Jedro

Toženka je kot samostojna podjetnica 11. 3. 1998 sklenila pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu, v kateri je navedena glavnica 5.900.000 tolarjev, rok odplačila je dogovorjen 7 let, realna obrestna mera pa 3 %. Gre za enoten pravni posel, pri katerem obročna odplačila glavnice niso anuitete, za katere je v drugem odstavku 347. člena OZ določen triletni zastaralni rok, temveč so obročna odplačila in druge delne izpolnitve, za katere ta rok ne velja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 25.037,56 euro s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od 1. 12 2006 do plačila, zavrnilo pa je obrestni zahtevek za en dan. Zavrnilo je tudi celotni toženkin pobotni zahtevek.

2. Toženka se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je toženka pravočasno vložila revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku toženke v celoti ugodi, podrejeno pa da se zadevo odstopi sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje in odločanje. Meni, da je njen ugovor zastaranja v celoti utemeljen, ker je tožnik kot porok plačal zastarano terjatev. Ne strinja se z razlago prvega sodišča, da terjatev ni zastarala, ker terjatve po 343. členu Obligacijskega zakonika ne zastarajo. Res pa je, da se upnik v takem primeru lahko poplača iz obremenjene stvari, če je terjatev zavarovana z zastavo ali s hipoteko. V obravnavanem primeru se to ni zgodilo, zato tožnik zaradi poplačila nima regresne pravice, kar pomeni, da ne more zahtevati vračila tistega, kar je plačal, temveč bi lahko zahteval le odškodnino, če bi si upnik iz zastavljene stvari poplačal glavnico. Dodaja, da stališče o tem, da terjatev ne zastara, ni pravilno in da bi moralo sodišče ugotavljati, kdaj so se iztekli pogoji za zastaranje, saj je upnik vložil izvršbo šele leta 2006. Toženka tudi ne soglaša z razlogi Višjega sodišča v Mariboru, ki je sicer ugotovilo, da prvo sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, a je prav tako zavrnilo ugovor zastaranja. Opozarja, da že sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, da gre za anuitetno odplačevanje vzetega posojila, da se v takem primeru z obrokom plačila vrne del glavnice in da je višje sodišče preveč splošno povzelo določila sporne posojilne pogodbe, zato je ugovor zastaranja vsaj deloma utemeljen. Vztraja tudi pri tem, da je utemeljen njen pobotni ugovor, ki temelji na mnenju izvedenca V. M., ki je ugotovil vlaganja v nepremičnino, poleg tega pa so pri tožniku ostale tudi premičnine, ki imajo določeno vrednost. Če je sodišče prepričano, da so se vlaganja pobotala z dogovorjeno najemnino bi moralo ugotavljati višino pobotnega ugovora in višino dogovorjene najemnine.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Toženka sicer navaja, da vlaga revizijo iz vseh razlogov, a ne navede nobene od kršitev določb ZPP pred sodiščem prve ali druge stopnje (prvi in drugi odstavek 370. člena ZPP), zato je šteti, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni.

8. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V zvezi s toženkinem ugovorom zastaranja se revizijsko sodišče opira na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, da je toženka kot samostojna podjetnica S. F., s.p. ... 11. 3. 1998 sklenila pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu, v kateri je navedena glavnica 5.900.000 tolarjev, rok odplačila je dogovorjen 7 let, realna obrestna mera pa 3%. Strinja z tudi z razlago pritožbenega sodišča, da gre za enoten posel, pri katerem obročna odplačila glavnice niso anuitete, za katere je v drugem odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(2) določen triletni zastaralni rok, temveč so obročna odplačila in druge delne izpolnitve, za katere ta rok ne velja. Smisel tega pravila, ki ga poznata ZOR in OZ je, da zakonodajalec loči občasne terjatve od občasnih plačil (ene) terjatve, ki sicer pomeni celoto. Zato je sodišče pravilno uporabilo zakon in upoštevalo dolgoletno sodno prakso, da v obravnavanem primeru ne gre za izjemo, ki velja za občasne terjatve, temveč za enotno terjatev. Je pa pritožbeno sodišče zmotno uporabilo splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in je zmotno navajalo datume: predlog za izvršbo ni bil vložen 11. 2. 2002, temveč šele 24. 8. 2006. Toda to na odločitev ne vpliva, ker je v pogodbi o dolgoročnem tolarskem kreditu dogovorjen 7 letni rok odplačila posojila. Zato je sprejemljiv izračun sodišča druge stopnje, da zastaralni rok iz pogodbe z dne 31. 3. 1998 ni začel teči pred 1. 4. 2005, kar pomeni, da bi se triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ) iztekel šele v letu 2008. 9. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili določila o pobotanju terjatev. Ker sta ugotovili, da je v najemnih pogodbah z dne 10. 5. 1994 in 17. 4. 1998, s katerima je toženka najela 40 m2 poslovnega prostora-pisarne, navedeno, da se mesečna najemnina poračuna z morebitnimi adaptacijami in vlaganji v prostor; sta pravilno odločili, da so se morebitna vlaganja pobotala. Sodni izvedenec je ugotovil, da je večvrednost zaradi vlaganj v nepremičnino 2.525,14 euro, kar je glede na večletni najem prostora in glede na splošno znane cene najemnin povsem utemeljeno in ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče povzročalo dodatne pravdne stroške za ugotavljanje cene mesečne najemnine za m2 poslovnega prostora-pisarne. Glede vlaganj v premične stvari pa se revizijsko sodišče strinja z razlago, da jih toženka kot solastnica lahko odstrani in jih tožnik ni dolžan kupiti.

10. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnost. Zato je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, toženka ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 naslednji Op. št. (2): Uradni list RS 83/2001 in naslednji