal predstojnik F.F. Na spletni strani organa je seznam oseb, ki so pooblaščene za vodenje in odločanje v upravnih zadevah. Med njimi ni direktorja F.F. Ker ima, kot rečeno, predstojnik organa pooblastilo že na podlagi zakona, je tožnik z vlogo z dne 5. 11. 2010, naslovljeno na Ministrstvo za javno upravo, ki na podlagi določbe 5. odstavka 31. člena ZUP vodi evidenco opravljanja strokovnega izpita iz upravnega postopka, opravil poizvedbo, ali ima F.F. opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka. Ministrstvo za javno upravo je z dopisom z dne 10. 11. 2010 tožnika obvestilo, da F.F. v času izdaje izpodbijanega dovoljenja ni bil v evidenci oseb z opravljenim izpitom iz upravnega postopka. To predstavlja kršitev, ki vpliva ali bi vsaj lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijanega dovoljenja. Nadalje je tožnik navedel, da je z dovoljenjem, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, pridobil pravico do kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic na delih s področja glasbe tudi javne priobčitve neodrskih glasbenih del - male glasbene pravice, vključno s kabelsko retransmisijo. Potrebno je poudariti, da je s tem dovoljenjem zajeto uveljavljanje avtorske pravice na vseh glasbenih delih, v primeru kakršnekoli uporabe glasbenih del v netelesni obliki. Med vsa glasbena dela nesporno spada tudi filmska glasba, ki predstavlja repertoar tožnika in ta z njim upravlja na podlagi dovoljenja Urada (torej toženke) in pogodb, ki jih ima sklenjene s tujimi avtorji in njihovimi tujimi združenji že od leta 1998. Filmske glasbo ni mogoče ločiti od glasbe. Vprašanje je samo, ali je imetnik pravic na avdiovizualnih delih v primeru filmske glasbe skladatelj ali producent. Skladatelje, ki so dovolili uporabo svoje glasbe, pa četudi je ustvarjena posebej za konkretni film in so s tem soavtorji avdiovizualnega dela oziroma filma, ščiti tožnik. Filmske glasbe ni mogoče upoštevati zgolj kot posebej naročene glasbe za konkretni film, pač pa velja širša interpretacija, to je tudi če gre za glasbeno priredbo obstoječega dela, če je priredba narejena posebej za to avdiovizualno delo. To pomeni, da je bila skladba že pred nastankom avdiovizualnega dela del repertoarja glasbenih avtorskih kolektivnih organizacij - v Sloveniji je to tožnik. Priložil je nekaj izpisov, iz katerih izhaja, da so filmsko glasbo ustvarili avtorji, ki so člani tožnika ter seznam oddaj/filmov, ki so se predvajali preko kabla v slovenskih programih, katere ustvarjalce pa zastopata ameriške kolektivne organizacije ASCAP in BMI, s katerima ima tožnik sklenjene pogodbe o vzajemnem zastopanju. Navedenega pa A. ni izkazal, niti organ tega ni zahteval. Pojasnil je, da o kabelski retransmisiji govorimo, kadar se oddajni programski signali prek skupne antene usmerijo v kabelsko omrežje in po kablu distribuirajo do imetnikov kabelskih priključkov. Tudi tu se predpostavlja, da to dejanje izvrši drug subjekt in RTV organizacija, ko je delo prvotno emitirala. Tak subjekt so RTV organizacija, kabelski operater, hotel in podobno. Z izpodbijanim dovoljenjem je pravica dovoljevati in prepovedovati ter določati pogoje, pod katerimi bi se smela avtorska dela skladateljev uporabljati na način kabelske retransmisije in reproduciranja avtorskih del za privatno ali lastno uporabo ter njihovega fotokopiranja prek obsega iz določbe 50. člena tega zakona, organ podelil A., pa četudi za avtorska dela s področja glasbe, za opravljanje katerih A. tudi ni zaprosil in jih tudi ne zmore opravljati. Poleg tega ta dela sodijo v repertoar tožnika na podlagi pravnomočnega dovoljenja za kolektivno uveljavljanje avtorske pravice v primerih javne priobčitve glasbenih del. Zato bi moral organ, tudi če bi menil, da iz vloge za izdajo dovoljenja izhaja, da A. prosi tudi v tem delu za dovoljenje, vlogo zavoda zavreči. Organ je tudi kršil določbo 67. člena ZUP, ko je več kot enkrat pozval A., da odpravi pomanjkljivosti svoje vloge. Iz spisa in tudi obrazložitve dovoljenja izhaja, da je A. na pozive organa vlogo dopolnil vsaj devetkrat, samoiniciativno pa vsaj sedemkrat, kar vse je organ v nasprotju z določbo 67. člena ZUP upošteval, namesto da bi vlogo potem, ko pomanjkljivosti vloge niso bile odpravljene v roku iz prvega poziva, zavrgel. Te kršitve so vplivale na zakonitost oziroma pravilnost odločitve in na položaj tožnika. Če bi organ obravnaval vlogo A. tako kot mu veleva 67. člen ZUP, bi vlogo zavrgel. S tem bi tožnik dobil možnost, da bi organ obravnaval in odločal o njegovi vlogi za stalno dovoljenje. Organ je tudi nepravilno ugotovil dejansko stanje. Že iz vloge A. je evidentno izhajalo, da ne vsebuje nobenih jasno podanih in določnih pooblastil avtorjev ali producentov avdiovizualnih del za opravljanje z njihovimi avtorskimi pravicami. V dopolnitvi vloge z dne 6. 