Jedro

ZDR-1 v 67. členu ureja pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas v posebnih primerih, in sicer zaradi osebnih okoliščin (npr. invalidnost, bolezen, starševstvo), zaradi katerih dela ne morejo opravljati polni delovni čas, ampak le krajši delovni čas. Ti delavci krajši delovni čas ne delajo po lastni izbiri oziroma v skladu s 65. členom ZDR-1, ki v splošnem ureja institut krajšega delovnega časa. Namen 67. člena ZDR-1 je tako v zmanjšanju njihovega manj ugodnega položaja. Prvi odstavek 67. člena ZDR-1 jim daje pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Ta določba je jasna in v praksi ne povzroča težav. Drugače pa je z razlago in uporabo drugega odstavka 67. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice iz delovnega razmerja (med katerimi je pravica do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) pa kot delavec, ki dela polni delovni čas, razen če je z ZDR-1 drugače določeno.

ZDR-1 glede pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti za delavca, ki je delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne določa kaj drugače, kot predpisuje v drugem odstavku 67. člena ZDR-1.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 616,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 3.273,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2021 do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka). Višji obrestni zahtevek za čas od 14. 5. 2021 je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 391,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka III izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (točka IV izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke I, III in IV izreka) spremenilo tako, da se v tem delu na novo glasi: ''I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženka je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 3.273,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2021 dalje do plačila v roku 15 dni.“ III. Tožnik je dolžan v roku 8 dni toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 559,99 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, svoje stroške pa krije sam.'' (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 8 dni toženki povrne še stroške pritožbenega postopka v višini 447,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam (točka II izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 228/2022 z dne 17. 1. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se delavcu, zaposlenemu za krajši delovni čas na podlagi drugega odstavka 67. člena ZDR-1, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, pri odmeri odpravnine po določbi 108. člena ZDR-1 upošteva povprečje dejansko izplačanih plač ali povprečje plač, preračunanih na polni delovni čas.

4. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je toženka pri izračunu odpravnine v posledici odpovedi iz razloga nesposobnosti napačno upoštevala okoliščino njegove zaposlitve za krajši delovni čas. Od leta 2005 je invalid III. kategorije s pravico do dela s krajšim delovnim časom (20 ur tedensko). Iz drugega odstavka 67. člena ZDR-1 izhaja, da je delavec, zaposlen za krajši delovni čas zaradi invalidnosti, v svojih pravicah izenačen z delavci, zaposlenimi za polni delovni čas, razen v primerih, ko ZDR-1 določa drugače. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-109/12 z dne 23. 10. 2014 izhaja, da je treba delavce, ki opravljajo delo v krajšem delovnem času po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, obravnavati enako kot delavce, ki delajo polni delovni čas. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-810/12 z dne 20. 1. 2015 izhaja, da se zapovedana izenačitev nanaša na višino odpravnine, ne le na izbiro kriterijev za njen izračun. Gre za varstvo položaja delavcev invalidov, ki zaradi priznane invalidnosti ne morejo opravljati dela polni delovni čas.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je 108. člen ZDR-1, ki določa osnovo za odmero odpravnine, jasen in tudi v zvezi s 67. členom ZDR-1 ne daje podlage za zaključek, da bi se pri odmeri odpravnine upošteval dvakratnik tožnikove plače. Bistvo odločb Ustavnega sodišča RS je bilo v tem, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Šlo je za delavke, ki so pretežno opravljale delo v polnem delovnem času, le v zadnjem obdobju v krajšem delovnem času. Tožnik pa je delo vseskozi opravljal v krajšem delovnem času. Funkcija odpravnine je odmena delavcu za njegovo delo pri delodajalcu.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Tožnik je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanja Slovenije (ZPIZ) z dne 25. 3. 2005 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je komercialist, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 17. 2. 2005. Takrat je bil za polni delovni čas zaposlen pri A. d.d., ki mu je bilo naloženo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom.1 Poleg tega je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Pri navedenem delodajalcu je bil tožnik zaposlen do 30. 4. 2008. S 1. 5. 2008 se je zaposlil pri B. d. d. (pravni prednik toženke) na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 15. 4. 2008, za delovno mesto ''pomočnik vodje upravljanja'' za krajši delovni čas 20 ur tedensko.

