Jedro

Zakonska dolžnost tožene stranke je da sledi stališčem, mnenjem in napotkom iz sodbe prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo (68. člen ZMZ) in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji, ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 odpravilo odločbo tožene stranke, in ji zadevo vrnilo v nov postopek ter ji za to dalo napotke.

Napotki sodišča prve stopnje za delo tožene stranke v ponovljenem postopku so bili dovolj jasni, da bi tožena stranka ob njihovem upoštevanju v novem postopku ugotovila za odločitev pravno pomembno dejansko stanje in o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločila.

Odločanje o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite je poseben postopek, urejen v 105. in 106. členu ZMZ. V njem se ugotavlja le, ali še obstajajo razlogi za subsidiarno zaščito, ki so bili podlaga za njeno prvo podelitev. Ker je v tem primeru mladoletnost tožnika odpadla, je treba ugotoviti le, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz druge oziroma tretje alineje 28. člena ZMZ. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali se lahko tožnik brez nevarnosti resne škode vrne v izvorni kraj, in šele, če se ne more, se ugotavlja ali se brez nevarnosti resne škode vrne v izvorno državo, vendar v drug kraj in se tam naseli. Pri tem pa je treba upoštevati napotke iz izpodbijane sodbe in sklepa VS I Up 248/2014, ki temeljita na novejši sodni praksi ESČP. Ta pa zavezuje tudi toženo stranko.

Če pa prosilec v postopku v zvezi s prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge za mednarodno zaščito, kot so bili razlogi, zaradi katerih mu je bila sprva dodeljena, ga je treba opozoriti na posledice in ga seznaniti z možnostjo vložitve nove prošnje za mednarodno zaščito. O prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite pa je treba odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014 na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-144/2008/27 (1313-14) z dne 14. 9. 2012, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, ki mu je bila priznana z njeno odločbo, št. 2142-144/2008/7 (1232-05) z dne 14. 5. 2009. Podaljšanje subsidiarne zaščite je bilo zavrnjeno, ker tožniku ob vrnitvi v izvorno državo resna škoda ne bi več grozila. Med prvotno odobreno subsidiarno zaščito je tožnik postal polnoleten in bi se lahko vrnil v Afganistan v svoj izvorni okraj Jaghori v provinci Ghazni ali pa v Kabul, kjer bi kot polnoleten, mlad, dela zmožen moški lahko živel. Socialnih vezi v domačem okraju mu ne pomenijo le sorodniki, v Kabulu pa so Hazarji, tej nacionalnosti tožnik pripada, številni in bi se lahko vključil v to skupnost. 2. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na svoje stališče iz prejšnje sodbe, da se tožnik ne more vrniti v svoj izvorni okraj v provinci Ghazni, ker mu tam grozi resna škoda. Glede tega, ali tožniku ob notranji razselitvi v Kabul grozi resna škoda, je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, to je 68. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), in sicer v zvezi z vprašanjem, ali je od tožnika mogoče pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil. Ni namreč ocenila, ali bo v kraju notranje zaščite užival človekove pravice iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter imel možnost ekonomskega preživetja, pri čemer pa je treba upoštevati tudi njegove osebne okoliščine, kar so zahteve novejše sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Zato bo morala v ponovljenem postopku ob razlagi 68. člena ZMZ, kot jo je podalo prvostopenjsko sodišče, ponovno ugotavljati relevantna dejstva in ponovno oceniti varnostno situacijo v Kabulu ter na podlagi tega ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite.

