Jedro

Toženka pojma pričakovane nastanitve prosilca v izvorni državi ni razlagala na način, ki bi bil skladen s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP oz. 18. člena URS, saj je v nasprotju s tem štela za zadostno, da se bo tožnik zaradi osebnih okoliščin v Kabulu lahko sam znašel. To pa pomeni, da je s tem, ko je razumela, da lahko od njega pričakuje nastanitev, če je mogoče sklepati, da se bo znašel (torej ne glede na hkratni obstoj podpornih ukrepov, ki jih zagotavljajo državne oz. mednarodne inštitucije za primere, ko predvidevanj dejansko ni mogoče uresničiti) nepravilno uporabila določbo 68. člena ZMZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-144/2008/27 (1312-14) z dne 14. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil z odločbo z dne 14. 5. 2009 takrat mladoletnemu tožniku v povezavi z varnostno situacijo v Afganistanu priznan status subsidiarne oblike zaščite. Toženka je zato v skladu s 106. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) pri odločanju upoštevala le omenjeni okoliščini, in se je, ker je tožnik postal polnoleten, ukvarjala z vprašanjem splošne varnostne situacije v državi oz. podrobneje v tožnikovi provinci Ghazni in okraju Jaghori, ter v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen.

Na podlagi informacij, ki jih podrobno povzema, je ugotovila, da v provinci Ghazni sicer poteka oborožen spopad, vendar pa zaradi raznolikosti situacije v provinci, posledic prisotnosti upornikov in števila civilnih žrtev, ki da ni veliko, ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja taka, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v provinci. Ker tega nasilja ni mogoče opredeliti kot sistematičnega znašanja nad civilisti, ni podan razlog za podaljšanje subsidiarne zaščite na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ. Na navedeno ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnik Hazar, saj na omenjenem območju živi skoraj izključno hazarsko prebivalstvo. Zaradi tega in s tem povezano šiitsko veroizpovedjo ne bo imel težav, ne glede na njegovo trditev, da v Afganistanu nima sorodnikov. Je namreč polnoleten, mlad, dela zmožen moški, zato socialnih vezi v domačem okraju ne predstavljajo le sorodniki.

V nadaljevanju je pristojni organ presojal še možnost notranje razselitve (bivanja) v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Meni, da je ob upoštevanju informacij in tožnikovih osebnih okoliščin od njega mogoče pričakovati, da bo bival v Kabulu, čeprav nima poklicnih kvalifikacij in – kot trdi – niti sorodnikov, vendar je mlad, zdrav, samski moški, kar je prednost pri iskanju zaposlitve, pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Tudi varnostna situacija v Kabulu je precej dobra kljub nevarnosti samomorilskih bombnih napadov, ki pa glede na njihov število v pet milijonskem mestu ne predstavljajo pomembne številke, sploh ker gre v primeru bombnih napadov najpogosteje za ciljno nasilje, uperjeno na vladne stavbe, hotele, sedeže veleposlaništev in mednarodnih organizacij. Poleg tega so Hazari v Kabulu dobro zastopani in se novi prišleki lahko vključijo v že obstoječo skupnost. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in oporeka ugotovitvam o varnosti vrnitve v okraj Jaghori in oceni varnostne situacije v tem okraju, pri čemer poudarja nesprejemljivost sklepanja, da število smrtnih žrtev samovoljnega nasilja v tistih krajih ni tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. Pri tem gre tudi za napačno uporabo materialnega prava, saj toženka nepravilno šteje, da s tem „samovoljnim nasiljem“ ni ogrožen vsak civilist na tem območju. Po tožnikovem mnenju to nasilje res ne pomeni realne nevarnosti za vse, pomeni pa nevarnost za kogarkoli, ki se slučajno znajde nepravega dne na nepravem kraju. Toženki očita tudi pomanjkljivo oceno varnostne situacije v Kabulu in oporeka pravilnosti stališča, da pri odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite ni mogoče upoštevati novih razlogov, nastalih po tistem, ko je bila priznana subsidiarna zaščita. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tej zadevi že trikrat odločilo, nazadnje s sodbo I U 686/2014 z dne 5. 6. 2014, s katero je zavrnilo zavrnilo tožbo. Po pritožbi tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014 omenjeno sodbo zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (sodbe v delu ni bilo mogoče preizkusiti) razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovni postopek.

Vrhovno sodišče je v omenjenem sklepu (14. in 15. točka obrazložitve) potrdilo pravilnost stališča, ki izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, in sicer da se v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite preverja le, ali je treba zaščito podaljšati iz razlogov, zaradi katerih je bila prosilcu zaščita priznana prvič.

