Jedro

Presoja obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama in ugotovitev obsega skupnega premoženja ter deležev pravdnih strank na tem premoženju.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek nižjih sodišč, da sta bila tožnica in toženec v zunajzakonski skupnosti od leta 1998 (ko sta bila oba tudi formalno razvezana in sta se odločila za skupno vlaganje v gradnjo hiše, v katero sta se kasneje skupaj vselila, v letu 2002 pa sta se tudi poročila) do leta 2004, ko se je toženec zaradi dlje časa trajajočih nesoglasij odselil iz hiše. Vrhovno sodišče se tudi strinja z zaključkom nižjih sodišč, da je toženec sporni nepremičnini, ki sta predstavljali njegovo posebno premoženje (saj jih je kupil sam že pred nastankom zunajzakonske skupnosti) v celoti vložil v skupno premoženje, saj sta ugotovili, da sta pravdni stranki v času trajanja zunajzakonske skupnosti s skupnim delom na tem zemljišču (ki pa sta ga sicer izbrali skupaj) zgradili in opremili stanovanjsko hišo, v katero sta se v letu 1999 nato tudi preselili in sta zato toženec in tožnica lastnika hiše in zemljišča v sestavi gradbene parcele ter premičnin, ki predstavljajo opremo stanovanjske hiše. Čeprav stoji stanovanjska hiša le na eni od spornih nepremičnin, gre za skupno urejeno zemljišče okoli stanovanjske hiše. Tožničin delež sta pravilno ocenili v obsegu 30/100 celote, toženčev delež pa v obsegu 70/100 celote, saj sta pri njunem izračunu pravilno upoštevali, da je bila skupna hiša zgrajena na zemljišču, ki izvira iz toženčevega posebnega premoženja (in je zato toženčev prispevek višji za vrednost gradbene parcele), prav tako pa sta upoštevali tudi toženčev prispevek v višini kupnine od njegovega prodanega stanovanja in tožničin prispevek v višini polovice kupnine od njenega prodanega stanovanja in finančna sredstva od dediščine po pokojni materi ter finančna sredstva obeh pravdnih strank (tožničino redno plačo in toženčeve dohodke iz odvetništva, ki so bili bistveno višji od tožničine plače). Ob tem sta upoštevali tudi tožničino skrb in vzgojo za skupnega otroka ter za družinske in gospodinjske zadeve (kuhanje, čiščenje, pranje, likanje, urejanje okolice in skrb za ohranitev premoženja) ter toženčev angažma v obliki fizične pomoči in denarnih prispevkov pri domačih hišnih opravilih, nadziranju gradnje hiše, in upravi v zvezi z vzdrževanjem hiše.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na stroške postopka, zavrže. II. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka delno ugodi toženčevi pritožbi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se tožničin zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine glede nepremičnin parc. št. 1548/3 in 1548/4, oboje k. o. ..., zavrne.

III. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugodilo tožbenima zahtevkoma tožnice in tožnika po nasprotni tožbi tako, da je ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo nepremičnini parc. št. 1548/3 k. o. ... in parc. št. 1548/4 k. o. ... (v nadaljevanju sporni nepremičnini), pri katerih je vknjižen v zemljiški knjigi kot edini lastnik toženec, in oprema stanovanjske hiše1, ki stoji na nepremičnini parc. št. 1548/4 k. o. ..., ter da znaša delež tožnice (toženke po nasprotni tožbi) na skupnem premoženju 30/100 celote, delež toženca (tožnika po nasprotni tožbi) pa 70/100 celote. V preostanku, za še po tožnici v tožbi zahtevanih 333/1000, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v 15. dneh od pravnomočnosti te sodbe izdati zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere se bo pri spornih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na tožnico do 30/100 celote. V III. točki izreka je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika po nasprotni tožbi (toženca) na ugotovitev, da predstavljajo sporne nepremičnine (s stanovanjsko hišo zgrajeno do dne 15. 11. 1999 oziroma do dne ugotovljene skupnosti) in premičnine2 posebno premoženje tožnika po nasprotni tožbi ter da znašajo celotna vlaganja toženke po nasprotni tožbi (tožnice) v stanovanjsko hišo, ki stoji na spornih nepremičninah, 20.864,63 EUR oziroma v višini, ugotovljeni z izvedencem, kar se zaveže tožnik po nasprotni tožbi plačati toženki po nasprotni tožbi s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožnika po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je njegov delež na skupnem premoženju v razmerju do toženke po nasprotni tožbi višji še za 286/1000 celote. V IV. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici njene stroške pravdnega postopka v znesku 7.068,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V V. točki izreka pa, da je toženec dolžan plačati na račun sodnih taks znesek 5.021,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora plačati njene pritožbene stroške v znesku 1.422,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Povzetek revizijskih navedb**