3. Tožena stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo s pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 9. 2012 zavrne, oziroma podrejeno, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki sodišča prve stopnje za njeno odločanje v ponovnem postopku so napačni, saj do situacije, kot jo prikazuje prvostopenjska sodba ne more priti. Vsebina prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite oziroma prošnje za mednarodno zaščito je predpisana z ZMZ oziroma z Uredbo o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam za mednarodno zaščito (Ur. l. RS, št. 55/2011, v nadaljevanju Uredba). Iz ene prošnje za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite ne moreta teči dva postopka, to je za podaljšanje subsidiarne zaščite oziroma za obravnavanje te prošnje kot nove vloge. Sodišče prve stopnje se glede ocene, da se tožnik ne more vrniti v svoj izvorni kraj v okraju Jaghori v provinci Ghazni, ki jih je navedlo v svoji predhodni sodbi, ne more sklicevati na te razloge, saj je bila ta s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 razveljavljena. Zato bi moralo te razloge v izpodbijani sodbi ponoviti. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka v upravnem sporu, hkrati pa je toženi stranki onemogočilo izpodbijanje teh razlogov v tej pritožbi. Sklicuje se na več sodb ESČP, v katerih so postavljeni določeni standardi za oceno o tem, ali bi prosilcu ob vrnitvi v izvorni kraj grozila resna škoda. Meni, da teh standardov prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Navaja, da njeno stališče, da si bo tožnik v Kabulu lahko našel zaposlitev in nastanitev, ni bila zgolj hipotetična domneva, ampak je bila realna ocena, ki je temeljila na informacijah o njegovi izvorni državi. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi zmotno uporabila 68. člen ZMZ. Sklicuje na sodbo ESČP v zadevi S. H. H. proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 1. 2013 in na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 199/2013 z dne 6. 3. 2013. Sodišče prve stopnje je že 5. 6. 2014 opravilo glavno obravnavo v tej zadevi in na njej razčiščevalo okoliščine za podaljšanje subsidiarne zaščite, vendar tudi zdaj o zadevi ni odločilo samo, temveč je v ponovljenem postopku izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Odločba tožene stranke je bila izdana pred dvema letoma in je od takrat predmet presoje različnih sodišč, tudi Ustavnega sodišča, iz česar izhaja, da je tožnik že precej časa v negotovosti glede končnega uspeha v zvezi s svojo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Subsidiarna oblika mednarodne zaščite je bila tožniku priznana z odločbo tožene stranke, št. 2142-144/2008/7 (1232-05) z dne 14. 5. 2009, in sicer zaradi njegove domnevne mladoletnosti (tožnikova istovetnost in posledično starost nista bili ugotovljeni na podlagi uradnega dokumenta) in ker bi bil brez spremstva odraslih oseb zaradi splošne varnostne situacije v izvorni državi lahko soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge (mučenje in nečloveško ali poniževalno ravnanje ali smrtna kazen prosilca v izvorni državi) in tretje (resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada) alineje 28. člena ZMZ.

7. Zadeva, v zvezi s katero pa je ta upravni spor, pa je tožnikova prošnja za podaljšanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite. Pravna podlaga za tako vlogo in postopek ter način odločanje o njej je v 105. in 106. členu ZMZ, ki sta v XII. poglavju z naslovom „Postopek za podaljšanje in zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite“. To je posebna vloga in poseben postopek, o čemer je Vrhovno sodišče svoja podrobna pravna naziranja podalo v tej zadevi v svojem sklepu I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014, ki je pravnomočen in jih zato v tej sodbi ne ponavlja, temveč se nanje le sklicuje in jih dodatno pojasnjuje.