Po tretjem odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja). V času izdaje izpodbijane odločbe (14. 9. 2012) je prvi odstavek 106. člena ZMZ določal, da pristojni organ v postopku preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila osebi že priznana subsidiarna zaščita. S spremembami ZMZ-D (Uradni list RS, št. 111/2013) je bila omenjena določba spremenjena tako, da iz nje jasno izhaja, da se obstoj razlogov za podaljšanje preveri v okviru razlogov, na podlagi katerih je bila osebi priznana subsidiarna zaščita.

Iz navedenih določb kot tudi iz narave stvari same, saj gre za podaljšanje že podeljene zaščite, izhaja, da se v tem postopku presoja, ali še obstojijo okoliščine, zaradi katerih je bila zaščita podeljena (torej ali naj se zaradi njih ta nadaljuje oz. podaljša). Zato je logičen sklep, da se preverja le, ali je treba zaščito podaljšati zaradi situacije, zaradi katere je bila prosilcu zaščita priznana prvič. V primeru, da prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, je treba njegovo zahtevo obravnavati kot novo prošnjo ali na podlagi 69. člena ZMZ (zatečeni begunci). Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 291/2014 z dne 10. 12. 2014 (20. točka obrazložitve v povezavi z 9. točko) pa se prošnja, v kateri prosilec ponovi okoliščino za mednarodno zaščito, ki jo je neuspešno zatrjeval (zanjo ni imel dokazov) v postopku, v katerem mu je bila nato zaščita podeljena zaradi drugih okoliščin, obravnava kot ponovna prošnja (56. in 57. člen ZMZ).

V zadevi ni sporno, to pa izhaja tudi iz odločbe o priznanju subsidiarne zaščite z dne 14. 5. 2009, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, oz. iz njenega povzetka v izpodbijani odločbi, da je bil tožnik te zaščite deležen kot mladoletnik brez spremstva, saj se zaradi poslabšanja splošne varnostne situacije v državi (kot nevarna je bila opredeljena tudi cesta iz Kabula do Ghaznija) ne bi mogel varno vrniti k članom svoje družine v domačo vas oziroma v bližino province Ghazni in bi ostal prepuščen sam sebi v Kabulu. Zato je bilo ocenjeno, da bi bil v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 2. in 3. alineje 28. člena ZMZ.

Navedeno torej pomeni, da je tožena stranka v postopku pravilno zavrnila obravnavo okoliščin, ki niso bile podlaga za priznanje subsidiarne zaščite (med drugim zatrjevano nedovoljeno razmerje z dekletom), zato so tožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

Vrhovno sodišče se je v sklepu (20. točka obrazložitve) strinjalo tudi s stališčem tega sodišča, ki je drugačno kot v izpodbijani odločbi, in sicer da tožniku v izvornem kraju v provinci Ghazni, v okraju Jaghoro, grozi resna škoda (o tem je imela sodba I U 686/2014 razloge v 11. točki obrazložitve). Navedlo pa je, da izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov o tem, zakaj tožniku ne grozi resna škoda v Kabulu, kamor naj bi se v smislu notranje razseljenosti vrnil. Iz 22. točke izhaja še, da sodišče o tem ni navedlo konkretnih opredelitev, ampak zgolj pavšalne razloge v 12. in 13. točki obrazložitvi svoje sodbe.

V ponovljenem postopku sodišče ugotavlja, da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, relevantno za odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite, in sicer v delu, ki se nanaša na možnost zagotavljanja notranje zaščite v Kabulu z vidika vprašanja, ali je od tožnika sploh mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil. Za nepravilno uporabo prava med drugim gre (razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), če pravna norma ni uporabljena v pravem pomenu.

V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni 68. člen ZMZ je določal, da pomeni notranja zaščita zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, če se od prosilca lahko pričakuje, da bo bival v tem delu države. Navedeno pomeni, da bi bilo mogoče v obravnavanem primeru zavrniti podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil tožnik razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Enako izhaja iz 22. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sedaj veljavnim 68. členom ZMZ, ki podrobneje določa pomen in pogoje notranje zaščite. Ta predstavlja zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države in osebne okoliščine prosilca.

Kot je nadalje razvidno iz omenjenega sklepa I Up 248/2014 (23. in 24. točka obrazložitve), pravilna uporaba 68. člena ZMZ glede pričakovanja, da bo prosilec bival v konkretnem delu države, tako ne pomeni le odsotnosti utemeljene varnosti, da bi utrpel resno škodo, ampak zahteva tudi razumnost pričakovanja, da se bo tam nastanil. Vrhovno sodišče RS navaja, sklicujoč se na sodno prakso ESČP, da se pri tem test razumnosti nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa se zato ugotavlja izpolnjevanje pogojev glede varnosti in zaščite, spoštovanja človekovih pravic ter možnosti ekonomskega preživetja ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin. Vrhovno sodišče opozarja še na primer razselitve v begunsko taborišče, ko mora biti prosilcu zagotovljen njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Zato poudarja, da za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel prebivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, izpolnitev teh pogojev pa izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014).

