Jedro

Tožnik v tožbi navaja, da so v zapisniku njegove pripombe k zapisniku zapisane nepravilno in nepopolno, vendar sodišče ugotavlja, da ta take navedbe podaja prvič (šele) v tožbi, zato so to nedopustne tožbene novote in jih sodišče ne more upoštevati.

Odklonitev podpisa zapisnika na dokazno vrednost zapisnika kot javne listine ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožniku zahtevek OMD - kraško za 81,01 ha. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik vložil pri prvostopenjskemu organu zbirno vlogo za leto 2009, v kateri je uveljavljal tudi zahtevek OMD. Pri kontroli navzkrižne skladnosti so bile ugotovljene kršitve, zaradi katerih se v skladu s 6. členom Uredbe o predpisanih zahtevah ravnanja ter dobrih kmetijskih in okoljskih pogojih pri kmetovanju (v nadaljevanju Uredba o predpisanih zahtevah) plačilo zneska OMD zniža za 1 %. Vsota ocen znotraj področja B: Varovanje zdravja ljudi in živali za Standard identifikacija in registracija govedi je namreč deset točk. Pri administrativnem pregledu je bilo v okviru Standarda za identifikacijo in registracijo govedi ugotovljeno, da se na kmetijskem gospodarstvu premikov govedi ne sporoča v centralni register govedi na predpisan način, kar skladno z Uredbo o predpisanih zahtevah predstavlja kršitev v vrednosti deset točk. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka OMD pa organ navaja, da je bilo pri pregledu na kraju samem ugotovljeno, da je prijavljena površina na obrazcu D večja od ugotovljene, ker so bile prijavljene tudi nekmetijske površine; zato se zahtevek OMD, ki presega ugotovljeno površino, v skladu s 24. členom Uredbe o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2009 do 2013 (v nadaljevanju Uredba KOP) zavrne kot neutemeljen. Organ dalje navaja GERK-e, na katere se nepravilnost nanaša. Dalje navaja, da površina, ki se za zahtevek OMD zavrne, znaša 14,64 ha. Nepravilnosti, ki se v zvezi z zahtevkom OMD sankcionirajo, znašajo 14,64 ha, kar predstavlja več kot 20 % ugotovljenih površin, zato se zahtevek OMD v skladu s 24. členom Uredbe KOP v celoti zavrne.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 20. 2. 2012 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilno uporabljenega materialnega zakona. Uvodoma izpostavlja, da je razlog za vse očitane nepravilnosti nepravilno sestavljen zapisnik o opravljeni kontroli na terenu, saj prav na tem nepravilnem zapisniku temelji izpodbijana odločba. Po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina, vendar je vedno možno dokazovati njegovo nepravilnost. Tožnik navaja, da kot stranka zapisnika prav zaradi napak, ki jih je zaznal pri njegovi sestavi, ni podpisal in se ni podpisal niti pod rubriko, kjer naj bi bile navedene njegove pripombe kot pripombe stranke. Tudi pripombe tožnika so namreč v zapisniku zabeležene napačno in ne v celoti, saj med drugim manjka zapis o tem, da je tožnik že na kraju samem kritiziral izločitev posameznih delov posameznih GERK-ov. Pri tem je izpostavil, da očitanih nepravilnosti ni oziroma da niti za en posamezni GERK ni razvidno, kako je kontrolor ugotovil, da dejanska raba ne ustreza prijavljeni rabi, saj je kontrolor rabo površin določil zgolj opisno oziroma z navedbo opombe kot na primer drevje, kar je v nasprotju s Pravilnikom o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik), ki rabo 1300 natančno definira s številom dreves na ha, rabo 1800 pa s % pokrovnosti travinja in % pokrovnosti drevesnih