9. V času zaposlitve pri toženki (10. 11. 2011 – 14. 5. 2021) je bila tožniku z odločbo ZPIZ z dne 21. 3. 2016 priznana nova III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kjer bo opravljal fizično lažje in psihično nenaporno delo v udobnem toplem okolju, brez dela na terenu, brez dela, kjer bi obstajala nevarnost pritiska na prsni koš, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 1. 10. 2015 dalje. Poleg tega je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo, toženki pa je bilo naloženo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Zato sta stranki 20. 5. 2016 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta se sklicevali na navedeno odločbo.

10. Toženka je tožniku 23. 3. 2021 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in mu je plačala odpravnino v višini 3.273,53 EUR. Pri izračunu je upoštevala povprečje tožnikovih zadnjih treh plač - 1.007,25 EUR in 13 let zaposlitve pri njej in njenem pravnem predniku (1.007,25 EUR x 13/4).

11. Kot podlago izračuna je upoštevala 108. člen ZDR-1,2 ki določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (prvi odstavek). Delavcu pripada odpravnina v višini 1/4 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 10 let do 20 let (drugi odstavek). Za delo pri delodajalcu se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih (tretji odstavek).

12. Toženka je torej tožniku odpravnino plačala v skladu z navedenimi določbami in v skladu z njegovo dejansko delovno obveznostjo, tožnik pa vztraja, da bi treba pri izračunu odpravnine upoštevati drugi odstavek 67. člena ZDR-1, saj je delavec invalid, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zato je v svojih pravicah izenačen z delavci, zaposlenimi za polni delovni čas, razen če ZDR-1 določa drugače. 13. Sodišče prve stopnje je tožniku sledilo in mu prisodilo vtoževanih 3.273,53 EUR odpravnine od zahtevane osnove - dvakratnika njegove plače. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke zoper prvostopenjsko sodbo ugodilo in upoštevaje zlasti dikcijo drugega stavka prvega odstavka 108. člena ZDR-1 zahtevek zavrnilo.

14. Za odločitev v tem sporu je ključna razlaga 67. člena ZDR-1 in ne 108. člena ZDR-1. 15. Kot podlaga sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2008 je bil naveden takrat veljavni 66. člen ZDR, pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2015 pa 67. člen ZDR-1. Gre za zakonski določbi z enakim naslovom (krajši delovni čas v posebnih primerih) in identične vsebine: Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas (prvi odstavek). Delavec iz prejšnjega odstavka, ki dela krajši delovni čas, ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno (drugi odstavek).

16. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ZDR-1 v 67. členu ureja pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas v posebnih primerih, in sicer zaradi osebnih okoliščin (npr. invalidnost, bolezen, starševstvo), zaradi katerih dela ne morejo opravljati polni delovni čas, ampak le krajši delovni čas. Ti delavci krajši delovni čas ne delajo po lastni izbiri oziroma v skladu s 65. členom ZDR-1, ki v splošnem ureja institut krajšega delovnega časa.3 Namen 67. člena ZDR-1 je tako v zmanjšanju njihovega manj ugodnega položaja. Prvi odstavek 67. člena ZDR-1 jim daje pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Ta določba je jasna in v praksi ne povzroča težav. Drugače pa je z razlago in uporabo drugega odstavka 67. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice iz delovnega razmerja (med katerimi je pravica do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) pa kot delavec, ki dela polni delovni čas, razen če je z ZDR-1 drugače določeno.

