Jedro

Smisel dogovora pravdnih strank je bil torej s skupnim vlaganjem ustvariti možnosti za skupno prebivanje. Pomembno je bilo pričakovanje, da bo skupno vlaganje omogočilo nakup stanovanja in skupno srečevanje oz. prebivanje, to slednje pa se ni uresničilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) r a z v e l j a v i in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožniku v 15-ih dneh plača znesek tolarske protivrednosti 13.591 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.9.2001 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje do plačila, znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 500.000,00 SIT od 1.9.2001 do 1.3.2003 in na ta znesek še zakonske zamudne obresti od 29.12.2003 dalje do plačila ter stroške postopka v višini 213.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo (1. točka izreka) se pritožuje toženka po pooblaščencu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja in se sklicuje na 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da mora okoriščenec vrniti korist, ki jo ima. Sodišče prve stopnje pa dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. Tožnik je toženki izročil denar za nakup stanovanja, v katerem bi skupaj prebivala. Z razpadom skupnosti je tak namen odpadel. Vendar toženka takrat še ni bila okoriščena, ampak šele, ko je stanovanje prodala in prejela kupnino. Kdaj je stanovanje prodala, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ugotovitev časa, kdaj naj bi nastopila obogatitev je za odločitev od kdaj naj bi bila, če sploh bi bila dolžna toženka plačati zamudne obresti, bistvena okoliščina. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po mnenju pritožbe je tudi pomembno za kakšno kupnino je stanovanje toženka prodala in kakšne stroške je s prodajo imela. Odvisno od teh dejstev je mogoče ugotoviti okoriščenje na račun tožnika. Za stanovanje je namreč iztržila manj kot je za stanovanje plačala ob nakupu, imela pa je tudi stroške. To dokazuje prodajna pogodba z dne 20.11.2002. Stroške je imela v višini 306.800,00 SIT na račun provizije nepremičninskega posrednika, davka na promet nepremičnin in notarskih stroškov, kar dokazuje stroškovnik nepremičninskega posrednika. Glede na višino prispevanih sredstev s strani vsake od pravdnih strank za nakup stanovanja, bi bilo normalno, da bi tudi izgubo pri kupnini in stroške prodaje skupnega stanovanja nosili v enakih sorazmernih deležih. Zato ne more biti govora o obogatitvi toženke za znesek, ki ga je prisodilo sodišče z izpodbijano sodbo, temveč je treba znesek obogatitve drugače ugotoviti. Samo znesek dejansko ugotovljene obogatitve je dolžna toženka vrniti. Tega dejstva toženka v postopku prve stopnje ni navajala, ker je tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljeval na pravni podlagi posojilne pogodbe. V takem primeru pa dejstvo prodaje stanovanja ni pravno relevantno. Glede na stališče sodišča prve stopnje, da je podlaga za tožbeni zahtevek neupravičena pridobitev, pa postanejo navedena dejstva pravno relevantna. Obogatitev pa ni mogla nastopiti že 1.9.2001, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Datum razpada zveze pravdnih strank je sporen in zato ne more biti ta datum odločilen za nastanek obogatitve na strani toženke, od katerega naj bi tekle zakonske zamudne obresti. Zveza med strankama je trajala še vse do maja 2002, ko je tožnik dokončno prenehal prihajati v P.. Med postopkom je bil omenjen požar tožnikove počitniške prikolice v I., ki naj bi jo po nerodnosti zakrivila toženka. Ta dogodek je bil oktobra 2001, torej po 1.9.2001, o katerem je govora kot datumu razpada zveze med pravdnima strankama. Dokler stanovanje, za nakup katerega sta sredstva prispevala oba, ni bilo prodano, toženka s tem ni bila obogatena na škodo tožnika. Nakup stanovanja je bil na skupen rizik. Nemogoče je, da bi morala toženka tožniku plačati zakonske zamudne obresti za čas, ko bi moral financirati kupljeno stanovanje tudi tožnik. Tako gledano, bi imel tožnik dobro naložen denar, toženka pa bi bila tista, ki bi iz tega skupnega posla potegnila sama vso izgubo na račun izgube pri kupnini, stroških prodaje in še plačala tožniku neprimerno visoke obresti tožniku. V tem primeru bi bil