krošenj oziroma grmov. Tožnik je izpostavil tudi, da kontrolorjevih podatkov o površinah, tako tistih, ki naj bi ustrezale, kot o tistih, na katerih naj bi bile ugotovljene napake, ni mogoče preveriti ter ni mogoče ugotoviti, kako naj bi kontrolor posamezne površine sploh določil. Tožnik je glede velikosti posameznih površin, ki naj bi bile izločene, nadalje opozoril, da niso ugotovljene na način, ko bi bila ta meritev preverljiva. Kontrolor je namreč kar na pamet in po občutku izločal površine posameznih GERK-ov, tako da je imel tožnik ob sami kontroli občutek, da je kontrolor k ogledu pristopil z že vnaprej določeno površino, ki jo mora izločiti zato, da bo tožnikov zahtevek lahko zavrnjen v celoti. Navedenih pripomb tožnika kontrolor v zapisnik ni zapisal. Zapisnik je zato nepravilno sestavljen. Pri tem pa ni sporna samo vsebina zapisnika glede pripomb tožnika, pač pa je zapisnik sporen tudi in predvsem glede številčnih podatkov, ki se že medsebojno ne ujemajo. Glede na zaplet pri sestavi zapisnika v zvezi z ogledom na kraju samem in glede na to, da je tožnik laična stranka, bi moral organ, ki je dolžan skrbeti tudi za varovanje koristi udeleženih strank, pred izdajo odločbe ter skladno z določbami 9. člena ZUP, upoštevaje tudi, da zapisnik ni bil podpisan, tožnika zaslišati in ga kot prava neuko stranko opozoriti na njegove pravice oziroma na možnosti, da čim bolje zavaruje svoje pravice in koristi. Glede zapisnika o izvedeni kontroli na kraju samem tožnik navaja, da je sam s seboj v nasprotju in v celoti nepreverljiv in napačen. Že iz tega razloga je napačna tudi izpodbijana odločba, saj temelji izključno na podatkih zapisnika. Dalje tožnik navaja, da je že v pritožbi zahteval, da se ponovno opravi ogled površin na kraju samem in se pri tem skladno z načelom materialne resnice na ustrezen in preverljiv način izmeri vse prijavljene kmetijske površine ter se pri tem v skladu s Pravilnikom prouči tudi dejansko rabo kmetijskih površin, ki jih je prijavil v zahtevek za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2009. Glede na to, da se večina opomb v zapisniku v zvezi z izločenimi površini glasi "drevje", tožnik pri tem opozarja na Priročnik za kontrole na kraju samem, na podlagi katerega se iz površin z označeno rabo 1300 lahko izločijo le tiste površine, kjer je površina pod drevesi večja od 0,3 ha, pod nadaljnjim pogojem, da gostota dreves ne presega 50 dreves na ha, kar pomeni, da bi morala biti na 0,3 ha gostota dreves večja od 15 dreves (oziroma je pri rabi 1800 bistvena pokrovnost travinja in odstotki pokrovnosti drevesnih krošenj oziroma grmov). To je tako majhno število dreves, da bi jih kontrolor na določeni strnjeni oziroma povezani površini 30 arov z lahkoto preštel oziroma če bi naštel na določenem zemljišču 30 arov več kot 15 dreves, bi potem takšno zemljišče lahko izločil, česar pa ni naredil in je zaradi tega njegovo izločanje določenih površin kot neustreznih povsem nejasno, nepreverljivo in tudi nepravilno. Sploh pa je takšno izločanje nepravilno v tistih delih, ko je kontrolor z opombo "drevje" izločal površine, ki so manjše kot 30 arov in znašajo celo samo 1 ar. Tudi sicer so podatki zapisnika nepreverljivi, med seboj v nasprotju in se nikakor ne ujemajo ne z uradnimi podatki, ki jih je v svoji vlogi navedel tožnik, ne s podatki samega zapisnika glede posameznega (istega) GERK-a. Navedeno tožnik ugotavlja glede GERK-ov 2097191, 4083965 (A.A.), 2097187, 4419540, 