Jedro

Poslovna odločitev tožene stranke o ukinitvi dejavnosti v PE, v kateri je bila zaposlena tožnica, je posledica njenih nerealnih pričakovanj, tako da ne more prestavljati resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 29.4.2008, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22.10.2007 ter je navedeno odpoved razveljavilo (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje dne 30.5.2008 ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo po pravnomočnosti sodne odločbe pozvati tožnico nazaj na delo oziroma ji vzpostaviti delovno razmerje od 31.5.2008 dalje ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati vse zapadle plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas, ko nezakonito ni bila zaposlena, vpisati v delovno knjižico delovno dobo (4. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v višini 753,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka sicer (nepravilno) izrecno ne navede, iz katerih pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da uveljavlja razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (zlasti napačno interpretacijo poslovnega razloga). Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega odpovednega razloga, napačno in v nasprotju z namenom instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zakonodajalec je olajšal postopke odpovedi in prisilil delodajalce k sklepanju pogodb za nedoločen čas. Poslovni razlog za odpoved mora nedvomno biti resen in utemeljen, vendar to ne pomeni, da mora biti delodajalec tik pred stečajem ali v stečaju, temveč da zaradi poslovnih dogodkov oziroma poslovne odločitve postane delo posameznega delavca trajno nepotrebno. Zato je potrebno upoštevati vsak razlog, ki je resen in izhaja iz poslovanja delodajalca. V trenutku, ko delodajalec ugotovi, da je delo posameznega delavca na nekem delovnem mestu nepotrebno, ima vso pravico, pa tudi dolžnost, podati odpoved. V konkretnem primeru je delodajalec ob izteku projektov ugotovil, da tožnica dejansko nima zadosti dela in njena zaposlitev ni bila več ekonomsko upravičena. Izkazalo se je, da enota avto šole v ... ni bila rentabilna, zato je tožena stranka prenehala z opravljanjem dejavnosti na tej enoti. Sodišče prve stopnje si je ustvarilo napačno predstavo o zaposlitvi tožnice – da se je ta zaposlila na prigovarjanje direktorja tožene stranke. Slednji je res ponudil tožnici zaposlitev, vendar ni šlo za kakšno posebno vabljenje, temveč zgolj telefonski klic s ponudbo. V trenutku zaposlitve je kazalo, da je potreba po zaposlitvi tožnice za nedoločen čas, zato je bila takšna pogodba tudi sklenjena. Ni bil razlog zaposlitve samo izdelava projektov niti ne samo pričakovanja v zvezi z enoto .... Naknadno pa se je pokazalo, da dela, ki ga opravlja tožnica, ni zadosti in je njeno delo postalo nepotrebno, saj je z malo večjim angažmajem direktorja na področju predavanj njeno delo postalo v celoti nepotrebno. Dejstvo, da so bili projekti pridobitve še nekaterih koncesij izdelani, je v dobršni meri razbremenilo direktorja tožene stranke ter zmanjšalo tudi obseg dela tožnice. Vsi ti razlogi skupaj so pripeljali do odločitve tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana tožnici kot taki, temveč kot delavki – vodji enote avto šole v .... Morebitnega povečanega obsega dela sicer ni bilo potrebno navajati kot razlog pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (to bi bilo potrebno le v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas), vendar pa je zaradi uvajanja enote avto šole v ... ter aktualnih projektov, pri toženi stranki dejansko bil povečan obseg dela. Ker pa je kazalo, da ne gre zgolj za začasno povečan obseg dela, je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka poudarja, da so bili vsi projekti že v izdelavi oziroma skoraj v zaključni fazi, ko se je tožnica zaposlila. Njena zaposlitev ni bila pogoj za uspešno izdelavo projektov oziroma pridobitev koncesij, saj izobrazba izdelovalca projekta ni pomembna oziroma predpisana. Ne drži ocena sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnica povabljena k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi zaradi njene strokovne usposobljenosti za izdelavo projektov v zvezi z nameravanimi pridobitvami koncesij. Pred njeno zaposlitvijo je tožena stranka izdelala kar nekaj projektov in tudi pridobila kar nekaj koncesij, zato tožnica ni bila ključna ali posebej pomembna pri izdelavi projektov. Sodišče prve stopnje zato napačno ocenjuje razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je takoj po vročitvi obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi odšla v bolniški stalež in ob njeni odsotnosti se je tudi v praksi izkazalo, da delovni proces zaradi njene odsotnosti ni niti malo trpel, vsa dela pa so bila tudi brez nje opravljena. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja avtošole in ne le za vodjo ene izmed večih poslovnih enot tožene stranke. Iz sistemizacije je jasno razvidno, da je vodja avto šole določen za posamezno enoto in ne celoto, saj vodenje celotne dejavnosti avto-šole opravlja direktor tožene stranke. Tožnica je bila zaposlena kot vodja avto šole na poslovni enoti v ..., zato je z ukinitvijo te enote njeno delovno mesto bilo dejansko ukinjeno. Tožena stranka je torej dokazala, da v enoti v ... več ne opravlja dejavnosti avto šole; da so bili projekti, na katerih je delala tožnica, končani in da novih ni bilo; da je bila tožnica zaposlena za opravljanje dela vodje avto šole za enoto ... in ne celoto ter da zaradi ukinitve te samostojne enote v ... ni mogla ostati zaposlena, ker ni bilo dela zanjo. Tožnica pa svoje edine trditve, da je predmetna odpoved nezakonita iz razloga, ker naj bi bila zaposlena na delovnem mestu vodja avtošole kot celote in ne zgolj enote v ..., ni dokazala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, za odločitev relevantno dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz obrazložitve pisnega odpravka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 29.4.2008 (priloga A3) izhaja, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi (z dne 22.10.2007) odpovedana zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela vodenja poslovne enote avtošole, in sicer zaradi opustitve dejavnosti avtošole na lokaciji PE ... – zlasti zaradi nerentabilnosti poslovanja na tej enoti, kar izhaja iz premajhnega števila kandidatov za usposabljanje za voznike motornih vozil. Iz tega razloga je postalo delo tožnice nepotrebno, zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih pa ni bila možna.

