Jedro

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker ni dosegal primerljivih rezultatov z drugimi delavci. Tako je tožnik upravičen do plačila odpravnine po 108. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, delavcu izplačati odpravnino, osnova za izračun pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnik je prejemal plačilo za opravljeno delo (4 ure dnevno), zato je toženka odpravnino izračunala po pravilni osnovi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke I, III in IV) spremeni tako, da se na novo glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino še v znesku 3.273,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2021 dalje do plačila v roku 15 dni.“

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prva stopnje v višini 559,99 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, svoje stroške pa krije sama.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 447,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati še odpravnino v višini 3.273,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2021 dalje do plačila (točka I izreka), višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 14. 5. 2021 je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 391,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka). Odločilo pa je tudi, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 100% (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka, ki so nastali toženki, vključno s stroški pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik pri toženki in njenem pravnem predniku zaposlen 13 let, ves čas za polovični delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnik je status invalida s pravico do dela s krajšim delovnim časom pridobil že tri leta pred zaposlitvijo pri toženkinem predniku. Neustrezno je sklicevanje sodišče prve stopnje na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 36/2020 z dne 11. 5. 2021, saj se ta nanaša le na priznanje lastnosti zavarovanca za polni delovni (zavarovalni) čas invalidu s pravico do dela s krajšim delovnim časom na podlagi drugega odstavka 130. člena ZPIZ-2. Te odločbe pa ni mogoče preslikati na pravice iz delovnega razmerja. Ker ima po drugem odstavku 67. člena ZDR-1 delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, torej tudi pravico do odpravnine, za katero je v 108. členu ZDR-1 določena osnova v višini povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih zaposlitve, je torej osnova trimesečna povprečna plača za 4 ure dela na dan. Sodišče prve stopnje se je tudi napačno oprlo na odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi Up-109/12 in Up-810/12, v kateri je za delavke invalidke, ki so večji del delovne dobe pri delodajalcu opravljale delo v polnem delovnem času in zgolj krajše obdobje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, izpostavilo, da je položaj takšnih delavcev z vidika prispevka k delu delodajalca, na katerem temelji priznanje pravice do odpravnine, v bistvenem enak položaju delavca, ki je bil celotno obdobje zaposlen s polnim delovnim časom in je upravičen do odpravnine za polni delovni čas.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo toženke predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se toženka na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje, vendar je na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) odločilo odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, obravnavi pa sta se stranki odpovedali. Ugotovilo je, da med strankama ni sporno: - da je bil tožnik z odločbo ZPIZ št. ... z dne 25. 3. 2005 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 17. 2. 2005 dalje; - da je tožnik 15. 4. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi s pravnim prednikom tožene stranke za nedoločen čas in krajši delovni čas 20 ur tedensko s pravnim prednikom toženke za delovno mesto pomočnik vodje upravljanja; - da je bila tožniku v času zaposlitve pri toženki z določbo ZPIZ št. ... z dne 21. 3. 2016 priznana nova III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom od 1. 4. 2016 dalje, zato sta stranki na podlagi te odločbe in 67. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) dne 20. 5. 2016 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik vodje upravljanja z omejitvami, s krajšim delovnim časom od 1. 4. 2016 dalje; - da je toženka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in mu izplačala odpravnino, pri čemer je kot osnovo za izračun upoštevala povprečje treh tožnikovih dejansko izplačanih plač za krajši delovni čas, v višini 13/4 osnove, torej 3.273,53 EUR.

7. Kot pravilno navaja toženka v pritožbi je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

8. ZDR-1 v prvem odstavku 67. člena določa, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas, v drugem pa, da ima tak delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno.

9. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker ni dosegal primerljivih rezultatov z drugimi delavci. Tako je tožnik upravičen do plačila odpravnine po 108. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan delodajalec, ki odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, delavcu izplačati odpravnino, osnova za izračun pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnik je prejemal plačilo za opravljeno delo (4 ure dnevno), zato je toženka odpravnino izračunala po pravilni osnovi.

10. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo sodno odločbo VS RS opr. št. VIII Ips 36/2020 z dne 11. 5. 2021. S to sodbo je bilo odločeno, da ima tožnica status zavarovanke za polni delovni/zavarovalni čas. Tudi tožnik je imel od 17. 2. 2005 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi status zavarovanca za polni delovni/zavarovalni čas, zato te odločitve ni mogoče uporabiti v obravnavanem individualnem delovnem sporu o plačilo odpravnine.

11. Sodišče prve stopnje tudi napačno interpretira odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up-109/12 in Up-810/12. Odločitev US RS temelji na ugotovitvi, da sta oziroma so pritožnice le kratek čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delale s krajšim delovnim časom, sicer pa so bile zaposlene s polnim delovnim časom. Zaradi te okoliščine (le kratek čas zaposlitve za krajši delovni čas) je bila pritožnicam s tem, ko jim je bila s sodbami določena kot osnova plača zadnjih treh mesecev za krajši delovni čas, kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, saj gre za različno obravnavo delavcev v bistveno enakih položajih, oziroma prispevka dela delodajalcu. Tožnik, ki je bil pri toženki ves čas zaposlen s krajšim delovnim časom od polnega, tudi po odločbi ustavnega sodišča ni bil v bistveno enakem položaju kot delavec zaposlen za polni delovni čas.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik ni upravičen do izplačila odpravnine po sedmem odstavku 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji), saj mu pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

13. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik v sporu ni uspel, zato je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan toženki povrniti potrebne stroške postopka (155. člen ZPP), skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nadaljnji). Potrebni stroški toženke se stroški sestave odgovora na tožbo v višini 300 točk in pripravljalne vloge v višini 225 točk po OT, 22% DDV na odvetniške storitve ter 2% materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 391,99 EUR ter stroške sodne takse v višini 168,00 EUR.

15. Tožnik pa je dolžan toženki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Potrebni pritožbeni stroški toženke so stroški sestave pritožbe 375 točk, 22% DDV na odvetniške storitve in 2% materialnih stroškov, ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 279,99 EUR, povrniti pa je dolžan tudi stroške sodne takse za pritožbo v višini 168,00 EUR.

16. Stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje je dolžan tožnik povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.