Jedro

Pridobitev lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu izključuje obstoj vsakršnega predhodnega dogovora o prenosu lastninske pravice (v obravnavanem primeru ustne darilne pogodbe). Slednji je namreč podlaga za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, in ne podlaga za presojo dobrovernosti graditelja pri gradnji na tujem svetu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se: - I. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da mu pripade solastninski delež toženke, ki znaša ½ nepremičnine parc. št. 683/7, k.o. X, tako da bi s svojim ½ solastninskim deležem postal izključni lastnik nepremičnine parc. št. 683/7, k.o. X, - II. točka izreka sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku pripada solastniški delež tožnice, ki znaša ½ nepremičnine parc. št. 683/7, k.o. X, tako da s svojim solastninskim deležem do ½ postane edini (do celote) lastnik nepremičnine parc. št. 683/7, k.o. X (I. točka izreka sodbe). Toženki je sodišče naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 3.749,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da se izključujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi starša podarila tožniku del zemljišča za gradnjo, hkrati pa naj bi tožnik postal kot dobroveren graditelj na tujem zemljišču na originaren način lastnik spornega poslovnega objekta z garažo. Ker po dveh različnih pravnih osnovah ni mogoče istočasno pridobiti na originaren način lastninske pravice, so razlogi v izpodbijani sodbi glede teh odločilnih dejstev v nasprotju. Poleg tega je sodišče napravilo napačen zaključek, da sta toženka in njen pokojni mož podarila tožniku del zemljišča. Če bi tak dogovor dejansko obstajal, bi bil lahko predmet darila dotrajan gospodarski objekt, ki je stal na zemljišču, ne pa samo zemljišče, kot to zatrjuje tožnik. Poleg tega bi bila volja o darilu lahko realizirana z daritvijo ustreznega solastninskega deleža tožniku na tedanji nepremičnini, brez parcelacije, ki jo sodišče navaja kot oviro za izvedbo darilne pogodbe. Napačno je sodišče prve stopnje tožnika štelo kot graditelja v smislu določb ZTLR. Tako gradbeno dovoljenje kot lokacijsko dovoljenje sta bila pridobljena na ime tožnice in njenega moža. Gradnja objekta se je izvajala v skladu z njuno voljo, zaradi česar sta toženka in njen pokojni mož graditelja objekta po ZTLR. Toženka tudi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik v celoti financiral nabavo gradbenega materiala in plačilo obrtniških del. Tožnik je bil v času pred graditvijo objekta star 24 let. Bil je formalno zaposlen pri M. P., pri čemer ni prejemal plače in mu niso bili plačani prispevki za socialno zavarovanje, ampak jih je plačevala toženka. Iz delovne knjižice izhaja, da v času pred in med izgradnjo poslovnega objekta celih 16 mesecev ni bil nikjer zaposlen. Enako pa velja za ženo tožnika. Sodišče vseh teh dejstev sploh ni obravnavalo, niti se ni ukvarjalo z vprašanjem, s katerimi denarnimi sredstvi je tožnik v tem času preživljal sebe in svojo družino, zato sodba v tem delu nima nikakršnih razlogov. Ne drži zaključek sodišča, da toženka ni opredelila, koliko je zaslužila z izdelovanjem čipk. Izpovedala je namreč, da je imela iz tega naslova 50.000,00 DEM prihrankov, ki so bili kasneje delno porabljeni za nakup materiala za ureditev stanovanja tožnika in delno za potrebe poslovnega prostora. Da je toženka financirala izgradnjo poslovnega objekta, je potrdil tudi B. F., ki je bil osebno prisoten, ko je toženka dala denar tožniku za nakup gradbenega materiala. Do izpovedi navedene priče se sodišče sploh ni opredelilo. Zato tudi ne drži zaključek, da je nesporno, da je v celoti gradbena dela izvedel tožnik sam. Vsa vlaganja tožnika v predmetno nepremičnino so bila poračunana v zapuščinskem postopku po pokojnem M. G..