Sodišče prve stopnje je navedeno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito razveljavilo. Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega razloga za obravnavano redno odpoved iz poslovnega razloga. Bistven razlog za zaposlitev tožnice je bila izdelava projektov za pridobitev koncesij v okviru dejavnosti tožene stranke, katere je tožnica tudi uspešno zaključila, obravnavana odpoved pa dejansko časovno sovpada s časovnim obdobjem, v katerem naj bi bili navedeni projekti končani. Dalje je zaključilo, da neizpolnitev toženčevih pričakovanj glede poslovanja poslovne enote ... oziroma neizpolnitev bodočega negotovega dejstva v konkretnem primeru ne more predstavljati resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sicer pravilno odločitev še dodatno pojasnjuje.

Na podlagi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Takšen razlog je lahko tudi poslovni razlog po prvi alineji 1. odstavka 88. člena ZDR: prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Skladno s 1. odstavkom 82. člena ZDR je utemeljenost odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR) dolžna dokazati stranka, ki redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi – v konkretnem primeru torej tožena stranka. Tudi skladno z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92 – v nadaljevanju: Konvencija MOD št. 158) delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe (ko gre za razlog na strani delodajalca).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica po ponudbi ugodnejše zaposlitve s strani direktorja tožene stranke odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pri drugem delodajalcu ter s toženo stranko dne 22.10.2007 sklenila pogodbo o zaposlitvi prav tako za nedoločen čas. Že po 6 mesecih pa ji je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga – zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela vodenja poslovne enote (v nadaljevanju: PE) avto šole .... Iz (odpovedane) pogodbe o zaposlitvi z dne 22.10.2007 (priloga A2) izhaja, da je bila tožnica zaposlena za delovno mesto „vodja avtošole“, za katero se zahtevajo pogoji, kot so navedeni v sistemizaciji delovnih mest delodajalca (2. člen pogodbe), delo pa se opravlja na terenu oz. poslovnih enotah družbe, po potrebi pa tudi v drugi organizacijski enoti ali na drugi lokaciji (3. člen pogodbe). Iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki res izhaja, da k delovnem mestu z nazivom „vodja avto šole“ sodi opis del in nalog, ki se nanaša na poslovno enoto, pa tudi iz prijave tožnice v zavarovanje (priloga B3) je razvidno, da pod nazivom delovnega mesta „vodja avto šole“ tožničino delo obsega vodenje PE avto šole ..., izvajanje izobraževanja ter pripravo projektov. Vendar iz ugotovitev sodišča prve stopnje oziroma iz skladnih izpovedb obeh strank izhaja, da je tožnica dejansko pretežno delala na izvedbi projektov za pridobitev koncesij ter na izvajanju izobraževanja iz cestno prometnih predpisov, kar pa ni bilo izključno vezano zgolj na PE ....