tožnik obogaten na škodo toženke. Obresti bi lahko tožnik zahteval v primeru, če bi zahteval, da se stanovanje proda, pa toženka tega ne bi hotela in to od trenutka, ko bi takšen zahtevek postavil, vendar pa tega ni zahteval. Zato je odločitev o datumu obogatitve 1.9.2001 neustrezna, ker temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Naložitev plačila zakonskih zamudnih obresti od tega dne je nepravilna. Določitev datuma 1.9.2001, ko je toženka postala v smislu 193. člena OZ nepoštena in je od tega dne dalje dolžna plačati zakonske zamudne obresti, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Glede na to, da je bil nakup stanovanja skupna naložba, ne more nastopiti nepoštenost toženke s samim razpadom njune zveze, saj ta formalno niti ni obstajala, kdaj je točno razpadla, pa prav tako ni bilo pravilno ugotovljeno. Toženko bi lahko šteli za nepošteno šele od trenutka, ko bi tožnik od nje zahteval prodajo stanovanja in razdelitev kupnine, oz., ker tega ni nikdar storila, od trenutka, ko je tožnik od nje zahteval vračilo neupravičeno pridobljenega. To pa vsekakor ni bil dan 1.9.2001. Po stališču toženke bi to lahko bilo šele od vložitve tožbe, v skrajnem primeru pa od dneva, ko je tožnik pisno zahteval vrnitev po svojem pooblaščencu, to je 13.11.2003. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imeli pravdni stranki razmerje od januarja 2001 do septembra 2001. Tožnik je živel v I., toženka v Z.. Zato sta se odločila za nakup (skupnega) stanovanja v P., kjer naj bi se srečevala. Za nakup stanovanja sta denarno prispevala oba. V ta namen je tožnik izročil toženki dne 27.6.2001 znesek 600.000,00 SIT in 19.7.2001 znesek 16.000 DEM. Toženka je stanovanje kupila 1.8.2001 (in nastopala kot lastnica stanovanja, "ker se je tožnik bal, da mu bodo hčerke delale težave"). Že v septembru 2001 je razmerje pravdnih strank razpadlo, tako da se namen nakupa stanovanja ni uresničil (stanovanja nista skupaj nikoli uporabljala). Toženka je tožniku dne 8.9.2001 vrnila 1.500 DEM in mu obljubila, da mu bo po prodaji stanovanja v P. (in tudi v Z.) vrnila preostali del izročenega denarja, kar ob prodaji stanovanja v letu 2002, ni storila. O vračilu denarja sta se dalj časa dogovarjala (izpoved tožnika, pismo tožnika z dne 9.7.2003, pisno toženke z dne 13.7.2003), toženka je tožniku vrnila 17.6.2003 znesek 95.000,00 SIT, 23.6.2003 znesek 370.000,00 SIT, 31.7.2003 znesek 100.000,00 SIT, 26.8.2003 znesek 100.000,00 SIT. Po zadnjem nakazilu v avgustu 2003 mu je obljubila, da bo vrnila do 1.10.2003 vsaj toliko, kolikor bo potreboval za sproti, a ker obljub ni držala, je tožnik nato vložil tožbo (29.12.0203). Smisel dogovora pravdnih strank je bil torej s skupnim vlaganjem ustvariti možnosti za skupno prebivanje (v stanovanju v P.). Pomembno je bilo, ne denarni prispevek obeh (kar je bilo realizirano), ampak pričakovanje, da bo skupno vlaganje omogočilo nakup stanovanja in skupno (srečevanje) prebivanje. To slednje pa se ni uresničilo, saj je njuno razmerje razpadlo že v septembru 2001, tako da kupljenega stanovanja skupaj nista nikoli uporabljala. Tako je izpolnjen dejanski stan iz določbe 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ( ZOR ) ....., če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla, kar pravilno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe ( podobno 190.čl. Obligacijskega zakonika ( OZ ), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, čeprav je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOR, glede na določbo 1060.čl. OZ ). Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je datum razpada razmerja pravdnih strank (1.9.2001) sporen. Tožnik je izpovedal, da je bilo stanovanje kupljeno 1.8.2001 in da je njuna zveza razpadla 1.9.2001 (list. št. 11 spisa), toženka pa, da je bilo stanovanje kupljeno avgusta 2001 in da je njuna zveza razpadla en mesec kasneje (list. št. 18 spisa). Res sta oba v izpovedih omenjala požar počitniške prikolice v I., vendar brez navedbe datumov, pritožbena trditev, naj bi bil požar v oktobru 2001 in kar naj bi dokazovalo trajanje njunega razmerja še po 1.9.2001, je zato pritožbena novota in kot taka neupoštevna (glede na določbo 337. člena ZPP). Pritožba nadalje poudarja, da