4139839, 4017652, 2098736, 3726483, kar vse podrobno obrazloži. Tožnik navaja, da se take napake pojavljajo skozi celoten zapisnik, ki je v celoti nepreverljiv, nelogičen in se z njim tožnik ni strinjal že na kraju samem ter se z njim ne more strinjati. Kontrolor namreč s seboj ni imel nobene merilne naprave ali kakršnega koli drugega pripomočka, s katerim bi lahko površino domnevno zatrjevanih kršitev površin izmeril oziroma definiral, prav tako svojih meritev in opredelitev v zapisniku tudi kako drugače ni pojasnil (merjenje korakov, štetje dreves ...). Tudi vseh tistih delov posameznih GERK-ov, kjer je kontrolor podal opombo "drevje", tovrstno površino pa izločil, ni mogoče preveriti oziroma razbrati, ali je drevje res presegalo količino dreves, relevantno po Pravilniku. Glede na to, da kontrolor ni geodet ali izvedenec ustrezne stroke, je tožnik pričakoval od organa druge stopnje najmanj postavitev ustreznega izvedence (slednji so bili na primer postavljeni tudi v pritožbenem postopku v zadevi, ki se je kasneje obravnavala pred naslovnim sodiščem pod III U 10/2010 in III U 11/2010) in preveritev dejanskega stanja z mnenjem le-tega. Kot izhaja iz navedene sodne prakse, meritve kontrolorjev očitno niso zanesljive oziroma ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nimata ustreznega znanja in usposobljenosti za ugotavljanje velikosti domnevno neustreznih površin in ugotavljanje dejanske rabe, zaradi česar bi bilo pričakovati, da bo vsaj drugostopenjski organ v zvezi s pritožbo skladno z načelom materialne resnice postavil ustreznega izvedenca in ponovno opravil ogled oziroma kontrolo stanja na terenu, sploh zato, ker je ponovni ogled tožnik v pritožbi tudi izrecno zahteval. To se ni zgodilo, pritožba pa je bila brez vsebinskega odločanja o pritožbenih navedbah zavrnjena ob razlogovanju, da tožnik ni dokazal kršitev. Vendar pa je treba upoštevati, da je tožnik prava neuka stranka in da bi mu moral prvostopenjski organ omogočiti, v skladu z določbami ZUP, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice. To pa pomeni, da bi moral že organ prve stopnje, ne glede na to, ali je tožnik tako predlagal ali ne, ker je laična stranka, glede na razvoj postopka (pripombe tožnika v zvezi z ogledom in ugotovitvami kontrolorja, odklonitev podpisa zapisnika zaradi nepravilne sestave) še pred odločitvijo v zadevi angažirati izvedenca ustrezne stroke oziroma bi tako moral ravnati vsaj organ druge stopnje, da bi bilo s tem načelu materialne resnice zadoščeno. Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo (in posledično odločbo drugostopenjskega organa) ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki izhajajo iz odločbe druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami o neustreznem ravnanju kontrolorja toženka dodaja, da je iz zapisnika razvidno, da je kontrolor uporabil predpisano in uradno metodo merjenja površin. Pravilnik o metodah ugotavljanja in merjenja kmetijskih parcel ter o tolerancah meritev (v nadaljevanju Pravilnik o metodah ugotavljanja) v 2. členu določa, da se za merjenje površin kmetijskih parcel uporabljajo naslednje merilne metode: merjenje z GPS napravo, merjenje na ekranu iz ortofoto posnetkov, narejenih iz letalskih ali satelitskih posnetkov, merjenje z merilnim kolesom in merjenje z merskim trakom. Kontrolor je namreč uporabil metodo planimetriranja, ki pomeni določitev oblike, pozicije, velikosti površine na ortofoto podlagi v digitalni obliki, z