Jedro

Predlagatelj uveljavlja položaj stranskega intervenienta v predmetnem upravnem sporu v smislu določbe drugega odstavka 19. člena ZUS-1. Njegov pravni položaj kot prireditelja spletne igre na srečo v Republiki Sloveniji je opredeljen s pravnomočno odločbo Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, s katero mu je v Republiki Sloveniji prepovedano prirejati igre na srečo. Da bi bila predlagatelju izdana za tem druga odločba, s katero bi bil njegov pravni položaj kot prireditelja iger na srečo v Republiki Sloveniji urejen drugače, niti ne trdi. Na tak njegov pravni položaj pa pravne posledice sodbe, izdane v predmetnem upravnem sporu, katerega predmet presoje zakonitosti je odločba, ki tožniku (ponudniku elektronskih komunikacij) nalaga omejitev dostopa do spletne strani, preko katere predlagatelj prireja spletne igre na srečo, ne morejo vplivati. Tudi če bi sodišče s sodbo odločbo odpravilo ter bi se v posledici tega vzpostavilo pravno stanje pred naložitvijo omejitve dostopa do predlagateljeve spletne strani, preko katere prireja igre na srečo, to na njegovo pravico prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji - glede na prepovedno odločbo - ne bi vplivalo. Predlagateljev interes, da omejitev dostopa do njegove spletne strani, preko katere prireja igre na srečo, ki jo je tožnik izvedel v izvrševanju izpodbijane odločbe, preneha, je tako njegov dejanski in ne pravni interes.

Izrek

Predlog za priznanje položaja stranskega intervenienta se zavrne.

Obrazložitev

1. A. Ltd. (v nadaljevanju predlagatelj) je 6. 4. 2011 podal predlog, da se mu prizna položaj stranskega intervenienta v upravnem sporu, v katerem tožnik izpodbija odločbo Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju Urad) št. 4613-60/2010/1/0230-01 z dne 17. 3. 2010, s katero je ta organ tožniku kot ponudniku storitve informacijske družbe naložil, da mora v roku petnajst dni po prejemu odločbe omejiti dostop do spletne strani X., na kateri predlagatelj prireja spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova X. v IP naslov ter da mora predložiti poročilo o izvedbi naloženega ukrepa v osmih dneh po omejitvi dostopa do spletne strani. Predlagatelj v predlogu navaja, da ima interes, da blokada njegove spletne strani, ki jo je tožnik izvedel na podlagi izpodbijane odločbe, preneha. Pravni interes opira na 56. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), 74. in 39. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Navaja, da blokiranje njegove internetne strani neposredno vpliva na njegov pravni položaj. Sklicuje se na primere iz upravno sodne prakse, v katerih je bila stranska udeležba priznana, in na stališča domače in tuje pravne teorije glede priznavanja stranske intervencije. Navaja, da mu je pravni interes za udeležbo v postopku priznal že upravni organ s samim dovoljenjem, da vpogleda v vse spise, ki se nanašajo na blokado njegovih spletnih strani. Sklicuje se tudi na lastno izdelano pravno mnenje Neskladnost slovenskega igralniškega prava glede prirejanja iger na srečo preko interneta s pravom EU, marec 2011, ki ga predlogu prilaga.

2. Tožnik predlagatelju pravice do udeležbe v postopku ne oporeka.

3. Toženka predlagatelju pravico do udeležbe v postopku oporeka. Meni, da predlagatelj ne izkazuje intervencijskega interesa ter da izpodbijana odločba v njegov pravni položaj neposredno ne posega. Njegova korist ni pravno zavarovana, saj prireja spletne igre na srečo brez dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa, torej nezakonito. Nezakonitost njegovega ravnanja pa je bila ugotovljena z odločbo Urada z dne 1. 8. 2006, ki je pravnomočna.

4. Predlagatelj navedbam toženke nasprotuje ter navaja, da mu odločba Urada z dne 1. 8. 2006 zgolj prepoveduje prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji, v predmetnem upravnem sporu pa gre še za vrsto drugih dejanskih in pravnih vprašanj. Tako o tem, ali je blokada spletne strani za preprečevanje prirejanja iger na srečo primerno sredstvo ter v skladu s 7. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki nalaga upoštevanje načela sorazmernosti, ter 285. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki nalaga, da se izvršba mora opraviti na način, najmilejši za zavezanca. Meni, da ima pravico dokazovati v postopku, da izvršba ni v skladu z navedenima zakonskima določbama. Ker je izvršilni postopek nadaljevanje postopka, v katerem je bila izdana odločba o glavni stvari, bi moral Urad v skladu s 118. členom Uredbe o upravnem poslovanju izvršilni postopek nadaljevati kot isto zadevo z isto opravilno številko in se vprašanje stranke intervencije sploh ne bi pojavilo, saj bi predlagatelj v tem postopku moral nastopati kot stranka v postopku. Če pa bi sodišče štelo, da gre za novo zadevo, gre tudi za novo odločanje o pravnih vprašanjih ter ni mogoče zatrjevati, da je bilo v postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 1. 8. 2006, odločeno o vseh pravnih vprašanjih ter vseh pravno zavarovanih interesih predlagatelja. Poleg tega je na spletni strani X. vrsta drugih informacij, ki se nanašajo na prirejanje iger na srečo. V predmetnem upravnem sporu izpodbijana odločba tako posega v vrsto drugih pravic predlagatelja, iz 39. člena Ustave RS in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), iz 74. člena Ustave. To pa pomeni, da odločba posega v številne pravice predlagatelja, o katerih odločba Urada z dne 1. 8. 2006 ne govori. Nadalje je pomembno, ali gre v pravnomočni odločbi z dne 1. 8. 2006 ter v odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu, za identiteto pravnega vprašanja - zahtevka; samo če bi šlo za identično pravno vprašanje, bi (teoretično) lahko govorili o tem, da je o določenem pravnem vprašanju že odločeno. Sodišča pa zelo ozko razlagajo identiteto pravnih vprašanj oziroma zahtevkov. Tudi iz tega razloga je zavračanje stranske udeležbe neutemeljeno. Predlagatelj dalje navaja, da se je to sodišče v zadevi I U 1844/2010, v sodbi z dne 12. 7. 2011 ter še enajstih sodbah enako, že opredelilo do vprašanja udeležbe predlagatelja v zadevi blokade spletne strani; menilo je, da je pri presoji tega vprašanja nujno potrebno upoštevati tudi sodno prakso sodišča EU ter 49. in 56. člen PDEU. Predlagatelj pa se sklicuje še na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 66/2006, izdano v gospodarskem sporu glede plačila odškodnine, v kateri je kot toženec nastopil tudi predlagatelj; sodišče je izrecno ugotovilo, da kljub odločbi Urada z dne 1. 8. 2006 predlagatelj v Republiki Sloveniji posluje zakonito in da je slovenska zakonodaja, kar zadeva prirejanje spletnih iger na srečo, v nasprotju z zakonodajo EU in da je torej ni mogoče uporabiti.

5. Predlog za priznanje položaja stranskega intervenienta ni utemeljen.

6. Odločbo, izpodbijano v predmetnem upravnem sporu, je Urad izdal na podlagi devetega odstavka 107. člena Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/1995 do 10/2010, v nadaljevanju ZIS), po katerem lahko nadzorni organ, če pri izvajanju nadzora ugotovi, da se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade, ponudniku storitve informacijske družbe naloži omejitev dostopa do spletne strani oziroma drugih telekomunikacijskih povezav, preko katerih se take igre prirejajo. V skladu s to določbo je torej tožnik kot ponudnik storitev informacijske družbe tisti pravni naslovljenec, kateremu je z izpodbijano odločbo nadzorni organ naložil omejitev dostopa do spletne strani, preko katere predlagatelj prireja spletne igre na srečo (brez koncesije vlade).

7. Predlagatelj uveljavlja položaj stranskega intervenienta v predmetnem upravnem sporu v smislu določbe drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri je stranski intervenient tretja oseba, če bi ureditev spornega pravnega razmerja lahko posegla v njene pravice ali na zakon oprte neposredne koristi (ne zatrjuje namreč, da je oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, in da je torej oseba, ki ji priznava položaj prizadete stranke v upravnem sporu ZUS-1 v prvem odstavku 19. člena). Glede na povedano bi predlagatelj intervencijski interes izkazal, če bi izkazal, da pravne posledice sodbe, ki jo bo sodišče izdalo v tem upravnem sporu, lahko posredno vplivajo na njegov pravni položaj. Predlagatelj pa navaja, da odločanje (sodišča) o omejitvi dostopa do spletne strani, preko katere prireja spletne igre na srečo, očitno neposredno vpliva na njegov pravni položaj, kajti ima interes, da blokada njegove spletne strani, ki jo je tožnik izvedel na podlagi izpodbijane odločbe, preneha. Sodišče mu ne pritrjuje. Njegov pravni položaj kot prireditelja spletne igre na srečo v Republiki Sloveniji je namreč opredeljen s pravnomočno odločbo Urada z dne 1. 8. 2006, s katero mu je v Republiki Sloveniji prepovedano prirejati igre na srečo. Da bi bila predlagatelju izdana za tem druga odločba, s katero bi bil njegov pravni položaj kot prireditelja iger na srečo v Republiki Sloveniji urejen drugače, predlagatelj niti ne trdi. Na tak njegov pravni položaj pa pravne posledice sodbe, izdane v predmetnem upravnem sporu, katerega predmet presoje zakonitosti je odločba, ki tožniku nalaga omejitev dostopa do spletne strani, preko katere predlagatelj prireja spletne igre na srečo, ne morejo vplivati. Tudi če bi sodišče s sodbo odločbo odpravilo ter bi se v posledici tega vzpostavilo pravno stanje pred naložitvijo tožniku omejitve dostopa do predlagateljeve spletne strani, preko katere prireja igre na srečo, to na njegovo pravico prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji - glede na prepovedno odločbo z dne 1. 8. 2006 – ne bi vplivalo. Predlagateljev interes, da omejitev dostopa do njegove spletne strani, preko katere prireja igre na srečo, ki jo je tožnik izvedel v izvrševanju izpodbijane odločbe, preneha, je tako njegov dejanski in ne pravni interes.

8. Določba 56. člena PDEU, ki prepoveduje omejitve svobode opravljanja storitev v EU za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene, za odločanje v predmetnem upravnem sporu ni pravno relevantna. V devetem odstavku 107. člena ZIS, na podlagi katerega je izdana izpodbijana odločba, namreč za prireditelje iger na srečo niso določene omejitve svobode prirejanja iger na srečo, pač pa je to določba, na podlagi katere se ponudniku storitev informacijske družbe kot pravnemu naslovljencu naloži omejitev dostopa do spletne strani, preko katere se prirejajo igre na srečo brez koncesije vlade. Zato na pravico do svobodnega opravljanja storitev v EU, ki jo zagotavlja PDEU v prvem odstavku 56. člena (oziroma PES v 49. členu), ter sodbe Sodišča EU, izdane v zvezi s to določbo, in iz katerih izhaja, ob katerih pogojih država članica lahko omeji prirejanje iger na srečo, intervencijskega interesa predlagatelj ne more opirati. Ker z izpodbijano odločbo po že povedanem ni odločeno, da se predlagatelju prepove opravljanje gospodarske dejavnosti ali da se ga v svobodi podjetništva omeji, intervencijskega interesa ta tudi ne more opirati na 74. člen Ustave RS, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, in 3. člen ZGD, po katerem je gospodarska družba pravna oseba, ki na trgu samostojno kot svojo izključno dejavnost opravlja pridobitno dejavnost zaradi pridobivanja dobička, v zvezi s tem pa tudi ne zatrjevanje, da gospodarski družbi nikoli ni potrebno dokazovati, da ima pravni interes, če gre za zadeve, ki neposredno zadevajo njeno poslovanje. Intervencijskega interesa predlagatelj tudi ne more opirati na pravice iz 39. člena Ustave (svoboda izražanja) in 10. člena EKČP (svoboda govora) ter 74. člena Ustave, ki naj bi jih varoval v predmetnem upravnem sporu v zvezi z informacijami na spletni strani X., ki se ne nanašajo na prirejanje iger na srečo. Tak predlagateljev položaj intervencije namreč ne upravičuje. ZIS za primer, da prireditelj iger na srečo kot zavezanec iz odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo te prostovoljno ne izvrši, predvideva izvršitev te z odreditvijo ponudniku storitev informacijske družbe omejitve dostopa do spletnih strani, preko katerih se te igre na srečo prirejajo (deveti odstavek 107. člena). To pa pomeni, da tak zavezanec, ki prepovedne odločbe prostovoljno ne izvrši, tudi nosi riziko v zakonu urejene prisilne izvršitve ter je izključno na njem samem skrb, da z ustrezno njeno ureditvijo pred posegom zavaruje opravljanje dejavnosti, ki mu ni prepovedano, in da mu varovanje opravljanja take dejavnosti ne more biti zagotovljeno v upravnem sporu, ki se nanaša na izvršitev prepovedne odločbe.

