Jedro

Določba 11.a člena ZPDI ne more predstavljati merila za dogovor o najdaljšem možnem času po izobraževanju, v katerem je mogoče od delavca zahtevati, da ostane v delovnem razmerju pri istem delodajalcu, sicer pa povrne (sorazmerni) del stroškov izobraževanja.

Dogovora med strankama - da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerim je njena odsotnost znašala dejansko cca 16 mesecev - pri tem pa je del tega obdobja zajemala tudi izraba letnega dopusta in krajša bolniška odsotnost) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit - ni razumeti kot prepovedi toženki, da odpove pogodbo o zaposlitvi in se zaposli pri drugem delodajalcu. Tako dogovora očitno nista razumeli niti stranki, torej ni šlo za prepoved druge zaposlitve pod pretnjo sankcije in na ta način za (klasično) obliko prisilnega dela.

Pri presoji še dopustnega obdobja, v katerem mora delavec ostali na delu (sicer nosi del stroškov izobraževanja), ni mogoče spregledati tega, da ta presoja ne more biti enaka v vseh oblikah zagotavljanja izobraževanja in je lahko odvisna tudi od stroškov in dolžine le tega (v posameznih primerih so stroški lahko zelo visoki, izobraževanje pa zelo kratko in obratno), dejstva, ali mora delavec v tem obdobju ali kasneje v celoti ali delno opravljati tudi svoje delo, ali je pri delu v času izobraževanja relativno samostojen (razen posameznih konzultacij z mentorjem – podobo kot pri nekaterih specializacijah), oziroma je povsem oproščen dela pri tedanjem delodajalcu, itd.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženka dolžna plačati 17.177,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti ter ji povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 988,62 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je toženka, ki je bila zaposlena pri tožeči stranki, to zaprosila za opravljanje pravniškega državnega izpita (s tem, da ostane v delovnem razmerju in se po izpitu vrne na delovno mesto). Tožeča stranka ji je sporočila, da njeni prošnji ugodi, če izpit nastopi po 1. 1. 2006, ostane zaposlena, da ji bo stroške izpita povrnila in izplačevala nadomestilo plače z dodatkom za prehrano in da je dolžna po izpitu ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki še najmanj pet let. Toženka je bila zaradi izobraževanja nato odsotna 13 mesecev (in ne 16 mesecev, kot trdi tožeča stranka), saj sodišče prve stopnje koriščenja letnega dopusta in bolniškega staleža ni štelo kot odsotnosti zaradi izobraževanja. Po pravniškem državnem izpitu, ki ga je opravila 25. 4. 2007, je ostala na delu, nato pa 4. 4. 2008 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Delovno razmerje ji je (ker v vmesnem času ni prišlo do sporazuma med strankama) prenehalo 30. 6. 2008. Tožeča stranka je trdila, da je na podlagi njenega odgovora na zaprosilo toženke, ki ga je ta sprejela, prišlo do sklenitve pogodbe z jasnimi medsebojnimi pravicami in obveznostmi, toženka pa je trdila nasprotno - da stranki nista sklenili dogovora o tem, da bo morala ostati v delovnem razmerju še 5 let in v nasprotnem primeru povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka v to smer ni izvajalo, saj je sodbo utemeljilo s tem, da bi tudi v primeru, če bi med strankama prišlo do jasnega (pisnega) dogovora, po katerem toženka ostane v delovnem razmerju pri tožeči stranki še pet let, tak dogovor ne mogel vplivati na drugačno odločitev. Presodilo je namreč, da bi bila tudi takšen dogovor, upoštevajoč prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ničen, in sicer v nasprotju z ustavno pravico do proste izbire zaposlitve iz 49. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) in v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). V podkrepitev tega stališča se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-51/90-18 z dne 14. 5. 1992 (odločitev o razveljavitvi zakonske določbe petega in šestega odstavka 7. člena ZDR/90 - konkurenčna klavzula), na odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1033/2005, Pdp 171/2004, Pdp 1088/2003, Pdp 1326/2008 in odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 294/2004. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izhajalo je iz določbe 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadal.) in presodilo, da je zmotno pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da toženki ni omejila pravice do svobodne izbire zaposlitve in da „prav pogojevanje dela pri tožeči stranki, v zvezi s sankcijo v primeru predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pred potekom petih let, pomeni poseg v svobodo dela v smislu prvega stavka 49. člena URS.“ Navaja, da je sodišče prve stopnje presojo nesorazmernosti pravilno utemeljilo tudi z določbo 11. a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI, Ur. l. RS, št. 13/94 in nadalj.).

4. Vrhovno sodišče je v sklepu III DoR 84/2010-6 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je veljaven dogovor delavca in delodajalca, da bo delavec eno leto odsoten z dela zaradi izobraževanja, pri čemer bo prejemal plačo in bo prost delovnih obveznosti, v zameno pa bo po končanem izobraževanju ostal pri delodajalcu še pet let in v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja vrnil sorazmerni del plače, prejete med izobraževanjem.

5. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje prezrlo bistveno okoliščino tega primera, in sicer da je toženki omogočila več kot enoletno plačano odsotnost z dela zaradi priprav na pravniški državni izpit. Delavke s takšnim izpitom ni potrebovala; izpit je hotela pridobiti toženka. Ves čas odsotnosti je toženki plačevala plačo in vse druge prejemke iz delovnega razmerja, toženka pa v tem času ni opravljala nobenega dela. Gre za denarno dajatev tožeče stranke, ki jo mora toženka povrniti. Tožeča stranka je svojo obveznost izpolnila. V skladu z načelom vestnosti in poštenja je enako pričakovati tudi od toženke. Neustrezna je materialna razlaga sodišča druge stopnje, da bi bilo načelu enake vrednosti dajatev zadoščeno s tem, da bi bila toženka po končanem izobraževanju še eno leto zaposlena pri tožeči stranki. S takšnim stališčem se vzpostavlja izrazito nesorazmerje med dajatvijo in protidajatvijo. Tožeča stranka, ki je gospodarska družba, je ocenila, da se bo strošek zaradi odsotnosti toženke povrnil šele v petih letih dela. To je toženka vedela in se s tem strinjala. Stališče sodišča bi pomenilo, da bi morala biti toženka za tožečo stranko po pravniškem državnem izpitu v enem letu za sto procentov koristnejša kot pred izobraževanjem, kar pa je neživljenjsko. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je toženka z enoletnim delom za tožečo stranko po končanem izobraževanju že izpolnila del svojih obveznosti v smislu načela enake vrednosti dajatev, pri čemer poudarja, da toženki v času odsotnosti ni bilo treba opravljati dela. Zato je neustrezna primerjava s položajem sodniškega pripravnika po 11. a členu ZPDI. V zvezi z odločbo U-I-51/90, ki jo sodišči druge in prve stopnje navajata v obrazložitvi, tožeča stranka poudarja, da govori v prid njenemu stališču. Ustavno sodišče je namreč razveljavilo zakonsko določbo, ki je omogočila uveljavljanje konkurenčne klavzule brez primerne odmere; pri odločitvi je upoštevalo načelo enake vrednosti dajatev, za kar se tožeča stranka zavzema tudi v tem postopku. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da določba pogodbe o izobraževanju posega v pravico do svobodne izbire zaposlitve in da zahteva za povrnitev sorazmernega dela plačila med odsotnostjo pomeni sankcioniranje toženke. Dogovor ni omejeval toženke na način, da ta ne bi mogla kadarkoli prekiniti delovnega razmerja in se zaposliti drugje. Prav to je tudi storila, tožeča stranka pa ni zahtevala, da še naprej dela pri njej. Povrnitve prejetega plačila torej ni mogoče šteti kot sankcije. Nadalje navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje prekršili načela enake vrednosti dajatev, vestnosti in poštenja in dolžnosti izpolnitve obveznosti ter napačno uporabili pravila o ničnosti, saj pogodba v ničemer ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali. Konkreten primer je treba ločiti od primerov, kjer zaposleni, ki je napoten na izobraževanje, hkrati tudi dela. Poudarja tudi, da ji citirane odločbe sodišča druge stopnje (razen prve odločbe), na katere se sklicujeta sodišči, niso poznane in niso dostopne. Odločitev v zadevi Pdp 1033/2005 je drugačna, saj je bil delavec kljub dopuščeni odsotnosti zavezan opraviti svoje delo.

6. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da pravno vprašanje, ki ga je dopustilo revizijsko sodišče, prejudicira dejansko stanje. V postopku je zatrjevala drugače, kot zatrjuje tožeča stranka, in sicer da med strankam ni obstajal dogovor o tem, koliko časa naj bi ostala v delovnem razmerju po končanem izobraževanju, da je med plačano odsotnostjo delala, in da je bilo izobraževanje tudi v interesu tožeče stranke. Strinja se s stališči sodišč druge in prve stopnje glede uporabe materialnega prava.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. S sklepom VIII DoR 84/2010-6 z dne 2. 11. 2010 je revizijsko sodišče dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ki je povzeto v točki 4. obrazložitve. Vprašanje dejansko predpostavlja, da je bil dogovor z navedeno vsebino med strankama tudi sklenjen, vendar zgolj zato, ker sta iz takšnega dogovora izhajali tudi sodišči druge in prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da ni izvajalo dokaznega postopka v smeri, ali je do takšnega dogovora sploh prišlo. Sprejelo je namreč stališče, da tudi v primeru, če bi takšen dogovor (kot je zatrjevala tožeča stranka) res obstajal, to ne bi vplivalo na odločitev oziroma bi bila odločitev enaka, saj bi bil dogovor ničen. Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje izhajali iz predpostavke sklenjenega dogovora in sta materialnopravne razloge, na katerih temeljita sodbi, sprejeli na takšni podlagi, je bilo tudi predmet dopuščene revizije lahko le to pravno vprašanje. To tudi pomeni, da drugačno pravno stališče Vrhovnega sodišča o tem pravnem vprašanju ne more že samo po sebi povzročiti ugodne odločitve za tožečo stranko, temveč da je takšna odločitev odvisna od ugotovitve, kakšen dogovor med strankama je bil dejansko sploh sklenjen. Nasprotne navedbe toženke v odgovoru na revizijo niso utemeljene.

10. Materialno pravno vprašanje se torej nanaša izključno na preizkus veljavnosti (predpostavljenega) dogovora v okviru dovoljenega vprašanja. Takšen dogovor predstavlja zavezo toženke, da bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja pred potekom dogovorjenega roka tožeči stranki povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja. Izključno civilnopravno obravnavanje takšnega dogovora, ob upoštevanju načela enake vrednosti dajatev (na katerega se sklicujeta tudi sodišči druge in prve stopnje), ne pomeni njegove nezakonitosti. V zvezi s tem načelom (iz 8. člena OZ izhaja, da pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev) je treba upoštevati, da ni neposredno uporabljivo, saj je v drugem odstavku istega člena izrecno navedeno, da zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice. To so primeri zmanjšanja pretirano visoke are, čezmernega prikrajšanja, oderuške pogodbe, neveljavnosti posameznih določil splošnih pogojev pogodbe (65., 118., 119., 121. člen OZ), itd. Popolna ekvivalenca med nasprotnima izpolnitvama pogosto že načeloma ne pride v poštev. V nekaterih primerih zaradi različnosti predmeta natančna primerjava dajatev sploh ni mogoča, večkrat pa je treba upoštevati tudi subjektivne elemente na strani strank. Ekvivalenca v pravu torej ni vedno objektivna kategorija. V primeru čezmernega prikrajšanja (očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev) zakon določa le pravico zahtevati razveljavitev pogodbe v enem letu od sklenitve pogodbe (118. člen OZ), ničnost pa le v primeru oderuške pogodbe, pri čemer zanjo ne zadošča le očitno nesorazmerje, temveč tudi izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti, torej ne predstavlja le zaščite interesa prikrajšane stranke, temveč tudi javnega interesa. Med zavezo tožeče stranke, da toženki izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljenega izobraževanja za pravniški državni izpit (1), v tem času pa toženka za tožečo stranko ne opravlja dela, in se sama zaveže, da bo v primeru, da ne ostane na delu pri tožeči stranki še pet let po pravniškem državnem izpitu, povrnila sorazmerni del stroškov, ni očitnega nesorazmerja. Toženka tudi ni navajala dejstev o izkoriščanju stiske, težkega stanja, itd. 11. Neustrezno je tudi sklicevanje sodišč druge in prve stopnje na določbo 11. a člena ZPDI, po katerem mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje na ustreznem delovnem mestu za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo. Ta zakonska določba namreč sama po sebi ne pomeni, da bi bilo mogoče pri vseh vrstah pogodb med delavci in delodajalci glede izobraževanja določiti obveznost delavca, da po izobraževanju ostane na delu pri istem delodajalcu največ enako obdobje, kot je trajalo izobraževanje. Iz te določbe to enostavno ne izhaja in ne omogoča takšnega sklepanja, saj ne upošteva različnih vrst izobraževanja, dolžine izobraževanja, obveznosti delavcev med izobraževanjem in s tem povezanih različnih višin stroškov, itd. (2). Zato določba 11. a člena ZPDI ne more predstavljati merila za dogovor o najdaljšem možnem času po izobraževanju, v katerem je mogoče od delavca zahtevati, da ostane v delovnem razmerju pri istem delodajalcu (3), sicer pa povrne (sorazmerni) del stroškov izobraževanja.

