Jedro

Kljub ugotovljeni alkoholiziranost zavarovanec ne bi izgubil kritne pravice, če bi dokazal, da ni kriv za prometno nesrečo ali da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo škodo; lahko pa tudi dokaže, da je k nezgodi prispeval tudi oškodovanec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 4.699,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2008 dalje in v tem delu vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi, pod II je v preostalem delu glede plačila 3.132,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2008 dalje do plačila, sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod III je stroškovni izrek izvršilnega sklepa razveljavilo, pod IV pa je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki 282,40 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je prometno nezgodo delno povzročila tožena stranka in sicer je njeno odgovornost ocenilo z 60 %, ker pa je tožena stranka kršila zavarovalno pogodbo, saj je sodišče ugotovilo, da je vozila v vinjenem stanju, in ker je tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino, je del odškodnine v vrednosti 60 % dolžna povrniti tožena stranka. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožeča stranka izplačala odškodnino za gmotno in negmotno škodo iz naslova obveznega zavarovanja tožene stranke, da je bila višina, ki jo je izplačala primerna glede na okoliščine primera. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke in v skladu s stroškovniki odmerilo potrebne stroške.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v prisodilnem delu in v stroškovni odločitvi, uveljavlja pa vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču predvsem očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje tako glede vzročne zveze med alkoholiziranostjo in škodnim dogodkom kot tudi glede vprašanja krivde za prometno nesrečo. Sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za dopolnitev mnenja izvedenca niti ni povedalo, zakaj temu ni sledilo, čeprav je okoliščina vzročne zveze v konkretnem primeru vprašanje o odločilnih dejstvih, ki bi jih sodišče moralo ugotoviti. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj šteje, da dopolnitev mnenja ni bila potrebna. Zato sodišču očita, da je v tem delu dejansko stanje zmotno ali vsaj nepopolno ugotovilo, saj bi ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju moralo ugotoviti, da ni odločilne vzročne zveze med alkoholiziranostjo in škodo. V tem delu sodba tudi nima razlogov, zato sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo, da je oškodovanec dokazal, da ga je zadel, in bi ob pravilni dokazni oceni moralo ugotoviti, da je izključni krivec za škodni dogodek R. J. in da k škodnemu dogodku ni prispeval niti 60 %. Sodišču očita, da je napačno ocenilo izpovedbo te priče in da je njegova izjava v nasprotju z ostalimi dokazi. Prav tako je sodišče napačno povzelo ugotovitve izvedenca, ki je ugotovil, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi oškodovanec hodil ob robu vozišča in mu v tem primeru ne bi bilo potrebno zavirati in se umikati. Ker je oškodovanec hodil po nepravilni strani in v temnih oblačilih ter brez odsevnega telesa, je sam odgovoren za svojo poškodbo. V tem delu sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Meni, da je v tem delu tudi nasprotje med mnenji obeh izvedencev. Predlaga, da se njegovi pritožbi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne in da se tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka ali pa, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe z DDV.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga, po kateri je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke je v določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu in v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Po določbi 3. člena Splošnih pogojev izgubi zavarovanec svoje pravice iz zavarovanja tudi, kadar upravlja vozilo pod vplivom alkohola; šteje pa se, da je pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač v krvi več kot 0,5 promila alkohola. Sodišče prve stopnje je ugotovilo stopnjo alkohola v krvi tožene stranke, kar se pritožbeno ne izpodbija in kar v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno.

Glede na ugovore tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ali obstajajo okoliščine iz drugega odstavka 3. člena, ki določa, kdaj zavarovanec ne izgubi svojih pravic. Dokazati mora, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da toženi stranki tega ni uspelo dokazati in da je dokazno breme na njeni strani. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da toženec ni postavil niti ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere bi se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena razbremenil, zato sodišče tudi utemeljeno ni dodatno zaslišalo izvedenca medicinske stroke. V skladu s to določbo in po ustaljeni in obširni sodni praksi je dokazovanje vinjenosti voznika zavarovalnici olajšano s tremi dejanskimi domnevami iz A do C točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Zavarovalnici vzročne zveze ni potrebno dokazati. Da bi zavarovanec ohranil pravice iz zavarovanja kljub vožnji pod vplivom alkohola in da bi uspešno lahko izpodbijal vzročno zvezo med alkoholiziranostjo in nastalo škodo bi moral zatrjevati in dokazati, da je prišlo do škode iz kakšnega drugega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca, oziroma da je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, takšnega da njegova alkoholiziranost ni vplivala na nastanek in obseg škode. Zato se pri takšni ekskulpaciji upoštevajo le zunanji vzroki, ki niso odvisni od zavarovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se zavarovanec ne more razbremeniti svoje odgovornosti oziroma zatrjevati, da ne obstaja vzročna zveza iz razlogov, ker je bila njegova vinjenost le nekaj nad dovoljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, kar je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, da že majhne količine zaužitega alkohola onesposobijo voznika za varno vožnjo, saj lahko pride pri njemu do bistveno počasnejših reakcij, zaznavanja, kritičnosti in tudi napačne presoje. Ravno to pa se je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pripetilo pri tožencu.

