Jedro

Prvostopni organ bi moral izvesti poseben ugotovitveni postopek, v okviru katerega bi moral tožniku vročiti zahtevo za razlastitev z vsemi prilogami in mu dati možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku. Prvostopni organ je svojo odločitev neutemeljeno oprl na 104. člen ZUreP-1, saj se navedena določba po mnenju sodišča lahko uporablja le v zvezi z izdajo odločbe o razlastitvi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 28. 3. 2005 in odločba Upravne enote A. št. ... z dne 25. 1. 2005 odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Ministrstvo za okolje in prostor je dolžno tožniku povrniti stroške postopka v znesku 83,25 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 25. 1. 2005, s katero je prvostopni organ uvedel razlastitveni postopek nepremičnin parc. št. 1896/1, št. 1896/2, prip. k z.k. vložku št. 137 k.o. B., v solasti tožnika in A.A. do 7/70 ter prepovedal razpolaganje s temi nepremičninami do pravnomočno končanega razlastitvenega postopka in navedel, da se pri navedenih nepremičninah zaznamuje v zemljiški knjigi začetek razlastitvenega postopka. V obrazložitvi drugostopni organ navaja, da mora upravni organ ugoditi zahtevi razlastitvenega upravičenca, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 93., 97. in 98. členu Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZUreP-1) in uvesti predlagani razlastitveni postopek. V obravnavanem primeru je prvostopni organ na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno odločil, da so pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka izpolnjeni. Gre namreč za gradnjo objektov javne infrastrukture, s čimer je izkazana javna korist, razlastitveni upravičenec je v letu 2003 in v začetku leta 2004 razlastitvenemu zavezancu dal tudi več ponudb za sklenitev pogodbe, do česar pa ni prišlo, in je nato decembra 2004 vložil predlog za razlastitev, kateremu je predložil vse listine in podatke, ki jih predpisuje 98. člen ZUreP-1. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bil prekoračen predpisani 4 letni rok za vložitev zahteve za razlastitev, štet od uveljavitve lokacijskega načrta, pojasnjuje, da je ZUreP-1 v členih 170. do 174. podaljšal rok veljavnosti prostorskih aktov, sprejetih pred uveljavitvijo tega zakona. Retroaktivno uporabo predpisov Ustava RS prepoveduje, uporaba določbe 95. člena ZUreP-1 pa bi v zadevah, v katerih bi bila predlagana razlastitev na podlagi prostorskih aktov, uveljavljenih pred sprejemom ZUreP-1, pomenila prav takšno retroaktivno uporabo zakona.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Navaja, da je v pritožbi zoper prvostopno odločbo kot glavni razlog navedel, da ni bil izpolnjen bistveni pogoj za uvedbo razlastitvenega postopka, to je rok za vložitev zahteve, kar je pravna zakonska podlaga za razlastitev. 2. odstavek 95. člena ZUreP-1 namreč zavezuje razlastitvenega upravičenca, da mora zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku 4 let po uveljavitvi prostorskega akta. Odlok o lokacijskem načrtu obvoznice C. št..... z dne 30. 9. 1999 je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 10. 11. 1999, veljati pa je začel osmi dan po objavi v Uradnem listu, torej dne 18. 11. 1999. Rok za vložitev zahteve za razlastitev je tako potekel dne 18. 11. 2003 in po tem datumu razlastitveni upravičenec ni imel več zakonske podlage za vložitev zahteve za uvedbo razlastitvenega postopka. Zavajajoče so navedbe toženke, da ZUreP-1 v členih 170. do 174. podaljšuje rok veljavnosti prostorskih aktov, saj to nima nobene povezave z rokom za vložitev zahteve, ki se šteje od dne uveljavitve prostorskega akta. V obravnavanem primeru je prostorski akt pričel veljati 3 leta in 50 dni pred uveljavitvijo ZUreP-1 in tako ne gre za pravno praznino, kot to skuša prikazati toženka. Tožnik je ponudbo za odkup nepremičnin za potrebe izgradnje ceste R ..., obvoznico C., prejel dne 12. 9. 2003, in bi moral razlastitveni upravičenec vložiti predlog za začetek postopka razlastitve do 13. 10. 2003, to je v roku 30 dni potem, ko ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe (1. odstavek 97. člena ZUreP-1). Sodišču smiselno predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani akt toženke in prvostopnega organa odpravi ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu Republika Slovenija, zastopana po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije, Zunanji oddelek A., odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za sporno odločbo prvostopnega organa o začetku postopka razlastitve 58 m2 nepremičnine parc. št. 1896/1 k.o. B., dvorišče, stanovanjska stavba in gospodarsko poslopje v celotni izmeri 946 m2 ter 238 m2 nepremičnine parc. št. 1896/2 k.o. B., sadovnjaka v celotni izmeri 951 m2, vpisanih v vl. št. 137 k.o. B., pri katerem je vknjižena lastninska pravica za tožnika do 54/70 in A.A. do 7/70. Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da gre v zadevi za gradnjo obvoznice C. na cesti R ... odsek št...., ki je predvidena z Odlokom o lokacijskem načrtu obvoznice C. (Uradni list RS, št. 91/99). Po določbi 100. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni upravičenec od pristojnega organa zahteva izdajo odločbe, v kateri ta ugotovi, da je javna korist za razlastitev potrebnih zemljišč izkazana, in odloči, da se postopek razlastitve začne, da se uvedba razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi ter, da se razlastitvenemu zavezancu prepove promet z nepremičninami, ki so predmet razlastitve.