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi obeh sodišč ter o zadevi odloči oziroma jo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje in odmeri priglašene stroške revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP3) v zvezi z določbami 184. in 188. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje o umiku dela tožbe (glede dveh osebnih vozil BMW, traktorja in kosilnice) odločilo kot o spremembi tožbe, čeprav toženec z umikom ni soglašal, pritožbeno sodišče pa na pritožbene očitke glede tega ni vsebinsko odgovorilo. Tožbeni zahtevek glede premičnin ni določen in izvršljiv (kršitev po 180. členu ZPP), sodišče pa je upoštevalo tudi premičnine, ki dejansko ne obstajajo in njihov obstoj ni bil dokazan. Toženec z nasprotno tožbo namreč ni zahteval enakih premičnin, kot jih je zahtevala tožnica. Zato je njena tožba v tem delu nesklepčna, izpodbijane sodbe pa se glede tega ne da preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo toženčevega ugovora glede tožničinega dokaznega predloga o zaslišanju priče A. A. in je nekritično sledilo tožničini obrazložitvi, zakaj ni pravočasno podala dokaznega predloga o zaslišanju priče B. B. Tožničin zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine je neutemeljen, ker bi tožnica svojo solastninsko pravica lahko vknjižila že na podlagi ugotovitvenega dela izreka, s katerim je bil ugotovljen obseg skupnega premoženja. Nerazumljiva in nejasna je obrazložitev sodišča, da je tožnica izkazala pravni interes za zahtevek na izstavitev te listine, izpodbijane sodbe se zato ne da preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo in navedlo odločilnih razlogov (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) o datumu prenehanja skupnosti, o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, o neobstoju zadolžnice, o višini posebnega premoženja, o obstoju premičnin, o višini toženčevega denarja, ki je predstavljajo posebno premoženje, o višini darila, ki ga je toženec vložil v skupno premoženje, o tem, da predstavlja skupno premoženje tudi parcela 1548/3 k. o. ..., o zmožnostih prispevanja na podlagi rednih mesečnih zaslužkov za čas ugotovljene skupnosti pravdnih strank in o morebitnem drugem njunem prispevanju. Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obsega skupnega premoženja (ker je v skupno premoženje vključilo tudi parcelo 1548/3 k. o. ..., ki predstavlja travnik in jo je toženec kupil še v času pred obstojem skupnosti s tožnico), pri ugotovitvi deležev pravdnih strank (glede na obseg posebnega premoženja tožnice in toženca, vloženega v skupno premoženje in glede zmožnosti prispevanja po pridobitni sposobnosti) ter pri ugotovitvi začetka in konca skupnosti pravdnih strank. Uveljavlja protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) zaradi nasprotja med razlogi sodbe, da toženec ni dokazal obstoja zadolžnice in samimi listinami v spisu; zaradi nasprotja med tožničino trditvijo, da je sedežno garnituro v dnevni sobi kupil toženec leta 1996 pred ugotovljenim nastankom skupnosti in zaključkom, da spada v skupno premoženje pravdnih strank; ker je sodišče upoštevalo tožničino mesečno plačo v letu 2005, ko je skupnost med pravdnima strankama že zdavnaj razpadla, čeprav je iz listin v spisu razvidna tožničina plača v letih 1999 in 2000; ker tožnica polovice kupnine od prodanega stanovanja, ki ga je prejela po selitvi v hišo, in sredstev od prodane dediščine, ki jih je prejela v letu 2002, ni vložila v gradnjo hiše, saj je bila ta glede na izvedensko mnenje takrat že v celoti izgotovljena ter ker je toženec dokazal, tožnica pa ni prerekala, da je v gradnjo hiše vložil tudi znesek darila od staršev in privarčevana