1. 2008 je A. celo sam izrecno napisal, da pooblastil še ni pridobil. To je zavod utemeljeval s podano podporo nekaterih društev in združenj s področja filma, ki delujejo na območju RS, vendar pri tem ni mogoče ugotoviti, v kolikšni meri se ta društva oziroma združenja dejansko nanašajo na avdiovizualno produkcijo, kakšno je njihovo aktivno članstvo, ki se nanaša na avdiovizualno produkcijo in njihovo dejansko delovanje. Kljub takšnim nespornim dejstvom je organ izpodbijano dovoljenje oprl na različne zvrsti avdiovizualnih del in na dela, ki so prejela različna priznanja doma in v tujini. To je za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za izdajo dovoljenje povsem nerelevantno dejstvo. Pri tem je zlasti pomembno, da kolektivna organizacija ali vlagatelj zahteve izkaže zastopanje avtorjev in repertoar del, ki se v večini predvaja po poteh kabelske retransmisije. Avdiovizualna dela avtorjev, ki naj bi jih zastopal A., predstavljajo večinoma zgolj slovenska avdiovizualna dela, ki pa v primeru kabelske retransmisije, kot je bilo že navedeno, ne predstavljajo niti enega odstotka vseh avdiovizualnih del, ki se predvajajo v programih, ki se kabelsko retransmisirajo v Sloveniji. A. sploh nima pravice iz naslednjih razlogov: nima izkazanega repertoarja, ki bi se retransmisiral v kabelskem omrežju, tudi če bi soavtorji avdiovizualnih del, ki so člani A., res soustvarjali avdiovizualna dela, so pravice tako ali tako že prenesene na filmske producente in ker se v kabelskih omrežjih na območju Slovenije retransmisirajo pretežno tuji programi. Organ tudi ni ugotavljal dejanskega obsega in vrsto avdiovizualnih del, ki se predvajajo na območju Slovenije, pri čemer tuja avdiovizualna dela nedvomno prevladujejo. Ponovno je poudaril, da organ ni ugotavljal dejanskega stanja ob izdaji odločbe, saj je upošteval stanje v letu 2008. Organ tako sploh ni samostojno ugotavljal dejstev, niti ni izvedel tistih dokazov, ki bi jih moral, ni opravil vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj, kar od njega zahteva načelo proste presoje dokazov iz določbe 10. člena ZUP, temveč je svojo odločitev oprl na povzemanje pavšalnih navedb stranke, ki so zgolj verjetno izkazane, čeprav ZASP ne dopušča izdaje dovoljenja, kakršno je izpodbijano dovoljenje, na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Takšno postopanje organa ni le v nasprotju z načelom materialne resnice, temveč pomeni tudi samovoljno in arbitrarno ravnanje, saj ne temelji na dejstvih, ki jih kot pogoje za izdajo določa ZASP, temveč v razlogih, ki nimajo temelja v pravu. Takšno ravnanje je zato tudi v neskladju z določbo 2. odstavka 14. člena Ustave in posledično z določbo 22. člena Ustave. Že nepravilno ugotovljeno dejstvo dejansko stanje pa ima za posledico napačno uporabo materialnega prava. Kot že navedeno, organ ni ugotavljal pogoja za izdajo dovoljenja po določbi 148. člena ZASP v 4. točki. Še več - ta ocena (o gospodarski koristi za leto 2009) je celo argument proti izdaji dovoljenja. Organ tudi ni ugotavljal nikakršnih dokazil niti izjave o številu oseb, katerih dela se kabelsko retransmisirajo, ki so pooblastile kolektivne organizacije za opravljanje avtorskih pravic na njihovih delih, združenih v repertoar. Ker je organ izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje ene od točno določenih avtorskih pravic, torej pravice do kabelske retransmisije, bi moral ugotoviti, koliko oseb s takšnim repertoarjem, ki se vsakodnevno retransmisira v 160 tujih televizijskih programih v kabelskih sistemih v Sloveniji, združuje A. Tega pa ni storil. ZASP tudi zelo jasno določa, da kolektivne organizacije opravljajo člani, to pa bi bili v konkretnem primeru avtorji in imetniki pravic. V primeru A. pa jih je pet, pretežno uporabnikov, ustanovilo zasebni zavod, da bi skupinsko uveljavljali avtorske pravice tretjih. Člani A. torej sploh niso avtorji avdiovizualnih del. Glede na to, da gre pri programih, ki se retransmisirajo v kabelskih sistemih na območju RS za pretežno tuje programe in glede na to, da bi se na podlagi dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic ščitili imetniki pravic, katerih avdiovizualna dela se kabelsko retransmisirajo, je več kot na dlani, da ustanovitelji A. nimajo prav veliko veze z realno avtorsko zaščito v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in da njihov obseg avtorskih pravic ne more biti odločujoč pri podelitvi dovoljenja A. Podelitev dovoljenja s strani državnega organa ne pomeni, da državni organ podeljuje pravice do uveljavljanja avtorske pravice (tudi tretjih), pač pa zgolj podeli dovoljenje, da avtorji, ki razpolagajo z avtorskimi pravicami in katerih dela se javno priobčujejo in ki so se združili v skupinsko organizacijo, skupaj z drugimi skupinsko uveljavljajo svoje pravice in ščitijo svojo zasebno lastnino. Glede na izključnost avtorske pravice, ki jo lahko avtor uveljavlja sam oziroma preko kolektivne organizacije, pa avtor ne more biti enakovreden član kolektivne organizacije, če je ta organizirana v pravnoorganizacijski obliki zavoda, saj Zakon o zavodih članstva sploh ne pozna. Zakon o zavodih bo tudi prenehal veljati, nadomestil pa ga bo zakon o negospodarskih javnih službah, zavodi bodo namenjeni opravljanju javnih služb, zasebni zavodi pa se bodo morali celo preoblikovati v gospodarske družbe. Zavod torej niti z vidika ZASP niti z vidika Zakona o zavodih ni primeren za kolektivno upravljanje zasebnih avtorskih in sorodnih pravic. Več o tem tudi iz pravne ekspertize Inštituta za ekonomsko analizo prava Pravne fakultete v Mariboru. Organ je kršil tudi načelo enakosti pred zakonom oziroma pravico do enakega varstva pravic, saj iz obrazložitve dovoljenja izrecno izhajajo njegove trditve, da mora po uradni dolžnosti skrbeti, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba, zato je obvestil J., K., L., M., ni pa obvestil družbe N., ki je združevala avtorje, soavtorje in imetnike pravic na avdiovizualnih delih, niti ni omogočil udeležbe v postopku tožniku, ki deluje v imenu in za račun avtorjev in soavtorjev tudi na avdiovizualnih delih. O postopku tudi ni obvestil nobenega od združenj glasbenikov, čeprav je A. podelil dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravic tudi za soavtorje filmske glasbe, ti pa so člani združenj društva slovenskih skladateljev in drugih. Ker N. in tožnik zastopata avtorje, bi jima organ moral dovoliti zastopati interese avtorjev tudi v postopkih, ki tečejo pred organom, glede na določbo 72. člena ZASP. Organ v upravnem postopku tudi niti ni ugotavljal, katere imetnike pravic na avdiovizualnih delih, ki se retransmisirajo prek kabla v Sloveniji, zastopa ta zavod. V dovoljenju se organ do tega ne opredeli. Organ bi moral ugotavljati, ali se avtorska dela, uporabljena v kabelskih sistemih, nahajajo v repertoarju A. Organ bi moral torej konkretno za tisto materialno avtorsko pravico, za katero je nameraval podeliti dovoljenje za kolektivno upravljanje, preveriti, če kandidat za izdajo dovoljenja razpolaga tako z repertoarjem avtorskih del, kot z imetniki pravic na avdiovizualnih delih, ki bodo ščitili točno določeno materialno avtorsko pravico. Organ bi lahko podelil dovoljenje za isto vrsto avtorskih del za iste pravice le, če bi vlagatelj eksplicitno dokazal, da bi lahko zagotovil učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlag pogodb z avtorji in imetniki pravic upravljal obsežnejši repertoar varovalnih del, kakor obstoječa kolektivna organizacija. A. tega ni izkazal. Iz dovoljenja je celo jasno razvidno, da bo zavod manj učinkovit, kot že navedeno. Iz poslovnih poročil tožnika je razvidno, da je ta v letu 2008 zbral 4.902.511,81 EUR samo iz naslova zbiranja nadomestil v primerih kabelske retransmisije, v letu 2009 pa 6.149,463,66 EUR. Iz obrazložitve dovoljenja tudi ni razvidno, da je bila storjena kakršnakoli analiza glede učinkovitejšega upravljanja in primerjave z dosedanjim izvajanjem dovoljenja. Zahteve iz določb 149. člena ZASP je organ enostavno ignoriral. Poleg tega je tudi razvidno, da A. nima enega zaposlenega, kar pomeni, da materialna podlaga ne zagotavlja učinkovitejšega upravljanja avtorskih pravic. Po določbi 146. člena ZASP sicer lahko kolektivna organizacija poveri tehnično-administrativne posle drugi kolektivni organizaciji ali zunanji službi, ne more pa poveriti celotne dejavnosti neki drugi kolektivni organizaciji. Izvajanje dovoljenja za kolektivno upravljanje v celoti ne pomeni celotno administrativno-tehničnih nalog, ampak kar izvajanje celotnega dovoljenja. Iz obrazložitve dovoljenja je jasno razvidno, da dovoljenja sploh ne bo izvajal A., ampak kar O. in jasno kaže na to, da A. brez enega zaposlenega sploh ni sposoben zagotoviti izvajanja tega dovoljenja. Podlaga za izkaz bolj učinkovitega in gospodarnejšega upravljanja s pravicami so v skladu z ZASP pogodbe z avtorji in imetniki pravic in izkaz repertoarja varovalnih del. A. pogodb z avtorji in imetniki pravic v postopku izdaje dovoljenja ni predložil, posledično pa je zato neznano tudi določno število avtorskih del, ki bi lahko predstavljala varovalni repertoar. Tožnik je tudi predlagal sodišču, da odloži izvršitev izpodbijanega dovoljenja do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Svoj predlog utemeljuje z razlogi, ki jih je že navedel v tožbi in se zato v tem predlogu v celoti nanje sklicuje, pri čemer je za začasno zadržanje najpomembnejši ta, da bo, če se bo izpodbijano dovoljenje začelo izvrševati, zaradi nejasnosti in nedoločnosti njegovega izreka, ostal del pravice avtorjev, ki jih ščiti tožnik na podlagi začasnega dovoljenja, nezaščiten. To pomeni, da tožnik ne bo mogel izvrševati zaščite avtorskih pravic svojim članom, kar je dolžan izvrševati po samem zakonu. To po njegovi oceni predstavlja takšne škodljive posledice, ki jih ne bo mogoče popraviti. Posledice so za avtorje, ki jih je do izdaje izpodbijanega dovoljenja na podlagi začasnega dovoljenja zastopal tožnik, težko popravljive tudi zato, ker A., kljub izdanemu dovoljenju in v nasprotju z zakonom, nima dogovorjenih podrobnosti in pravil o pobiranju in izplačevanju pravic. Še več; iz elektronske pošte predsedniku A. enemu od prizadetih avtorjev z dne 27. 