Po določbi 1. odstavka 97. člena ZUreP-1 sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Navedeni 30 dnevni rok od vročitve ponudbe za odkup nepremičnine lastniku tako zavezuje razlastitvenega upravičenca, da pred njegovim iztekom ne sme vložiti predloga za razlastitev nepremičnine, lastnika pa, da mora v navedenem roku na ponudbo odgovoriti. Če v tem času nanjo ne odgovori ali jo zavrne oz. ne sklene pogodbe z razlastitvenim upravičencem, nastopi položaj, ko razlastitvenemu upravičencu v zakonsko določenem roku ni uspelo pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe, s tem pa je izpolnjen pogoj, ki ga navedeni člen predpisuje za vložitev zahteve za razlastitev. Navedena določba zakona ne pomeni, da bi moral razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev vložiti v nadaljnjem roku 30 dni po vročitvi ponudbe tožniku, da bi si s tem varoval 4 letni rok za začetek postopka razlastitve v smislu 2. odstavka 95. člena ZUreP-1. Tožnik ima sicer prav, ko navaja, da mora razlastitveni upravičenec v skladu s citirano določbo zakona zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku 4 let po uveljavitvi prostorskega izvedbenega akta iz 93. člena ZUreP-1, vendar pa po presoji sodišča navedene določbe ni mogoče, glede na okoliščine tega primera, uporabiti na način, kot to razlaga tožnik. Lokacijski načrt (Uradni list RS, št.91/99) je bil res sprejet 30. 9. 1999, uveljavljen pa 18. 11. 1999, vendar pa ZUreP-1 v prehodnih določbah nikjer ne določa, kako je treba postopati v primerih, ko je bil prostorski izvedbeni akt, ki je hkrati tudi podlaga za ugotovitev javnega interesa za gradnjo gospodarske infrastrukture (93. člen ZUreP-1), sprejet pred uveljavitvijo navedenega zakona. Pomembna okoliščina ob tem je tudi ta, da Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), ki je bil podlaga za razlastitev v času, ko je bil uveljavljen lokacijski načrt, ni vezal vložitve zahteve za razlastitev na rok uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, kot to velja za sedanjo ureditev po določbi 2. odstavka 95. člena ZUreP-1. To pa posledično pomeni, da je z uveljavitvijo ZUreP-1 nastala določena pravna praznina (ker ni bilo urejeno vprašanje, kako računati rok za vložitev zahteve za razlastitev, ko je bil prostorski izvedbeni akt sprejet pred uveljavitvijo ZUreP-1), ki jo mora v spornem primeru z razlago zakona zapolniti sodišče. Ni namreč mogoče ob navedenem pravnem in dejanskem stanju zadeve postopati na način, kot to smiselno predlaga tožnik, torej, da bi bilo treba zahtevo razlastitvenega upravičenca enostavno zavrniti, saj bi v takem primeru šlo za retroaktivno uporabo zakona, kar pa bi bilo v nasprotju s 155. členom Ustave RS, ki le izjemoma dovoljuje učinkovanje zakona za nazaj, vendar pa v tej zadevi ne gre za tak primer. Iz navedenih razlogov bi zato moral po presoji sodišča rok za vložitev zahteve za razlastitev v takih primerih začeti teči od uveljavitve zakona, ne pa od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je prvostopni organ izpodbijano odločbo izdal na podlagi zahteve razlastitvenega upravičenca z dne 10. 12. 2004, ki je bila po pozivu prvostopnega organa dopolnjena dne 10. 1. 2005, torej v skrajšanem ugotovitvenem postopku (4. točka 1. odstavka 144. člena ZUP - ker gre za ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati), pri čemer je navedel, da je razlastitveni upravičenec predlagal uporabo 104. člena ZUreP-1 (nujni postopek). Po presoji sodišča pogoji za odločanje na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka niso bili podani in bi prvostopni organ moral izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbah 145. in 146. člena ZUP. V okviru tega postopka bi moral tožniku vročiti vloženo zahtevo za razlastitev z vsemi prilogami in mu dati možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, in mu omogočiti, da sodeluje pri morebitni