uporabo GIS orodji. To ne pomeni, da mora kontrolor dejansko izmeriti vsako daljico izločene površine, temveč določi zgolj kontrolne točke, ostalo pa opravi elektronsko. V zvezi s tožbenimi navedbami, podanimi v smeri, da bi kontrolor mogel površino izločiti le, če bi ugotovil, da število dreves presega dopustno mejo, toženka dodaja, da Pravilnik v drugem odstavku 7. člena določa, da se iz skupin dejanske rabe njive in vrtovi, travniške površine in trajni nasadi izločajo vse nekmetijske površine, večje od 100 m2 (seniki, lope, drevesa, kupi kamenja in podobno). Kontrolor je glede na navedeno ravnal pravilno, saj je izločil površine, na katerih je bilo več dreves, strnjeno eden ob drugem. V zvezi s tožbenimi navedbami o neustrezno sestavljenem zapisniku pa toženka navaja, da gre za navedbo novih dejstev, saj takih navedb v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi tožnik ni navajal, pri tem pa niti v tožbi ni obrazložil, zakaj takih navedb ni podal že prej. Nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo le skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ mogel na podlagi ugotovitev pregleda na kraju samem, kot izhajajo iz zapisnika o kontrolnem pregledu na kraju samem za površine (o pregledu, pričetem 19. 9. 2009 in končanem 22. 9. 2009), in na podlagi 24. člena Uredbe KOP (ki glede kontrol in sankcij odkazuje na Uredbo 1975/2006/ES, 16. člen te uredbe pa glede podlage za izračun pomoči tudi na 50. člen Uredbe 796/2004/ES) tožniku z izpodbijano odločbo zavrniti zahtevek za OMD za l. 2009. Tožnik v tožbi navaja, da je zapisnik o kontrolnem pregledu na kraju samem za površine, z dne 19. 9. 2009, na ugotovitvah katerega izpodbijana odločba temelji, nepravilno sestavljen, in sicer da so v zapisniku napačno in nepopolno navedene njegove pripombe. Te pa je podal, ker se ni strinjal z ugotovitvami kontrolorja glede posameznih GERK-ov, da dejanska raba površin ne ustreza prijavljeni rabi; ker kontrolor dejanske rabe ni določal v skladu s Pravilnikom in Priročnikom za kontrole na kraju samem ter njegova metoda dela ni bila transparentna in ni omogočala preveritev meritev ter ker so v zapisniku vsebovani napačni številčni podatki, ki se med seboj tudi ne ujemajo. Po mnenju tožnika tak zapisnik, ker organ kršitev ni saniral tako, da bi tožniku pred odločitvijo v zadevi dal možnost izjave o odločilnih dejstvih (9. člen ZUP), ne more predstavljati podlage za odločitev o zahtevku za OMD; zato je v pritožbi tožnik tudi predlagal, naj se opravi ponovni pregled na kraju samem.

Po 80. členu ZUP je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina ter je dokaz o poteku in vsebini dejanj postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni; dovoljeno pa je dokazovati nepravilnost zapisnika. Pri tem je treba upoštevati določbo prvega odstavka 171. člena ZUP, po kateri je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena. V zvezi s tožnikovimi navedbami o tem, da so v zapisniku z dne 19. 9. 