12. Podobno velja za primerjavo s 101. členom Zakona o javni uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št.56/02 in nadalj.), saj ta ureja izobraževanje v interesu delodajalca in ne primera, ko do izostanka zaradi izobraževanja in kritja plač pride (prvenstveno) v interesu in na izrecno željo delavca (4).

13. Neustrezna je tudi neposredna primerjava z razlogi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-51/90-22 z dne 14. 5. 1992 (s katero je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90), saj dogovor med strankama o tem, da bo toženka še pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostala na delu pri delodajalcu, sicer pa vrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja, ni neposredno primerljiv s prepovedjo konkuriranja po prenehanju delovnega razmerja, vendar brez ustreznega nadomestila – protidajatve delodajalca. V primeru dogovora o tem, da bo delavka ostala na delu še pet let po pravniškem državnem izpitu, se je delodajalec namreč delavki zavezal zagotoviti tudi protidajatev - nadomestilo plače in ostale prejemke za čas izobraževanja (delavka pa ostane v delovnem razmerju) in torej zaveza delavke ostati na delu predstavlja le nekakšno protidajatev izpolnitvi delodajalca. V citirani zadevi Ustavnega sodišča pa je šlo za presojo ustavnosti zakonskih določb, na podlagi katerih je lahko prihajalo do primerov, ko je delavec pristal na omejitev svobode izbire poklica in gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, vendar brez vsakega materialnega nadomestila.

14. V izhodišču presoje (ki sta jo sodišči druge in prve stopnje opravili) se zastavlja tudi vprašanje, ali je takšen dogovor v skladu z ustavnimi načeli in načeli mednarodnega prava. To vprašanje se pojavlja zlasti v zvezi s premislekom, ali tak dogovor morda ne predstavlja nezakonitega posega v svobodo dela (oziroma v tej povezavi tudi oblike prisilnega dela - kot elementa svobode dela oziroma samostojne pravice).