17. V tem sporu gre za vprašanje obstoja drugačne ureditve - takšne, ki odstopa od navedenega pravila, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas, pravico iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas. Konkretneje gre za vprašanje, ali ZDR-1 glede pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti za delavca, ki dela krajši delovni čas (npr. v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kot tožnik), določa kaj drugače, kot določa v drugem odstavku 67. člena ZDR-1. 18. Vsi delavci iz 67. člena ZDR-1, ki delajo krajši delovni čas v skladu s posebnimi predpisi, niso hkrati tudi zaposleni za krajši delovni čas. Tako npr. ZZVZZ za primer dela s krajšim delovnim časom zaradi nezmožnosti za delo zaradi zdravstvenih razlogov in ZSDP-1 za primer izrabe pravice do očetovskega ali starševskega dopusta določata pravico do začasne delne odsotnosti delavca, ki pa, četudi dejansko dela krajši delovni čas, ostane zaposlen za polni delovni čas. Drugače je npr. v primeru uveljavitve pravice do krajšega delovnega časa zaradi varstva otroka po ZSDP-1 ali zaradi ugotovljene invalidnosti (82. člen ZPIZ-2), ko se trajneje oziroma trajno spremeni tudi delovnopravni status delavca, kar pa nalaga tudi formalno zaposlitev za krajši delovni čas4. 19. Kljub navedenim možnim razlikam zaposlitve za polni ali krajši delovni čas, za vse te delavce velja enotna ureditev iz 67. člena ZDR-1. Ta jim (razen plačila za delo) priznava pravice iz delovnega razmerja, kot da delajo polni delovni čas, razen če ZDR-1 določa drugače. 20. Na ureditev teh pravic med drugim napotuje prvi odstavek 131. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta5, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Po petem odstavku istega člena ima delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom tega zakona. V teh primerih je delavec upravičen do celotnega regresa. Navedeno določilo torej ne pomeni drugačne ureditve, kot je predpisana v drugem odstavku 67. člena ZDR-1. 21. Po četrtem odstavku 132. člena ZDR-1 je dolžan delodajalec delavcu, ki dela krajši delovni čas in je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let, v primeru upokojitve izplačati odpravnino6, sorazmerno delovnemu času, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom tega zakona. Tudi to ni primer drugačne ureditve, kot je v drugem odstavku 67. člena ZDR-1, ampak gre za pravilo iste vsebine - ki delavcu iz 67. člena ZDR-1 zagotavlja pravico, kot da je delavec, ki dela polni delovni čas.

22. ZDR-1 v 146. členu med delavci, ki se jim ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa oziroma nadurnega dela, določa tudi delavca, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi. Navedeno pomeni drugačno, ugodnejšo obravnavo teh delavcev v primerjavi z obveznostmi delavcev, ki delajo polni delovni čas, sicer pa določa podobno za delavce s krajšim delovnim časom na splošno že 65. člen ZDR-1. 23. ZDR-1 v drugem odstavku 154. člena določa, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s 65. ali 67. členom tega zakona, vendar najmanj štiri ure na dan, pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu.7 Tega pravila za delavce iz 65. člena (ker zanje to izhaja že iz tretjega odstavka 65. člena) ne bi treba še enkrat predpisat, za delavce iz 67. člena pa ta ureditev predstavlja sorazmerno zmanjšanje pravice (ne torej za polni delovni čas), kot je predpisana v drugem odstavku 67. člena ZDR-1. Le to je primer drugačne ureditve pravice kot v drugem odstavku 67. člena ZDR-1. 24. ZDR-1 torej glede pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti za delavca, ki je delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne določa kaj drugače, kot predpisuje v drugem odstavku 67. člena ZDR-1. 25. Določba v smeri zmanjšanja manj ugodnega položaj delavcev invalidov je (sicer izven okvira ZDR-1) tudi sedmi odstavek 40. člena ZZRZI, po katerem se pri izračunu osnove za določitev višine odpravnine zaradi odpovedi iz poslovnega razloga ali zaradi odpovedi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas.

26. Takšen preračun velja tudi v primeru zgoraj omenjene odpravnine ob upokojitvi. Ni razlogov, ki bi utemeljevali poseben izračun odpravnine (brez preračuna na polni delovni čas) le v primeru odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti. Takšnega stališča ne utemeljuje niti 108. člen ZDR-1, ki nenazadnje enotno ureja tako odpravnino zaradi odpovedi iz poslovnega razloga kot odpravnino zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti.

27. Tega ne spremeni niti poudarjanje toženke, da je funkcija odpravnine odmena delavcu za njegovo delo pri delodajalcu. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbah Up-109/12 z dne 23. 10. 2014 in Up-810/12 z dne 20. 1. 2015 upoštevalo navedeno funkcijo odpravnine, pa je kljub temu glede odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZDR podalo razlago, da se določba nanaša na obseg pravice (to je na višino odpravnine), ne le na izbiro kriterijev za izračun ter zaključilo, da je treba ob takšni razlagi kot osnovo za izračun odpravnine uporabiti dejansko plačo delavca, preračunano na polni delovni čas.

