Jedro

Da je leasingodajalec (tožeča stranka) zahtevke iz naslova jamčevanja v celoti (in ne zgolj v izterjavo) cediral na leasingojemalca potrjuje tudi dogovor pogodbenih strank v 2. in 9. čl. splošnih pogojev, da popolna ali delna neuporaba predmeta leasinga iz v čl. 9 navedenih razlogov, med njimi tudi odvzema in zasega predmeta leasinga, ne vpliva na pogodbo o leasingu in ostaja dolžnost leasingojemalca za plačilo vseh obveznosti po tej pogodbi. Ker je leasingodajalec cediral vse jamčevalne zahtevke na leasingojemalca je le ta edini upravičen uveljavljati te zahtevke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 6.693,85 EUR s pp. in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 1.023,03 EUR s pripadki. Zaključilo je, da tožeča stranka ni aktivno stvarno pravno legitimirana za uveljavljanje tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka je zoper sodbo prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Sodbo prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, razveljavi izrek o stroških postopka, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja, da je odločitev sodišča napačna in nezakonita. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko je samo, ne da bi tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke, ugotovilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje pravnih napak na predmetu prodaje in zato posledično ne more zahtevati vračila kupnine. Navaja, da sodišče zaradi načela kontradiktornosti postopka ne more preverjati stvarne aktivne legitimacije, ne da bi nasprotna stranka le-to ugovarjala in sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti pravdnega postopka in s tem absolutno bistveno kršitev določb postopka. Nadalje navaja, da je odločitev sodišča napačna tudi iz materialnopravnega vidika, saj da sodišče napačno razlaga določbe splošnih pogojev leasinga in tudi napačno razlaga posledice določbe čl. 7. b, c in d splošnih pogojev. Sodišče je ugotovilo, da je glede na navedene določbe tožeča stranka cedirala vse zahtevke iz naslova jamčevanja, vključno z zahtevkom za uveljavljanje pravnih napak, na leasingojemalca. Argumentacija sodišča pa je po mnenju tožeče stranke v celoti napačna in nima podlage v splošnih pogojih na katere se sodišče sklicuje. Tožeča stranka meni, da določba 7. b čl. splošnih pogojev ureja le razmerja med leasingojemalcem in leasingodajalcem in se ne razteza na tretje osebe, torej na dobavitelja. Sodišče pa, da je ob interpretaciji navedenega določila splošnih pogojev zagrešilo vrsto nepravilnosti, tako odločitev sodišča v celoti spregleda določbo 419. čl. Obligacijskega zakonika, ki v I. odstavku določa: za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Da bi bila cesija učinkovita proti tretjemu, v konkretni zadevi proti toženi stranki, mora biti tretja oseba o cesiji obveščena. Ker pa dobavitelj takšnega obvestila ni prejel, ni mogoče trditi, da bi bila terjatev iz naslova jamčevalnih zahtevkov kdajkoli cedirana na leasingojemalca. Določba splošnih pogojev samo nalaga leasingojemalcu, da v imenu in za račun leasgingodajalca ob dobavi (in ne tudi kasneje) uveljavlja vse pravice in dolžnosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude do dobavitelja, s tem, da se odpove takim zahtevkom zoper leasingodajalca. Dogovor med leasingodajalcem in leasingojemalcem ima po mnenju tožeče stranke naravo mandatne pogodbe in ne pogodbe o cesiji, kot to napačno interpretira sodišče, saj je s pogodbo o mandatu leasingojemalec zgolj prevzel obveznost uveljavljanja pravic v zvezi z dobavo v imenu in za račun dobavitelja. Tudi, če bi določbe splošnih pogojev interpretirali v smislu cesije, pa je potrebno ugotoviti, da gre v tem primeru lahko zgolj za cesijo v izterjavo. Temu je pritrdila tudi sodna praksa in sicer Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. III Ips 59/2004. V konkretni zadevi gre tako po mnenju tožeče stranke lahko zgolj za prenos upravičenja v izterjavo, terjatev zato ostane v premoženju cedenta, ki lahko zato tudi sam izterja terjatev od dolžnika. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na analogno uporabo določbe IV. odst. 444. čl. ZOR oziroma IV. odst. 425. čl. OZ. Vztraja, da je bila tožeča stranka v vsakem primeru aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka in je posledično potrebno pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti, kot to predlaga tožeča stranka. Tožeča stranka uveljavlja stroške pritožbe po specificiranem stroškovniku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko kot prodajalca uveljavljala vrnitev dela kupnine za vozilo, ki je bilo kot ukradeno zaseženo njenemu leasingojemalcu, s katerim je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o leasingu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka glede na določbe pogodbe o finančnem leasingu, katere sestavni del so splošni pogoji o finančnem leasingu, ni stvarno pravno legitimirana za tožbeni zahtevek iz naslova sicer ugotovljene pravne napake. Iz določb čl. 7b, c in d Splošnih pogojev o finančnem leasingu FO 04/05, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka kot leasingodajalec na leasingojemalca cedirala vse zahtevke iz naslova jamčevanja. To pa naj bi sledilo tudi iz določbe čl. 2 in 9 istih splošnih pogojev.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

