Jedro

Ugotovitev, da se je toženka zavezala vrniti posojilo v sedmih letih ne pomeni, da so posamezni obroki posojila samostojne terjatve (anuitete), za katere bi veljal triletni zastaralni rok (tako se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah II Ips 185/2001 z dne 8.11.2001 in II Ips 377/2002 z dne 15.1.2003). Obroki posojila ne pomenijo posameznih delov neke celote, temveč je pri njih na več delov razdeljena sama obveznost, zato tudi niso občasne terjatve temveč navadna obročna odplačila, za katera drugi odstavek 347. člena OZ posebej določa, da glede njih ne velja triletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženko obsodilo na plačilo 25.037,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2006 do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v obrestnem delu za čas od 30.11.20006 do 1.12.2006. V celoti je zavrnilo tudi toženkin pobotni ugovor. Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti njene pravdne stroške v višini 2.841,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

Zoper obsodilni del citirane sodbe se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožila toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je tožnikova terjatev zastarala in da bi se lahko upnik čigar terjatev je bila zavarovana s hipoteko poplačal zgolj iz zastavljene stvari, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo, zato tožnik kot zastavni porok ni upravičen od toženke zahtevati kar je plačal. Nadalje toženka vztraja pri pobotnem ugovoru, saj meni, da je dokazala, da je del sredstev pridobljenih s kreditom vložila v posodobitev zastavljene nepremičnine. Prav tako se premičnine še vedno nahajajo pri tožniku in jih je tudi potrebno šteti v pobot. Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da ni ugotavljalo ali in v kakšni višini sta imeli pravdni stranki dogovorjeno najemnino, vsled česar je neutemeljeno zaključilo, da se znesek, ki ga v pobot uveljavlja toženka poračuna z najemnino. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter predlaga, da se toženki naloži v plačilo povrnitev njegovih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer očitane procesne kršitve ne pojasni. Sodišče druge stopnje je tako preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve samo v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve, pri čemer je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih kršitev pravil pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP). Po prepričanju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje jasno in povsem argumentirano ter logično obrazložilo razloge svoje odločitve. V celoti se pridružuje dejanskim zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi odločilna pravno relevantna dejstva.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka s pravnim prednikom Javnega sklada Republike Slovenije za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja dne 11.3.1998 sklenila pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu, po katerem je znašala glavnica 5.900.000,00 SIT, rok plačila pa je bil dogovorjen na sedem let. Za zavarovanje omenjene terjatve je bila na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve iz naslova posojilne pogodbe v korist posojilodajalca vknjižena zastavna pravica na nepremičninah, katerih lastnik je do ? tožnik. Ker toženka kreditnih obveznosti ni izpolnjevala, je posojilodajalec zoper njo predlagal izvršbo, ki pa jo je tožnik preprečil tako, da je dne 30.11.2006 toženkino obveznost poravnal, in sicer v višini 6.000.000,00 SIT (sedaj 25.037,56 EUR).

Sodišče druge stopnje sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženkin ugovor zastaranja neutemeljen, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje pa nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. V zvezi z občasnimi terjatvami Obligacijski zakonik (OZ) v 347. členu določa, da tiste terjatve, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Navedeno velja tudi za anuitete, s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti. Ugotovitev, da se je toženka zavezala vrniti posojilo v sedmih letih pa ne pomeni, da so posamezni obroki posojila samostojne terjatve (anuitete), za katere bi veljal triletni zastaralni rok (tako se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah II Ips 185/2001 z dne 8.11.2001 in II Ips 377/2002 z dne 15.1.2003). Obroki posojila ne pomenijo posameznih delov neke celote, temveč je pri njih na več delov razdeljena sama obveznost, zato tudi niso občasne terjatve temveč navadna obročna odplačila, za katera drugi odstavek 347. člena OZ posebej določa, da glede njih ne velja triletni zastaralni rok. Glede na navedeno je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti splošni petletni zastaralni rok določen v 346. členu OZ. Ker ne gre za občasne terjatve, je zastaralni rok začel teči šele prvi dan po zapadlosti zadnjega obroka toženkine obveznosti iz posojilne pogodbe, saj začne zastaranje teči šele, ko v celoti dospe terjatev iz posojilne pogodbe. Ker je bil v posojilni pogodbi dogovorjen sedemletni rok odplačila posojila in je bila pogodba sklenjena dne 31.3.1998, je tako lahko zastaralni rok začel (najprej) teči šele 1.4.2005, ko je upnik (posojilodajalec) imel pravico terjati izpolnitev celotne obveznosti. Toženka pa tudi ni zatrjevala, da bi imel posojilodajalec pravico pred iztekom pogodbenega roka (sedmih let) zahtevati plačilo celotnega dolga. Ker je bil predlog za izvršbo vložen dne 11.2.2002 in terjatev s strani tožnika plačana 30.11.2002, zastaranje še sploh ni začelo teči, zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni plačal zastarane terjatve.