sredstva iz odvetniške dejavnosti pred letom 1999. Napada tudi odločitev o stroških postopka in priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano), da sta se toženec in tožnica spoznala v začetku 90. let, ko sta bila še oba formalno v zakonski zvezi z bivšima partnerjema. Njuno znanstvo je postopoma preraslo v prijateljsko in kasneje v partnersko druženje, od jeseni leta 1998 (ko sta bila že oba razvezana od prejšnjih zakonskih partnerjev) pa je izpolnilo znake zunajzakonske skupnosti (dejanska čustvena navezanost, skupno načrtovanje za dograditev hiše za njuno skupno življenje in nato skupno vlaganje v gradnjo hiše, tesnejša povezanost že pred vselitvijo v hišo). Tožnica in toženec sta zakonsko zvezo sklenila 25. 10. 2002, v letu 2002 se jima je rodil tudi skupni sin. Toženec se je nato zaradi vse večjih nesoglasij s tožnico iz hiše odselil 15. 9. 2004. Toženec je sporni nepremičnini (z nedograjeno stanovanjsko hišo) kupil že v letu 1996 (pred obstojem zunajzakonske skupnosti s tožnico). Nakup je v celoti financiral sam, sta pa pravdni stranki zemljišče skrbno izbrali skupaj. Prejšnja stanovanjska hiša je bila nato porušena in pravdni stranki sta do leta 1999 na kupljeni parceli skupaj zgradili novo stanovanjsko hišo (in se vanjo skupaj vselili novembra 1999; pred tem nista živeli skupaj), z njeno izgradnjo pa sta nadaljevali vse do leta 2002. Vsaka po svojih močeh sta sodelovali ob razgovorih z izvajalci in njihovem nadziranju. Tožnica je v gradnjo hiše vložila sredstva, ki jih je dobila od prodane dediščine po svoji materi (16.691,70 EUR), in polovico kupnine od prodanega stanovanja (14.605,24 EUR) ter svoja finančna sredstva, ki jih je pridobila s plačo, toženec pa (poleg kupnine za samo zemljišče v vrednosti 80.627,64 EUR) še kupnino od prodanega stanovanja (25.538,31 EUR) in finančna sredstva (imel je bistveno višje dohodke od tožnice). Obe pravdni stranki sta tudi najeli vsaka svoj kredit, ki sta bila oba porabljena za gradnjo in opremo hiše. Toženec ni dokazal, da naj bi mu tožnica posodila znesek svojega kredita na podlagi zadolžnice in da naj bi ji posojilo že poplačal. Tudi ni dokazal, da naj bi sporni nepremičnini (ki sta sprva predstavljali posebno premoženje) ostali njegova last in da je z njima samostojno razpolagal ter da naj bi v stanovanjsko hišo vložil darilo od staršev (8.000 DEM in 500.000 SIT) in privarčevana sredstva od odvetniške dejavnosti pred letom 1999. Opremo stanovanjske hiše (opredeljena v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje) in dva osebna avtomobila (v letu 2000 sta pravdni stranki skupaj kupili BMW 316, ki ga je uporabljala tožnica; v letu 2002 pa sta kupili BMW 7, ki ga je uporabljal toženec v službene in družinske namene) so skupno premoženje pravdnih strank. Toženec ni dokazal, da predstavljajo njegovo posebno premoženje. Pravdni stranki sta si delo v zunajzakonski skupnosti oziroma kasneje v zakonski zvezi porazdelili tako, da je vsak poskušal s svojim zaslužkom, z organizacijo dela pri gradnji in s pridobivanjem največjih koristi po najboljših močeh prispevati k povečanju skupnega premoženja v materialnem smislu. Porazdelili sta si tudi skrb za kritje življenjskih stroškov, čeprav je večje finančno breme nosil toženec, ki je še dodatno poskušal z zagotavljanjem ustrezne pomoči (plačevanje varuške za skupnega sina in čistilke za čiščenje hiše) pomagati pridobivati koristi za njuno skupnost in je bil tisti, ki je bil v tej skupnosti podjetnejši. Tožnica pa je v pretežni meri prevzela skrb in vzgojo za skupnega otroka ter za družinske in gospodinjske zadeve (kuhanje, čiščenje, pranje, likanje, urejanje okolice in skrb za ohranitev premoženja).