2009 njegove pripombe k zapisniku zapisane nepravilno in nepopolno, sodišče ugotavlja, da ta take navedbe podaja prvič (šele) v tožbi. Tega namreč ni navajal ne v prvostopenjskem postopku, ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, v tožbi pa tudi ni opravičil in obrazložil, zakaj navedb o tem ni podal že v upravnem postopku. Zato so to nedopustne tožbene novote in jih sodišče ne more upoštevati; po določbi 52. člena ZUS-1 namreč lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. To pa pomeni, da tožnik ni uspel doseči, da bi sodišče presodilo, da zapisnik zaradi pripomb, ki naj bi jih tožnik po njegovem zatrjevanju podal, v delih, h katerim naj bi pripombe podal, nima dokazne vrednosti javne listine. Tudi nepodpis zapisnika s strani tožnika ne more imeti drugačnih posledic, kot to določa zakon. ZUP pa v tretjem odstavku 279. člena določa, da če kdo noče podpisati zapisnika (ali odide, preden je zapisnik sklenjen), se to vpiše v zapisnik in navede, zakaj ga ni hotel podpisati. Ker je kontrolor, kot izhaja iz spisne dokumentacije, tako ravnal – navedel je, da tožnik zapisnika ni hotel podpisati – (tudi) odklonitev podpisa zapisnika na dokazno vrednost zapisnika kot javne listine ne vpliva. Glede na navedeno bi bile zgolj v zapisniku o kontrolnem pregledu na kraju samem navedene kot k njemu podane pripombe lahko upoštevne v tem smislu, da bi vplivale na dokazno vrednost zapisnika kot javne listine (v tistem delu, na katerega bi se nanašale). V zapisniku pa so navedene naslednje tožnikove pripombe: da se ta trudi, da bi zaustavil zaraščanje na površinah, ki že nekaj let niso bile v uporabi; da se je v začetku pomladi hudo telesno poškodoval in je še v bolniškem staležu, zato je uspel v tem letu očistiti nekaj manj površin; da se tudi na izločenih površinah živali intenzivno pasejo (so v dobri kondiciji) in dejansko popasejo celotno površino tal; da bodo pašniki postopoma očiščeni (vsako leto nekaj površin). Te navedbe pa se glede na njihovo vsebino ne nanašajo na kakšen del zapisnika v tem smislu, da bi bilo mogoče presoditi, da se z njimi izpodbija (v kakšnem delu) pravilnost sestave zapisnika. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča organ v postopku mogel zapisnik o kontrolnem pregledu na kraju samem z dne 19. 9. 2002 (zaključen 22. 9. 2009) v celoti šteti za javno listino.

Po že navedenem glede javne listine (in s tem zapisnika z dne 19. 9. 2009) velja, da je dovoljeno izpodbijati tudi resničnost dejstev, ki jih vsebuje (potrjuje), kar pomeni, da je dovoljeno dokazovati neresničnost dejstev. Kakšne navedbe je v zvezi z v zapisniku o kontrolnem pregledu na kraju samem za površine ugotovljenimi dejstvi kot pripombe podal tožnik na zapisnik, je sodišče že navedlo v 8. točki obrazložitve. Drugih navedb v prvostopenjskem postopku ni podal. To pa pomeni, da tožnik ni niti zatrjeval neresničnosti dejstev v zapisniku. Ob takem stanju stvari, ko je prvostopenjski organ dejansko stanje lahko v celoti ugotovil na podlagi podatkov, ki jih je tožnik sam navedel v zbirni vlogi za leto 2009 in ki so izhajali iz javne listine ter spornih dejstev glede na dokumentacijo spisa tedaj ni bilo, je ta organ po presoji sodišča mogel odločiti brez zaslišanja tožnika in dodatnega razjasnjevanja stvari, ne da bi pri tem kršil pravila postopka in ne da bi kršil načelo materialne resnice. Če prvostopenjski organ ni bil seznanjen, da ima tožnik pripombe k delu in ugotovitvam kontrolorja, ker po zatrjevanju tožnika v tožbi kontrolor njegovih pripomb ni vpisal v zapisnik, bi tožnik moral, da bi od organa mogel pričakovati, da mu bo ta dal možnost izjave ali na drug način (za)varoval njegove pravice in pravne koristi, te pripombe sam sporočiti organu (tako kot jih je kasneje uveljavljal v pritožbi in tožbi). Ker tako ni ravnal, pa je v zmoti, če meni, da je organ kršil kakšne dolžnosti, ki so zanj izhajale iz temeljnega načela upravnega postopka o varstvu pravic strank.

Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, je organ, ki jo je izdal, ko je tožnik nato v pritožbi (prvič) pričel zatrjevati, da je kontrolor nepravilno kot nekmetijske izločil površine, ki po kriterijih Pravilnika ustrezajo dejanski rabi 1300 oziroma 1800 in da zapisnika v delu glede navedenih ugotovitev niti ni mogoče preizkusiti, ker za izločene površine kontrolor ni navedel in argumentiral, tako kot bi moral, kateri kriterij po Pravilniku (pokrovnost travinja, pokrovnost drevesnih krošenj oziroma grmov, število dreves itd.) pri posameznem GERK-u ni izpolnjen za priznanje dejanske rabe, kot je bila prijavljena, njegove pritožbene ugovore zavrnil kot neutemeljene ob sklicevanju na zapisnik o kontrolnem pregledu na kraju samem in okoliščino, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi dokazoval neresničnost v zapisniku (kot javni listini) navedenih ugotovljenih dejstev ter okoliščino, da je tožnik sam priznal zaraščanje površin in nezmožnost zadostnega čiščenja zarasti, in sicer že v pripombah na zapisnik kot nato tudi v pritožbi, ko je zaradi izkazovanja zdravstvene nezmožnosti za delo predložil tudi dokazila. (Pri tem sodišče dodaja, da ugotavlja, da je tožnik ob tožbi v dokazne namene predložil sodišču predrugačeno verzijo pritožbe zoper izpodbijano odločbo, kot pa je v upravnih spisih ter jo je dejansko vložil; tožbi priložena verzija pritožbe navaja GERK-e od št. 1 do 28, glede katerih naj bi kontrolor ugotovil napake, tožnik pa se s tem ni strinjal, pritožba v upravnih spisih pa navaja kot take GERK-e od št. 1 do 13; v pritožbi v upravnih spisih tožnik zaključno navaja, da se je v letu 2009 hudo telesno poškodoval, zaradi česar ni mogel očistiti vseh površin, so pa intenzivno popašene, in kot prilogo navaja fotokopije potrdil o bolniškem staležu, medtem ko pa tožbi priložena verzija pritožbe navedb o poškodovanju tožnika in njegovi nezmožnosti, da bi površine očistil zarasti, ne vsebuje in tudi ne navaja kot priloge bolniških listov). Z istimi razlogi tudi sodišče kot neutemeljene zavrača vsebinsko identične tožbene ugovore. Zapisnik o kontrolnem pregledu na kraju samem za površine (o pregledu, pričetem 19. 9. 2009 in končanem 22. 9. 2009) namreč šteje, kot že navedeno, za javno listino ter tako šteje za resnično tisto, kar je v njem navedeno (potrjeno); na tistem, ki zatrjuje neresničnost ugotovljenih in navedenih dejstev, je tako dokazno breme, torej na tožniku, ki pa nobenih dokazov ni predložil. Pri tem tudi sodišče za tožnikov predlog za ponovno opravo kontrolnega pregleda na kraju samem (podan v pritožbi) ne šteje, da je tožnik s tem zadostil dokaznemu bremenu. Že trditvena podlaga - upoštevajoč pri tem določbe Pravilnika, ki se nanašajo na podrobnejše vrste dejanske rabe, v Prilogi 1 (opis dejanske rabe, šifra, najmanjša površina zajema), njegovega 6. člena (glede uporabe interpretacijskega ključa z navodili za zajem podatkov) ter drugega odstavka 7. člena (glede izločanja nekmetijskih površin, večjih od 100 m2) in Pravilnika o metodah merjenja zemljišč in o tehničnih tolerancah meritev - ni (bila) taka, da bi bilo mogoče presoditi, da bi bila ponovitev pregleda (ali preveritev določitve dejanske rabe z drugim dokazom) potrebna in racionalna. Pravilo o dokaznem bremenu je torej v skladu z zakonom moglo vplivati na uresničevanje načela materialne resnice. Ob povedanem po presoji sodišča tožnik v tožbi neutemeljeno ugovarja tudi, da bi moral biti v upravnem postopku opravljen dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Kolikor se pri tem sklicuje na zadevi, v katerih je bil tak dokaz izveden, in ugovor utemelji tudi s sklicevanjem na nezanesljivost meritev kontrolorjev ter neustrezno znanje in strokovno usposobljenost organov obeh stopenj, sodišče odgovarja, da potek ugotovitvenega postopka (tudi o tem, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili) določa glede na okoliščine posameznega primera uradna oseba, ki vodi postopek (145. člena ZUP) ter da je tudi potek pritožbenega postopka v vsakem posameznem primeru odvisen od vsebine pritožbe in presoje pritožbenih navedb s strani drugostopenjskega organa. V postopku upravnega spora pa sodišče preizkuša zakonitost vsake posamezne izpodbijane odločbe na podlagi upravnih spisov v zadevi ter relevantnih predpisov, ne pa na podlagi neizkazanih in pavšalnih tožbenih navedb.

Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi tožbene navedbe o neustrezni uporabljeni metodi dela kontrolorja pri ugotavljanju površin (podobne navedbe je tožnik podal že v pritožbi). Glede načina ugotavljanja površin pri kontroli na kraju samem Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2009 (v nadaljevanju Uredba) v 25. členu napotuje na 30. člen Uredbe 796/2004/ES, ki določa, da se površine enot rabe oziroma poljin določijo s kakršnimi koli sredstvi, ki dokazano zagotavljajo meritve take kakovosti, ki je vsaj enakovredna kakovosti, potrebni za veljaven tehnični standard, kot je oblikovan na ravni Skupnosti. Republika Slovenija je metode merjenja določila v Pravilniku o metodah merjenja zemljišč in o tehničnih tolerancah meritev, med njimi merjenje na ekranu iz ortofotov, narejenih iz letalskih ali satelitskih posnetkov (druga alinea prvega odstavka 2. člena), torej metodo planimetriranja (planimetriranje pomeni določanje površin GERK-ov s pomočjo programske rešitve na ortofoto podlagi). Določitev te metode v navedenem pravilniku izkazuje, da je v strokovnem pogledu sprejeta kot metoda, ki daje podatke o zemljiščih z dovolj veliko zanesljivostjo in je ustrezna v smislu 30. člena Uredbe 796/2004/ES. Merjenje iz ortofotov je poleg merjenja z GPS napravo metoda, ki se za merjenje površin uporablja praviloma; merjenje površin z merilnim kolesom ali merskim trakom se uporablja izjemoma (2. člen pravilnika).

Tudi tožbene navedbe o tem, da je zapisnik o konrolnem pregledu na kraju samem za površine sam s seboj v nasprotju, v celoti nepreverljiv in napačen, da se ne ujemajo številčni podatki ter kako so podatki o osmih posebej izpostavljenih GERK-ih v zapisniku sami s seboj v nasprotju, nepreverljivi ter se ne skladajo z uradnimi podatki, po katerih je tožnik uveljavljal prijavljene površine, so po presoji sodišča nedopustne tožbene novote (52. člen ZUS-1), saj takih navedb tožnik v upravnem postopku ni podal, v tožbi pa tudi ni opravičil, zakaj tako ni ravnal. Navajanju dejstev, ki so relevantna za odločitev v zadevi, in njihovemu razjasnjevanju, če so sporna, je namreč namenjen upravni postopek; le izjemoma, če strankam v postopku ni dana možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov ali možnost izjave v upravnem postopku ipd., se tem dopusti možnost navajanja novih dejstev v postopku upravnega spora. Tožnik pa je bil, kot izhaja iz zapisnika in drugače niti ne trdi, pri kontrolnem pregledu na kraju samem prisoten, prejel je izvod zapisnika in imel je možnost podati pripombe (če kontrolor ni zapisal vseh pripomb in popolno, kot tožnik trdi v tožbi, pa je imel možnost organ seznaniti s pripombami na drug način, npr. pisno) ter je vložil tudi pritožbo. Zato je tožnik v izvrševanju svojih procesnih pravic v upravnem sporu z določbo 52. člena ZUS-1 omejen (ne da bi pri tem mogel z uspehom zatrjevati, da je kršeno načelo materialne resnice).

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka pa je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.