10. 2010 in 28. 10. 2010 izhaja, da zavodu sploh ni znano, kdaj bo ta sistem pri njih vzpostavljen in da bo A. sploh začel zbirati repertoarje in pooblastila avtorjev. Ti avtorji in imetniki pravic pa tako ostajajo brez pravnega varstva in zaščite njihovih avtorskih pravic, katere je do izdaje izpodbijanega dovoljenja opravljal tožnik. Škoda je zanje nepopravljiva zato, ker tožnik zaradi izpodbijanega dovoljenja nima več pravice do kolektivnega upravljanja avdiovizualnih del, vključno z njihovo kabelsko retransmisijo in zato pravno formalno nima več podlage zbirati podatke in nadomestila za njihovo nadaljnje izplačevanje avtorjev. Tožnik zato tudi ne more več zagotoviti, da bodo uporabniki in ponudniki avtorskih del te podatke in nadomestila sporočali ter nakazovali tožniku. Po drugi strani pa tožnik še vedno razpolaga z veljavnimi pooblastili številnih prizadetih avtorjev, kar pomeni, da se s tem tvegajo tudi odškodninski zahtevki zoper tožnika, zlasti v primeru tujih avtorjev in organizacij, ker se po sklenjenih pogodbah zanje uporablja tuje pravo. Iz omenjenega elektronskega sporočila pa izhaja, da pogojev za zbiranje pooblastil, repertoarja in nadomestil avtorjev ne izvaja niti A., kar pomeni za avtorje popolno nesledljivost zbranega honorarja na podlagi uporabe njihovih del, ki ga bo kasneje nemogoče nadomestiti. Tako ne nastaja nepopravljiva škoda samo tožniku, ki mora pravice tujih avtorjev zastopati na podlagi sklenjenih pogodb, za katere se aplicira tuje pravo, ampak tudi vsem domačim in tujim avtorjem, ki jih tožnik na podlagi teh pogodb zastopa. To elektronsko sporočilo predstavnika A. pa celo potrjuje v tej tožbi zatrjevana in predstavljena dejstva, torej da je bilo dovoljenje nezakonito izdano in je tožba že na prvi pogled utemeljena. Ker je zaščita avtorskih pravic tudi v javno korist, del pravic pa bo ostal nezaščiten, začasno zadržanje izpodbijanega dovoljenja narekuje tudi javna korist. Poleg tega A. s takšnim odlogom pričetka izvrševanja dovoljenja ne bo nesorazmerno poseženo v njegove koristi. Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano dovoljenje odpravi in s sklepom odloči tako, da vlogo A. za izdajo dovoljenja zavrže. Podrejeno, če sodišče ne bo sledilo temu predlogu, tožnik predlaga naslovnemu sodišču, da dovoljenje odpravi in s sodbo odloči tako, da vlogo zavrne kot neutemeljeno. Podrejeno pa je še predlagal, da sodišče dovoljenje v celoti odpravi in vrne organu v ponovno odločanje. Predlagal je tudi, da naslovno sodišče toženki v vsakem primeru naloži plačilo stroškov tožnika z zakonskim zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik vrednost spornega predmeta ocenjuje na 1.620.000,00 EUR, kolikor približno povprečno znašajo povprečni letni prihodki tožnika na podlagi začasnega dovoljenja, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik ni bil niti stranka, niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe in zato nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe in tudi ne za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnik je kot imetnik začasnega dovoljenja zahteval vstop v postopek izdaje izpodbijanega dovoljenja, s sklepom, št. 31227-1/2008-33 z dne 17. 3. 2009, je toženka njegovo zahtevo zavrnila, naslovno sodišče pa je s sodbo, opr. št. I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010, takšno odločitev potrdilo. Tožnik je ponovno vložil zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku z vlogo z dne 23. 7. 2010, pri čemer je dodatno svoj vstop v postopek utemeljeval s tem, da je navedel, da je 19. 7. 2010 podal vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v stalnega. Toženka je tudi to vlogo zavrnila s sklepom, št. 31227-1/2008-125 z dne 8. 10. 