Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v osebnostne pravice po tisku.

Izrek

1. Pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe se šteje za umaknjeno.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v točki II. izreka izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka namesto zneska 10.000,00 EUR dolžna plačati tožniku 5.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi kot jih je določilo sodišče prve stopnje.

3. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbe v znesku 286,72 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo posegati v osebnostne pravice, zaradi česar se ji v bodoče prepoveduje v časopisu S. objavljati članke o tožniku, v katerih piše oziroma poroča o tožnikovem stanovanju in vozilu, tožnikovi opremi v stanovanju in tožnikovem intimnem življenju. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo odškodnine v znesku 10.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2006 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama trpi pravdne stroške.

Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in v pritožbah predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma ga zavrne, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je prepovedni del zahtevka nekonkretiziran in ne sme puščati dvoma o tem, kaj je njena obveznost, poleg tega pa posega v toženkino ustavno pravico do svobode izražanja. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so podani vsi štirje elementi za nastanek odškodninske odgovornosti, saj je sodišče napačno ugotovilo, da so imeli članki v S. za posledico, da je tožnik zapustil delovno mesto, kjer je bil zaposlen in sklenil pogodbo z drugo medijsko hišo, da je diskriminiran kot profesionalni novinar, da sin ni opravil letnika na fakulteti, da je žena zvedela za zunajzakonsko zvezo iz članka in da se je začel ločitveni postopek. Za to škodo tožnik sploh ni navedel trditvene podlage, saj je navedel le splošne trditve. V trditveni podlagi ni nobenih konkretnih navedb o škodi in je tožba nesklepčna. Te trditvene podlage sodišče ne more nadomestiti z zaslišanjem tožnika. Če bi tožnik zatrjeval, da je zaradi člankov, objavljenih v S., moral zapustiti delovno mesto bi tožena stranka trdila, da je v tožbi zoper D. zatrjeval ravno nasprotno, da je zaradi pisanja v DD. zamenjal službo. Isto velja za ugotovitev, da je bil diskreditiran kot profesionalni novinar in trditve, da sin ni opravil letnika in tudi glede ločitvenega postopka. Zaradi takega postopanja sodišča toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Prisojena odškodnina je previsoka in dosojena mimo kriterijev po členu 179 OZ. Tožena stranka se sklicuje na zadevo proti D. P 2667/2006, ko je bilo tožniku za podobno škodo prisojeno 6.174,50 EUR in se je sodišče sklicevalo na več primerov kot II Ips 582/96, II Ips 131/2000, I Cp 205/2005, II Cp 476/99 in II Cp 1530/2004. Tožena stranka se sklicuje tudi na ostale primere kot so II Ips 582/96, II Ips 658/2004, II Ips 120/98. Pritožba tožnika se šteje za umaknjeno, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

1. O pritožbi tožnika: V konkretnem primeru se je postopek v tej zadevi končal po uveljavitvi novele ZPP-D 1.10.2009. V takem primeru mora pritožnik ob vložitvi pritožbe plačati sodno takso (prvi odstavek člena 105 a ZPP). Ker tožnik kljub prejetemu opominu sodne takse za pritožbo ni plačal in bil opozorjen na pravne posledice, da se bo štelo, da je vloga umaknjena je bilo na podlagi tretjega odstavka člena 105 a ZPP skleniti kakor v izreku.

2. O pritožbi tožene stranke: Po 131. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke izpolnjene štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med njima in odgovornost tožene stranke. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta izpolnjeni prva in zadnja predpostavka za obstoj odškodninske obveznosti, meni pa, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal tudi obstoj škode in pa vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo.

