Jedro

Posebno premoženje, ki ga eden od zakoncev vloži v skupno premoženje, ustvarjeno tekom trajanja zakonske zveze, postane skupno premoženje, upošteva pa se pri določitvi deležev na tem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni od sprejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki (in toženi po nasprotni tožbi) 1.422,90 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 404/2005 z dne 15. 9. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke J. Z. in tožbenemu zahtevku tožeče po nasprotni tožbi V. Z. tako, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. 1548/3 k.o. X. in parc. št. 1548/4 k.o. X., pri katerih je vknjižen v zemljiški knjigi kot edini lastnik V. Z., oprema stanovanjske hiše v Š., stoječe na nepremičnini parc. št. 1548/4 k.o. X., ID znak ... (ID ...), in sicer oprema v kuhinji - pohištvo Lipa Ajdovščina, štedilnik Blanco, hladilnik Gorenje, pomivalni stroj Gorenje, zamrzovalna omara Gorenje, miza, jedilni kot in štirje stoli, oprema v spalnici - dve komodi, dve omari, francoska postelja, oprema dnevne sobe - sedežna garnitura, regal Venezia, klubska mizica, komoda, viseče ogledalo, ovalna jedilna miza z 12. stoli, TV Sony in glasbeni center Marantz, oprema knjižnice - knjižni regal, miza antika, zofa antika, stanovanjska oprema v hodniku - zofa antika, komoda antika, oprema v sobi za goste - pohištvo samske sobe in garderobna omara, miza za namizni tenis ter nadalje oprema vinske kleti in obešalnik antika, v skupno premoženje pravdnih strank tožnice J. Z. in toženca V. Z., ter da znaša delež tožnice (toženke po nasprotni tožbi) na skupnem premoženju 30/100 celote, delež toženca po nasprotni tožbi pa 70/100 celote, v preostanku za še po tožnici v tožbi zahtevanih 333/1000, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan po pravnomočnosti te sodbe izdati zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere se bo pri prej omenjenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na J. Z., do 30/100 celote. Primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi V. Z. je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je v letu 1998 prišlo do zunajzakonske skupnosti med dosednjima pravdnima strankama, katera je trajala vse do poroke pravdnih strank, to je do 25. 10. 2002. Nato pa je ta zakonska skupnost trajala do 15. 9. 2004, ko je ta skupnost prenehala. Globlji razlogi za zvezo pravdnih strank so se po presoji sodišča v konkretnem primeru po letu 1998 začeli kazati v skupnem načrtovanju pravdnih strank, da bosta po nakupu parcele to hišo dogradili, v skupnem vlaganju v izgradnjo bivalskih prostorov za skupno življenje, v ustvaritvi pogojev za trajnejšo življenjsko skupnost, za tem pa tudi v realizaciji zastavljenih ciljev z dograditvijo hiše in z dejansko preselitvijo strank v novo hišo na skupnem naslovu in v življenju v novi hiši. Po prepričanju sodišča tudi iz vidika časovnega trajanja od konca leta 1998 dalje je ta skupnost dosegla status dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Dne 1. 9. 1998 je tožnica tudi podpisala aneks h gradbeni pogodbi. Pred 30. 9. 1998, ko je bila razvezana toženčeva zakonska zveza z Ž. Z., v nobenem primeru ni moč govoriti o zunajzakonski zvezi med pravdnima strankama. Obstajala je namreč zakonska ovira, ki je odpadla šele po razvezi zakonske zveze. Nato je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta pravdni stranki v tem času ustvarili skupno premoženje, kot ga je opisalo v točki I izreka in je obsegalo skupno nepremično in premično premoženje. Nepremičnini je sicer kupil toženec sam, vendar pa sta nato skupaj zgradili stanovanjsko hišo na parceli, sodišče pa tožencu priznava kot posebno premoženje nakup parcele, nepremičnino pa sta nato ustvarili skupaj. Ker je toženec razpolagal z višjimi prihodki kot tožnica, je zato sodišče prisodilo tožencu višji delež na skupnem premoženju v razmerju 70 : 30 v korist toženca. Tožnici je priznalo tudi, da je prispevala v denarju, skrbela je za otroka, skrbela je za domača hišna opravila, v skupno premoženje pa je