2010, ker je ugotovila, da je tožnik še vedno imetnik začasnega dovoljenja in bi pravni interes izkazoval le, če bi imel stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje istih pravic, na katere se nanaša zahteva stranke z interesom. Toženka je zato predlagala, da sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže. Podrejeno pa je navedla, da je bil tožnik imetnik začasnega dovoljenja, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. V tem začasnem dovoljenju je bilo izrecno določeno, da velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. To dovoljenje je pokrivalo samo avtorsko pravico kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih. Izpodbijana odločba pa poleg te pravice ureja tudi pravico do nadomestila za tonsko ali avdiovizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz določbe 50. člena ZASP, filmske producente in avdiovizualne izvajalce. Trditev tožnika, da bo del pravic ostal nezaščiten, torej ne drži. Izpodbijana odločba tudi ne posega v trajno dovoljenje, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, na podlagi katerega tožnik kolektivno upravlja avtorske pravice na avtorskih delih s področja glasbe, saj se v postopku izdaje dovoljenja ni odločalo o pravicah avtorjev glasbenih del, ampak o pravicah soavtorjev avdiovizualnih del. Po določbi 105. člena ZASP sodi med soavtorje avdiovizualnega dela tudi skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu. Skladatelj glasbe v primeru avdiovizualnega dela nastopa v vlogi soavtorja avdiovizualnega dela in ne v vlogi avtorja glasbenega dela. Pravice skladatelja glasbe na avdiovizualnem delu zato na podlagi izpodbijanega dovoljenja upravlja stranka z interesom, pravice istega skladatelja na glasbenem delu pa tožnik po dovoljenju z dne 12. 3. 1998. Skladatelj glasbe namreč lahko nastopa v vlogi imetnika avtorskih pravica na avdiovizualnem delu in v vlogi imetnika avtorskih pravic na glasbenem delu. Podobno se lahko avtor glasbe pojavi v vlogi izvajalca in s tem imetnika sorodnih pravic, ki jih upravlja O. Z izdajo izpodbijane odločbe se prvič omogoča imetnikom pravic na avdiovizualnih delih, to je soavtorjem avdiovizualnih del (vključno s filmskim skladateljem glasbe, posebej ustvarjene za film), to je soavtorjem avdiovizualnih del in osebam, na katere so avtorske pravice prenesene, npr.: filmskim producentom, da prek svoje kolektivne organizacije, ki so jo sami ustanovili, sami kolektivno upravljajo svoje avtorske pravice, kot želijo in sicer za primer kabelske retransmisije avdiovizualnih del in za pravico do nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz določbe 50. člena ZASP. Pri kolektivnem upravljanju avtorskih pravic ne more biti prizadeta organizacija kot taka, ampak njeni člani. Za imetnike pravic, za katere je bilo v upravljanje dano stranki z interesom, težko popravljive posledice ne bodo nastale, saj bo za njihov račun na podlagi izpodbijane odločbe nadomestila pobirala in izplačevala stranka z interesom. Stranka z interesom ima statut, ki ureja notranja razmerja in Pravilnik A. o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev, česar tožnik, tudi ko je upravljal pravice na podlagi začasnega dovoljenja, ni imel. Trditev, da stranka z interesom nima dogovorjenih podrobnosti in pravil o pobiranju in izplačevanju pravic, torej ne drži. Ker pa je z z izdajo izpodbijanega dovoljenja prenehalo začasno dovoljenje tožnika (kar je bilo tožniku jasno), to pomeni, da bi moral tožnik vse pogodbe in sporazume sklepati v okviru začasnega dovoljenja in posledično v okviru začasnih pooblastil. Tožnik bi tako moral v pogodbenih razmerjih uporabiti določbo 59. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in pogodbe sklepati pod razveznim pogojem. Izdano dovoljenje je konstitutivni element kolektivne organizacije. Brez izdanega dovoljenja ne moremo govoriti o kolektivni organizaciji. Šele z izdanim dovoljenjem je stranka z interesom upravičena do sklepanja pogodb z imetniki pravic in uporabniki. Če bi bila izpodbijana odločba zadržana, bi za javno korist nastale negativne posledice, saj bi se nadaljevalo stanje, ko imetniki pravic na avdiovizualnih delih nimajo svoje kolektivne organizacije, ki upravlja njihove pravice. Tožnik namreč ni kolektivna organizacija za upravljanje pravic na avdiovizualnih delih, temveč za upravljanje pravic na glasbenih avtorskih delih. Če pa bi tožnik izpolnjeval pogoje za dovoljenje za upravljanje avtorske pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del, bi dobil stalno dovoljenje in ne začasnega. Izpodbijana odločba pa pokriva več upravičencev in pravic kot začasno dovoljenje. Če bi bila izpodbijana odločba zadržana, bi še vedno veljala začasna ureditev, v kateri imetniki avtorskih pravic na avdiovizualnih delih ne odločajo o svojih pravicah in jih ne upravljajo in v kateri ne veljajo vnaprej sprejeta pravila delitve. Nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz določbe 50. člena ZASP, pa se filmskim producentom in vizualnim izvajalcem sploh ne bi delila, ker tega področja ne pokriva niti začasno dovoljenje, niti katero koli drugo. Javna korist bi bila torej z zadržanjem te odločbe prizadeta. Predlagala je zavrženje tožbe in predloga za začasno odredbo oziroma podrejeno njuno zavrnitev.