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija deloma (glede stroškov postopka) ni dovoljena, deloma (glede zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine) je utemeljena, sicer pa ni utemeljena.

_Glede obstoja in trajanja zunajzakonske skupnosti_

7. Po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ki ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po citirani določbi 12. člena ZZZDR izpolnjeni trije pogoji, in sicer mora med partnerjema obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska zveza neveljavna.

8. Glede na navedena ugotovljena dejstva je pravilen zaključek nižjih sodišč, da sta bila tožnica in toženec v zunajzakonski skupnosti od leta 1998 (ko sta bila oba tudi formalno razvezana in sta se odločila za skupno vlaganje v gradnjo hiše, v katero sta se kasneje skupaj vselila, v letu 2002 pa sta se tudi poročila) do leta 2004, ko se je toženec zaradi dlje časa trajajočih nesoglasij odselil iz hiše. Po presoji Vrhovnega sodišča točen datum začetka skupnosti niti ni bistven, ampak je odločilna ugotovitev (na katero je revizijsko sodišče vezano), da sta pravdni stranki jeseni 1998 začeli skupaj participirati v gradnjo hiše, revidentove navedbe o zaključenih vseh delih na stanovanjski hiši že pred selitvijo v letu 1999 pa so neupoštevne, saj z njimi napada ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revidentov ugovor o zmotni uporabi materialnega prava pri ugotovitvi začetka in konca zunajzakonske skupnosti je zato neutemeljen. Tudi ni res, da sodišče ni navedlo odločilnih razlogov o datumu prenehanja skupnosti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo (pritožbeno sodišče pa je to potrdilo), da je ta prenehala v septembru 2004, ko se je toženec odselil in ne že prej, ko so se začela nesoglasja med pravdnima strankama (toženec je uveljavljal da v februarju 2004), ob tem pa je še pojasnilo, da sicer točen čas prenehanja (september ali februar) niti ni odločilen, saj po februarju 2004 ni bilo takšnih vlaganj ali nakupov premičnin, ki bi spremenili obseg skupnega premoženja (glej točko 76 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 43. strani). Očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča je zato v tem delu neutemeljen.