Obligacijski zakonik v 178. členu ureja nedenarne oblike satisfakcije, v 179. členu pa denarno odškodnino kot obliko satisfakcije. Obe prideta lahko v poštev le, če tožnik izkaže, da je zaradi nedopustnega posega tožene stranke prestajal duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik obstoj duševnih bolečin dokazal s svojim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je bil zaradi žaljivega načina pisanja tožene stranke in zaradi nedopustnega pisanja o njegovi zasebnosti prizadet. V 8. členu ZPP je uveljavljeno načelo proste dokazne ocene, kjer je sodniku prepuščeno, da na podlagi posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so resnična in katera ne. Ocena o prepričljivosti izpovedi tožnika pa je vselej povezana tudi s stopnjo žaljivosti in naravo objavljenih zasebnih podatkov v članku. pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je prepričljiva ugotovitev sodišča, da prav zaradi tega verjame tožniku, da je kljub svojemu poklicu novinarja trpel duševne bolečine takšne intenzivnosti, da te že upravičujejo prisojo denarne odškodnine. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prepovedni zahtevek nedoločen in neizvršljiv. Kaj bolj konkretnega pa tožnik niti ne more zahtevati kot je, saj je zadosti določeno o katerih stvareh in v kakšnem kontekstu tožena stranka ne sme objavljati člankov o tožniku. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da v trditveni podlagi ni konkretnih navedb o škodi, saj sama tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik na splošno trdi o jezi, strahu, žalosti, prizadetosti. Obseg nepremoženjske škode pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika in pri ugotavljanju njegove prizadetosti in obsega škode pravilno upoštevalo njegovo izpoved, saj drugih dokazov in trditev tožena stranka ni predlagala. S trditvami v pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo pravne posledice objavljenih člankov, tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Neutemeljene so kot že omenjene trditve v pritožbi, da bi tožnik že v tožbi moral zatrjevati take posledice kot jih ugotavlja sodišča prve stopnje na podlagi njegovega zaslišanja, saj se kot že omenjeno obseg nepremoženjske škode ugotavlja tudi z zaslišanjem strank in v pravdnem postopku velja prosta presoja dokazov. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje s takim postopanjem toženi stranki ni dalo možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje kot neutemeljeno trdi pritožba. Tožena stranka je odgovorila na tožbo, vabljen je bila na glavno obravnavo in je imela vse možnosti, da se izjasni o vseh navedbah tožnika in predlaga ustrezne dokaze in če tega ni storila, se ne more sklicevati kaj bi bilo, če bi vedela na kaj bo oprlo odločitev sodišče prve stopnje.

Tožena stranka pa ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 179. člena OZ, ko je ocenilo, da pravična odškodnina znaša 10.000,00 EUR. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Zato je potrebno izraz „pravična denarna odškodnina“ razumeti v pomenu „pravično denarno zadoščenje“. Pravična denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 179. členu OZ določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine – zadoščenje in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja duševnih bolečin, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Pri ugotavljanju „pomena prizadete dobrine“ in „namena odškodnine“ pa je treba upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Prav primerjava z odločitvami v podobnih primerih pa pokaže, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina. Primeri, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka,zlati zadevi II Ips 582/96 in II Ips 131/2000, poleg teh pa še primeri I Cp 205/2005, II Cp 476/99 in II Cp 1530/2004 dajejo podlago za odločitev, da pravična odškodnina znaša 5.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki namesto 10.000,00 EUR odškodnine plačati 5.000,00 EUR. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Delna ugoditev pritožbi tožene stranke bi imela praviloma za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Glede na okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o pravdnih stroških znižanje odškodnine v ničemer ne vpliva na uspeh glede pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Glede pritožbenih stroškov pa je situacija drugačna. Tožena stranka je uspela s pritožbo 50% in tožnik ji mora povrniti polovico pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z veljavno odvetniško tarifo in ZST. Odmera za priznanje stroškov ni vtoževani znesek, temveč prisojeni znesek. Skupni odmerjeni stroški znašajo 573,44 EUR. Polovica od tega zneska je 286,72 EUR in toliko pritožbenih stroškov je tožnik dolžan povrniti toženi stranki.

Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.