15. 49. člen URS zagotavlja svobodo dela, pravico do zaposlitve, dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoveduje prisilno delo. URS ne vsebuje opredelitve prisilnega dela – ta se navezuje predvsem na Konvenciji MOD št. 29 o prisilnem in obveznem delu in Konvencijo MOD št. 105 o odpravi prisilnega dela (5). Prva konvencija v 2. členu vsebuje definicijo prisilnega ali obveznega dela – kot dela ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se le-ta ni prostovoljno odločil, pod pretnjo kakršnekoli kazni. Pri tem zajema tudi prisilno delo v korist posameznikov, družb ali zasebnih pravnih oseb. Druga konvencija pa je namenjena zatiranju dodatnih oblik prisilnega dela, ki so lahko sredstvo politične prisile ali vzgoje ali kot kazen za zavzemanje in izražanje političnih stališč ali stališč, ki so ideološko v nasprotju z uveljavljenim političnim, družbenim ali gospodarskim sistemom, kot način pritegnitve in uporabe delovne sile za gospodarski razvoj, kot sredstvo delovne discipline, kot kazen za sodelovanje v stavkah in kot sredstvo rasnega, družbenega, nacionalnega ali verskega razlikovanja. Pretnja kazni iz konvencij se nanaša na fizično ali moralno prisilo, pri čemer pa ima predhodno soglasje delavca za neko delo ali opravljanje storitev za delodajalca pri ugotavljanju prisilnega del le relativni pomen. Primeri, ki so jih obravnavali nadzorni organi MOD v zvezi s prisilnim delom, ki se povezuje tudi z izobraževanjem, so se nanašali predvsem na obveznost delavcev v nekaterih državah (v poklicih kot so zdravniki, zobozdravniki, itd.), da po izobraževanju določeno obdobje delajo v tem poklicu, ali da ta poklic lahko določeno obdobje opravljajo le na nekaterih (kmetijskih) področij države, kar seveda ni podobno obravnavanemu primeru (6).

16. Tudi Evropski odbor za socialne pravice je v tej povezavi obravnaval nekatere primere omejevanja možnosti novega zaposlovanja delavcev, razen ob povrnitvi vsaj sorazmernega dela stroškov njihovega izobraževanja oziroma treningov, ki so jim bili pred tem zagotovljeni. V primerih nekaterih ureditev je bila predvidena tudi možnost povračil (sorazmernih) stroškov izobraževanja in odškodninska odgovornost, če je delavec v določenem obdobju po izobraževanju odpovedal pogodbo ali se upokojil. Odbor je menil, da je takšna ureditev - če je obdobje zaveze za povračilo predolgo, lahko v nasprotju s pravico do svobodne izbire in zapustitve zaposlitve ter v nasprotju z Evropsko socialno listino (7).

17. Dogovora med strankama - da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerim je njena odsotnost znašala dejansko cca 16 mesecev - pri tem pa je del tega obdobja zajemala tudi izraba letnega dopusta in krajša bolniška odsotnost) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit - ni razumeti kot prepovedi toženki, da odpove pogodbo o zaposlitvi in se zaposli pri drugem delodajalcu. Tako dogovora očitno nista razumeli niti stranki, torej ni šlo za prepoved druge zaposlitve pod pretnjo sankcije in na ta način za (klasično) obliko prisilnega dela.

18. Kljub temu bi zaveza delavca, da ostane na delu predolgo obdobje, v nasprotnem primeru pa povrne sorazmerni del stroškov v zvezi z izobraževanjem (nadomestil plače in ostalih plačil), lahko pomenila tudi pretiran in že nedovoljen poseg v pravico do svobode dela. Pri tem je kljub svobodnem pristanku delavca na takšen dogovor namreč treba upoštevati tudi načeloma podrejen položaj delavca in v zvezi s tem okoliščine posameznega primera. Seveda pri presoji še dopustnega obdobja, v katerem mora delavec ostali na delu (sicer nosi del stroškov izobraževanja), ni mogoče spregledati tega, da ta presoja ne more biti enaka v vseh oblikah zagotavljanja izobraževanja in je lahko odvisna tudi od stroškov in dolžine le tega (v posameznih primerih so stroški lahko zelo visoki, izobraževanje pa zelo kratko in obratno), dejstva, ali mora delavec v tem obdobju ali kasneje v celoti ali delno opravljati tudi svoje delo, ali je pri delu v času izobraževanja relativno samostojen (razen posameznih konzultacij z mentorjem – podobo kot pri nekaterih specializacijah), oziroma je povsem oproščen dela pri tedanjem delodajalcu, itd. 19. Ob takšnih izhodiščih in upoštevajoč obravnavani primer revizijsko sodišče ugotavlja, da (predpostavljeni) dogovor med strankama ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Upoštevalo je predvsem obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje na izrecno prošnjo delavke in prvenstveno v interesu delavke (sicer revizijsko sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela koristi od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (sicer v nekoliko nižjem znesku, kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti (8). V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna določitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.