8. V tej zadevi (podaljšanje tožnikove subsidiarne zaščite) Vrhovno sodišče v tem upravnem sporu obravnava že četrto pritožbo. Tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite je tožena stranka zavrnila s svojo odločbo z dne 14. 9. 2012. Prvo tožnikovo tožbo zoper to odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo s svojo sodbo I U 1487/2012-7 z dne 17. 10. 2012, tožnikovo pritožbo zoper to odločbo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo s svojo sodbo I Up 550/2012 z dne 19. 12. 2012. Ustavno sodišče je s svojo odločbo Up-105/13-17 z dne 23. 1. 2014 razveljavilo prvo in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. To je o tožbi ponovno odločilo s svojo sodbo I U 266/2014-21 z dne 29. 2. 2014, ki pa jo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 135/2014 z dne 16. 4. 2014 na podlagi 77. člena ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ker prvostopenjsko sodišče ni izvršilo odločbe Ustavnega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je novo sodbo I U 686/2014-43 izdalo 5. 6. 2014, in sicer po opravljeni glavni obravnavi in je tožbo ponovno zavrnilo. To sodbo je Vrhovno sodišče razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1 s svojim sklepom I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014, in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zadevo skupaj z napotki vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sprejelo izpodbijano sodbo, s katero je odločbo tožene stranke odpraviloter ji zadevo vrnilo v nov postopek, in sicer zato, ker tožena stranka ni pravilno uporabila 68. člena ZMZ in je zato v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Toženi stranki je dalo napotke za nov postopek, med drugim tudi iz pravnomočnega sklepa Vrhovnega sodišča I Up 248/2014. 9. Čeprav v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožnik zaradi takega postopanja sodišč že več kot dve leti v negotovosti glede podaljšanja subsidiarne zaščite, tožena stranka z vloženo pritožbo ni v ničemer prispevala k izboljšanju njegovega položaja. S to pritožbo je namreč postopek le dodatno zavlekla. Zakonska dolžnost tožene stranke je, da sledi stališčem, mnenjem in napotkom v sodbi sodišča prve stopnje (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in stori vse, kar je v njeni moči, da se o vlogi čim hitreje odloči. Vrhovno sodišče ob procesnem stanju te zadeve o njej ne more vsebinsko samo odločiti in zadeve končati. S svojo odločitvijo in napotki lahko le poskuša doseči, da bo o zadevi čim hitreje in s čim manj stroški ter pravilno in zakonito odločil pristojen organ in da bo taka odločitev lahko čim prej postala pravnomočna.

10. Vrhovno sodišče sicer načeloma ne podpira odločitev upravnega sodišča, s katerimi odpravi odločbe tožene stranke, tudi v primeru, ko bi lahko samo na podlagi potrebnih dopolnitev dejanskega stanja in nove dokazne ocene ter na podlagi novejše sodne prakse in posledično drugačnega razumevanja določb ZMZ odločilo v zadevi v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa v obravnavanem primeru zaradi okoliščin tega primera, upoštevajoč, da je bila izpodbijana odločba izdana 14. 9. 2012 (torej pred 2 leti in pol); da v njej ni jasnega stališča, ali se lahko tožnik vrne v svoj izvorni kraj ali pa se bo moral notranje razseliti; da so v njej uporabljene informacije o stanju v tožnikovi izvorni državi iz tistega časa (leto 2012), ki se je lahko zdaj (bistveno) spremenilo; da temelji na takratni razlagi notranje zaščite iz 68. člena ZMZ, ki jo je novejša sodna praksa ESČP in Vrhovnega sodišča bistveno spremenila, meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi razumna. Tožena stranka bo ob upoštevanju novih informacij o stanju v Afganistanu, nove razlage 68. člena ZMZ ter v skladu z novejšo sodno praksa ESČP in posledično novo upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča lahko hitreje in bolj ekonomično opravila nov postopek in odločila o zadevi, kot bi to opravilo prvostopenjsko sodišče, ki bi mu morala tožena stranka vse za njegovo odločitev pomembne okoliščine in dejstva ter dokaze tudi sicer predložiti.

11. Vrhovno sodišče je v starejših sodbah tudi samo soglašalo s tem, da je mogoče šteti, da prosilcu za azil ob vrnitvi v izvorno državo, zlasti pa v kraj notranje razselitve, ne grozi resna škoda, če je mlad, zdrav, za delo sposoben in da se bo lahko ne glede na to, ali ima v izvorni državi v kraju razselitve ustrezno socialno mrežo, ustalil in vzpostavil novo življenje. Vendar je zaradi kasnejše sodne praksa ESČP (zadeve Salah Sheekh proti Nizozemski, A.A.M. proti Švedski; V. H. proti Švedski), na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje prvostopenjsko sodišče in se je nanjo sklicevalo tudi Vrhovno sodišče v svojem sklepu I Up 248/2014. Vrhovno sodišče je svoja stališča do teh vprašanj bistveno spremenilo in jih v svojih novejših sodbah oziroma sklepih, med drugim tudi v sklepu I Up 248/2014, tudi jasno predstavilo. Stališča ESČP pa ne zavezujejo samo sodišč, temveč tudi upravne organe, ki odločajo o mednarodni zaščiti.