je toženka dolžna vrniti le znesek dejanske obogatitve (saj bi glede na višino prispevanih sredstev za nakup stanovanja morala tudi izgubo pri kupnini in stroške v zvezi s prodajo stanovanja nositi oba v sorazmerni deležih). Res lahko pridobitelj zahteva vrnitev stroškov (v skladu z 215. čl. ZOR), vendar teh v postopku na prvi stopnji toženka ni uveljavljala. Ne opravičuje je, kot trdi v pritožbi, da tega ni omenjala, ker da je tožnik s tožbo zahteval vračilo na podlagi posojilne pogodbe. Iz tožbenih navedb kaj takega ne izhaja, ampak, da je tožnik izročil toženki 600.000,00 SIT in 16.000 DEM za nakup stanovanja in pravdni stranki sta obe izpovedali o dogovoru za nakup (skupnega) stanovanja v P., s skupnimi sredstvi in da ni šlo za posojilo (tožnika) toženki za nakup stanovanja. Ob razpadu razmerja oz. 8.9.2001 (ob vrnitvi zneska 1.500 DEM) pa sta se pravdni stranki očitno sporazumeli, da bo toženka ob prodaji stanovanja (v P. in v Z.) vrnila tožniku preostali del prispevanih sredstev. Toženka torej stroškov v postopku na prvi stopnji ni omenjala (uveljavljala), v pritožbi pa je to prepozno (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP). Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je nastopilo okoriščenje na strani toženke šele s prodajo stanovanja (v P.) in prejemom kupnine in ne že z razpadom razmerja pravdnih strank, kar sicer sodišče prve stopnje tudi samo omenja v 1. odst. 7. str. izpodbijane sodbe, vendar se je v nadaljevanju postavilo na stališče, da je z razpadom razmerja med pravdnima strankama (1.9.2001) nastopilo okoriščenje na strani toženke, "ker je toženka že takrat vedela, da do s strani tožnika izročenega denarja ni upravičena in je 8.9.2001 tožniku tudi že vrnila 1.500 DEM." Kot izhaja iz že povzetih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, sta pravdni stranki združili denarna sredstva za nakup (skupnega) stanovanja, v katerem naj bi se skupaj srečevala, tak namen je bil izjalovljen, z razpadom njune zveze, očitno pa je bilo med njima doseženo soglasje o prodaji stanovanja (izpoved tožnika - list. št. 11 spisa). Ne gre namreč spregledati, da je nakup stanovanja izhajal iz dogovora pravdnih strank o skupnem vlaganju z namenom ustvariti možnosti za skupno prebivanje. Kot je zatrdil tožnik, ravno iz tega razloga, med njima "dogovora o vračilu denarja ni bilo" ( 3.str. izpodbijane sodbe). 8.9.2001, ko mu je toženka vrnila 1.500 DEM, "je prišel v P., da se dogovorita glede vrnitve preostalega zneska" (list. št. 11 spisa) in mu je toženka obljubila vračilo ob prodaji stanovanja, s čimer je tožnik očitno soglašal. Zato ima pritožba prav, da je nastopilo okoriščenje na strani toženke šele s prodajo stanovanja in prejemom kupnine in ne že z razpadom njunega razmerja. Tega odločilnega dejstva (datum prodaje stanovanja in prejema kupnine) pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Od tega je namreč tudi odvisen obseg vrnitve, o katerem govori 214. čl. ZOR oz. podobno 193. čl. OZ (kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka). Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila toženka nepoštena že od razpada njunega razmerja (1.9.2001), kar pritožba utemeljeno graja. Nedvomno je bila toženka nepoštena ob prejemu kupnine za prodano stanovanja in ko tožniku ni vrnila razlike kupnine, kot že predhodno pojasnjeno. Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu (1. točka izreka) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Čeprav je bilo že predhodno pojasnjeno, da sodišče druge stopnje nima pomislekov glede pravilnosti prvostopenjske odločitve o vračilu zneska 13.591 DEM, pa je moralo sodbo v celoti razveljaviti, saj je znesek preračuna tolarske protivrednosti navedenega zneska vezan na še neugotovljeno dejstvo datuma prodaje stanovanja oz. prejema kupnine. Ugotoviti bo namreč potrebno, kdaj je toženka prodala stanovanje in si obdržala sporni del kupnine, nato pa ob pravilni uporabi 214. člena ZOR o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Ker je odločitev o pravdnih stroških vezana na uspeh pravdnih strank v postopku, ki pa je zaenkrat še neznan, je bilo zato potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržati za končno odločbo (165. člen ZPP).