Jedro

Zaradi nesorazmernosti zaveze tožene stranke, da bo po opravljenem izobraževanju, zaradi katerega je bila odsotna z dela 13 mesecev, še pet let ostala na delu pri tožeči stranki, je v tem delu pogodba o izobraževanju nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (1) plačati 17.177,47 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz izreka sodbe, do plačila v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (2) povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vse točka I izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 988,62 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Uvodoma poudarja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi bili dajatev tožeče stranke in protidajatev tožene stranke nesorazmerni. Tožeča stranka je toženi stranki omogočila več kot enoletno odsotnost z dela zaradi priprav na pravniški državni izpit. Pravniškega državnega izpita sicer tožeča stranka ni potrebovala, šlo je le za željo tožene stranke, pravdni stranki pa sta se sporazumeli za protidajatev, da tožena stranka ostane pet let zaposlena pri tožeči stranki. Tožeča stranka je pri tem izhajala iz predpostavke, da bo tožena stranka ob enaki plači in približno 20 % višji koristnosti v 5 letih pokrila strošek, ki je nastal v času njene odsotnosti. Sodišče prve stopnje spregleda, da zaveza tožene stranke, da ostane še pet let v delovnem razmerju, ni protidajatev za pripravljenost tožene stranke (pravilno: tožeče stranke), da ji dopusti odsotnost, temveč gre za denarno dajatev tožeče stranke, ki naj bi jo tožena stranka povrnila v petih letih. Tožeča stranka je namreč za toženo stranko plačevala plačo in vse druge dajatve iz delovnega razmerja, čeprav tožena stranka ni opravljala nobenega dela. Položaj je enak, kot če bi tožeča stranka s toženo sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ji izplačala posojilo 17.177,47 EUR, nato pa bi jo po opravljenem pravniškem državnem izpitu ponovno zaposlila in ji dala možnost, da namesto vračila zneska 17.177,47 EUR dela še pet let za enako plačo kot pred tem. Čeprav se sodišče sklicuje na podobne primere iz sodne prakse, zanemari dejstvo, da v danem primeru tožena stranka za tožečo ni delala nič in da je bila popolnoma prosta svojih delovnih obveznosti. Če bi tožena stranka vsaj v določenem obsegu ali pa tudi v celoti opravljala svoje delo, bi bilo nesorazmerje dajatev v tem, da bi delodajalec zahteval denarno nadomestilo zgolj za svojo pripravljenost, da dopusti začasno odsotnost z delovnega mesta, zaradi katere pa ni utrpel škode. Tako bi delavka opravila delo, za katero je prejemala plačo ali vsaj del tega dela, od nje pa bi se vseeno zahtevalo, da plača delodajalcu denarno nadomestilo. Že na prvi pogled je očitno, da v danem primeru temu ni bilo tako in da je delodajalec plačal, dela pa ni prejel, niti v najmanjši količini. Po mnenju tožeče stranke tudi ni mogoče govoriti o omejevanju pravice do svobodne pravice izbire zaposlitve, saj je tožena stranka ves čas imela možnost, da prekine delovno razmerje pri tožeči stranki in se zaposli drugje. To je nesporno tudi storila. Seveda pa je s tem nastopila njena obveznost, da namesto s svojim delom plača svojo protidajatev v denarju. S tem tožeča stranka ni v ničemer omejevala pravice do svobodne izbire zaposlitve. Tožeča stranka ni z nasprotno tožbo zahtevala, da se tožena stranka vrne k njej na delo. Samo tak zahtevek bi pomenil omejevanje pravice do svobodne izbire zaposlitve in o tem je govora v judikatu, ki ga napačno citira sodišče prve stopnje. Če bi držala argumentacija sodišča prve stopnje, bi bilo mogoče vsak denarni zahtevek, ki bi nastal zaradi opustitve kakšne dolžnosti, da se kaj stori ali opusti, razlagati kot omejevanje pravic dolžnika. V nesorazmernosti dajatve in protidajatve je sodišče napravilo napačne zaključke, saj ni jasno, zakaj bi tožena stranka že s tem, da bi ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki eno leto po opravljanem pravniškem izpitu v celoti izpolnila kriterij sorazmernosti. Če bi to držalo, bi morala biti tožena stranka za tožečo v tem letu tako koristna, da bi zaslužila poleg tekoče plače tudi plačo, ki jo je prejela v letu, ko je bila odsotna. Želi poudariti, da je pri kandidatih, ki med odsotnostjo službujejo v državnih organih ali javnih zavodih, mogoče govoriti o neki širši družbeni koristnosti tega, da se kandidatom odobri odsotnost, da opravijo pravniški državni izpit. Tožeča stranka pa ni državna institucija in zgolj od dejstva, da je tožena stranka opravila izpit, nima koristi. Tožena stranka je gospodarska družba in mora v zvezi z izdatki za toženo stranko izkazati vsaj pozitivno ničlo, ki lahko nastopi ali z vračilom denarja ali pa s petletnim delom. Tožeča stranka tudi graja primerjavo s konkurenčno klavzulo, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi. Konkurenčna klavzula in zahteva za vračilo stroškov izobraževanja, ki je potekala na željo delavca, sta različna instituta do uporabe načela ekvivalence ter človekove pravice do svobode dela in varstva delavca, kot praviloma šibkejše stranke v zvezi z njima ni mogoče enačiti. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o tem, zakaj naj bi bili dajatev tožeče stranke in protidajatev tožene stranke nesorazmerni. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo, kot bo podrobneje navedeno v nadaljevanju obrazložitve, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Očitno je, da se tožnik ne strinja z materialnopravnimi naziranjem sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za razloge, ki utemeljujejo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi nista podana.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku določa, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanja zaposljivosti. Po 3. odstavku 172. člena ZDR se trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o izobraževanju tožene stranke v smislu 3. odstavka 172. člena ZDR, to je o opravljanju enoletnega sodniškega pripravništva tožene stranke na sodišču zaradi opravljanja pravniškega državnega izpita. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi sprejelo pravilno stališče, da je nična protidajatev tožene stranke, po kateri mora biti še pet let po opravljenem izobraževanju zaposlena pri tožeči stranki. Pravilno je izhajalo iz določbe 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju: OZ), po kateri je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da je bila tožena stranka zaradi izobraževanja odsotna z dela 13 mesecev, je protidajatev v nasprotju z 8. členom OZ (načelo enake vrednosti dajatev) ter členom 49. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; Ustava), po katerem je zagotovljena svoboda dela oziroma je prisilno delo prepovedano.

V obširnih pritožbenih navedbah se tožeča stranka neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje zavezo tožene stranke, da ostane še pet let v delovnem razmerju pri tožeči stranki, razumeti kot posledico denarne dajatve tožeče stranke, ki naj bi jo tožena stranka povrnila v pet letih, ne pa kot protidajatev tožene stranke za to, da ji tožeča stranka dopusti odsotnost z dela. Čeprav tožena stranka v tem času ni opravila nobenega dela za tožečo stranko, ni sprejemljivo zatrjevanje tožeče stranke, da bi lahko tožena nadomestila denarno prikrajšanje tožeče stranke z delom v petih letih, ker naj bi bilo njeno delo po opravljenem pravniškem državnem izpitu za tožečo stranko za 20 % višje ovrednoteno. Bistveno je, da je potrebno konkretno zadevo obravnavati v smislu 172. člena ZDR, torej kot razmerje z delovnopravnimi elementi, ki ne sme nesorazmerno nasprotovati pravici do svobodne izbire dela, ne pa jo zgolj civilnopravno obravnavati in v njej iskati le elemente denarnega prikrajšanja tožeče stranke v smislu odškodnine po 1. in 2. odstavku 243. členu OZ ali neupravičene pridobitve po 3. odstavku 190. člena OZ. Zato je zmotno tudi pritožbeno navajanje tožeče stranke, da toženi stranki ni omejevala pravice do svobodne izbire zaposlitve, saj bi lahko svojo protidajatev plačala v denarju. Prav pogojevanje dela pri tožeči stranki, v zvezi z sankcijo v primeru predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pred potekom petih let, pomeni poseg v svobodo dela v smislu 1. stavka 49. člena Ustave RS.

Glede presoje nesorazmernosti zaveze tožene stranke, da po opravljenem izobraževanju še pet let ostane na delu pri tožeči stranki, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno utemeljevalo tudi z določbo 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (Ur. l. RS; št. 13/94, s spremembami; ZPDI), po katerem se morajo sodniški pripravniki po opravljenem pravniškem državnem izpitu zaposliti za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo. Čeprav ne gre za identičen pravni položaj, saj pripravniki v času pripravništva opravljajo delo na sodišču, pa omejitev trajanja zaposlitve po pripravništvu po ZPDI daje primerjavo za sklepanje, da petkratno trajanje zaposlitve po opravljenem izobraževanju ni sorazmerno. Zato je v tem delu pravilna argumentacija sodišča prve stopnje, kljub pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka gospodarska družba, in ne državna institucija, ki bi omogočala opravljanje pripravništva v javnem interesu. Smiselno enako velja tudi glede sklicevanja sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-5/90, saj je sodišče prve stopnje z njo utemeljevalo načelo ekvivalence in svobode dela.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišč ele še dodaja, da se ni opredelilo do tistih pritožbenih razlogov, ki se nanašajo Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.