Jedro

Tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo, zato je bil z izpodbijanima odločbama utemeljeno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb je neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2015. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je še preden je sodišče postavilo sodnega izvedenca psihiatra, zahteval, da se izvedenec imenuje zunaj območja A.. Na prvi pogled je sodišče z imenovanjem izvedenke iz B. fakultete v C. to tudi spoštovalo, dejstvo pa je, da je izvedenka tožnika sprejela na D. kliniki v A. oziroma, da je bila pred tožnikovim pregledom na ustreznih konzultacijah s psihiatri v A.. To pa je tisto, kar tožnik nikakor ni želel. Psihiatrično mnenje nekega zdravnika vedno predstavlja subjektivno mnenje oziroma diagnozo. Zaradi navedenega bi morala izvedenka svoje stališče podati zgolj na podlagi tožnikovega pregleda. Ob kliničnem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnik pri pregledu sodeluje, da je časovno in krajevno orientiran ter da s spominom in koncentracijo nima težav. Iz ugotovitev izvedenke po opravljenem osebnem pregledu pa ne izhaja, da pri tožniku obstoji kakršnokoli bolezensko stanje. Laična ocena ob takem kliničnem pregledu bi bila, da je tožnikovo duševno stanje popolnoma normalno. Tako ni jasno, od kod izvedenki podlaga za zaključek, da je pri tožniku podana blodnjava motnja. Edini logični zaključek je, da je izvedenka podlegla sugestiji nekaterih svojih kolegov, kar pomeni, da mnenje že zaradi tega ni objektivno. Tožnik ne zanika, da je bil na zahtevo svojih predpostavljenih večkrat na zdravniškem pregledu in sicer tudi pri psihiatru. Zasebna ustanova, ki jo vodi dr. E.E., pa je za tožnika podala taka mnenja, kot jih je želel imeti naročnik, niso pa ta mnenja oziroma ugotovitve objektivno resnične. Tožnik je podvržen raznim šikanam na delovnem mestu iz razloga, ker ni želel sodelovati oziroma prikrivati razne nepravilnosti, ki so se dogajale na oddelku za radiologijo. Zaradi očitne kontaminacije izvedenke, mnenje ni objektivno in zaradi tega tudi ne more služiti kot podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2013, s katero je bilo ugodeno pritožbi tožnikovega delodajalca in je bila prvostopenjska odločba št. ... z dne 7. 2. 2013 odpravljena. Tožnik je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 16. 10. 2012 dalje. Območni enoti je bilo naloženo, da bo o odmeri invalidske pokojnine izdala posebno odločbo.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da se je postopek začel 24. 1. 2012. Tožnika je najprej obravnavala invalidska komisija I. stopnje dne 16. 10. 2012. Po njenem mnenju je pri tožniku od 16. 10. 2012 zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost je po mnenju invalidske komisije I. stopnje, blodnjava motnja. V revizijskem postopku je invalidska komisija II. stopnje 16. 1. 2013 menila, da pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno. V mnenju, podanem 11. 6. 2013 pa invalidska komisija II. stopnje ugotavlja, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ker tožnik ni več zmožen opravljati svojega poklica in tudi nima več preostale delovne zmožnosti. Ugotovljena je bila enaka glavna bolezen, kot jo je pred tem že ugotovila invalidska komisija I. stopnje.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času vodenja postopka pri toženi stranki, v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Skladno s 1. alinejo 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije.

9. Dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C.. Za komisijo sta izvedenski mnenji podali specialistka psihiatrinja in specialistka medicine dela, prometa in športa. Poleg pisno podanih mnenj je sodišče prve stopnje obe izvedenki tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Iz mnenja sodne izvedenke specialistke psihiatrinje izhaja, da je tožnikova delazmožnost za poklic specialista radiologa v celoti izgubljena. Izvedenka MDPŠ pa ugotavlja, da tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C. ustrezno razčiščeno. Izvedenki sta proučili medicinsko dokumentacijo, ki je podrobno citirana v pisno podanem izvedenskem mnenju. Tožnik je bil tudi osebno pregledan. Specialistka psihiatrinja v izvedenskem mnenju izrecno navaja, da gre pri tožniku za blodnjave motnje. Prvi zapisi o nenavadnem vedenju tožnika so bili omenjeni že v letu 2001. Diagnoza suma na blodnjavo motnjo pa je bila postavljena že leta 2006. Ta diagnoza se ob naslednjih pregledih pri psihiatrih še ponavlja. Postavljen je bil celo sum na shizofrenijo. Le en izvid govori o akutni stresni reakciji, vsi drugi izvidi pa govorijo o kronični motnji, torej o več let potekajoči motnji. Po mnenju sodne izvedenke izvid, na katerega se sklicuje tožnik, nikakor ne spremeni vseh prejšnjih ugotovitev. Pri tožniku gre za kronično blodnjavo motnjo, zaradi katere ni več zmožen opravljati svojega poklica in tudi nima več preostale delovne zmožnosti oziroma kot to ugotavlja sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti.

11. Po pregledu pisno podanega izvedenskega mnenja in tudi zapisnika o zaslišanju obeh članic izvedenskega organa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da ob osebnem pregledu ni bilo ugotovljeno bolezensko stanje. Potrebno je namreč upoštevati izvedensko mnenje kot celoto, torej tako izvid o tožnikovem zdravstvenem stanju, kot izhaja iz pisnih izvidov in pa osebnega pregleda, kot tudi mnenje o tem, kako ugotovljeno zdravstveno stanje vpliva na tožnikovo delovno zmožnost. 12. Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje ni objektivno iz razloga, ker naj bi izvedenka tožnika sprejela na D. kliniki v A. ter da naj bi bila na konzultacijah z drugimi psihiatri v A.. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnika postavilo izvedenski organ, to je Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C.. Kje je bil opravljen osebni pregled tožnika na samo prepričljivost izvedenskega mnenja nima nikakršnega vpliva. Tožnik tudi ni predložil nikakršnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi bila izvedenka na konzultacijah pri drugih psihiatrih in da naj bi to vplivalo na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je namreč od izvedenskega organa zahtevalo, da prouči celotno medicinsko dokumentacijo tako v upravnem kot tudi sodnem spisu in pa tudi zdravstvenem kartonu, ter da tožnika osebno pregleda. To pa je izvedenski organ oziroma obe izvedenki, ki sta sodelovali v izvedenskem organu, tudi storil. Na podlagi vsega tega je izvedenski organ podal izvedensko mnenje. Če je bilo karkoli spornega oziroma odprtega, je imel tožnik možnost, da obema članicama izvedenskega organa na naroku za glavno obravnavo postavi vprašanja, vendar se niti tožnik niti njegov pooblaščenec naroka nista udeležila. Tožniku je bila tako dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Prav tako niso z ničemer utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila obravnava pristranska oziroma da tožnik želi zgolj nepristransko obravnavo. Pri tožniku so ugotovljene bolezenske spremembe, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da naj bi se tožnika razglasilo za človeka z duševno motnjo iz razloga, ker naj bi opozarjal na nepravilnosti pri delodajalcu, neutemeljene.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.