Jedro

Namen denarne kazni je zagotoviti spoštovanje sodnih odločb in učinkovito uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva. Za nemoten potek sodnih postopkov oziroma za spoštovanje obveznosti iz sodnih odločb skrbi sodišče, zato je pravilna razlaga zahteve za varstvo zakonitosti, da se denarna kazen – ob odsotnosti izrecne zakonske določbe, da pripada upniku – plača v korist proračuna, in ne v korist upnika, ki je predlagal izdajo začasne odredbe. Drugačna razlaga bi lahko omejila prisilni značaj denarne kazni.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepi sodišč druge in prve stopnje se deloma spremenijo tako, da se plačilo zneska iz točke I.2 izreka sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredbi naloži v korist proračuna.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v gospodarskem sporu zaradi kršitve patenta ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in s sklepom z dne 11. 5. 2010 (v nadaljevanju sklep o začasni odredbi) v delu, relevantnem za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 3 delovnih dni prenehati brez soglasja prve tožnice izdelovati, uporabljati, ponujati v prodajo, prodajati ali v te namene uvažati določena zdravila (točka I.1 izreka) oziroma da se toženi stranki takšno ravnanje prepoveduje (točka I.3 izreka) ter da je tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati 20.000,00 EUR za vsak dan, ko krši prepoved iz začasne odredbe (točka I.2 izreka). S sklepom z dne 6. 7. 2010 (v nadaljevanju sklep o ugovoru) je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sklep o ugovoru zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno državno tožilstvo) je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep o ugovoru zoper točko I.2 izreka sklepa o začasni odredbi in je bil v tem delu potrjen sklep o ugovoru zoper začasno odredbo, ki toženi stranki za primer kršitve odrejene prepovedi nalaga plačilo denarne kazni prvi tožnici. Predlagalo je, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep sodišča druge stopnje ustrezno spremeni ali ga skupaj s sklepoma sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni kriteriji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 385. člena ZPP. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

6. Razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede denarne kazni za primer kršitve prepovedi, določene z začasno odredbo. Zatrjuje, da izpodbijani del sklepa odstopa od ustaljene sodne prakse, po kateri gre plačilo izrečene denarne kazni v korist proračuna, ne pa v korist tožeče stranke. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazloženosti izpodbijane odločitve.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Razlogi za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti

8. V obravnavani zadevi je bila izdana začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve, s katero je bilo toženi stranki prepovedano domnevno kršenje in bodoče kršitve patenta tožeče stranke. V primeru tovrstne začasne odredbe v smislu 3. točke prvega odstavka 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče s sklepom o začasni odredbi določi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZIZ (drugi odstavek 273. člena ZIZ v zvezi s sedmim odstavkom 123. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1)), torej po pravilih izvršbe, ki urejajo dosego t. i. nenadomestnih dejanj. V primeru kršitve se denarna kazen izterja po uradni dolžnosti. Možnost sodišča, da izreče denarno kazen za primer ravnanja v nasprotju s sklepom o zavarovanju, izhaja tudi iz skupnih določb ZIZ o izvršbi (33. člen ZIZ).

9. Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi za varstvo zakonitosti, da je denarna kazen sredstvo izvršbe, pri katerem sodišče z uporabo posredne prisile v obliki denarne kazni vpliva na zavezanca, da izpolni svojo obveznost, v konkretnem primeru opustitev, ki izhaja iz sklepa o začasni odredbi. Namen denarne kazni je zagotoviti spoštovanje sodnih odločb in učinkovito uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva.(1) Za nemoten potek sodnih postopkov oziroma za spoštovanje obveznosti iz sodnih odločb skrbi sodišče, zato je pravilna razlaga zahteve za varstvo zakonitosti, da se denarna kazen – ob odsotnosti izrecne zakonske določbe, da pripada upniku – plača v korist proračuna, in ne v korist upnika, ki je predlagal izdajo začasne odredbe. Drugačna razlaga bi lahko omejila prisilni značaj denarne kazni. Upoštevaje navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 273. člena ZIZ oziroma 33. člen ZIZ v zvezi s sedmim odstavkom 123. člena ZIL-1. 10. Podana pa je tudi očitana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o tem, da zavrne pritožbo in potrdi sklep o ugovoru zoper začasno odredbo, po kateri mora tožena stranka plačati prvi tožnici za vsak dan kršitve odrejene prepovedi določen znesek. Odločitve o plačilu določenega zneska prvi tožnici ni obrazložilo niti sodišče prve stopnje.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka sklepa.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo US RS U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, 14. točka obrazložitve, ter odločbo US RS U-I-344/06 z dne 20. 11. 2008, 9. točka obrazložitve.