vložila kupnino od stanovanja in del dediščine. O pravdnih stroških je sodišče odločilo v skladu s 154. in 155. členom ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, to je v delu, kjer je sodišče zavrnilo zahtevek v preostanku za 333/1000 in sicer tako glede točke I izreka glede ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža pravdnih strank kot v točki II izreka, kjer je sodišče naložilo tožencu izstavitev z.k. listine do 30/100 celote. V tem delu bi sodišče moralo izdati zavrnilno sodbo. Tožeča stranka izpodbija zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v prvo stran izvedenskega mnenja U. v zadevi N 170/2008, nadalje navaja, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z branjem toženčeve izpovedbe v N zadevi, ki je bila v tem, da je žena soinvestitor s 15 MIO vložka. Sodišče ni obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v fotografije, ter sodišče ni obrazložilo zakaj ni upoštevalo listin, ki jih je tožeča stranka prav tako predložila z vlogo z dne 2. 11. 2015. Tožnica nato izpodbija zavrnitev dokaznega predloga z branjem detektivskega poročila. Toženec ni živel v zunajzakonski skupnosti z V. L. Tožnica izpodbija dejanske zaključke sodišča, da zunajzakonska skupnost ni nastala pred letom 1998. Vsi elementi izvenzakonske skupnosti v konkretnem primeru so obstajali že v letu 1995 in od takrat dalje sta živeli v zunajzakonski skupnosti. Sodišče ni sledilo izpovedim prič, da je tožnica prihajala k tožencu v njegovo pisarno vse od leta 1995 dalje. Tožnica je prijateljevala z tožencem že leta 1990. Če bi sodišče upoštevalo vse izpovedbe prič, ne bi moglo zaključiti o ohlapni zvezi pred letom 1998. Med pravdnima strankama je bila čustvena in intimna navezanost, zaupanje, skrb za otroke obeh, medsebojna pomoč tudi finančna, pomoč v gospodinjstvu, bivanje pa se je izvajalo na dveh naslovih, stranki sta sprejemali skupne življenjske odločitve. Tožnica je v letu 1998 podpisala aneks h kreditni pogodbi, kar ne more biti posledica trenutnega zaupanja, ampak že dalj časa trajajoče zveze. Ob vseh teh okoliščinah katere je navedla tožeča stranka je možen le zaključek, da je med strankama obstajala življenjska skupnost z elementi zakonske zveze, kontinuiranega skupnega življenja še nista realizirali, se je pa ta element skupnosti od začetka skupnosti dalje kazal v načrtovanju in v gradnji skupne hiše. Slednje aktivnosti so segale že v leto 1995, bile so kontinuirane in so se tudi rezultirale v izgradnji hiše in vselitvi družine v hišo. Zato je sodišče posledično zmotno uporabilo člen 12 ZZZDR glede nastanka in vsebine zunajzakonske skupnosti. Posledično je zmotno zaključilo, da je vložek v nakup parcele v Š. šteti kot toženčevo posebno premoženje. Tudi parcela, kupljena med zunajzakonsko skupnostjo, nastalo leta 1995 je torej skupno premoženje pravdnih strank, zato tožnica uveljavlja, da je vložek toženca nižji, posledično pa je upravičena do celote uveljavljenega deleža na skupnem premoženju, to je do 1/3 celote. Razlika znaša 1/30 celote. Sodišče je zavrnilo zahtevek za 333/1000 in tožnica zavrnilni del sodbe izpodbija v celoti in zahteva spremembo sodbe sodišča prve stopnje, ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbo podaja tožena stranka in tožeča po nasprotni tožbi. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo vidi v tem, da je sodišče nepravilno uporabilo določilo 158. člena ZPP glede umika dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na premično premoženje. Sodišče ni odločilo o umiku, temveč je odločalo, kot da gre za spremembo tožbe. V skladu s 158. členom ZPP mora stranka, ki umakne del tožbe povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je nepravilna tudi zaradi tega, ker je sodišče zavrnilo delno oba zahtevka in bi zato morala po uspehu v pravdi odločiti o pravdnih stroških, saj je napačno odločilo, da je stroške v celoti dolžna plačati tožena stranka. Nadalje je mnenja, da je sodišče prve stopnje nepravilno seštevalo vrednost spornega predmeta iz tožbe in nasprotne tožbe, nadalje je mnenja, da zahtevek glede premičnih stvari ni določen in zato tudi ni izvršljiv. Tožeča stranka ni predložila niti enega dokaza o tem, da te nepremičnine obstajajo. Tožena stranka ni podala dokaznega predloga za zaslišanje priče I. L. Nadalje je sodišče nekritično sledilo obrazložitvi tožeče stranke o tem, zakaj ni podala pravočasno dokaza z zaslišanjem priče L. V. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih glede izreka za plačilo vseh pravdnih stroškov, ker je le-te naložilo toženi stranki. Sodišče je nekritično v sodbi navedlo, da je izkazan pravni interes in upravičenost tožnice za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in je razdelilo premoženje že v pravdnem postopku. Sodba nadalje nima razlogov o tem, da spadajo v skupno premoženje vse premičnine, tožeča stranka ni dokazala obstoja premičnih stvari. Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih o datumu prenehanja skupnosti, o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, o višini posebnega premoženja, o obstoju premičnin, o višini denarja, ki ga je imela tožena stranka in je predstavljalo posebno premoženje, o višini darila, ki ga je tožena stranka vložila v skupno premoženje, o tem, da predstavlja skupno premoženje tudi parcela 1548/3 k.o. X., o zmožnostih prispevanja na podlagi rednih mesečnih zaslužkov za čas ugotovljene skupnosti pravdnih strank in o morebitnem drugem prispevanju s strani pravdnih strank. Sodišče je po mnenju tožene stranke napačno uporabilo materialno pravo pri izračunu deležev pravdnih strank, pri ugotovitvi začetka in konca trajanja izvenzakonske skupnosti in pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe ZPP in je napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških postopka v točki IV. izreka sodbe. Sodišče ni navedlo za kateri postopek ima tožeča stranka brezplačno pravno pomoč, ali samo za postopek na podlagi tožbe, ali tudi za postopek po nasprotni tožbi. Sodišče je napačno seštelo vrednost tožbenih zahtevkov in je s tem zmotno uporabilo določbe ZPP. Tožena stranka je z zahtevkom po nasprotni tožbi uspela. Tožena stranka je mnenja, da sodišče ni odločilo o zahtevku glede osebnih avtomobilov. Sodišče bi tožeči stranki moralo priznati le potrebne stroške. Tožeča stranka je neutemeljeno kopičila vloge, saj je po prvem naroku za glavno obravnavo na sodišče vložila še kar 18 vlog. Sodišče bi moralo izračunati stroške po tožbi in po nasprotni tožbi in te med sabo pobotati, zato je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbe o sodni taksi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam in na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. V odgovoru pa navaja, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, kajti tožeča stranka zahtevka ni delno umaknila. Tožena stranka si neutemeljeno prizadeva prikazati situacijo umika tožbe, ki bi povzročila drugačno odločitev o stroških. Tožeča stranka ni umaknila tožbe, razpredanje o umiku tožbenega zahtevka je zato brezpredmetno. Sodišče je o pravdnih stroških pravilno zaključilo saj je ugotovilo, da je tožeča stranka uspela s pretežnim delom svojega zahtevka, tako glede obsega kakor glede deleža, tožena stranka pa s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi tako ni uspela. Poudarja, da ne gre za dajatveni zahtevek, temveč za ugotovitveni zahtevek. Pritožba ne navaja, katero določbo bi naj kršilo sodišče z zaslišanjem priče N. S. Sodišče je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke glede zaslišanja priče, saj bi ugovor glede pravočasnosti dokaznega predloga morala podati pred ali najkasneje po zaslišanju te priče. Glede premičnih stvari je tožeča stranka navedla tiste, katere se nahajajo v posameznih prostorih stanovanjske hiše in je to razvidno tudi iz fotografij, ki so priloge izvedenskega mnenja. Če je zahtevek na izstavitev z.k. listine nepotreben, ga sodišče zavrne ali zavrže, ni pa zaradi tega storjenega bistvena kršitev določb ZPP. Zakonska zveza je razpadla s septembrom 2004, ko se je toženec odselil in zaživel skupaj s K. G. Toženec ni predložil