Povedano torej pomeni, da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notranje zaščite, a pod pogojem, da imajo prosilci v takih okoliščinah zagotovljen dostop do zdravstvene oskrbe in do finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti. Omenjeni subjekti torej nastopajo v vlogi subjekta zaščite (prim. 25. člen ZMZ), ki morajo zagotoviti minimalne pogoje za človeka vredno življenje, torej v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP, po katerem nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. V tem pogledu so torej subjekti iz 25. člena ZMZ, to je država ali tam navedene stranke oziroma organizacije, dolžni zagotoviti tudi pogoje, v katerih oseba, če naj se vrne v izvorno državo, ne bo izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Če ti pogoji niso zagotovljeni, pa se odločujoča država ne sme sklicevati na možnost notranje zaščite in prosilcu odkloniti mednarodno zaščito ali njeno podaljšanje, saj bi v nasprotnem primeru lahko sama kršila prepoved iz 3. člena EKČP oz. 18. člena URS. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up 150/13 z dne 23. 1. 2014, izdani v zvezi z obravnavano zadevo, poudarilo dolžnost, da mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju (8. točka obrazložitve).

Toženka v izpodbijani odločbi svoje pričakovanje, da bo tožnik bival v Kabulu, utemeljuje izključno s tem, da gre za mladega, zdravega in samskega moškega, kar mu kljub odsotnosti poklicnih kvalifikacij zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, pri nastanitvi in vzpostavljanju socialne mreže, da je delaven, iznajdljiv ter se hitro uči in da njegova hazarska narodnost za življenje v Kabulu ni ovira, saj gre za dobro zastopano skupnost. Po presoji sodišča navedeno ob prej povedanem ni dajalo podlage za sklep, da so za tožnikovo naselitev v Kabulu izpolnjeni zahtevani pogoji. Toženka namreč pojma pričakovane nastanitve prosilca v izvorni državi ni razlagala na način, ki bi bil skladen s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP oz. 18. člena Ustave RS (URS), saj je v nasprotju s tem štela za zadostno, da se bo tožnik zaradi osebnih okoliščin v Kabulu lahko sam znašel. To pa pomeni, da je s tem, ko je razumela, da lahko od njega pričakuje nastanitev, če je mogoče sklepati, da se bo znašel (torej neglede na hkratni obstoj prej navedenih podpornih ukrepov, ki jih zagotovljajo državne oz. mednarodne inštitucije za primere, ko predvidevanj dejansko ni mogoče uresničiti) nepravilno uporabila omenjeno določbo 68. člena ZMZ. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v primerljivi zadevi podaljšanja subsidiarne zaščite (sklep I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014), v kateri je v postopku odločanja o pritožbi tožeče stranke iz istih razlogov razveljavilo sodbo tega sodišča in odpravilo zavrnilno odločbo pristojnega ministrstva (MNZ) št. 2142-296/2009/56 (1312-14) z dne 26. 9. 2013 ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj za ugotovitev kršitve, ki ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali napačen sklep o dejanskem stanju, ni bilo treba izvajati dokazov.

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča te sodbe glede razlage prava in nato ugotoviti relevantna dejstva, zaradi poteka časa pa ponovno preveriti tudi varnostno situacijo v Kabulu. Kriterije za to presojo je navedlo Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 145/2014. Glede enega od njih – t.i. ciljnega nasilja – pa Upravno sodišče RS dodaja, da po njegovem prepričanju nasilje, če je poimenovano kot ciljno iz razloga, ker je osrednja tarča znana, ni več ciljno tedaj, ko njegovi učinki vplivajo tudi na osebe, ki niso del tega cilja. V takem primeru nasilje, čeprav ciljno zasnovano, zaradi svojih metod pomeni tudi neselektiven napad na okoliške civiliste, ki so ob tem lahko prizadeti oz. ogroženi (npr. ob napadu na stavbo, ki leži v naseljenem območju). Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da naj bi bila varnostna situacija v Kabulu precej dobra kljub nevarnosti samomorilskih bombnih napadov, ki ne le da jih je glede na petmilijonsko mesto zanemarljivo malo, ampak tudi zato, ker gre pri tem najpogosteje za ciljno nasilje, uperjeno na vladne stavbe, hotele, sedeže veleposlaništev in mednarodnih organizacij ipd.