V odgovoru na tožbo je stranka z interesom A. uvodoma opozoril, da je treba tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavreči, saj jo je vložil pooblaščenec, ki je s svojim ravnanjem prekoračil pooblastilo, ki mu je bilo dano, saj mu je bilo dano je za upravni postopek, v zvezi s tožbo na izpodbijanje upravnega akta – dovoljenja z dne 11. 11. 2010. Pooblastilo za zastopanje je podpisal P.P., ki pa ga je po podatkih tožnika samega podpisala oseba, ki po statutu tožnika ne šteje za osebo, pooblaščeno za zastopanje. Tožnik sploh nima aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora. Izpodbija namreč dovoljenje, ki ga je toženka izdala stranki z interesom. V tem postopku je bila tožniku pravnomočno zavrnjena udeležba v postopku. Zato tudi nima aktivne legitimacije za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožnik sicer tudi vsebinsko nima potrebne aktivne legitimacije. Gre namreč za kolektivno organizacijo, ki pa veljavno zastopa le glasbene avtorje in to zgolj v zvezi z javnim priobčevanjem neodrskih glasbenih del (dovoljenje z dne 12. 3. 1998). Zato je predlagal, da sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže. Glede predloga za izdajo začasne odredbe pa je treba ugotoviti, da tožniku ne nastaja nikakršna škoda in s tem tudi ni utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik nima dovoljenja za avtorje glasbe, ki je bila ustvarjena za avdiovizualna dela. Ti avtorji bodo morali svoje pravice uveljavljati preko druge kolektivne organizacije in ne preko tožnika. Za področje avdiovizualnih del tožnik nima dovoljenja, takega upravičenja pa ne izkazuje niti dejstvo, da naj bi zastopal nekaj avdiovizualnih upravičencev. Regulacija stanja na tem področju pa tudi ni v pristojnosti tožnika, pri čemer pa tudi nihče od upravičencev s podelitvijo dovoljenja stranki z interesom ne bo ostal brez zaščite. Nenazadnje pa je treba ugotoviti, da je tožnik za obdobje 11 let na podlagi začasnega dovoljenja zbiral avtorska nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, zbrani denar pa neselektivno in brez vsakih pravi o delitvi prenakazoval enemu samemu zastopniku upravičencev (B.), ki povrhu vsega niti ne uveljavlja pravic soavtorjev, ampak pravice filmskih producentov in to ne glede na dejstvo, da soavtorji avdiovizualnih del svojih pravic vse do kodifikacije kabelske retransmisije v zakonodajah, v luči določb o neprenosljivosti pravic za neznane oblike uporabe, niti niso mogli prenesti na producente. V vsem tem času tožnik teh upravičencev ni organiziral, ampak je s tovrstnimi aktivnostmi začel šele, ko je bilo jasno, da so upravičenci registrirali svojo lastno organizacijo in pri toženki sprožili postopek za podelitev dovoljenja. Pravice RTV organizacij ne sodijo v krog pravic, ki se uveljavljajo kolektivno, ampak individualno. Izdana začasna odredba pa bi posegla v pravice upravičencev, ki jih zastopa stranka z interesom. V obdobju začasnega dovoljenja tožnika je denar imetnikov pravic (tudi vseh slovenskih) v celoti odtekel v Švico, poleg stroškov, ki jih je za zbiranje tega denarja zaračunal tožnik (10 %), pa bi morali upravičenci plačevati tudi provizijo B. (10%), kar pomeni, da bi stroške plačevali dvakrat, poleg tega pa s svojo majhnostjo (in z lastnimi stroški uveljavljanja pravic, doseženih v Sloveniji, v Švici), ne bi mogli doseči enakovrednega varstva pravic v razmerju z velikimi imetniki pravic, ki jih zastopa B. Glede na navedeno je predlagal zavrženje tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe ter naložitev tožniku vseh stroškov postopka.