_**Glede obsega skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na skupnem premoženju:**_

9. Po prvem odstavku 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Po drugem odstavku 59. člena ZZZDR sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

10. Pravilen je zaključek nižjih sodišč, da je toženec sporni nepremičnini, ki sta predstavljali njegovo posebno premoženje (saj jih je kupil sam že pred nastankom zunajzakonske skupnosti), v celoti4 vložil v skupno premoženje, saj sta ugotovili, da sta pravdni stranki v času trajanja zunajzakonske skupnosti s skupnim delom na tem zemljišču (ki pa sta ga sicer izbrali skupaj) zgradili in opremili stanovanjsko hišo, v katero sta se v letu 1999 nato tudi preselili in sta zato toženec in tožnica lastnika hiše in zemljišča v sestavi gradbene parcele ter premičnin, ki predstavljajo opremo stanovanjske hiše. Čeprav stoji stanovanjska hiša le na eni od spornih nepremičnin, gre za skupno urejeno zemljišče okoli stanovanjske hiše. Tožničin delež sta ocenili v obsegu 30/100 celote, toženčev delež pa v obsegu 70/100 celote. Z navedeno določitvijo deležev pravdnih strank se strinja tudi Vrhovno sodišče, saj sta nižji sodišči pri njunem izračunu pravilno upoštevali, da je bila skupna hiša zgrajena na zemljišču, ki izvira iz toženčevega posebnega premoženja (in je zato toženčev prispevek višji za vrednost gradbene parcele), prav tako pa sta upoštevali tudi toženčev prispevek v višini kupnine od njegovega prodanega stanovanja in tožničin prispevek v višini polovice kupnine od njenega prodanega stanovanja in finančna sredstva od dediščine po pokojni materi ter finančna sredstva obeh pravdnih strank (tožničino redno plačo in toženčeve dohodke iz odvetništva, ki so bili bistveno višji od tožničine plače). Ob tem sta upoštevali tudi tožničino skrb in vzgojo za skupnega otroka ter za družinske in gospodinjske zadeve (kuhanje, čiščenje, pranje, likanje, urejanje okolice in skrb za ohranitev premoženja) ter toženčev angažma v obliki fizične pomoči in denarnih prispevkov pri domačih hišnih opravilih, nadziranju gradnje hiše, in upravi v zvezi z vzdrževanjem hiše (natančneje glej točko 96 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pravilno sta nižji sodišči zavrnili toženčev primarni tožbeni zahtevek v delu, da sta osebni vozili njegovo posebno premoženje, saj sta ugotovili, da sta jih pravdnih stranki kupili skupaj v času trajanja njune skupnosti. Sodišči pa sta jih upoštevali pri določitvi deležev na skupnem premoženju, ker ju pravdni stranki nista uveljavljali v okviru zahtevka o obsegu skupnega premoženja.

11. Zato je neutemeljen revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo obsega skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na tem premoženju ter o višini posebnega premoženja pravdnih strank in njunem vložku v vanj. Revizijske navedbe o neobstoju premičnin, o neupoštevanju tožničinih trditev, da je sedežno garnituro pripeljal toženec iz svojega stanovanja kot posebno premoženje ter da tožnica v gradnjo hiše ni vložila sredstev iz prodaje dediščine in polovice kupnine od svojega prodanega stanovanja pa so neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako je neutemeljen revizijski očitek o nedoločenosti oziroma nesklepčnosti tožbenega zahtevka glede premičnin (uveljavljana kršitev po 180. členu ZPP), saj gre za premičnine, ki so natančneje opredeljene v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in predstavljajo opremo stanovanjske hiše, glede katere je naveden tudi naslov, torej kraj, kjer se te premičnine nahajajo. Sodišče prve stopnje je določilo deleže na teh premičninah, o njihovi fizični ali civilni delitvi pa bo, če med strankama ne bo dogovora, odločalo v nepravdnem postopku.

