Jedro

Odločitve v kolektivnem delovnem sporu ni mogoče enačiti z odločitvijo z vmesno sodbo, ki kot predpostavko zahteva, da toženka v sporu izpodbija podlago in višino tožbenega zahtevka, za odločitev pa je zrel le temelj tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Meritorna odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine sporov njihovih učinkov in posledic odločitev ni mogoče enačiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo za nadurno delo v skupnem znesku 309,76 EUR bruto, plačilo obveznih dajatev in zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov po referenčnih obdobjih ter plačilo predpravdnih stroškov v višini 373,32 EUR in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženki povrniti njene stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da sodba v kolektivnem delovnem sporu X Pd 871/2015 ne vpliva na zastaranje tožnikovega zahtevka, ker v njej o terjatvi na plačilo ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje bi moralo v tem individualnem delovnem sporu presojati le še višino tožbenega zahtevka, kar potrjujejo odločitve izvršilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani (sklepi III Ip 3514/2014, III Ip 3894/2014, II Ip 4709/2014), kot tudi odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča (X Pdp 104/2013, X Pdp 1067/2012) ter odločitev Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 192/2018), ne pa obravnavati ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do stališča Vrhovnega sodišča RS o nedopustnosti ugovorov v postopkih, ki tečejo po pravnomočnosti vmesne sodbe (sklep II Ips 491/2000), zato je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave RS (odločba Up-647/15). Sodba v kolektivnem delovnem sporu X Pd 871/2015 namreč predstavlja vmesno sodbo in ima namen preprečiti veliko število tožb (sodba in sklep X Pdp 713/2011), sama sprožitev kolektivnega delovnega spora pa je pretrgala zastaranje za zahtevke vseh delavcev, na katere se nanaša kolektivni delovni spor. Stališče prvostopenjskega sodišča o zastaranju tožnikovega zahtevka predstavlja tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. V skladu s stališči Ustavnega sodišča RS mora biti stranki, ki ji je v sporu s pravnomočno odločbo priznana neka pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico dejansko uveljavi (odločba Up-181/99), neizvršena sodna odločba pa pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti (odločba U-I-265/06). Navedeno stališče je skladno s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice (zadevi Molnar Gabor proti Srbiji, Burdov proti Rusiji) in Sodiščem EU (zadeva Forum 187/Komisija, T-189/08, EU:T:2010:99) ter Listino EU o temeljnih pravicah. Ker toženka svoje obveznosti ni izpolnila, je imel tožnik pravico na temelju, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v kolektivnem delovnem sporu, zahtevati plačilo pripadajočih zneskov, toženka pa se proti priznanemu temelju ne more več upirati z ugovorom zastaranja. Edina možna razlaga je, da je po pravnomočnosti sodbe v kolektivnem delovnem sporu, to je od 1. 3. 2018, začel teči desetletni zastaralni rok, zato tožnikov tožbeni zahtevek ni zastaral. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka in jo ustrezno obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo presežkov ur za referenčna obdobja v letih 2010, 2011 in 2012, ker je ugotovilo, da je utemeljen ugovor toženke o zastaranju terjatve.