9. V zvezi z zatrjevanjem predlagatelja, da bi mu moral v predmetnem upravnem sporu biti priznan položaj stranskega intervenienta, ker je z izpodbijano odločbo odločeno o izvršitvi njemu kot zavezancu izdane prepovedne odločbe z dne 1. 8. 2006, sodišče ponavlja, da je prisilna izvršitev prepovedne odločbe v devetem odstavku 107. člena ZIS urejena tako, da se izvršitev naloži ponudniku storitev informacijske družbe, in da položaja zavezanca kot stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku ne predvidi. Zato ima lahko zavezanec iz prepovedne odločbe v postopku upravnega spora, v katerem ponudnik storitev informacijske družbe izpodbija odločbo, s katero mu je odrejena omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo igre na srečo, položaj stranskega intervenienta le, če izkaže, da bi ureditev spornega pravnega razmerja lahko posegla v njegove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi; ne more pa intervencijskega interesa utemeljevati zgolj na svojstvu zavezanca iz prepovedne odločbe. Ker je intervencija upravičena le, če predlagatelj izkaže, da bi pravne posledice sodbe, ki jo bo sodišče izdalo v tem upravnem sporu, lahko posredno vplivale na njegov pravni položaj, ta tudi ne more z uspehom zatrjevati, da mu je pravni interes za udeležbo v postopku priznal že Urad s samim dovoljenjem, da vpogleda v upravne spise, ki se nanašajo na blokado njegovih spletnih strani. Glede na to, da je izvršilni postopek tako v ZUP kot v devetem odstavku 107. člena ZIS urejen kot samostojen postopek, katerega cilj je prisilna vzpostavitev stanja, ki ga nalaga v upravnem postopku izdana odločba (ali sklep) kot izvršilni naslov, predlagatelj pravno zmotno zatrjuje tudi, da bi ob pravilno vodenem enotnem postopku bil stranka tega postopka ter se vprašanje stranske intervencije niti ne bi moglo pojaviti.

10. Kolikor pa predlagatelj podaja še navedbe v smeri, da glede zadev, o katerih je bilo odločeno z odločbo z dne 1. 8. 2006, s katero mu je bilo prepovedano prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji, oziroma z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, s katero je tožniku kot ponudniku storitev informacijske družbe odrejena omejitev dostopa do spletne strani, preko katere predlagatelj prireja igre na srečo, ni podana identiteta pravnega vprašanja – zahtevka, zaradi česar se na pravnomočnost prepovedne odločbe ni mogoče sklicevati, ampak je o tem vprašanju potrebno odločati znova, tak predlagateljev položaj pa intervencijo upravičuje, se sodišče z njim prav tako ne strinja. Glede na sistematiko ureditve nadzora nad prirejanjem iger na srečo v 107. členu ZIS je določbo devetega odstavka tega člena mogoče razlagati le v pomenu, da ureja prisilno izvršitev prepovedne odločbe, izdane na podlagi osmega odstavka tega člena (v času izdaje prepovedne odločbe predlagatelju sedmega odstavka). Ponovno odločanje o isti zadevi (dovoljenosti oziroma nedovoljenosti, da predlagatelj prireja igre na srečo v Republiki Sloveniji) bi bilo tako v nasprotju z namenom tega zakona, pa tudi pravno nedopustno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

11. Predlagatelj drugačne odločitve sodišča tudi ne more doseči s sklicevanjem na stališča domače in tuje pravne teorije ter sodne prakse, ki izhajajo iz dejanskega stanja zadev, v katerih so bila sprejeta, ter za te zadeve relevantnih in tedaj veljavnih predpisov. Če so navedbe predlagatelja, podane ob sklicevanju na predlogu priloženo pravno mnenje (Neskladnost slovenskega igralniškega prava glede prirejanja iger na srečo preko interneta s pravom Evropske unije), o tem, da iz tega izhaja, zakaj je slovenska ureditev prirejanja iger na srečo v nasprotju s pravom EU in zakaj ga ni dopustno uporabiti, ampak je potrebno uporabiti pravo EU, podane v zvezi s predlagateljevim opiranjem intervencijskega interesa na pravico do svobodnega opravljanja storitev v EU, je sodišče že navedlo, da določba devetega odstavka 107. člena ZIS, na kateri temelji odločba, izpodbijana v predmetnem upravnem sporu, ne določa omejitev svobode prirejanja iger na srečo, pač pa je prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji urejeno v drugih določbah ZIS, na katere se izpodbijana odločba ne opira. Predlagateljeve navedbe o tem, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, kot izhajajo iz navedenega pravnega mnenja, pa bi sodišče moglo presojati le pri odločanju v predmetnem upravnem sporu, če bi mu bil priznan položaj stranskega intervenienta. Enako velja za njegove navedbe v pripravljalni vlogi, ki se nanašajo na vprašanje primernosti omejitve dostopa do spletnih strani kot sredstva, ki ga za preprečevanje prirejanja iger na srečo določa izpodbijana odločba, ter skladnosti tega sredstva z določbama 7. člena ZIN in 285. člena ZUP, ob tem ko zatrjuje zgolj, da bi moral imeti kot intervenient možnost dokazovati, da izvršba ni v skladu z omenjenima zakonskima določbama, ne navaja pa, v katere njegove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi posega ureditev načina omejitve dostopa do njegove spletne strani v izpodbijani odločbi (glede na to, da je samo sredstvo – omejitev dostopa do spletnih strani – določeno že v zakonu – v devetem odstavku 107. člena ZIS).