12. Ne drži revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do toženčevih pritožbenih navedb (uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Citirane prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Toženec pod pretvezo procesne kršitve navaja, da je dokazal obstoj zadolžnice; da je nepremičnina, na kateri ne stoji stanovanjska hiša, ostala njegovo posebno premoženje; da tožnica v gradnjo hiše ni vložila polovice kupnine prodanega stanovanja in sredstev iz prodane dediščine, ker je denar prejela po njeni gradnji in ga je porabila za lastno posebno premoženje; da je dokazal, da je vložil v gradnjo hiše znesek darila od staršev in privarčevana sredstva iz odvetniške dejavnosti pred letom 1999 ter da sodišče ni obrazložilo vpliva pridobitne sposobnosti pravdnih strank pri obsegu skupnega premoženja in njunih deležih. S temi navedbami izpodbija dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, kot so vlaganje pravdnih strank v gradnjo hiše in njuno skupno bivanje. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Sodišče prve stopnje se je do bistvenih vprašanj opredelilo (glej točke 77 – 96 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), pritožbeno sodišče pa je argumente sodišča prve stopnje potrdilo. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo (natančneje glej točke 7 – 12 obrazložitve sodišča druge stopnje). Ker so razlogi sodbe sodišča druge stopnje jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče pa se je opredelilo do bistvenega, očitana kršitev ni podana.

13. Neutemeljena je tudi revizijsko uveljavljana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) v zvezi z neugotovljenim obstojem zadolžnice, zaključkom o sedežni garnituri kot delom skupnega premoženja, upoštevanjem tožničinih plač v letu 2005, tožničinega vložka polovice kupnine prodanega stanovanja in sredstev iz prodane dediščine ter neupoštevanja toženčevega vložka zneska darila od staršev in privarčevanih sredstev iz odvetniške dejavnosti pred letom 1999. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. Tega pa toženec v reviziji niti ni zatrjeval, saj ni zatrjeval, da bi bilo med dokazom in reprodukcijo tega dokaza v razlogih sodbe nasprotje. Tudi te njegove navedbe predstavljajo prikrito kritiko dokazne ocene, kar pa (kot je že bilo pojasnjeno) ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Revident ima sicer prav, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o umiku dela tožbe (z zahtevkom, da v skupno premoženje spadajo tudi dve osebni vozili BMW, traktor in kosilnica)5, namesto da je tožničino modifikacijo tožbe upoštevalo kljub njegovemu nasprotovanju, ker je presodilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, pritožbeno sodišče pa je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo s pojasnilom, da gre za ugotovitveni zahtevek, s katerim je sodišče ugotovilo obstoj in obseg skupnega premoženja. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča ta postopkovna kršitev na odločitev o glavni stvari ni vplivala, saj je sodišče o skupnem premoženju ne glede na to odločilo celovito in je bil zahtevek glede vozil vsebinsko zavrnjen. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, da osebna avtomobila spadata v posebno premoženje toženca, in obrazložilo, da sta (bila) skupno premoženje. Zato je pravilno prispevek pravdnih strank k pridobitvi avtomobilov upoštevalo pri določitvi deležev na vsem skupnem premoženju. Vozili pa v izreku o obsegu skupnega premoženja nista zajeti, saj izrek praviloma obsega le premoženje, ki ga stranki ob odločanju še imata. Traktor s kosilnico pa, glede na ugotovljeni obseg premoženja na deleže pravdnih strank na njem ne more imeti bistvenega vpliva. Takšna odločitev torej vključuje tudi odločitev o zahtevku glede vozil. Čeprav v tem delu ni bilo odločeno z ugotovitvijo delnega umika tožbe, je bila toženčeva zahteva o odločitvi glede vozil vsebinsko vendarle upoštevana, zaradi česar toženec ni bil prikrajšan v pravnem varstvu.

15. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi zaključku nižjih sodišč o prepoznem toženčevem ugovoru glede tožničinega dokaznega predloga o zaslišanju priče A. A., saj toženec ni utemeljil, zakaj kršitve, ki naj bi jo storilo sodišče z zaslišanjem priče, brez svoje krivde ni uveljavljal najkasneje do konca naroka za glavno obravnavo 27. 9. 2912, ko je bila ta priča zaslišana in je bil na naroku prisoten substitut njegovega pooblaščenca. Glede toženčevega očitka o prepozno podanem dokaznem predlogu o zaslišanju priče A. B. pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo (pritožbeno sodišče pa potrdilo), da izvedba tega dokaza na samo odločitev niti ni vplivala, tožnica pa je sicer pojasnila, zakaj ni mogla pravočasno predlagati tega dokaza.