7. Tožnik je bil član sindikata A., ki je v letu 2015 sprožil kolektivni delovni spor X Pd 871/2015 zaradi izvrševanja Kolektivne pogodbe za javni sektor v zvezi s priznavanjem pravic iz dela preko polnega delovnega časa. V tem sporu je bilo 27. 10. 2016 odločeno s sodbo in sklepom X Pd 871/2015, ki je postala pravnomočna 1. 3. 2018 in izvršljiva 4. 4. 2018. Delodajalcu je bilo naloženo, da za obdobje od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 članom sindikata A., ki so delo opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času in so ob koncu vsakokratnih referenčnih obdobij imeli presežek ur, prizna in obračuna presežke ur konec referenčnih obdobij, in sicer v višini 30 % urne postavke osnovne plače, če so bile te ure kompenzirane, oziroma v višini 130 % urne postavke osnovne plače, če niso bile kompenzirane. Med strankama ni bilo sporno, da je toženka izdala sklep z dne 4. 12. 2015 (B1), na podlagi katerega je tožniku izplačala ugotovljene presežke ur za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2012 in nato še sklep z dne 29. 11. 2019 (B4), na podlagi katerega je tožniku izplačala ugotovljene presežke ur za obdobje od 1. 7. 2010 do 3. 5. 2013. 8. Tožnik v pritožbi izpostavlja navedeno odločitev v kolektivnem delovnem sporu X Pd 871/2015 in zmotno zatrjuje, da predstavlja odločitev po temelju v smislu vmesne sodbe in da vpliva na zastaranje tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu. Kolektivni delovni spor predstavlja spor med strankami kolektivnih delovnih razmerij ali med osebami, ki jim je položaj stranke priznan po procesnem ali materialnem pravu in v katerem se odloča o kolektivnih pravicah, obveznostih, pravnih razmerjih ali interesih. Od individualnega delovnega spora se razlikuje po strankah, predmetu spora, postopku reševanja, organih odločanja in načinih rešitve oziroma odločitev.1 Odločitve v kolektivnem delovnem sporu ni mogoče enačiti z odločitvijo z vmesno sodbo, ki kot predpostavko zahteva, da toženka v sporu izpodbija podlago in višino tožbenega zahtevka, za odločitev pa je zrel le temelj tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Meritorna odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe, ki so omenjeni v sodbi in sklepu X Pdp 713/2011 (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine sporov njihovih učinkov in posledic odločitev ni mogoče enačiti. To izhaja tudi iz sklepov izvršilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3514/2014, III Ip 3894/2014 in II Ip 4709/2014, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi, vendar nepravilno razlaga, da odločitev v kolektivnem delovnem sporu predstavlja odločitev po temelju, enako kot če bi bilo odločeno z vmesno sodbo. Iz navedenih sklepov izvršilnega oddelka izhaja zgolj stališče glede vprašanja izvršitve odločitve v kolektivnem delovnem sporu. Glede na vsebino kolektivnega delovnega spora in pravno naravo v takšnem sporu izdane sodbe, namreč posamezni delavec v izvršilnem postopku njene izvršitve ne more doseči. Če dolžnik sporazumno ne izpolni dela odločbe, ki zajema denarne obveznosti, morajo posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih se ugotavlja dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju. Navedeno pa ne pomeni, da v kolektivnem sporu odločitev po temelju povsem zadosti odločitvi po temelju v individualnih delovnih sporih in da se bo v individualnih delovnih sporih odločalo zgolj le še o višini tožbenih zahtevkov posameznih delavcev, kot to napačno razlaga pritožba.

9. Predmet individualnih delovnih sporov pa je individualna pravica ali pravno razmerje, ki je sporna med posameznim delavcem in delodajalcem. Glede na to se tožnik v pritožbi sicer pravilno sklicuje, da je bilo v kolektivnem delovnem sporu X Pd 871/2015 rešeno vprašanje izvrševanja Kolektivne pogodbe za javni sektor v zvezi s priznavanjem pravic iz dela preko polnega delovnega časa, ki je predstavljalo temelj za priznanje in obračun presežkov ur v spornih referenčnih obdobjih. Vendar že sam predlog predlagatelja v kolektivnem delovnem sporu ne vsebuje zahtevka, ki bi bil konkretiziran tako po temelju kot tudi po višini za posameznega člana predlagatelja (tožnika), kar je bistvena predpostavka za izdajo vmesne sodbe. Nepravilna je zato tudi tožnikova razlaga, da bi odločitev v kolektivnem delovnem sporu zadostovala za odločitev po temelju v tem individualnem delovnem sporu tako, da bi se presojala le še višina tožbenega zahtevka, in sicer enako, kot če bi bilo odločeno z vmesno sodbo. Za vsakega člana predlagatelja, tudi za tožnika, je namreč potrebno najprej z gotovostjo ugotoviti, ali so presežki ur sploh nastali, v katerem referenčnem obdobju, kolikšni so, ali so bili morda že plačani ali kompenzirani. Šele po ugotovitvi teh predpostavk se lahko ugotavlja višina terjatve. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih, kar izhaja tudi iz stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah X Pdp 104/2013 in X Pdp 1067/2012, ki jih izpostavlja tudi pritožba, vendar napačno razlaga, da zgolj ugotovljeni temelj v kolektivnem delovnem sporu zadostuje za podlago odločitve v posameznem individualnem delovnem sporu. Tudi odločitev v kolektivnem delovnem sporu X Pd 871/2015 ne predstavlja pravnomočno ugotovljene tožnikove terjatve iz naslova presežkov ur, da bi lahko sodišče odločalo le še o višini tožbenega zahtevka.

