Jedro

Tožena stranka ne more uveljavljati napak iz pogodbenega razmerja, v katerem ni bila stranka. Da bi obstajal poseben dogovor, po katerem bi imel tožena stranka pravico v razmerju do tožeče uveljavljati napake iz drugih pravnih razmerij, pa iz v spis vloženih pogodb ne izhaja.

Napake se kot materialnopravni ugovor lahko uveljavlja samo v zvezi z deli, ki so predmet zahtevka. Za terjatev, ki naj bi jo imela iz naslova jamčevanja v zvezi z drugimi deli, pa bi morala tožena stranka postaviti ustrezen zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,89 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 87.794,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, (II) ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 59.780,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, (III) toženo stranko obsodilo na plačilo 87.794,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in (IV) odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti njene stroške postopka v celoti.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov z mestoma težko razumljivo pritožbo. Pritožbeno sodišče bo zato pritožbo v nadaljevanju povzelo tako, kot jo razume. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da so se pogodbeni odnosi med strankama prepletali in sta stranki sodelovanje šteli kot enotno. Tak je bil tudi rezultat dokaznega postopka (izpovedbe A. A. in B. B.). Kršitev postopka predstavlja neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov za imenovanje izvedencev projektantske in gradbene stroke. Tožeča stranka je v svojih vlogah navedla vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče moralo izvesti predlagani dokaz. Če pa je sodišče štelo, da navedbe niso bile zadostne, bi moralo toženo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na ustrezno dopolnitev. Odločitev zato predstavlja sodbo presenečenja, saj je sodišče z mankom procesnega vodstva toženo stranko prikrajšalo za pravico do obrambe. Napačno je tudi prevalilo dokazno breme na toženo stranko. Če je tožeča stranka štela, da česa nima, bi morala na to opozoriti toženo stranko. Da je bilo nekaj dostavljeno, je izpovedal C. C. Dokazno breme se je zato prevalilo na toženo stranko, ki naj dokaže, da podlage za izdelavo dokumentacije ni prejela. Sodišče je napačno enačilo bančno garancijo s kavcijskim zavarovanjem, saj se obe vrsti zavarovanja bistveno razlikujeta ob potencialnem upravičenju, ko ima zavarovalnica številne ugovore, ki jih banka pri bančni garanciji nima. Vtoževano plačilo iz del na projektu X je zato neutemeljeno, saj tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti. Tožena stranka je predložila dokument "izdelava projektne dokumentacije", ki se nanaša na projekt za del kompleksa Y. Gre za poseben dogovor v okviru obračuna za projekt Z, iz katerega izhaja, da bo tožeča stranka izdelala projektno dokumentacijo za del kompleksa Y, v zameno pa tožena stranka ne plača 59.780,00 EUR (kot je bila v kasnejšem pobotu ocenjena vrednost dokumentacije). Ker tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila, ima tožena stranka pravico zahtevati plačilo v tem znesku (povedano izhaja tudi iz pogodbe z dne 3.6.2020). Iz zapisnika o končnem obračunu, ki ga je tožeča stranka podpisala, jasno izhaja, da pomanjkljivosti niso bile odpravljene, zato v pogodbi z dne 3.6.2020 obstoji podlaga za pobotni ugovor v višini 59.780,00 EUR. Sodišče je v tem delu neutemeljeno poseglo v pogodbeno avtonomijo strank, ko je ugotovilo neobstoj terjatve kljub izrecnemu dogovoru strank. Ker tožeča stranka obveznosti ni izpolnila, bi sodišče moralo imenovati izvedenca informacijske stroke (verjetno pravilno izvedenca s področja projektiranja). Sodišče bi se v okviru materialnega procesnega vodstva tudi moralo poslužiti soočenja prič, na podlagi katerega bi lahko presodilo njihovo verodostojnost. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo neobstoj dejstva po 215. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kljub možnosti, da se temu izogne z dodatnim zaslišanjem. Tožena stranka je pravočasno navedla, kaj je bila vsebina dogovora, ki sta ga pravdni stranki sklenili zaradi zamude tožene stranke na projektih. V zvezi s tem je sodišče zavzelo napačno stališče, da je obveznost izdelave projektne dokumentacije neodvisna od zamude del na bazenu (pritožnik se sklicuje na izpovedbi prič D. D., E. E., B. B. in na dogovor o izdelavi dokumentacije, ki predstavlja prilogo končnemu obračunu). Pri zaključku, da tožena stranka ne more uveljavljati napak, ker naj bi bila v poslovnem odnosu z A. d.o.o., je sodišče spregledalo, da je tožena stranka lastnica družbe B. d.o.o. in da po medsebojnem dogovoru vseh treh strank subsidiarno odgovarja za obveznosti A d.o.o. Kot taka pa je upravičena grajati napake.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke je prepričljivo in konsistentno obrazložilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pravdni stranki sta sodelovali na treh projektih: X, Y in Z. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi šlo pri teh poslih za posle, povezane na način, ki ga zatrjuje tožena stranka. Obrazloženega zaključka sodišča prve stopnje tožena stranka ne more izpodbiti z vztrajanjem pri svojih navedbah in s sklicevanjem samo na tiste izvedene dokaze, ki govorijo v njen prid. Sodišče prve stopnje je namreč ocenjevalo vse izvedene dokaze, tako tiste, ki govorijo v prid trditvam tožeče stranke kot tiste, ki so v prid toženi. Svoje zaključke je sprejelo ob primerjavi teh dokazov med seboj in ob upoštevanju poteka postopka. B. B. in A. A. sta res govorila o povezavi med zatrjevano zamudo pri delih na Z in v pobot uveljavljano terjatvijo, vendar taka povezava ne izhaja niti iz listinske dokumentacije niti iz izpovedbe predstavnikov tožeče stranke. Zaslišani so sicer res izpovedovali o svojih razlogih, zaradi katerih niso izpolnjevali zapadlih obveznosti1, vendar ti še ne pomenijo dogovora, da gre za enotno sodelovanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi šlo za povezane posle, je zato pravilen. Navedbe v pritožbi, da naj bi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva moralo izvesti soočenje prič, so neutemeljene. Pri soočenju gre za metodo zaslišanja prič oziroma pravdnih strank, torej le za način izvajanja dokaza in ne dokazno sredstvo2. Sodišče se lahko zanj odloči, če meni, da obstaja možnost, da bi zaradi izkoriščanja psihološkega pritiska ene priče oziroma stranke na drugo, ta popustila in povedala resnico. Ni pa namen soočenja presoja verodostojnosti prič. Poleg tega je imela tožena stranka možnost aktivno sodelovati pri izvedbi dokazov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj toženka svojih navedb tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela izkazati z ustrezno stopnjo prepričanja in so bili njeni ugovori utemeljeno zavrnjeni.