Iz navedb tožene stranke izhaja, da je tožnico zaposlila z namenom vodenja PE ..., ko bi se ta dovolj razživela in postala samostojna enota, ki bi potrebovala lastno vodjo avtošole. V trenutku zaposlitve torej takšne „samostojne PE ...“ še ni bilo, temveč je bilo v tej smeri le pričakovanje oziroma vizija tožene stranke. Sam toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da je tožnico povabil in nato zaposlil predvsem zato, ker je pričakoval razmah oziroma povečanje poslovanja enote avto šole v … ter za pripravo projektov in izvajanje izobraževanja iz CPP. Stranki sta skladno izpovedali, da je tožnica večino svojega časa delala na projektih, katere je v marcu 2004 tudi uspešno zaključila, tožena stranka pa je posledično tudi pridobila določene koncesije. Ker je torej tožnica dela na projektih zaključila, PE ... pa toženčevih pričakovanj do aprila 2004 ni izpolnila – se ni „razživela“ oziroma postala rentabilna do te mere, da bi se osamosvojila - se je tožena stranka odločila, da z dejavnostjo na tej PE ne bo nadaljevala, vodje avto šole za to enoto pa zato ni več potrebovala. Vodenje tečajev oziroma izvajanje predavanj iz cestno-prometnih predpisov (kar je tudi delala tožnica) pa bi direktor tožene stranke z malo večjim angažmajem lahko opravljal sam. Iz navedenih razlogov se je tožena stranka odločila podati tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar je (po predhodni vročitvi obvestila o nameravani redni odpovedi) dne 29.4.2008 tudi storila.

Pritožbeno sodišče soglaša, da ob ugotovljenih okoliščinah v konkretnem primeru odpovedi ne gre za resen in utemeljen poslovni razlog v smislu prve alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Pritožba sicer pravilno navaja, da je opustitev poslovanja PE ... poslovna odločitev delodajalca, v katero se sodišče ne spušča in sama po sebi sicer lahko predstavlja poslovni razlog (ukinitev PE avto šole in posledično delovnega mesta vodje PE avtošole, zaradi česar delo na tem delovnem mestu postane nepotrebno), vendar pa okoliščine obravnavanega primera kažejo, da je bila takšna poslovna odločitev v konkretnem primeru zlasti posledica lahkomiselnega ravnanja delodajalca in ne morebitnih ekonomskih razlogov, potrebnih organizacijskih sprememb ali sprememb na trgu delovanja avtošol, kar tožena stranka navaja v obrazložitvi obravnavane redne odpovedi. Že po zgolj 6 mesecih je namreč tožena stranka ocenila, da PE ... ni dovolj zaživela. Tožnica je (po lastnih navedbah tožene stranke) vse do sredine marca 2004 uspešno delala predvsem na projektih za pridobitev licenc, število kandidatov za usposabljanje pa se tudi sicer v tako kratkem času ni moglo bistveno povečati. Pri tem je pomembna izpoved direktorja tožene stranke, da se sicer promet na PE ... ni zmanjšal oziroma poslabšal, ostal je približno enak, ni pa se toliko povečal, kot je pričakoval. Ker je tožnico zaposlil z namenom, da PE ... bolj zaživi in se promet poveča do te mere, da se enota osamosvoji, navedena pričakovanja pa se (po le nekaj mesecih) niso uresničila, je opustil „vizijo“ o osamosvojitvi te PE, ki bi potrebovala svojo vodjo avto šole. Iz lastnih navedb tožene stranke torej izhaja, da je tožnico zaposlila za delovno mesto, ki je bilo v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi šele nekako v nastajanju oziroma v pričakovanju. Ker je delodajalec po nekaj mesecih pričakovanja v tej smeri opustil, le-to, glede na navedeno, ni moglo imeti za posledico „ukinitve“ tega (tožničinega) delovnega mesta, saj se le-to dejansko sploh (še) ni izoblikovalo.

Tudi sicer je bila tako nagla poslovna odločitev delodajalca o opustitvi dejavnosti v PE ... glede na okoliščine primera predvsem posledica njegovih nerealnih pričakovanj in ne more predstavljati resnega in utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba sicer pravilno navaja, da resnost in utemeljenost poslovnega razloga ne pomeni, da mora biti delodajalec tik pred stečajem ali v stečaju, ampak je potrebno upoštevati vsak razlog, ki je resen in izhaja iz poslovanja delodajalca. Vendar v konkretnem primeru, glede na okoliščine primera, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za tak „resen“ razlog oziroma ne gre za „resen razlog v zvezi z operativnimi potrebami podjetja“ v smislu zahteve iz 4. člena Konvencije MOD št. 158. Pri delodajalcu morajo namreč nastopiti neke okoliščine, ki „prizadanejo“ njegovo poslovanje, zaradi katerih so potrebni in upravičeni tudi tako drastični ukrepi, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, temveč za to, da se pričakovanja tožene stranke, ki bi opravičila predhodno zaposlitev tožnice, v relativno kratkem času pač niso izpolnila. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala resnosti in utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z zahtevami tako domače zakonodaje, kot tudi citirane mednarodne konvencije.

Ob vsem navedenem so pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

Do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilne, se pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni posebej opredeljevalo.