Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni zastavil natančno in konkretno, temveč je postavil zgolj splošno vprašanje in ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, in tudi ne okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi.

Revident ni pojasnil, kakšne konkretne posledice ima zanj prav izpodbijana odločitev, ki se nanaša na zavrnitev enega od njegovih zahtevkov za plačila za leto 2009, in tudi ne, zakaj so prav te posledice zanj zelo hude, teh posledic pa tudi ni izkazal. Pri uveljavljanju zahtevka, kakršnega je vložil revident, gre za pričakovanje morebitne pridobitve določenih denarnih sredstev, zelo hudih posledic pa ni mogoče izkazovati zgolj s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva povrnitev stroškov postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže, saj revident pogojev za dovoljenost ni izkazal. K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-50061/2009/15 z dne 13. 1. 2010 (I. točka izreka sodbe), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tam navedeni revidentov zahtevek OMD (zahtevek za ukrep izravnalnih plačil za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost), ki ga je revident uveljavljal z zbirno vlogo za leto 2009 (1. točka izreka odločbe), ter odločil, da bo o morebitnih ostalih zahtevkih za leto 2009 odločeno z drugo odločbo (2. točka izreka odločbe), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka odločbe) in da v postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali (4. točka izreka odločbe). Tožena stranka je pritožbo z odločbo, št. 33101-519/2010/2 z dne 20. 2. 2012 kot neutemeljeno zavrnila (1. točka izreka odločbe) in ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka odločbe).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

9. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, „kdaj, če sploh, je tožnik glede navedb o dejanskem stanju, ki se nanašajo na možnost preizkusa odločbe, prekludiran in ali ne gre za okoliščine, ki jih mora sodišče vedno preveriti po uradni dolžnosti“. Pri tem zatrjuje neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo I U 533/2012. 10. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na način iz 7. točke obrazložitve tega sklepa. Ni ga namreč zastavil natančno in konkretno, temveč je postavil zgolj splošno vprašanje in ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, in tudi ne okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi. Ker pa revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, se tudi ne more uspešno sklicevati na neenotnost sodne prakse glede določenega vprašanja. Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da se zadeva I U 533/2012 nanaša na odločitev o drugih revidentovih zahtevkih iz zbirne vloge za leto 2009. Sodišče prve stopnje je v navedeni zadevi tožbi ugodilo, izpodbijano upravno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Tožbenih navedb tako ni vsebinsko presojalo, zato se revident niti ob pravilni postavitvi pomembnega pravnega vprašanja ne bi mogel uspešno sklicevati na odstop od sodne prakse prvostopenjskega sodišča, saj je bila v navedeni zadevi dejanska in pravna podlaga drugačna od obravnavane zadeve. Pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident tako ni izkazal. 11. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

12. Revident navaja, da ima izpodbijana odločba zanj hude posledice, ker se v celoti preživlja s kmetijstvom in mu vsako neizplačilo oziroma zavrnitev zahtevkov, sploh če je zgolj pavšalna, neizkazana, napačna in nepreverljiva, predstavlja težavo glede preživetja in nadaljevanja kmetijske dejavnosti oziroma ga sili v zmanjševanje števila živali (govedo in konji), saj je svet, na katerem kmetuje, kraški svet, primeren za pašo, zaradi česar je treba tako večino krme za zimo kupiti, česar pa brez finančnih sredstev ne zmore oziroma je prisiljen ob umanjkanju sredstev zmanjševati število živali zato, da s prodajo pridobi manjkajoča sredstva, kakor tudi zato, ker preko zime (posebno kadar je ta dolga, kot je bila v letu 2012/2013) ne zmore več preživeti večjega števila govedi in konj.

13. S takimi navedbami pa revident ni pojasnil, kakšne konkretne posledice ima zanj prav izpodbijana odločitev, ki se nanaša na zavrnitev enega od njegovih zahtevkov za plačila za leto 2009, in tudi ne, zakaj so prav te posledice zanj zelo hude, teh posledic pa tudi ni izkazal. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da gre pri uveljavljanju zahtevka, kakršnega je vložil revident, za pričakovanje morebitne pridobitve določenih denarnih sredstev, zelo hudih posledic pa ni mogoče izkazovati zgolj s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo (ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, npr. X Ips 32/2013, X Ips 71/2010, X Ips 304/2012). Pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni izkazal. 14. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revident v reviziji ni opredeljeno navedel stroškov, za katere zahteva povračilo, zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).