28. Sicer je Ustavno sodišče RS v teh zadevah ugodilo pritožbam (delavk invalidk s pravico do dela s krajšim delovnim časom, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti) in razveljavilo zavrnilne sodbe sodišč druge in prve stopnje, ker je ugotovilo kršitev pravice do enake obravnave iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pritožnice so daljše obdobje delale polni delovni čas, nato pa krajše obdobje do odpovedi krajši delovni čas, pri osnovi za odmero odpravnine pa jim je bila upoštevana le plača iz zadnjega obdobja. Ker so pretežno obdobje delale polni delovni čas, so se glede odmere odpravnine zavzemale za enako obravnavo z delavci, ki so delali polni delovni čas. Ustavno sodišče jim je pritrdilo in v nadaljnji obrazložitvi podalo tudi razlago drugega odstavka 66. člena ZDR, ki jo sprejema tudi Vrhovno sodišče RS v tem sporu.

29. Za sprejem odločitve v tem sporu ni pomembno, da tožnik ni bil v enakem položaju s pritožnicami glede okoliščine, ki so jo uveljavljale v citiranih zadevah pred ustavnim sodiščem, da so le v zadnjem obdobju delo opravljale krajši delovni čas, sicer pa polni delovni čas. Tisto, kar je tožniku in pritožnicam skupno in kar je bistveno za odločitev v tej zadevi, je, da gre za delavce iz 67. člena ZDR-1. Ta določba pa jim pravic, kot jih imajo delavci, ki delajo polni delovni čas, ne pogojuje s tem, da so predhodno oziroma pretežno obdobje opravljali delo polni delovni čas. Prav tako iz določbe ne izhaja pogoj, da bi morali delo pri delodajalcu opravljati daljši čas. Značilno za delavce iz 67. člena ZDR-1 je le, da delajo krajši delovni čas. Kot je pojasnjeno v točki 16 obrazložitve te sodbe, so lahko zaposleni za polni ali za krajši delovni čas (kot je bilo to v primeru tožnika in omenjenih pritožnic). Tudi s tega vidika določba 67. člena ZDR-1 ne razlikuje med delavci, ki delajo krajši delovni čas. Gre za enotno ureditev priznavanja pravic iz delovnega razmerja vsem delavcem, ki delajo krajši delovni čas - kot da gre za delavce, ki delajo polni delovni čas.

30. Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče RS odstopa od prakse iz leta 2009,8 ko je zavzelo stališče, da se kot osnovo za odmero odpravnine delavke invalidke, ki je delala s krajšim delovnim časom, upošteva plačo, ki jo je prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za delo po dejanski delovni obveznosti. Kot osnovo za izračun tožnikove odpravnine je treba upoštevati povprečje tožnikovih plač za zadnje tri mesece, preračunano na polni delovni čas. Zato mu mora toženka plačati še 3.273,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

31. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

32. Glede na spremenjen uspeh mora toženka tožniku poleg že priznanih stroškov prvostopenjskega postopka povrniti še strošek za odgovor na pritožbo (375 točk) in za revizijo 450 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 616,00 EUR, sama pa krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).

33. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Gre za eno izmed pravic delovnih invalidov po 196. členu ZDR-1, ki jih mora delodajalec v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotoviti delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost. 2 Ta člen je podobne vsebine kot prej veljavni 109. člen ZDR, v drugem stavku prvega odstavka pa sta 109. člen ZDR in 108. člen ZDR-1 enaka. 3 Po tretjem odstavku 65. člena ZDR-1 ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pravice iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. Obe kategoriji delavcev za krajši delovni čas iz 65. in 67. člena ZDR-1 sta izenačeni glede pravice do plačila za delo, sorazmerno krajšemu delovnemu času oziroma po dejanski delovni obveznosti, ureditev glede drugih pravic iz delovnega razmerja pa se nekoliko razlikuje. 4 Več o tem I. Bečan, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV založba, 2019, str. 401. 5 Po 159. členu ZDR-1 pridobi delavec pravico do letnega dopusta s sklenitvijo delovnega razmerja, letni dopust v posameznem koledarskem letu pa ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. 6 Pravica do odpravnine ob upokojitvi je v prvem odstavku 132. člena ZDR-1 določena tako: Če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, je delodajalec delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. 7 Po prvem odstavku 154. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela polni delovni čas, pravico do odmora, ki traja 30 minut. 8 Npr. v zadevah VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 323/2009.