12. Glede na navedeno Vrhovno sodišče meni, da je pritožbeno sklicevanje tožene stranke na starejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča in na stališča ESČP v nekaterih drugih, tudi starejših zadevah, nerazumno. Še manj razumno pa je njeno ugovarjanje, da ne more za vsakega prosilca posebej ugotavljati, kakšne ima možnosti naselitve v določenem kraju, saj tega od nje nihče ne zahteva. Od nje se zahteva le, da glede na stališča novejše sodne prakse ESČP in novejše upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča ugotovi vse relevantne okoliščine, ki glede na prosilčeve osebne okoliščine in informacije o stanju v njegovi izvorni državi, bodisi izvornem kraju ali pa v kraju notranje razselitve, dajejo podlago za pravilno oceno, ali bo prosilcu, če se vrne v izvorno državo, bodisi v izvorni kraj ali pa, če to ni mogoče, v kraj notranje razseljenosti, grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, oziroma ali bo ob vrnitvi v izvorno državo lahko prišlo do kršitev njegovih človekovih pravic iz 3. člena EKČP. Okoliščin, ki jih zahtevajo novejša stališča v sodbah ESČP in Vrhovnega sodišča, pa tožena stranka v obravnavanem primeru sploh še ni ugotavljala, ker je doslej izhajala iz drugačne razlage 68. člena ZMZ.

13. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu I Up 248/2014 sicer pritrdilo stališču in razlogom za to stališče, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v svoji prejšnji sodbi, namreč, da so okoliščine v tožnikovem izvornem kraju oziroma izvornem okraju in provinci po informacijah iz izvorne države takšne, da bi mu ob vrnitvi tja grozila resna škoda, vendar teh okoliščin in razlogov za tako presojo podrobneje ni povzelo v svojem sklepu, s katerim je prejšnjo prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Svojih stališč in razlogov pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ponovilo. Torej je pritožbeni ugovor, da o tem, zakaj se tožnik ne more vrniti v svoj izvorni kraj oziroma provinco, izpodbijana sodba nima razlogov in da torej glede tega tožena stranka nima napotkov za nadaljnje postopanje, utemeljen.

14. Že zato, še zlasti pa zaradi tega, ker se je lahko stanje v tožnikovi izvorni državi bistveno spremenilo in bi sedanje informacije o stanju v njegovi državi kazale povsem druge okoliščine, kot ob njenem odločanju v letu 2012, bo tožena stranka v ponovljenem postopku glede na tožnikove subjektivne okoliščine in nove informacije o tožnikovi izvorni državi ponovno ocenila, ali bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo, ne glede na to, da je zdaj polnoleten, grozila resna škoda v smislu 28. člena (druge in tretje alineje) ZMZ, kot je to storila v postopku, ko mu je subsidiarno zaščito podelila. Najprej bo morala preučiti razmere v tožnikovem izvornem kraju in šele, če bi mu tam resna škoda grozila oziroma se tja ne bi mogel vrniti, še v kraju notranje razselitve, in svojim ugotovitvam primerno odločiti, pri čemer mora upoštevati tudi novejšo sodno prakso ESČP in Vrhovnega sodišča. 15. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da vloge za podaljšanje subsidiarne zaščite, katere vsebina je predpisana z Uredbo, ni mogoče hkrati obravnavati kot vlogo za podaljšanje subsidiarne zaščite in kot novo prošnjo za mednarodno zaščito. Takšno stališče ni navedeno niti v izpodbijani sodbi niti v predhodnem sklepu Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče se je v sklepu I Up 248/2014 jasno opredelilo, da gre v postopku za podaljšanje subsidiarne zaščite za poseben postopek in da se za podaljšanje lahko uveljavljajo le tisti razlogi, ki so bili uspešno uveljavljeni v prejšnjem postopku (glej 14., 17., 18. in 19. točko navedenega sklepa Vrhovnega sodišča).