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja na pravilno odločitev sodišča prve stopnje in izčrpno obrazložitev sodbe. Zavrača očitek pritožnice, da bi se lahko darilna pogodba, če bi bila res sklenjena, realizirala z daritvijo ustreznega solastniškega deleža, brez parcelacije. Tožniku sta tako toženka kot M. G. obljubila, da bosta prepis in vknjižba urejena takoj, ko bosta starša uredila vpis svoje lastninske pravice ter parcelacijo. Glede na nespornost dejstva, kdo je opravljal dela na objektu, so nerazumljive pritožničine navedbe o napačnosti zaključka sodišča prve stopnje. Pritožnica v pritožbi vztraja, da je v celoti financirala gradnjo, pri tem pa ni predložila nobenih dokazil: ne o zatrjevanem financiranju, še manj pa o svojih finančnih zmožnostih. Opozarja ne dejstvo, da dokazil o prihrankih toženka ni predložila, v zvezi z njimi ni nikoli izpovedovala, da jih je vložila v gradnjo poslovnega objeta in je v tem smislu te navedbe šteti kot nedopustno pritožbeno novoto. Prav tako pritožnica ni dokazala, da je za tožnika plačevala prispevke za socialno zavarovanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval, da mu pripade toženkina ½ nepremičnine parc. št. 683/7, k.o. X, saj naj bi postal lastnik navedene nepremičnine na podlagi tistih določil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki urejajo pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Navajal je, da sta mu tožnica in njegov oče M. G. v začetku leta 1993 podarila del takrat še enotne parc. št. 256.S, k.o. X, na kateri je nato sam, z lastnimi sredstvi, zgradil poslovni objekt in garažo. Po navedbah tožnika je bil vpis lastninske pravice na njegovo ime na podlagi sklenjene darilne pogodbe dogovorjen za čas, ko bosta kot lastnika pri nepremičnini parc. št. 256.S, k.o. X vpisana toženka in tožnikov oče, ter ko bo za del te parcele, ki je bila predmet darilne pogodbe, izvršena parcelacija. Kljub temu, da sta se kot lastnika v zemljiški knjigi vpisala toženka in tožnikov oče že leta 1998, parcelacija pa je bila izvedena leta 1999, do prepisa lastninske pravice na tožnika na parc. št. 683/7, ki je nastala iz parc. št. 256.S in je bila predmet darilne pogodbe, ni prišlo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila med tožnikom ter toženko in M. G. res sklenjena darilna pogodba, s katero sta tožniku podarila del parc. št. 256.S, k.o. X z namenom, da bo na delu te parcele, ki je kasneje dobila parc. št. 683/7, tožnik gradil poslovni objekt. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu celovita, njegova obrazložitev pa obširna in prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbene navedbe, da bi v primeru, če bi bila darilna pogodba res sklenjena, lahko tožniku toženka in M. G. dovolila vpis njegove (so)lastninske pravice v obliki deleža na nekdaj enotni parc. št. 256.S, k.o. X, ne omajejo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Glede na to, da je šlo za pogodbo med tožnikom in njegovimi starši, ki so bili očitno v času sklepanja darilne pogodbe (še) v dobrih odnosih, se zdi povsem razumljiv pristanek tožnika na zemljiškoknjižno ureditev prenosa lastninske pravice po izvedeni parcelaciji, ko bo lahko na novonastali parceli vknjižil svojo izključno lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe, zakaj ravno izvedena parcelacija, ki omogoča različno lastninsko stanje pri nekdaj enotni parceli, predstavlja pomembno potrditev dejstva, da je bilo sporno zemljišče res podarjeno tožniku.

7. Pritožba pa utemeljeno opozarja na neskladja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer na eni strani sodišče ugotavlja, da je bila sporna nepremična tožniku podarjena, na drugi strani pa ugotavlja, da je tožnik postal lastnik sporne nepremičnine z gradnjo na tujem zemljišču, v prepričanju, da je lastnik in s tem v dobri veri. Pridobitev lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu izključuje obstoj vsakršnega predhodnega dogovora o prenosu lastninske pravice (v obravnavanem primeru ustne darilne pogodbe). Slednji je namreč podlaga za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, in ne podlaga za presojo dobrovernosti graditelja pri gradnji na tujem svetu. Določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu (24. - 26. člen) omogočajo graditelju objekta pridobitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem je gradil, če je gradil na tujem zemljišču brez pravne podlage (1). Čim pa temu ni tako, kadar torej graditelj izkaže določen pravni naslov za gradnjo (dogovor o skupni gradnji, dovoljenje za gradnjo ali celo dogovor, s katerim se na zemljišču prenaša lastninska pravica nanj še pred začetkom gradnje), pa uporaba pravil o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni mogoča (2).

8. Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev lastninske pravice. Takšen zahtevek je utemeljen, kadar je podlaga tožbenemu zahtevku originarna pridobitev lastninske pravice. Kadar pa tožbene navedbe in ugotovitve postopka utemeljujejo zaključek, da je podlaga za pridobitev lastninske pravice pravni posel, lahko tožnik uspe zgolj z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki pa ga tožnik v obravnavanem primeru ni postavil. Ker tožnik s samo sklenitvijo darilne pogodbe še ni postal lastnik (le-to pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice postane pridobitelj šele z vpisom v zemljiško knjigo), tudi zahtevek za ugotovitev njegove lastninske pravice ne more biti utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka in ga zavrnilo (5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

9. Pritožba je utemeljena že iz predhodno navedenih razlogov, zato se za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku izkažejo za nepomembna vprašanja, koga je šteti za graditelja ter kdo je financiral gradnjo, čeprav bi bilo sicer pritrditi pritožbi, da iz delovnih knjižic tožnika in njegove žene ne izhaja, da sta bila vse od leta 1992 do 1997 zaposlena v tožnikovi trgovini, ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je toženka tožniku plačevala prispevke za socialno zavarovanje ter do izpovedi priče B. F., ki je izpovedal, da je bil vsaj dvakrat prisoten, ko je toženka tožniku izročila denar za gradbeni material. 10. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, je posledično nepravilna in preuranjena tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka na prvi stopnji. Odločitev o le-teh je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o podrejenem tožbenem zahtevku.

11.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. T. Frantar, Gradnja na tujem zemljišču, Podjetje in delo, št. 6/1998. (2) Prim. odločbo VSRS II Ips 331/1993, sodba VSRS II Ips 111/2004.