12. Na navedbe predlagatelja, da je to sodišče v svojih sodbah (ki jih je izdalo v postopkih upravnega spora, v katerih je odločalo o zakonitosti sklepov Urada, s katerimi je ta zavrgel predlagateljeve pritožbe, vložene zoper odločbe Urada, izdane v postopkih, vodenih na podlagi devetega odstavka 107. člena ZIS) zavzelo stališče, da je pri presoji vprašanja upravičenosti predlagatelja za vložitev pritožbe nujno potrebno upoštevati 49. in 56. člen PDEU ter tudi sodno prakso Sodišča EU, pa sodišče odgovarja, kot sledi. V sodbah, na katere se predlagatelj sklicuje, je to sodišče navedlo, da je iz sklepov Urada izhajalo, da na predlagateljeve navedbe v pritožbah, v katerih je ta pravico do pritožbe utemeljeval na določbah 43. in 49. člena PES ter sodbah Sodišča EU, ta organ ni odgovoril, pač pa jih je ignoriral, kot da niso bile podane, in da je iz odločb drugostopenjskega organa izhajalo, da se na sodbe Sodišča EU predlagatelj ne bi mogel sklicevati, ker to niso predpisi, ter menilo, da je prej navedeno stališče drugostopenjskega organa pravno zmotno in da bi navedbe predlagatelja morale biti pri odločanju v zadevi vsebinsko presojene, in da če bi bile kot neutemeljene zavrnjene, da bi moralo biti nanje argumentirano odgovorjeno. To pa še ne pomeni, kot zatrjuje predlagatelj, da je sodišče zavzelo stališče, da je vprašanje njegove pravice udeležbe v postopku potrebno reševati ob upoštevanju določb PDEU in sodne prakse Sodišča EU, ter da se je sodišče že opredelilo do vprašanja pravice udeležbe predlagatelja v zadevah blokade njegovih spletnih strani.

13. V zvezi s sklicevanjem predlagatelja na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v sodbi IV Pg 66/2006 z dne 3. 2. 2011, ki jo predlagatelj prilaga (in iz katere po njegovih navedbah izhaja, da je v njej sodišče „brez vsakršnega dvoma in izrecno ugotovilo, da predlagatelj kljub prepovedni odločbi z dne 1. 8. 2006 v Republiki Sloveniji posluje zakonito ter da je slovenska zakonodaja, kar zadeva prirejanje spletnih iger na srečo, v nasprotju z zakonodajo EU, zaradi česar je ni mogoče uporabiti“), sodišče dodaja, da je pri ugotavljanju predlagateljevega pravnega položaja kot prireditelja spletnih iger na srečo v Republiki Sloveniji vezano na pravnomočno prepovedno odločbo z dne 1. 8. 2006, ki jo je v postopku nadzora prirejanja iger na srečo v skladu z določbami ZIS (osmega – tedaj sedmega - odstavka 107. člena) zaradi kršitev tega zakona predlagatelju izdal za nadzor pristojni organ, in ne na stališča (tudi če bi šlo za taka, kot zatrjuje predlagatelj) navedene sodbe, izdane v sporu iz civilnopravnega razmerja (o prepovednem zahtevku na podlagi 133. člena Obligacijskega zakonika). Razloge, zaradi katerih predlagatelj intervencijskega interesa v predmetni zadevi ne more opirati na pravo EU ter sodbe Sodišča EU, na katere se je skliceval, pa je sodišče že navedlo.