Toženka se je v pravdi branila obveznosti vrnitve vtoževanega zneska tudi s trditvijo, da ima napram tožniku pobotljivo nasprotno terjatev iz naslova vlaganj celotnega zneska posojila v nepremičnino, ki je v solasti tožnika. Z ugovorom pobota se lahko v pravdi uveljavlja le še vedno obstoječo terjatev oziroma še vedno nepobotano terjatev. To pomeni, da toženka svoje terjatve, ki jo ima proti tožniku, pred pravdo ali izven pravde še ni pobotala. Ob takšnem izhodišču se izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se obe pravdni stranki in ostala solastnika nepremičnine ob sklenitvi najemne pogodbe za uporabo prostora v velikosti 40 m2 z dne 10.5.1994 in dne 17.4.1998 sporazumeli, da se mesečna najemnina poračuna z morebitnimi adaptacijami in vlaganji v prostor, kot materialnopravno relevantna za ugotovitev neobstoja terjatve toženke. Navedeni dogovor izkazuje, da sta pravdni stranki izjavili pobotno voljo že pred obravnavanim postopkom, zato je nasprotna terjatev tožnice zagotovo prenehala oziroma ugasnila že pred pravdo. Ob tem je potrebno upoštevati izvedensko mnenje izvedenca V.M., ki je ocenil, da je celotna vrednost vlaganj v sporno nepremičnino minimalna in znaša le 2.525,14 EUR, kar ne predstavlja celotnega zneska najetega posojila, kot to zatrjuje toženka. Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je najemnina za uporabo prostora v velikosti 40 m2, ki je toženka ni plačevala, zagotovo poračunala oziroma pobotala z njenimi vlaganji v sporno nepremičnino. Brezpredmetna so tako izvajanja pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti višino najemnine, saj je iz zapisa najemne pogodbe moč razbrati, da so pogodbene stranke očitno računale na določena vlaganja toženke v najeti prostor in so v najemni pogodbi zato zgolj zapisale, da se mesečna najemnina poračuna z morebitnimi adaptacijami in vlaganji v prostor, iz česar je mogoče sklepati, da so se že vnaprej sklenile dogovor o pobotu medsebojnih terjatev in niso posebej oziroma natančneje določale višine najemnine. Ob tem sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da je bilo na toženki dokazno breme, da izkaže višino dogovorjene najemnine glede na dejstvo, da je ugovarjala svojo terjatev v pobot, za kar pa ni ponudila trditvene podlage niti dokazov. Glede na navedeno je bilo potrebno zatrjevanja pritožbe v tej smeri zavrniti kot neutemeljena. Brezpredmetna so tudi nadaljnja zatrjevanja pritožbe, da je potrebno v pobot všteti tudi toženkine premičnine, ki se še vedno nahajajo pri tožniku, saj jih lahko toženka kadarkoli pri tožniku prevzame.

Porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, lahko na podlagi 1028. člena OZ zahteva od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, ter obresti od dneva plačila. Ker je bilo že v postopku na prvi stopnji med strankama nesporno, da je tožnik dne 1.12.2006 namesto toženke delno poravnal njeno obveznost iz posojilne pogodbe v višini 6.000.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje materialno pravilno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku glede plačila vtoževane glavnice.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je odločeno v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj toženka s pritožbo ni uspela. Sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve.