Jedro

Vnuk v prometni nesreči umrle oškodovanke ni oseba, ki bi v smislu določb 60. člena ZKP bila upravičena kot oškodovanec kot tožilec nadaljevati kazenski pregon zoper obdolženca, zato je sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru zoper obtožnico, ki jo je vložil, upravičeno odločalo, da jo zavrže po določbi drugega odstavka 277.člena ZKP.

Izrek

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje na osnovi določbe drugega odstavka 277.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrgel obtožnico oškodovanca kot tožilca F.Ž., ki jo je dne 26.9.1995 vložil zoper obd.A.L. zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325.člena Kazenskega zakonika RS (KZ). Na osnovi prvega odstavka 96.člena ZKP je odločil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun, na podlagi prvega odstavka 97.člena ZKP pa, da obremenjujejo proračun tudi stroški oškodovanca kot tožilca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega pooblaščenca.

Proti temu sklepu se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da "izpodbijani sklep spremeni".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne pove, katera konkretna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (iz katere točke ali odstavka 371.člena ZKP) ali katera konkretna kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372.člena ZKP) bi naj bili podani, tega pa ni mogoče razbrati niti iz njenih razlogov. V kolikor pa skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da F.Ž. v obravnavani kazenski zadevi ni upravičen tožilec in da je v posledici tega neutemeljeno zavrglo njegovo obtožnico zoper obt. A.L. zaradi že navedenega kaznivega dejanja, pa tudi nima prav.

Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi napadenega sklepa, s katerimi sodišče prve stopnje obrazlaga zakaj F.Ž. ni mogoče šteti za osebo, ki bi po določbi drugega odstavka 60.člena ZKP zoper obd. A.L. lahko nadaljevala kazenski postopek kot oškodovanec kot tožilec ter se na te razlog v izogib ponavljanju sklicuje, ugotavlja pa, da navedenih razlogov pritožbene navedbe ne morejo niti malo omajati, kaj šele ovreči. Pritožnik pri tem, ko se sklicuje na Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), in ko obrazlaga, katero škodo je F.Ž. z obravnavanim kaznivim dejanjem utrpel in zakaj je do njene povrnitve upravičen, zanemarja, da se pojem oškodovanca iz ZOR razlikuje od pojma oškodovanca kot tožilca iz ZKP. Slednji namreč zajema ožji krog oseb od kroga, ki ga dopušča ZOR. To je povsem jasno razvidno iz določbe šestega odstavka 60.člena ZKP, v kateri so celo taksativno naštete osebe, ki imajo pravico, da začnejo ali nadaljujejo kazenski pregon oziroma postopek v primeru, če oškodovanec kot tožilec umre, ko teče rok za začetek pregona ali umre med postopkom. Med temi osebami ni naveden vnuk oškodovanca, zato je vse razlogovanje pritožbe o tem, kako ima F.Ž. kot vnuk pokojne oškodovanke pravico nadaljevati kazenski pregon zoper obdolženca, povsem neutemeljeno. V primeru, ko bi oškodovanka E.O. ostala po nezgodi živa, zaradi zadobljenih poškodb pa bi umrla kasneje, ko bi tekel rok za začetek kazenskega pregona zoper obdolženca ali pa med samim postopkom, po določbi šestega odstavka 60. člena ZKP F.Ž. kot njen vnuk ne bi imel pravice nadaljevati kazenskega postopka v svojstvu oškodovanca kot tožilca. Ta pravica bi šla le osebam, navedenim v citirani zakonski določbi. Zato je povsem logično, da take pravice F.Ž. kot vnuk pokojne oškodovanke nima niti v obravnavanem primeru. S tem mu seveda ni onemogočeno, da uveljavlja svojo pravico do odškodnine v pravdnem postopku, kjer se kot tožena stranka pojavlja zavarovalnica, vendar mu navedena pravica, kot je že obrazloženo, ne daje avtomatično svojstva oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku.

Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje, ko je najprej pravilno ugotovilo, da F.Ž. kot vnuk v prometni nesreči umrle oškodovanke ni oseba, ki bi v smislu določb 60.člena ZKP bila upravičena kot oškodovanec kot tožilec nadaljevati kazenski pregon zoper obdolženca, zatem ob odločanju o ugovoru zoper obtoženico, ki jo je vložil, upravičeno odločilo, da jo zavrže po določbi drugega odstavka 277.člena ZKP.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402.člena ZKP.