Jedro

Tožnik je toženca pred škodnim dogodkom izzival tako, da ga je v lokalu pri šanku sunil in mu pri tem raztrgal majico, do fizičnega obračuna pa je prišlo približno pet minut kasneje pred lokalom. Opisane okoliščine, upoštevajoč vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP) in dokazno breme za dokazovanje tožnikovega prispevka k nastali škodi, ki je na toženi stranki, ne nudijo podlage za uporabo določbe 192. člena ZOR.

Izrek

Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi se zavrže, revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1.212.578 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2003 in ji povrniti 339.008,70 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2003. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poudarilo je, da je sodišče, ko odloča o civilnopravni odškodninski odgovornosti, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Presodilo je, da tožeči stranki ni mogoče očitati nikakršne sokrivde za nastalo škodo. Za telesne bolečine ji je prisodilo 500.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 100.000 SIT. Tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi skaženosti je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1.862.578 SIT, v obrestnem in stroškovnem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo tožeče stranke, v celoti pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, je zvišalo tako, da ji je za telesne bolečine prisodilo 600.000 SIT, za strah 250.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 200.000 SIT. Priznalo ji je tudi denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 100.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče druge stopnje oprlo na tožnikovo izjavo z dne 8. 4. 2002 in potrdilo Nogometnega kluba ... z dne 16. 4. 2002, čeprav je tožeča stranka obe listini predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Drugačen, strožji kriterij pa je sodišče druge stopnje uporabilo v razmerju do tožene stranke, saj je menilo, da je dokaz z zaslišanjem priče A. K. predlagala prepozno. Podana je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v zvezi z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., 45/08, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ocenilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki, čeprav ni navedlo razlogov, zakaj je verjelo priči A. K., ne pa M. J. Ker sodišči nista uporabili določbe 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR), je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz izjave tožeče stranke izhaja, da ne trpi duševnih bolečin zaradi skaženosti, zato ji odškodnina iz tega naslova ne gre. Dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem zmanjšane življenjske aktivnosti pri tožeči stranki je bil kljub dokaznemu predlogu tožene stranke izveden nepopolno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede premoženjske škode (v reviziji sporno 52,48 EUR, prej 12.578 SIT) ni dovoljena.

Revizija glede nepremoženjske škode ni utemeljena.

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT, drugi odstavek 367. člena ZPP).

Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 52,48 EUR (prej 12.578 SIT), ne dosega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: Očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v zvezi z 286. členom ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ker se je oprlo na tožnikovo izjavo z dne 8. 4. 2002 in potrdilo Nogometnega kluba ... z dne 16. 4. 2002, je nekorekten. Na prvo listino, to je tožnikovo izjavo z dne 8. 4. 2002 (priloga A15) se je sklicevala sama tožena stranka v pritožbi z dne 31. 12. 2003, zato je sodišče druge stopnje le odgovarjalo na njene navedbe. Druge listine, to je potrdila Nogometnega kluba ... z dne 16. 4. 2002, pa sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi sploh ne omenja. Prav tako ne drži, da je sodišče druge stopnje, ko je presojalo pravočasnost predlaganih dokazov pravdnih strank, za toženo stranko uporabilo strožji kriterij kot za tožečo stranko. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja (drugi odstavek na 4. strani odločbe), da je v okviru preizkusa, ali je podan pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, upoštevalo tudi izpoved priče A. K. (primerjaj s četrtim odstavkom 286. člena ZPP), čeprav je štelo, da je tožena stranka ta dokaz predlagala prepozno.

Za zavrnitev očitka tožene stranke, s katerim meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zadošča, kar je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v sodbi (prvi odstavek na 3. strani) jasno zapisalo, da je zaradi razhajanja med izpovedbama pravdnih strank sledilo izpovedbam prič, torej tudi priče A. K., ki pa je lahko izpovedala le o dogajanju, ki ga je neposredno zaznala v lokalu, ne pa pred njim. Ni jasno, zakaj tožena stranka v reviziji izpostavlja izpoved priče M. J., saj ji s tem dokazom (priča o dogajanju pred lokalom ni ničesar vedela) ni uspelo ovreči dokaznih rezultatov, pridobljenih z drugimi dokazi. Razlogi v zvezi z vprašanjem tožnikovega prispevka k nastali škodi so torej zadostni, sodbama nižjih sodišč pa ni mogoče očitati funkcionalnih pomanjkljivosti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz revizije ni mogoče razbrati, katerega dokaza v zvezi z vprašanjem tožnikove zmanjšane aktivnosti sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato se revizijsko sodišče s tem ugovorom ni bilo dolžno ukvarjati. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč ne pazi po uradni dolžnosti (primerjaj s 371. členom ZPP), zato je treba vsak očitek v tej smeri obrazložiti in konkretizirati. Pavšalna navedba, da niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, ne zadostuje.

Na revizijski stopnji neizpodbojne ugotovitve dejanskega stanja so, da je tožnik toženca pred škodnim dogodkom izzival tako, da ga je v lokalu pri šanku sunil in mu pri tem raztrgal majico, do fizičnega obračuna pa je prišlo približno pet minut kasneje pred lokalom. Ostale toženčeve trditve (da je pred lokalom ravnal v silobranu, ker ga je tožnik napadel in da se je tožnik že prej tepel z B. A.) so ostale nedokazane. Opisane okoliščine, upoštevajoč vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP) in dokazno breme za dokazovanje tožnikovega prispevka k nastali škodi, ki je na toženi stranki, ne nudijo podlage za uporabo določbe 192. člena ZOR.

Tožena stranka ima prav, da imajo duševne bolečine zaradi skaženosti kot oblika nepremoženjske škode objektivni in subjektivni element. Objektivni element zajema objektivne spremembe oškodovančeve zunanjosti, v konkretnem primeru so to deformacija nosu in štiri milimetre dolge brazgotine na levi zgornji veki, kjer ne rastejo trepalnice. Objektivni element mora, da bi bil tožbeni zahtevek za plačilo te oblike nepremoženjske škode utemeljen, po ustaljenem stališču sodne prakse povzročiti občutenje posledic v obliki duševnega trpljenja (subjektivni element sporne škode). Dejanska ugotovitev, na katero je vezano revizijsko sodišče, da objektivne spremembe v njegovi zunanjosti tožnika motijo, mu torej zbujajo neugodno počutje, utemeljuje sklep, da so objektivne spremembe pri oškodovancu povzročile škodno posledico v obliki duševnih bolečin nižje stopnje, ki pa vendarle dosega prag pravno priznane škode (primerjaj s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZOR).

Revizijsko sodišče je v okviru uradnega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava ocenilo še primernost višine tožniku prisojenega zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Rezultat primerjave s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost prisojene odškodnine v okvir ostalih odškodnin za uveljavljane oblike nepremoženjske škode.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).