20. Glede na napačno materialno presojo sodišč druge in prve stopnje o ničnosti dogovora med strankama, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kot že pojasnjeno sodišči nižje stopnje sploh nista ugotavljali, ali je bil takšen dogovor med strankama dejansko sklenjen, saj sta izhajali le iz navedb tožeče stranke o vsebini dogovora, brez izvedbe dokazov, ki bi te navedbe potrdili ali zanikali. Zato je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče ugotovi točno vsebino dogovora med strankama in preizkusi tudi višino zahtevanega zneska.

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka (stroške sta priglasili obe stranki) temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Toženka je bila dejansko odsotna cca 16 mesecev, od tega po dosedanjih dokaznih zaključkih sodišč nižje stopnje zaradi izobraževanja za izpit cca 13 mesecev, preostale 3 mesece pa zaradi krajšega bolniškega staleža, koriščenja letnega dopusta in še posebej odobrenega študijskega dopusta za opravljanje izpita.

Op. št. (2): Zaveza po 11.a členu ZPDI se ne nanaša na obstoječe razmerje, temveč na poziv k sklenitvi novega delovnega razmerja v različnih organih, vendar na ustreznih delovnih mestih, enako obdobje kot je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem. Kljub osnovnemu namenu izobraževanja sodni pripravnik v manjšem obsegu vseeno opravlja tudi delo, med tem ko tožnica v času pripravništva pri toženi stranki ni delala, čeprav je ostala v delovnem razmerju.

Op. št. (3): VS RS je že zavzelo stališče do uveljavljenih razlogov za protiustavnost določbe 11. a člena ZPDI in presodilo, da ti razlogi niso podani – glej sodbo VIII Ips 154/2009 z dne 22. 3. 2011, saj (med drugim) obdobje zahtevanega opravljanja dela ni predolgo. Tudi Ustavno sodišče RS je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti te zakonske določbe – glej sklep U-I-174/109, Up-944/10 z dne 1. 3. 2012. Op. št. (4): 101. člen ZJU predvideva, da delavec po izobraževanju ostane na delu pri delodajalcu v delovnem razmerju vsaj toliko časa, kot je v skladu z študijskim programom trajalo izobraževanje. Ta zaveza bi bila lahko celo vprašljiva, zlasti pri daljših izobraževanjih, saj se nanaša na dolžnost delavca v primeru izobraževanja v interesu delodajalca, torej izobraževanja, ki ga delavec mora opraviti.

Op. št. (5): Od pomembnejših mednarodnih dokumentov, ki določajo prepoved prisilnega dela, je treba omeniti tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (8. člen), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (4. člen) in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (5. člen).

Op. št. (6): World Labour Report 2, International Labour Office Geneva, 1985, str. 69. Op. št. (7): European Social Charter, Conclusion X-2, Concil of Europe Press, 1992, str. 40-42, European Social Charter, Conclusion XII-2, 1989-1990, str. 52,53, Digest of the Case Law of The European Committee of social Rights, Concil of Europe, 2008, str. 192. Op. št. (8): Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 294/2004 z dne 10. 5. 2005 (da je delavec dolžan povrniti stroške izobraževanja) ni neposredno primerljiva. Nanašala se je na primer dogovora med delavcem in delodajalcem, po katerem je bil delavec dolžan ostali na delu pri delodajalcu dvakratno obdobje podiplomskega izobraževanja, pri tem pa je v času izobraževanja opravljal tudi delo pri delodajalcu. V tej zadevi se revizijsko sodišče tudi ni posebej spuščalo v presojo, ali je bilo dogovorjeno obdobje zaveze delavca morda predolgo.