7. Ni sporno, da je tožeča stranka izvedla s strani tožene stranke dodatno naročena dela na projektu Y in da teh del tožena stranka ni plačala v višini 54.883,26 EUR. Tožena stranka je v zvezi s temi deli trdila, da jih ni plačala, ker je uveljavljala napake pri ostalih delih na objektu, ki izvirajo iz pogodbe med tožečo stranko in družbo A. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da tožena stranka ne more uveljavljati napak iz pogodbenega razmerja, v katerem ni bila stranka. Da bi obstajal poseben dogovor, po katerem bi imela tožena stranka pravico v razmerju do tožeče uveljavljati napake iz drugih pravnih razmerij, pa iz v spis vloženih pogodb ne izhaja3. Poleg tega je tožena stranka šele v pritožbi prvič navedla, da naj bi obstajal dogovor, po katerem tožena stranka kot lastnica družb B. in A. subsidiarno odgovarja za obveznosti družbe A. in to ne da bi obrazložila, zakaj tega ni navajala že prej. Gre torej za prepozno navedbo, do katere se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati. Ker toženec ugovorov, ki bi se nanašali na dela, ki so predmet terjatve v višini 54.883,26 EUR s pripadajočimi obrestmi, ni imel, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta terjatev obstoji.

8. Predmet zahtevka na plačilo 27.125,30 EUR so sredstva, ki so bila zadržana po pogodbi za X do predložitve ustrezne garancije. Res je bilo v pogodbi zapisano, da bodo sredstva zadržana do predložitve bančne garancije, vendar je bilo nato v primopredajnem zapisniku jasno dogovorjeno, da bodo zadržana sredstva vrnjena po predložitvi bančne garancije oziroma kavcijskega zavarovanja. Tožeča stranka je predložila kavcijsko zavarovanje, zato je upravičena do sprostitve zadržanih sredstev. Pritožnika z ničemer ne omajata ugotovitve sodišča prve stopnje, da je to obliko zavarovanja tožena stranka sprejela in ji ob sprejemu ni ugovarjala. Tudi sicer pa med obema oblikama zavarovanja ni take razlike kot to želi prikazati tožena stranka. Že sodišče prve stopnje ji je pravilno pojasnilo, da mora upravičenec podati le izjavo, da je pozival k odpravi napak in da jih tožena stranka ni odpravila, sicer pa je zavarovanje brezpogojno in nepreklicno. Ni pa mu treba izkazati, da dejansko obstaja napaka (zato gre v konkretnem primeru kvalitativno za zelo podobno zavarovanje kot pri nepogojni bančni garanciji). Zahtevku je tožena stranka ugovarjala tudi s sklicevanjem na napake del, izvedenih na drugih projektih. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se napake kot materialnopravni ugovor lahko uveljavlja samo v zvezi z deli, ki so predmet zahtevka. Za terjatev, ki naj bi jo imela iz naslova jamčevanja v zvezi z drugimi deli, pa bi morala tožena stranka postaviti ustrezen zahtevek.

9. Pravilen je tudi zaključek, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja. Tožena stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izkazala, da naj bi dejansko šlo za pogodbeno kazen zaradi zamude pri delih na bazenu. Kaj takega ne izhaja iz nobene listine. Tožeča stranka je trdila, da bi morala tožena stranka tožeči izročiti ustrezne podlage za izdelavo projektov, da bi lahko izdelala projekte (to izhaja tudi iz dogovora). Tega pa ni storila, zato obveznost izdelave projektov ni nastala. Ker je tožeča stranka zatrjevala negativno dejstvo (ni prejela ustreznih podlag), je bilo dokazno breme, da je te predloge izročila, na toženi stranki, ki pa ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokaz ni uspel. Res je C. C. izpovedal, da so nekaj prejeli po elektronski pošti, vendar je D. D., vodja projekta na strani tožeče stranke in tudi oseba, ki naj bi ji bile podlage izročene, to zanikal in pojasnil, da so (po elektronski pošti) prejemali le preliminarne arhitektonske podlage, dokončne rešitve pa gotovo niso bile predane. Prepričljivo je tudi pojasnil, da ni bila izročena požarna študija, in ne projekt gradbenih del (ki takrat za stanovanjski del niti še ni bil izdelan). Navsezadnje pa bi tožena stranka, če bi predloge dejansko poslala, to zelo enostavno izkazala (glede na to, da naj bi šlo za komunikacijo po elektronski pošti), pa tega ni niti poskušala. Pritožnica v nasprotju z vsebino Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij trdi, da naj bi bil zahtevek s strani tožeče stranke priznan. Nasprotno, stranke pogodbe so izrecno ugotovile, da je terjatev sporna (točka 2.1. pogodbe v prilogi A16). Zato sodišče ni z ničemer poseglo v pogodbeno avtonomijo strank, ko je ugotavljalo obstoj terjatve. Materialno procesno vodstvo tudi ne seže tako daleč kot si to predstavlja tožena stranka. Ko stranke predlagajo vsaka svoje dokaze, ki jih sodišče tudi izvede, sodišču ni treba opozarjati stranke, ki jim dokaz ni uspel, naj predlaga še dodatne dokaze (ki bi jih poleg tega lahko predlagala že od vsega začetka).

10. Ob upoštevanju povedanega je tudi jasno, da sodišče ni kršilo postopka, ker ni izvedlo dokaza z izvedencema gradbene in projektantske stroke. Zavrnitev je ustrezno obrazložilo. Ker tožena stranka napak ne more uveljavljati na način, ki ga je izbrala, je za ta postopek nepomembno, ali so napake (na drugih projektih ali v drugih pogodbenih razmerjih) tudi dejansko obstajale in kolikšna je njihova vrednost. Obveznost tožeče stranke, da izdela projektno dokumentacijo, iz razlogov na strani tožene stranke ni nastala, zato ni pomembno, kakšna naj bi bila vrednost te dokumentacije.

11. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,89 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

1 Ker naj bi na ta način želeli prisiliti nasprotno stranko, da poravna zapadle obveznosti. 2 Zato ne gre za vprašanje materialnega procesnega vodstva. 3 Prav tako je tožeča stranka tak dogovor zanikala, potrdil pa ga ni niti izvedeni dokazni postopek z zaslišanjem strank in prič.