Iz v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje navedenih določb splošnih pogojev o finančnem leasingu predloženih po tožeči stranki, katere je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitev sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka na leasingojemalca prenesla – cedirala vse zahtevke iz naslova jamčevanja, tako tudi zahtevek iz naslova pravnih napak na predmetu leasinga.

Glede na določbo 7.d čl. splošnih pogojev, kjer je izrecno zapisano, da je predmet te pogodbe ter dobavitelja izbral kupec sam, da pozna prodajne pogoje dobavitelja in jih sprejema, zaradi česar leasingodajalec ne odgovarja za obveznosti dobavitelja, ne jamči niti za določene lastnosti ali za primernost predmeta iz te pogodbe in ne odgovarja za obveznosti dobavitelja, zahtevke iz naslova jamčevanja pa bo leasingojemalec uveljavljal izključno pri dobavitelju, to je pri osebi pri kateri je leasingodajalec kupil premično stvar po nalogu leasingojemalca, so trditve tožeče stranke, da se določbe splošnih pogojev nanašajo zgolj na fazo dobave in da ima dogovor naravo mandatne pogodbe, nesprejemljive.

Ne drži pa tudi pritožbena trditev tožeče stranke, da se takšno pogodbeno določilo nanaša zgolj na pogodbeni stranki, torej na leasingodajalca in leasingojemalca in da se ne razteza na dobavitelja, ker da ta o cesiji ni bil obveščen. Po določbi 419. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) za prenos terjatev ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik pa mora dolžnika obvestiti o odstopu (kakor to sicer pravilno navaja tožeča stranka), vendar pa obvestilo dolžnika ni pogoj za veljavnost cesije, saj je cesija pogodba zgolj med dvema strankama – med odstopnikom in prevzemnikom (čl. 417 OZ).

Da je leasingodajalec (tožeča stranka) zahtevke iz naslova jamčevanja v celoti (in ne zgolj v izterjavo) cediral na leasingojemalca pa, kot je pravilno argumentiralo že sodišče prve stopnje, potrjuje tudi dogovor pogodbenih strank v 2. in 9. čl. splošnih pogojev, da popolna ali delna neuporaba predmeta leasinga iz v čl. 9 navedenih razlogov, med njimi tudi odvzema in zasega predmeta leasinga, ne vpliva na pogodbo o leasingu in ostaja dolžnost leasingojemalca za plačilo vseh obveznosti po tej pogodbi. Ker je leasingodajalec cediral vse jamčevalne zahtevke na leasingojemalca je le ta edini upravičen uveljavljati te zahtevke. Pripomniti je, da gre v obravnavanem primeru za povsem drugačno situacijo kot je obravnavana v pritožbi navedenem iudicatu III Ips 59/2004. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da leasingodajalec, torej tožeča stranka, ni aktivno stvarnopravno legitimirana za ta spor in je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Tožeča stranka namreč ni subjekt uveljavljane materialne pravice iz obravnavanega obligacijskega razmerja. Ker gre pri ugotavljanju stvarne pravne legitimacije pravdnih strank za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, je sodišče nanjo dolžno paziti v okviru pravilne uporabe materialnega prava, četudi pravdni stranki tega izrecno ne uveljavljata. Poleg tega pa je dokazno listino na podlagi katere je sodišče prišlo do ugotovljenega zaključka predložila sama tožeča stranka.

Pritožbeno uveljavljana kršitev, ki bi kvečjemu lahko pomenila kršitev določbe 7. čl. ZPP in s tem bistveno kršitev iz I. odst. 339. čl. ZPP, ne pa bistvene kršitve iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, tako v postopku na prvi stopnji ni bila storjena.

Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev iz II. odst. 350. čl. ZPP. Pritožbo je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).