10. Ker odločitev v kolektivnem delovnem sporu ni enaka odločitvi z vmesno sodbo, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 491/2000, da v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka, torej tudi ne ugovor zastaranja. Povsem neustrezno je v tej zvezi tudi sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2018, saj iz nje ne izhaja, da sodišče v individualnem delovnem sporu ne sme obravnavati ugovora zastaranja. Toženka je v obravnavanem individualnem delovnem sporu utemeljeno uveljavljala ugovor zastaranja, sodišče prve stopnje pa se je pravilno opredelilo, da za tožnikovo terjatev velja petletni zastaralni rok v skladu z 202. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.). Pri tem se je pravilno sklicevalo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 192/2018, iz katere pa ne izhaja, da je potrebno ugovor zastaranja uveljavljati že v kolektivnem delovnem sporu, kot to napačno razlaga pritožba. Ugovor zastaranja v tem individualnem delovnem sporu je povsem dopusten in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi utemeljen.

11. Tožnikova terjatev v tem individualnem delovnem sporu ni judikatna terjatev, saj ne izpolnjuje predpostavk iz 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.). Ne gre namreč za terjatev, ki bi bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zato zanjo ne velja desetletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno s sodno prakso sprejelo zaključek, da bi lahko tožnik, v kolikor se ni strinjal s številom presežnih ur, ki jih je toženka ugotovila v sklepu z dne 4. 12. 2015, v zastaralnem roku petih let od prejema tega sklepa (v skladu s 202. členom ZDR-1), zahteval plačilo za višje število nadur. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do vseh bistvenih vprašanj tega individualnega delovnega spora, in sicer tako do toženkinega ugovora zastaranja kot tudi argumentirano obrazložilo zavrnitev tožnikovega ugovora pripoznave dolga, odpovedi zastaranju in pretrganja zastaranja. Ker se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo do vseh bistvenih trditev in navedb, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila v postopku kršena pravica do izjave in s tem kršena 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s sprem.) ali da bi bilo postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-647/2015. 12. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da stališče prvostopenjskega sodišča o zastaranju tožnikovega zahtevka predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, kršitev stališč Evropskega sodišča o človekovih pravicah, Sodišča EU in Listine EU o temeljnih pravicah (Ur. l. EU, 2010/C 83/02). Z odločitvijo, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaran, tožniku ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva. Tožnik je vložil tožbo, vendar prepozno, ker je zastaralni rok že potekel, zato je bil njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. V sporu je torej uspela toženka, ki je utemeljeno ugovarjala zastaranje tožbenega zahtevka.

13. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je tožniku kršena možnost prisilne izterjave in možnost učinkovitega sodnega varstva. V tej zvezi je neustrezno tožnikovo sklicevanje na odločitvi Ustavnega sodišča RS Up-181/99 in U-I-265/06, ki se nanašata na izvršilni postopek. Niti odločitev v kolektivnem delovnem sporu X Pd 871/2015 niti v kakšnem drugem sporu namreč ne predstavlja pravnomočne in izvršljive podlage za tožnikov zahtevek za plačilo presežkov ur, ki jih je uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu. Zato tudi niso kršena stališča Evropskega sodišča o človekovih pravicah o izvršitvi zavezujočih sodnih odločb, ki izhajajo iz zadev Molnar Gabor proti Srbiji in Burdov proti Rusiji, kot tudi ne Listina EU o temeljnih pravicah in stališča Sodišča EU glede zagotavljanja učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter nepristranskega sodišča. Nekonkretizirano in neustrezno je tudi tožnikovo sklicevanje na dopustnost tožb, ki jih vložijo združenja, ki ščitijo kolektivne interese ter navajanje odločitve Sodišča EU (Forum 187/Komisija; T-189/08, EU:T:2010:99), ker za odločitev v tem sporu ni uporabljiva. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek uveljavljal prepozno, to je po izteku zakonskega zastaralnega roka iz 202. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s sprem.) in prvi odstavek 155. člena ZPP toženki priznalo 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 5 točk materialnih stroškov, skupaj 255 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR. Za priznanje stroška poročila stranki ni podlage v OT. Glede na navedeno je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

1 Glej J. Novak, Delovni spori, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 327 in 328.