Pritožnik sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jo vidi v tem, da sodišče na njegove pripombe izvedencu medicinske stroke le-tega ni dodatno zaslišalo. Vendar pa takšna kršitev ni podana. Gre za relativno kršitev določb postopka, ki bi jo moral pritožnik uveljavljati pred zaključkom glavne obravnave, v skladu z določbo 286. b člena ZPP. Ker takšne kršitve ni uveljavljal, jo tudi ne more uveljavljati v pritožbi. Sodišču sicer očita, da ni povedalo, zakaj je zavrnilo takšen dokazni predlog, vendar pa to ne drži, saj smiselno iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da toženec ni postavil takšne trditvene podlage, iz katere bi izhajal utemeljeni ekskulpacijski razlog, zato sodišču tudi ni bilo potrebno ponovno zasliševati izvedenca. Tudi ni stvar izvedenca, da ugotovi vzročno zvezo, kot si to napačno predstavlja pritožnik, pač pa je to stvar sodišča. Zato očitana kršitev ni podana in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenjevalo ali je tudi oškodovanec prispeval k prometni nezgodi, saj je tožeča stranka upravičena do povrnitve le tistega dela odškodnine, ki ga je oškodovancu izplačala utemeljeno. Pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena. Toženec namreč šteje, da je sam vozil pravilno, z zadostno skrbnostjo, zato mu tudi ni mogoče očitati, ko je spregledal oškodovanca, ki je hodil po cesti. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče prve stopnje moralo ob skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotoviti, da je izključni krivec za škodni dogodek R. J. in da toženec k škodnemu dogodku ni prispeval z 60 %. Sodišče prve stopnje je pravilo sledilo izpovedbi oškodovanca o tem, kako je hodil po cesti, kot tudi pravilno zaključilo, da ga je toženec opazil prepozno in da ga je v roko zadel z ogledalom, zaradi česar se je le-to tudi zaprlo. Da so takšni zaključki sodišča prve stopnje pravilni, izhaja tudi iz mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je povedal, kako so lahko nastale posamezne poškodbe oškodovanca in ki mu je sodišče utemeljeno sledilo. Pritožnik s pritožbo izpostavlja samo en vidik situacije ob prometni nezgodi, pozablja pa tako na svoje trditve v odgovoru na tožbo, ko je sam navedel, da je do škodnega dogodka prišlo na P. u. na ravnem in preglednem delu ceste. Že samo to dejstvo kaže na to, da bi lahko oškodovanca opazil, sodišče pa je tudi ugotovilo, da je nelogična njegova izpovedba, ko po eni strani zatrjuje, da luči še niso bile prižgane, po drugi strani pa, da zaradi teme oškodovanca ni videl, oziroma, da ga je zaslepilo vozilo iz nasprotne smeri. Zato se je sodišče pri oceni dokazov pravilno oprlo na izpovedbo oškodovanca in obeh izvedencev in pravilno povzelo, da je udarnino leve strani prsnega koša lahko oškodovanec utrpel le ob zadetju z osebnim vozilom in sicer najverjetneje z desnim stranskim ogledalom vozila. To možnost je dopustil tudi izvedenec cestnoprometne stroke, sodišče pa kljub temu, da po levi strani prsnega koša ni bilo vidnih poškodb, utemeljeno verjelo oškodovancu o tem, da ga je ta stran telesa bolela, saj to izhaja tudi iz medicinske dokumentacije. Zato so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu prepričljivi, pritožba pa ni utemeljena. Sodišče je tudi pravilno ovrednotilo mnenje izvedenca T. glede hoje samega pešca, ki ni hodil ob robu vozišča, ampak je zavzemal najmanj 0,8 do 1,00 meter desnega roba vozišča, vendar je tudi to okoliščino pravilno ovrednotilo, ko je ocenjevalo soprispevek oškodovanca. Zato je sodišče ob ugotovitvah, da je toženec vozil po cesti, ki jo je dobro poznal, ob nesporno ugotovljenem dejstvu, razvidnem tudi iz fotografij, da je vozil skozi naselje, pravilno zaključilo, da bi moral pričakovati, da so lahko ob cesti tudi pešci in bi zato moral biti bolj previden, kar pa ni bil, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tudi zaradi zaužitega alkohola. 95. člen ZVCP-1 določa, da pešci smejo hoditi po vozišču, izjemoma tudi po desni strani vozišča v smeri hoje, kjer je to zanje varneje, iz česar pa izhaja, da je dolžan, še posebno v naselju, vsak udeleženec v prometu, pričakovati tudi pešca na vozišču. Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je izvedenec cestnoprometne stroke v mnenju navedel, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi pešec hodil ob robu vozišča, ne pomenijo, da je za škodni dogodek v celoti odgovoren pešec sam. Osebni avtomobil je v razmerju do pešca nevarna stvar, kar pomeni, da se morajo vozniki osebnih vozil še posebej zavedati svoje odgovornosti in voziti previdno, še posebej pa to velja za naselja, kjer vozniki lahko pričakujejo tudi pešce na cesti. Zato tudi ne držijo pritožbene navedbe o tem, da toženec s svojo vožnjo ni povzročil nevarne situacije, saj je sam že v odgovoru na tožbo navedel, da je prišlo do nezgode v preglednem delu ceste, kjer je imel vse možnosti, da opazi tudi dva pešca na cesti, pa čeprav je bil oškodovanec temneje oblečen in čeprav ni imel svetlobnega telesa. Ti dve okoliščini je sodišče pravilno ovrednotilo in pravilno navedlo, da je zato oškodovanec sam povzročil nezgodo z 40 %, kar se pritožbeno ne izpodbija. S tem pa je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 171. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, v sodbi je to tudi obrazložilo, in ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba naj ne bi imela razlogov. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.