nobenih dokazov o zatrjevanih prihrankih, dokazila o plačilih, izvršenih v času izvenzakonske skupnosti, ne dokazujejo posebnega premoženja, niti toženec ni podal dokazov o prihrankih kot o posebnem premoženju. Obe parceli spadata v skupno premoženje, saj sta bili kupljeni z namenom skupnega bivanja. Glede toženčevih dohodkov je iz davčnih odločb mogoče ugotoviti, da je to dohodek poslovnega subjekta, ki je imel tudi stroške in dajatve in da ne gre za njegov osebni neto dohodek, s katerim je lahko prosto razpolagal. Sodišče je bilo dolžno ugotoviti prispevke strank in jih nato oceniti. Ocena o izraženih deležih pa se izkaže za pravilno, saj pri tem ne gre za obračunsko operacijo. Izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama se je začela že v letu 1995. Tožnica pa je s podpisom aneksa izkazala soinvenstitorstvo k gradnji stanovanjske hiše. Tožena stranka si je zadolžnico preprosto izmislila. Toženec ni izpovedal, da bi imel sam oziroma, da bi imela s toženko, s parcelo 1548/3 kakšne drugačne namene, kot da obe parceli tvorita celoto in služita domovanju v smislu uživanja hiše in okolice hiše. Kupnina iz naslova dediščine je bila porabljena za izgradnjo okolice stanovanjske hiše po njuni vselitvi. Tožnica je bila celotno obdobje zaposlena, s svojim prispevkom in angažiranjem je omogočila, da je toženec nemoteno opravljal svojo poslovno dejavnost. Tožnica je v glavnem sama skrbela za skupnega sina in gospodinjila za celotno družino. Toženec ni dokazal darila staršev, prav tako tudi ne prihrankov. V zvezi z zaslišanjem Ž. Z. je sicer pozabil omeniti, da je ta priča povedala, da sta finančno bila s tožencem tako osiromašena, da so jima morali pomagati njeni starši. Od kupnine za stanovanje je tožnica vložila v skupno premoženje 4 MIO SIT. Tudi, če bi zunajzakonska skupnost trajala le 5 let, gre tožnici delež na račun njenega prispevka iz gospodinjstvu, skrbi za dom in okolico, na račun njenega prispevka v fizičnemu delu ob gradnji in za okolico hiše, kot tudi glede na njene dohodke in vloženo posebno premoženje. O tem ima sodba razloge tudi v 93. točki obrazložitve. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, ki so nastali po tem, ko je tožnici bila odobrena brezplačna pravna pomoč, in do povrnitve teh stroškov ni upravičena tožnica. Odločitev sodišča glede seštevka vrednosti je pravilna, vse od tedaj dalje, ko sta postopka bila združena. Sodišče je v pretežni meri ugodilo zahtevku tožeče stranke, ni jasno v čem bi ugodilo zahtevku tožene stranke, ki je uveljavljala, da je vso premoženje njegovo posebno premoženje oziroma tožnici priznava zgolj minimalni delež. Modifikacija zahtevka ne more vplivati na odločitev o stroških, glede na vsebino le-te. Odločitev glede izstavitve z.k. listine nima vpliva na odločitev o stroških. Vloge sta po prvem naroku za glavno obravnavo vlagali obe pravdni stranki. Tožeča stranka zanika kopičenje vlog, o tem ali so bile vloge potrebne ali ne pa odloča sodišče. Tožeča stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Neutemeljeni sta pritožbi obeh pravdnih strank glede, s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega začetka trajanja zunajzakonske skupnosti in prenehanja skupnega življenja. Čeprav sta se pravdni stranki videvali že prej, pred letom 1998, ki ga je sodišče prve stopnje označilo kot pričetek formalno pravno veljavne zunajzakonske skupnosti pa se je lahko le-ta pravno formalno pričela po tistem, ko se je toženec razvezal, to pa je bilo po razvezni sodbi, ki je leta 1998 postala pravnomočna, do takrat pa njuna partnerska zveza ni izpolnjevala vseh potrebnih pogojev zunajzakonske skupnosti po ZZZDR. Po določbi 12. člena ZZZDR dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Zaradi formalno sklenjene zakonske zveze toženca z Ž. Z., je bil to razlog zaradi katerega bi bila tudi zakonska zveza med sedanjima pravdnima strankama neveljavna pred razvezo zakonske zveze. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena v zvezi z njenimi navajanji, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v prvo stran izvedenskega mnenja U. v zadevi N 170/2008. S tem dokazom želi tožeča stranka dokazati, da je zunajzakonska skupnost trajala pred obdobjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa glede na obrazloženo zgoraj, zaradi sklenjene zakonske zveze s strani toženca, sodišče do drugačne odločitve ne bi moglo priti tudi, če bi poleg prej omenjenega mnenja, prebralo zapisnik o toženčevi izjavi v N zadevi. Tudi, če bi sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v fotografije, ne bi moglo sprejeti drugačnega zaključka o začetku trajanja formalne zunajzakonske skupnosti. O ugotavljanju višine deleža na skupnem premoženju in o njegovem obsegu pa je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v drugih dokazih in tudi z branjem predloženih računov, katere v pritožbi navaja tožeča stranka, ne bi moglo priti do drugačnega zaključka, ker je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je štelo, da sta bili pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti nato pa v zakonski od leta 1998 do leta 2004, in sta v tem obdobju tudi ustvarili skupno premoženje, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in dokaz z zaslišanjem V. L. in z detektivskimi poročili ne bi pomenil za tožnico boljšega rezultata glede, s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega pričetka in konca trajanja zunajzakonske skupnosti. Tako sodišče ni storilo očitane kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s trajanjem zunajzakonske skupnosti je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kot je navedeno zgoraj. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo aneks o soinvestitorstvu, k gradnji stanovanjske hiše iz leta 1998, kot tisti odločilni trenutek o obstoju še drugega pogoja za obstoj zunajzakonske skupnosti, to je ustvarjanje skupnega premoženja in s tem obstoja ekonomske skupnosti. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi prič in da bi iz njih moralo razbrati pravni status obstoja zunajzakonske zveze že od leta 1992 ali pa vsaj od 1995, zaradi prej omenjene zakonske ovire niso utemeljene in ne bi pripeljale do drugačne odločitve sodišča prve stopnje in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pomembno pa je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skupno premoženje nastalo v času trajanja zunajzakonske skupnosti, torej od leta 1998 dalje pa do razpada zakonske zveze. Obstoja skupnega premoženja pred tem časom sodišče ni moglo ugotoviti, je pa sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je toženec kupil parcelo v letu 1996, kot njegovo posebno premoženje, kar pa mu tožnica dejansko tudi priznava glede na to, da uveljavlja v tej pravdi tretjinski solastniški delež na skupno ugotovljenem premoženju. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 12. člena ZZZDR, glede pravno formalnega nastanka in vsebine zunajzakonske skupnosti ter glede obsega, v tem času pridobljenega - ustvarjenega skupnega premoženja (člen 51 ZZZDR). Vložek toženca, kot posebno premoženje v skupno premoženje tako ni manjše kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v tej zvezi pravilna in je pritožba tožeče stranke v zvezi z ugotavljanjem časa trajanja zunajzakonske skupnosti, glede obsega skupno ustvarjenega premoženja v tem času, glede obsega vloženega posebnega premoženja v skupno premoženje in glede delitve skupnega premoženja, je materialno pravno pravilna in je zato pritožba tožeče stranke, ko zahteva, da se ugodi zahtevku v še v preostanku zahtevka, neutemeljena. Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke temelji na določbi člena 353 ZPP. V tej zvezi se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katera mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), glede s strani tožeče stranke očitanih kršitev določb ZPP pa se je sodišče druge stopnje izreklo v gornji obrazložitvi in je zaključilo, da pritožba tožeče stranke v tej zvezi ni utemeljena, ker očitane bistvene kršitve določb ZPP niso bile storjene in tudi niso privedle do nepravilne odločitve sodišča prve stopnje.

8. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ko zahteva, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da odloči, da je toženec sam ustvaril premoženje, ki je sedaj predmet tega pravdnega postopka, saj je sam kupil parcelo z nedograjeno stanovanjsko hišo, sam pa tožnici zanika kakršenkoli soprispevek k nastanku skupnega premoženja. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, ki jo toženec vidi v tem, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti spremembo tožbe za njen delni umik. Gre za ugotovitveni zahtevek, s katerim sodišče prve stopnje ugotavlja obstoj in obseg skupnega premoženja. Ugotavlja se premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze - zunajzakonske zveze in je to njuno skupno premoženje kot je to določeno v drugem odstavku 51. členu ZZZDR. Toženec ni dokazal, da je svoje posebno premoženje ostalo njegova last in da je z njim samostojno razpolagal, sodišče je pravilno štelo, da je vso posebno premoženje toženec vložil v skupno premoženje in je zato tudi ugotovilo, da je toženčev delež višji kakor tožničin, saj je o zahtevku odločilo v razmerju 30/100 proti 70/100. Zato v tej zvezi sodišče prve stopnje tudi ni nepravilno uporabilo določbe člena 158 in s tem tudi ne določbe člena 154 ZPP. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, saj je zahtevala, da se ugotovi obseg skupnega premoženja in da ji sodišče določi tretjinski delež na tem premoženju, po drugi strani pa je toženec z nasprotno tožbo zahteval, da se ugotovi, da tožnica ni upravičena do skupnega premoženja, zato je odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji sodišče pravilno gradilo na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo pri določitvi vrednosti spornega predmeta celotno skupno premoženje, saj gre za premoženje, ki je bilo pridobljeno v času zunajzakonske in zakonske zveze, tožena stranka pa je sama navedla denarno vrednost skupnega premoženja oziroma premoženja za katerega zahteva, da ga sodišče prisodi samo njemu. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb ZPP, ko je v izrek sodbe povzelo in ugotovilo obseg skupnega premičnega premoženja. Takšna odločitev je tudi v korist tožene stranke, saj je sodišče s tem ugotovilo ves obseg skupnega premoženja in to z ugotovitvenim izrekom, kar je v skladu s členom 181 ZPP, saj lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja in takšno tožbo se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi (ZZZDR). Tožeča stranka je izkazala, da ima pravno korist do tega, da se ugotovi ves obseg skupnega premoženja. Ugotovitveni zahtevki praviloma niso izvršljivi, na skupnem premoženju je sodišče prve stopnje določilo deleže, ni pa še odločilo o njegovi fizični ali civilni delitvi.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb ZPP, ki jo vidi pritožba v tem, da je sodišče zaslišalo N. S., na drugi strani pa zavrnilo dokazni predlog tožene stranke. Kot že povedano je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno ugotovilo začetek trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem razloge o odločilnih dejstvih, sodišče se je tudi pravilno opredelilo, da je tožeča stranka izkazala pravni interes in upravičenost za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (točka 97. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tudi, če bi sodišče prve stopnje takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker gre dejansko za premoženje, pridobljeno na originaren način pa to ne bi vplivalo na drugačno odločitev o uspehu v pravdi posamezne stranke in s tem o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodba sodišča prve stopnje ima tudi razloge o odločitvi katere premične stvari spadajo v skupno premoženje obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opredelilo pričetek trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno materialnopravno opredelilo, da je moč opredeliti kot začetek skupnega participiranja v gradnjo hiše in s tem tudi obstoj ekonomske skupnosti od dne 1. 9. 1998, ko je tožnica podpisala aneks k gradbeni pogodbi in to pomeni tudi začetek trajanja tistega časa, ki je ob vseh drugih okoliščinah potreben za potrditev obstoja zunajzakonske skupnosti. Tožnica je na podlagi tega aneksa pridobila kredit, toženec, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje ni uspel dokazati, da je v tej zvezi tožnica izdala zadolžnico, po kateri bi nato ta denar tožnici tudi vrnil. Tožnica je uspela dokazati, da je v izgradnjo hiše vložila še 3.500.000,00 SIT kupnine od prodanega stanovanja na naslovu U. in pa še 4 MIO sredstev, ki jih je pridobila na podlagi dediščine v zapuščinskem postopku po pokojni materi. Tožnica je bila tudi ves čas v delovnem razmerju tako, da je tudi iz naslova plač v skupni gospodinjski proračun prispevala svoja denarna sredstva. Vse to je sodišče prve stopnje obširno in pravilno navedlo v točki 78 obrazložitve, s katero se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje. Res je sicer toženec sam sklenil kupoprodajno pogodbo v letu 1996 in da je kupnino v vrednosti 100.000 takratnih DEM v celoti financiral toženec, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je to nepremičnino vložil v skupno premoženje in da se je dejansko prejšnja stanovanjska hiša podrla in sta pravdni stranki izgradili do leta 1999 novo stanovanjsko hišo, nato pa sta z njeno izgradnjo nadaljevali vse do leta 2002. Sodišče je pravilno štelo, da sta obe parceli bili vloženi v skupno premoženje, čeprav stoji stanovanjska hiša le na eni od teh dveh parcel, ker gre za skupno urejeno zemljišče okoli stanovanjske hiše. Tako ni mogoče ločeno obravnavati parcele, na kateri stanovanjska hiša ne stoji.