**_Glede zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine:_**

16. Utemeljen pa je revizijski očitek o neutemljenosti tožničinega zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine. Prav ima toženec, da je tožničin zahtevek v tem delu neutemeljen, ker bi tožnica svojo lastninsko pravico lahko vknjižila že na podlagi ugotovitvenega dela izreka, s katerim je bil ugotovljen obseg skupnega premoženja. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča6, da je pravilen in potreben tudi tisti del izreka izpodbijane sodbe, ki tožencu nalaga, da tožnici izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis solastnine na spornih nepremičninah. Tožnica bo namreč na podlagi 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi lahko izposlovala že na podlagi ugotovitvenega dela izreka (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Zemljiškoknjižne listine iz dajatvenega dela izreka (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) toženec ni dolžan izstaviti, ker je tožnica stvarna upravičenja na nepremičninah pridobila na izviren način in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženca.

_**Glede stroškov postopka pred sodiščema prve in druge stopnje:**_

17. Vrhovno sodišče ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi toženec obširno izpodbija odločitev o stroških postopka, saj revizija zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena. Odločitev o stroških postopka se namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), zato je treba dovoljenost revizije presojati v okviru 384. člena ZPP. Sklep o stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.

**Odločitev o reviziji**

18. Ker pogoji za dovoljenost revizije v delu (kolikor se nanaša na stroške postopka) niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče toženčevo revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP). V delu glede izdaje zemljiškoknjižnega dovolila je reviziji delno ugodilo, tako da je izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških postopka**

19. Ker toženec z revizijo v pretežnem delu ni uspel, je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov za revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Gre za opremo v kuhinji (pohištvo Lipa Ajdovščina, štedilnik Blanco, hladilnik Gorenje, pomivalni stroj Gorenje, zamrzovalna omara Gorenje, miza, jedilni kot in štirje stoli), spalnici (dve komodi, dve omari, francoska postelja), dnevni sobi (sedežna garnitura, regal Venezia, klubska mizica, komoda, viseče ogledalo, ovalna jedilna miza z dvanajstimi stoli, TV Sony in glasbeni center Marantz), knjižnici (knjižni regal, miza antika, zofa antika), hodniku (zofa antika, komoda antika), sobi za goste (pohištvo samske sobe, garderobna omara, miza za namizni tenis), vinski kleti in obešalnik anitka. 2 Gre za sedežno garnituro v dnevni sobi, regal Venezia, komodo, viseče ogledalo, konferenčno mizo z dvanajstimi stoli, dva osebna avtomobila BMW (316 in 7), mizo antika, zofo antika, komodo antika. 3 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 4 Po ugotovitvah nižjih sodišč stoji stanovanjska hiša sicer le na eni izmed dveh spornih nepremičnin, vendar ni mogoče ločeno obravnavati parcele, na kateri stanovanjska hiša ne stoji, saj gre za skupno urejeno zemljišče okoli stanovanjske hiše. 5 Tožnica je namreč na glavni obravnavi dne 5. 3. 2015 ob modifikaciji tožbenega zahtevka za te premičnine navedla, da ji je toženec vozilo BNW 316 odtujil, BMW 7 prodal ter uničil traktor s kosilnico. Toženec pa s tem izrecno ni soglašal in je navedel, da so bila tožnici dejstva o neobstoju vozil znana že pred vložitvijo tožbe, kosilnica s traktorjem pa je ostala v tožničini posesti in ni res, da jo je toženec uničil. 6 Pritožbeno sodišče je potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala pravni interes in upravičenost za izstavitev zemljiškoknjižne listine in je zato razdelilo skupno premoženje glede spornih nepremičnin že v pravdnem postopku.