16. V 15. točki navedenega sklepa je Vrhovno sodišče zapisalo, da se v primeru, če „prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge kot so bili podlaga za predhodno odobritev te oblike mednarodne zaščite, taka prošnja obravnava kot nova prošnja“. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno in utemeljeno opozarja, da glede na predpisano vsebino vloge za podaljšanje subsidiarne zaščite praviloma takšno navajanje razlogov ni možno, da pa izjemoma te prosilci uveljavljajo na osebnem razgovoru, ki je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite obvezen.

17. Glede na določbe ZMZ (105. in 106. člen) in ZUP (207. člen) je jasno, da mora tožena stranka o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločiti. Jasno je tudi, da ne more na podlagi iste prošnje odločati o podaljšanju subsidiarne zaščite in o „morebitni novi mednarodni zaščiti“, prav tako o dveh prošnjah (podaljšanje zaščite oziroma nova zaščita) ne more odločati hkrati, saj se takšna hkratna zahtevka izključujeta. Prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite ni mogoče avtomatično šteti za novo prošnjo za mednarodno zaščito, saj se mora vsaka vložiti s predpisano vsebino (119. člen ZMZ oziroma Uredbe). Pač pa se v primeru, ko tožnik kadarkoli v postopku za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, kot so relevantni za podaljšanje subsidiarne zaščite, takšna njegova izjava lahko šteje za namero za vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito. V takšnem primeru mora tožena stranka postopati po ZMZ (7. člen) in ZUP (7. člen) in prosilcu kot neuki stranki pojasniti, kaj takšno njegovo navajanje pomeni in ga opozoriti na njegove pravice v nadaljnjem postopku. Toženi stranki kot državnemu organu, ki je pristojen za mednarodno zaščito in v okviru te svoje pristojnosti tudi vodi upravni postopek v zadevah mednarodne zaščite, in je sicer v novem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), morebitni pomanjkljivi napotki oziroma pravna stališča ne bi smeli pomeniti takšne ovire za njeno delo v ponovljenem postopku, ki jih brez opredelitev pritožbenega sodišča do njenih pritožbenih navedb in dodatnih pojasnil k že danim napotkom ne bi mogla premostiti.

18. Glede na vse okoliščine tega primera, da gre za podaljšanje subsidiarne zaščite, o kateri se odloča na podlagi 105. in 106. člena ZMZ v okviru razlogov, ki so bili podlaga za prvotno priznanje subsidiarne zaščite, to pa sta bili v tem primeru tožnikova mladoletnost (ki je zdaj ni več) ter nevarnost resne škode iz druge in tretje alineje 28. člena ZMZ; da je bila izpodbijana odločba tožene stranke izdana 14. 9. 2012 ob upoštevanju takratnih razlag določb 68. člena ZMZ ter takratne sodne prakse in takratnih informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi; da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se tožnik brez nevarnosti resne škode lahko vrne v izvorni kraj in tam živi ali pa se mora notranje razseliti, Vrhovno sodišče meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

19. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka naj torej v novem postopku upošteva napotke iz izpodbijane sodbe, dopolnjene z napotki iz te sodbe, novejšo sodno prakso ESČP in Vrhovnega sodišča, sedanje okoliščine v tožnikovi izvorni državi ter podatke iz vloge, o kateri odloča, torej o podaljšanju subsidiarne zaščite, ob upoštevanju njegovih subjektivnih okoliščin oceni stanje v tožnikovi izvorni državi (izvornem kraju in kraju morebitne notranje razselitve), ga z njim seznani, opravi z njim osebni razgovor in o njegovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite ponovno odloči na podlagi 105. in 106. člena ZMZ.