Tožnik je v vlogi z dne 29. 11. 2010 še dodal, da bo v primeru neizdaje začasne odredbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma bo treba del poslovanja zapreti, saj ne bo več upravičen do kolektivnega upravljanja teh pravic, iz katerih je tožnik v letu 2009 zbral 6.365.228,77 EUR letno. Če kolektivna organizacija dovoljenja nima, ne obstaja. Brez dovoljenja pa ne more varovati pravic avtorjev niti svojih pravic in interesov. Tožnik tudi ne more več zagotoviti, da bodo uporabniki in ponudniki avtorskih del ustrezne podatke sporočali tožniku in nakazovali nadomestila. Tega dela dejavnosti tožnik ne more več izvajati. Zadržanje izvrševanja dovoljenja A. bi imelo za posledico le, da bi tožnik v upravnem postopku predstavil tudi svoje dejansko stanje in svoje pravno naziranje in uveljavil pravna sredstva. V pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2010 je še navedel, da je 29. 11. 2010 prejel od stranke z interesom dopis, iz katerega še dodatno izhaja, da A. ne razpolaga s pogodbami, nima sklenjenih pogodb s tujimi kolektivnimi organizacijami, kar pomeni, da nima pooblastil tujih avtorjev, nima baze imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, niti baze del na avdiovizualnih delih, niti podatkov, katera avdiovizualna dela se kabelsko retransmisirajo. S tem dopisom A. torej sam priznava, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja, tožnik pa ne samo da izpolnjuje vse pogoje, temveč tudi zagotavlja učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic. V izpodbijanem dovoljenju pa toženka ni izdala pravice imetnikom pravic tj. radiodifuznim organizacijam, kar pa je začasno dovoljenje tožnika vsebovalo, in so radiodifuzne organizacije ostale brez možnosti kolektivnega uveljavljanja njihovih pravic v primeru, ko se njihovi programi retransmisirajo prek kabla v RS. Iz trajnega dovoljenja tožnika pa tudi jasno izhaja, da kolektivno upravlja avtorske pravice na delih s področja glasbe vključno s kabelsko retransmisijo. Med vsa glasbena dela pa nesporno spada tudi filmska glasba, ki predstavlja repertoar tožnika. Filmske glasbe ni mogoče ločiti od glasbe. Vprašanje je samo, ali je imetnik pravic na avdiovizualnem delu v primeru filmske glasbe skladatelj filmske glasbe ali producent. V odgovoru na odgovor toženke in stranke z interesom pa je še dodal, da je toženka posegla tudi v njegovo trajno dovoljenje, s tem, ko mu je vročila izpodbijano dovoljenje s povratnico, pa mu je priznala lastnost stranke oziroma vsaj stranskega udeleženca oziroma stranke z interesom. Ne glede na to, da tožniku v tem postopku ni bila priznana lastnost stranke, pa ima tožnik in avtorji ter imetniki pravic, katere edino on ščiti na podlagi pooblastil, sklenjenih pogodb in tudi določbe 72. člena ZASP, izkazan pravni interes in koristi, saj mu je bilo z izpodbijanim dovoljenjem direktno poseženo v njegovo pravno korist in interes in koristi avtorjev in imetnikov pravic, ki jih tožnik zastopa in ki se sami ne morejo zastopati ter uveljavljati svojih pravic. Ustava zagotavlja pravno sredstvo, ki mora biti suspenzivno (razen v določenih primerih), da sploh lahko govorimo o učinkoviti pravici do pritožbe. Meni, da bo njemu in avtorjev ter imetnikom pravic, ki jih ščiti, nastala škoda v višini 8.500.000,00 EUR na leto, poleg tega pa je jasno, da bo škoda nastala predvsem avtorjem in imetnikov pravic. S tem, ko je toženka z izdajo dovoljenja drugi osebi odvzela dovoljenje tožniku, pa je povzročila tudi njegovo delno likvidacijo. Zadeva je še toliko bolj absurdna, ker je dovoljenje tožniku prenehalo že z dnem izdaje odločbe, za dovoljenje pa je tožnik izvedel šele 8. 11. 2010. Ponovil je tožbene navedbe glede dosedanjega obsega upravljanja avtorskih pravic, kot tudi o nevključitvi vseh zainteresiranih subjektov v postopek. Iz sodnega registra pa je tudi razvidno, da je A. ustanovilo 5 uporabnikov avtorskih del, zaradi česar tudi ni moglo prenehati začasno dovoljenje tožniku, ker nove organizacije, ki je dejansko zasebni zavod, niso ustanovili umetniki pravic na avdiovizualnih delih. Vztrajal je pri tem, da njegovo začasno dovoljenje še velja. Ponovil je še, da avtor glasbenega dela ostane avtor glasbenega dela, pa četudi se ta glasba kasneje predela za potrebe filma v filmsko glasbo ali je na novo ustvarjena za film. Avtor glasbe je v filmu vedno naveden kot avtor glasbe in ne kot soavtor. Če naj bi navedbe toženke, da naj bi A. ščitila avtorje filmske glasbe držale, potem bi bili avtorji, ki so ustvarili glasbeno delo, vendar je to filmska glasba, v Sloveniji dejansko ostali brez zaščite v primerih, ko se ta glasba ne retransimira preko kabla. To pa še ni vse. Če se bo glasbeno delo, ki ga je avtor T.T. ustvaril za film, ali pa se je neko njegovo prej ustvarjeno delo uporabilo po naročilu v filmu in se za ta namen posebej predelalo za film, uporabilo preko kabla, bo zanj zbrala avtorski honorar A., če pa se bo to isto delo javno priobčilo na televizijskih programih, ki jih lahko gledamo preko antene, zanj honorarja ne bo zbral nihče, saj to potrditvah toženke to ni repertoar tožnika in torej ti programi ne bodo nikomur plačevali za to, saj A. dovoljenja za tovrstno zaščito nima. Če pa je avtor glasbenega dela v primeru naročenih del, odstopil pravice, pa so te na producentih, ki jih pa stranka z interesom v primeru kabelske radiodifuzije sploh ne ščiti. Iz dopisa toženke z dne 7. 11. 1998 jasno izhaja, da primeru pravic iz določbe 147. člena ZASP, ki se uveljavljajo kolektivno, veljajo tudi za filmsko glasbo, če so te pravice ostale pri avtorju in ga zastopa ustrezna kolektivna organizacija. Danes pa se toženka spreneveda. Če so pravice ostale pri avtorju, je to glasbeni avtor, član tožnika, če pa so prenesene, ima pravice producent, nikakor pa jih ne more imeti in ščititi stranka z interesom. Glede zastopnika tožnika ni dvoma, da je zakoniti zastopnik tožnika P.P. Tožnik pa je tudi pravni naslednik N. Stranka z interesom pa zastopa le nekaj upravičencev na avdiovizualnih delih, saj v postopku ni izkazala niti enega pooblastila s strani tujih avtorjev. Tožnik pa tudi kolektivno uveljavlja pravice reprodukcije, za katere ni predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje, pa vendar jih avtorji uveljavljajo tudi kolektivno, tožnik pa je za to dobil dovoljenje. Nenazadnje pa v večini evropskih držav tudi za male pravice velja neobvezno kolektivno uveljavljanje, vendar morajo organizacije dobiti dovoljenje države. V Švico pa tudi ni odtekal noben denar, temveč je tožnik denar producentov nakazoval svetovni producentski kolektivni organizaciji, ki ima sedež v Švici in tudi v eni od člani EU, Luxembourgu. Potrebno je poudariti, da gre za denar tistih producentov, katerih dela se kabelsko retransmisirajo v programih v Sloveniji, torej predvsem gre za tuje programe in tuje producente. V ostalem je vztrajal kot doslej.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je vpogledalo v evidenco AJPES, iz katere je razvidno, da je zakoniti zastopnik tožnika P.P. K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Tožnik je tožbo uvodoma označil kot tožbo na izpodbijanje upravnega akta – dovoljenja toženke, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, predlagal pa je (med drugim) njegovo odpravo. Sporna v tem upravnem sporu je torej odločba – dovoljenje A. za kolektivno upravljanje tam navedenih pravic.