izvedbi dokazov ter da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izjavi. Gre namreč za stvar, v kateri sta udeleženi stranki z nasprotujočimi interesi - razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec, kar tudi pomeni, da je za razrešitev spornih vprašanj treba razpisati ustno obravnavo po določbi 154. člena ZUP. Z ustno obravnavo se namreč najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz določbe 9. člena ZUP in zagotavljala pravica do enakega varstva pravic (določba 22. člena Ustave RS) ter posledično tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sama možnost vložitve pritožbe, ki jo stranka ima (določba 25. člena Ustave RS, določba 13. člena ZUP), brez predhodne seznanitve stranke o dejstvi in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, namreč še ne pomeni, da je njena pravica do pritožbe ustrezno varovana.

Po presoji sodišča je prvostopni organ svojo odločitev o nujnem postopku neutemeljeno oprl na 104. člen ZUreP-1, ki daje možnost razlastitvenemu upravičencu, da v primeru, če se razlastitev zahteva za namene iz določbe 1. in 2. odstavka 93. člena tega zakona, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnin, poda predlog za nujni postopek in za izvršljivost pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, v katerem mora biti razlog izbire in potreba uporabe nujnega postopka dodatno obrazložen in utemeljen. Prvostopni organ je menil, da je predlog utemeljen, ker so predmetne nepremičnine potrebne za gradnjo gospodarske infrastrukture ter, ker so ostala zemljišča že pridobljena in glede na to, da so za gradnjo zagotovljena tudi finančna sredstva. Po mnenju sodišča pa se navedena določba lahko uporablja le v zvezi z izdajo odločbe o razlastitvi, torej pri prenosu lastninske pravice na razlaščenih nepremičninah in njihovi izročitvi v posest razlastitvenemu upravičencu, ne pa pri izdaji odločbe o začetku razlastitvenega postopka, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, kar izhaja že iz samega teksta določbe 1. odstavka 104. člena ZUreP-1, ki v nadaljevanju pravi, da upravni organ odloča o zadevi prednostno, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti, razen če drugi zakon to določa, iz česar sledi, da pritožba ne zadrži izvršljivosti odločbe o sami razlastitvi. Z uporabo te določbe pri izdaji odločbe o uvedbi postopka razlastitve je upravni organ tako kršil materialno pravo. Sodišče še pripominja, da bi moral biti tudi predlog za nujni postopek (v okviru zahteve za razlastitev) posredovan razlastitvenemu zavezancu, da se o razlogih in potrebi nujnega postopka in njihovih utemeljitvah izjavi, ne glede na to, da je upravni organ odločal šele o uvedbi postopka razlastitve, kar pa, kot že navedeno, glede na neizveden posebni ugotovitveni postopek upravni organ tudi ni storil. Sodišče ugotavlja, da so bile v postopku kršene citirane določbe ZUP, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve, napačno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo (določbi 2. in 1. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo akt prvostopnega organa in drugostopnega organa na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj prvostopni organ odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in sledeč pravnemu mnenju sodišča o zadevi ponovno odloči. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnika za opravo glavne obravnave, ker predlagana dejstva in dokazi niso bili pomembni za odločitev (določba 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/79, 70/00, ZUS), po katerem se o stroških odloči po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, UPB, ZPP). Po 154. členu ZPP gredo stroški stranki, ki je v postopku uspela. Kot potrebne stroške je sodišče tožniku priznalo stroške v višini plačanih sodnih taks v znesku 83, 25 EUR.

Določbe ZUS-1 je sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.