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno materialno pravno odločilo glede deleža pravdnih strank na skupnem premoženju in je pri tem pravilno uporabilo določbo 59. člena ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Zakonca lahko dokažeta, da sta prispevali k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca temveč tudi druge okoliščine kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del ter skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je v zvezi z ustvarjanjem skupnega premoženja ugotovilo, da je tožnica vložila v skupno premoženje sredstva, katere je dobila od prodane dediščine po svoji materi. Ta vložek je po zaključku sodišča prve stopnje tožnica uspela dokazati in je za to tudi predložila ustrezne dokaze in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Vse priče so skladno potrdile, da je tožnica vložila v hišo ½ kupnine od prodanega stanovanja in zato pritožba tožene stranke v tej zvezi ni utemeljena. Na drugi strani pa je tožnici sodišče štelo kot del njenega prispevka dejstva, da je skrbela za skupnega otroka, skrbela za družinske in gospodinjske zadeve ter, da je vlagala v skupno premoženje tudi svoja finančna sredstva, katera je pridobila s plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je toženec prispeval k skupnemu premoženju v obliki kupnine za nedograjeno stanovanjsko hišo, da je vložil kupnino od prodanega stanovanja ter da je na drugi strani imel višje dohodke, kakor pa tožnica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožencu večji delež in sicer v razmerju 70 : 30 v korist toženca. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo, da osebni vozili pravdnih strank nista predstavljali njuno posebno premoženje, temveč skupno premoženje pravdnih strank, katerega je sodišče prve stopnje upoštevalo v prisojenem deležu na skupnem premoženju, ker pravdni stranki nista zahtevali fizične ugotovitve obstoja teh dveh motornih vozil kot skupno premoženje.

11. Sodišče prve stopnje se je tako v sodbi pravilno izreklo o datumu pričetka in prenehanja skupnosti, o višini deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, o višini posebnega premoženja tožene stranke, o obstoju premičnin, o višini denarja, ki ga je imela tožena stranka in je predstavljalo posebno premoženje, o višini premoženja, ki ga je tožeča stranka vložila v skupno premoženje kot posebno premoženje, in o tem, da predstavlja skupno premoženje tudi parcela 1548/3 k.o. X. Pravilno je upoštevalo zmožnost prispevanja k skupnemu premoženju na podlagi mesečnih zaslužkov pravdnih strank in je na drugi strani pravilno upoštevalo, da je tožnica v pretežni meri prevzela skrb za družino, to je za kuhanje, vzgojo otrok, čiščenje. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, da tožena stranka ni dokazala, da je v hišo v Š. vložila darilo od staršev in privarčevana sredstva od odvetniške dejavnosti pred letom 1999. Sodišče je na strani 60 sodbe navedlo, da tožena stranka za obstoj takšnega premoženja ni predložila ustreznih dokazov.

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje obstoja zunajzakonske skupnosti, obstoja posebnega in skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki ustvarili tekom trajanja zunajzakonske in zakonske zveze, pravilno je določilo deleže obeh pravdnih strank na tem skupnem premoženju in je v tej zvezi tudi pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se v tej zvezi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je na podlagi določbe člena 353 ZPP zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka v pritožbi graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka bila tista, ki je uspela s svojim zahtevkom v pretežni meri, toženec s svojim ugovorom, da toženka ni ustvarjala skupnega premoženja, kot ga je izrazil v nasprotni tožbi, ni uspel. Sodišče je v nadaljevanju v točki 100 obrazložitve, 101 in 102 obrazložitve pravilno navedlo za katera opravila je pooblaščencem pravdnih strank prisodilo njihove potrebne pravdne stroške in je pri tem pravilno uporabilo Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03, 70/03, - popr. 115/06, 121/07 in 67/08). Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do vrednosti spornega predmeta, po združitvi obeh zadev. Odločitev sodišča prve stopnje je glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in glede načina povrnitve le-teh pravilna in je zato pritožba tožene stranke zoper točko IV. in točko V. sodbe sodišča prve stopnje neutemeljena (člen 365 ZPP) in jo je sodišče druge stopnje tudi v tem delu zavrnilo.

14. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške v tej zvezi (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožena stranka tožeči povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pravilno odgovorila na pritožbene navedbe tožene stranke in je zato pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožene stranke. Zato je na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP dolžna plačati te pritožbene stroške tožeči stranki (tožeča stranka je v zvezi z odgovorom na pritožbo podala novo pooblastilo svoji pooblaščenki), ki so sestavljeni iz stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 2500 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.