Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upravni organ prve stopnje tožeči stranki ni naložil, da bi pri omejitvi dostopa do določene spletne strani morala uporabiti prav DPI tehnologijo, pač pa je določil, da je treba gospodarski družbi B., ki nima koncesije za prirejanje iger na srečo, onemogočiti prirejanja internetnih iger na srečo tako, da se tožeči stranki kot ponudniku storitve informacijske družbe naloži onemogočitev pretvorbe tekstovnega spletnega naslova www.... v IP naslov. Da bi ji z izpodbijanim sklepom naloženi način onemogočanja prepovedanih iger na srečo lahko povzročil težko popravljivo škodo, pa tožeča stranka sploh ne zatrjuje.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se bi do pravnomočnosti sodbe zadržala izvršitev odločbe Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo z dne 17. 3. 2010, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. S to odločbo je organ prve stopnje odločil, da mora tožeča stranka kot ponudnik storitve informacijske družbe v 15 dneh omejiti dostop do spletne strani www...,
na kateri gospodarska družba B. prireja spletne igre na srečo, in sicer z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova www....
v IP naslov (1. točka izreka), in da mora tožeča stranka prvostopenjskemu organu predložiti poročilo o izvedbi naloženega ukrepa v osmih dneh po omejitvi dostopa do spletne strani (2. točka izreka). Ministrstvo za finance Republike Slovenije je s svojo odločbo z dne 26. 10. 2010, zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper navedeno prvostopno upravno odločbo.
2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa citira določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po katerih je kot temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe določena težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. Po presoji sodišča prve stopnje se navedbe tožeče stranke o nastanku njene težko popravljive škode nanašajo zlasti na izvršitev izpodbijane odločbe z uporabo DPI (Deep Packet Inspection) tehnologije, uporaba te metode pri izvrševanju izpodbijane odločbe pa tožeči stranki z izpodbijano odločbo ni bila naložena. Zato s temi navedbami tožeča stranka težko popravljive škode, ki bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, ni izkazala. Sodišče je zavrnilo tudi druge ugovore, ki jih je uveljavljala tožeča stranka kot razloge za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, in sicer, da gre za obliko nadzora nad tožečo stranko, pa tudi sklicevanje na kriterij javne koristi.
3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da tej pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi z nevročitvijo odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je sledilo navedbam tožene stranke v tem odgovoru. Do bistvene kršitve postopka pa je prišlo tudi zato, ker sodišče pred izdajo začasne odredbe ni zaslišalo predlaganega izvedenca, ki je pripravil strokovno mnenje IFIT. Dejstvo je, da tožeča stranka lahko izvrši naloženo dejanje le z DIP tehnologijo, vse ostale metode pa niso uspešne. Zato izpodbijani sklep tudi v tem delu nima razlogov.
4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 težko popravljiva škoda, ki bi tožniku verjetno nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. Verjetnost obstoja težko popravljive škode mora seveda izkazati tožeča stranka.
7. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka dokazovala težko popravljivo škodo zlasti s stroški za nakup DPI tehnologije, ki naj bi skupaj z izobraževanjem ustreznih kadrov znašal preko 500.000 EUR. Da je le navedena tehnologija učinkovita pri onemogočanju uporabe določene spletne strani, tožeča stranka zatrjuje tudi v pritožbi.
8. Vendar upravni organ prve stopnje tožeči stranki ni naložil, da bi pri omejitvi dostopa do določene spletne strani morala uporabiti prav DPI tehnologijo, pač pa je določil, da je treba gospodarski družbi B., ki nima koncesije za prirejanje iger na srečo, onemogočiti prirejanja internetnih iger na srečo tako, da se tožeči stranki kot ponudniku storitve informacijske družbe naloži onemogočitev pretvorbe tekstovnega spletnega naslova www....
v IP naslov. Da bi ji z izpodbijanim sklepom naloženi način onemogočanja prepovedanih iger na srečo lahko povzročil težko popravljivo škodo, pa tožeča stranka sploh ne zatrjuje.
9. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni kot verjetno izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode, ki bi ji morebiti nastala zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa z onemogočitvijo dostopa do spletne strani družbe na način, kot ji je bil naložen z izpodbijanim sklepom.
10. Vrhovno sodišče zavrača tudi druge pritožbene ugovore, zlasti zatrjevane kršitve postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ko ji ni vročilo odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe in ni zaslišalo predlaganega izvedenca. Sodišče pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe zaradi nujnosti postopka ne izvaja dokazov na glavni obravnavi, pač pa odloča na podlagi navedb predlagatelja začasne odredbe. Tožeča stranka pa v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navajala takih okoliščin, ki bi sodišče prepričale o verjetnem nastanku težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijanega akta. Zato sodišču očitana dejanja ne predstavljajo kršitve postopka in tudi ne zatrjevanih kršitev Ustave RS.
11. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.