Po določbi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) je lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pa je oseba, na katere zahtevo je bil začet upravni postopek ali zoper katero teče postopek (določba 1. odstavka 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljnjem besedilu: ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami) in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (določba 1. odstavka 43. člena ZUP). Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko upravni spor sproži le, če najprej doseže, da ji upravni organ v postopku izdaje upravnega akta prizna položaj stranke, ali pa če ji upravni organ pravico do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrne (določba 2. odstavka 17. člena ZUS-1).

V postopku izdaje odločbe oziroma dovoljenja, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010, tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec. To izhaja iz navedene odločbe, odgovora na tožbo toženke v obravnavani zadevi, kakor tudi iz same tožbe, v kateri tožnik navaja, da mu ni bil priznan status stranke upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, temveč mu je bil status priznanja stranskega udeleženca s sklepom, št. 31227-1/2008-125 z dne 8. 10. 2010, (ponovno) zavrnjen. Tožnik sicer meni, da ker mu je toženka odločbo poslala s povratnico, da to pomeni, da mu je vročila odločbo kot stranki oziroma stranskemu udeležencu, vendar pa podatki spisa kažejo, da je toženka tožnika z dopisom, št. 31227-1/2008-131 (105) z dne 21. 10. 2010 (ki ga je tožnik prejel 8. 11. 2010), obvestila o izdaji dovoljenja z dne 11. 10. 2010, ki mu ga je poslala kot prilogo, kar pa ne pomeni, da mu je vročila izpodbijano odločbo kot stranki oziroma stranskemu udeležencu. Če pa tožnik ni imel zahtevanega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdano upravno odločbo.

Na drugačno odločitev v zadevi tako tudi ne morejo vplivati obširna tožbena stališča glede po tožnikovem mnenju izkazanega pravnega interesa iz razloga ne samo kot nosilca začasnega dovoljenja, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, temveč tudi njegove vložene vloge za izdajo trajnega dovoljenja oziroma spremembo začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001 v trajnega ter okoliščin, ki kažejo na neizpolnjevanje pogojev stranke z interesom in na izpolnjevanje pogojev tožnika za izdajo tovrstnega dovoljenja, saj ima (oziroma je imel) tožnik možnost zahtevati priznanje pravice do udeležbe v obravnavanem upravnem postopku, česar se je tudi poslužil, zoper sklep, št. 31227-1/2008-125 z dne 8. 10. 2010, izdanim glede priznanja pravice do udeležbe, pa ima – kot že navedeno - tožnik zagotovljeno sodno varstvo, iz podatkov spisa, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod opr. št. I U 1739/2010 pa je razvidno, da je tožnik to možnost tudi izkoristil. Tožnik pa ima (oziroma je imel) v upravnem postopku tudi na razpolago izredno pravno sredstvo obnove postopka zaradi neudeležbe v prvotnem postopku (po 9. točki 260. člena ZUP), kar pomeni, da se tožniku glede na možnost vložitve (tudi) tega izrednega pravnega sredstva ne odreka pravica do sodelovanja v postopku izdaje spornega dovoljenja, vendar pa mora biti o njem prej odločeno v upravnem postopku, šele zoper tak upravni akt pa mu bo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Glede na povedano tako po presoji sodišča določbe nacionalnega prava zagotavljajo pravna sredstva za subjekte, ki menijo, da so prizadeti v svojih pravicah in pravnih koristih, ki so lahko učinkovita ob njihovem skrbnem uveljavljanju. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v podobni zadevi (sklep, opr. št. I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010).

Sodišče je zato na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, tožbo tožnika zavrglo.

K 2. točki izreka: Ker za obravnavanje tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe smiselno določbi 32. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če med drugim sodišče tožbo zavrže, zaradi česar je sodišče odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.