Jedro

V obravnavanem primeru je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, v skladu z relevančno teorijo prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala spolnitev v korist pridobitelja terjatve. S tem ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe, saj sta pravdni stranki ostali nespremenjeni. Tudi pravdni tožbeni zahtevek je ostal nespremenjen, saj predstavlja njegova dopolnitev med postopkom le način izpolnitve obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženi stranki sta pri tožnici najeli posojilo v višini 500.000 takratnih ATS in se dogovorili za vračilo izposojenega zneska v 60 zaporednih mesečnih obrokih po 12.828 nekdanjih SIT. Ker toženi stranki svojih obveznosti nista poravnali, je tožnica zahtevala vrnitev kredita v izvršilnem postopku. Po ugovoru toženih strank je sodišče odločalo v tem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici I 270/99 z dne 13. 1. 2000 tako, da morata toženca plačati tožeči stranki znesek 18.806,09 EUR s 15,9% rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5% zamudnimi obrestmi, oboje od 28. 12. 1999 dalje do plačila. Tožencema je naložilo tudi plačilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožena stranka iz vseh razlogov po 370. členu ZPP. Glede na to, da je tožeča stranka z vlogo z dne 5. 12. 2005 spremenila tožbeni zahtevek, bi moralo sodišče sprejeti procesni sklep in dovoliti (ali zavrniti) spremembo tožbenega zahtevka. Sodišče je s tem, ko je odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, ne da bi dovolilo spremembo tožbe, prekoračilo meje tožbenega zahtevka, kar predstavlja absolutno kršitev določb pravdnega postopka, na kar je tožena stranka opozorila že v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi ni navedlo, zakaj je v izreku toženima strankama naložilo naj znesek plačata stranskemu intervenientu in ne tožeči stranki. Sodišče tudi ni presojalo, v kakšnem pravnem razmerju sta toženi stranki s stranskim intervenientom in kakšen je razlog, da je naložilo plačilo dolga slednjemu. Prav tako iz sodbe ni razvidno, ali je stranski intervenient upnik toženih strank, ali pa je zgolj prejemnik izpolnitve terjatve, ki sicer pripada tožeči stranki. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je upnik terjatve še vedno tožeča stranka, kar je potrdilo tudi višje sodišče. Taka odločitev je v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da je zadevno terjatev cedirala stranskemu intervenientu in tudi s spremenjenim tožbenim zahtevkom, v katerem tožeča stranka zahteva, naj sodišče kot upnika povsod navede stranskega intervenienta. Sodišče o stranski intervenciji ni odločilo, saj v nasprotju s tretjim odstavkom 200. člena ZPP o tem ni izdalo sklepa. Poleg tega se B. A. C. nikoli ni priglasila v postopek kot stranski intervenient, saj o tem ni podala nobene izjave. S tem, ko je sodišče dopustilo udeležbo osebi, ki ne more biti stranka, je storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je na strani tožeče stranke prišlo do subjektivne spremembe tožbe, kar zahteva poseben sklep sodišča ter soglasje toženih strank. Revident še trdi, da je z navedenimi spremembami prišlo do bistvene spremembe identitete tožbenega zahtevka. Predlaga spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ter povrnitve stroškov postopka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je prišlo med postopkom pri tožeči stranki do statusne spremembe, po kateri je njen (delni) univerzalni pravni naslednik, zaradi predhodne oddelitve in pripojitve, postala C. ... (v nadaljevanju C.), vendar tožeča stranka ni prenehala obstajati (kar izključuje uporabo 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP). Tožeča stranka je zato tožbeni zahtevek prilagodila tako, da je zahtevala plačilo dolgovanega zneska na račun C. 6. Za materialna statusna preoblikovanja je značilno, da celotno premoženje [oziroma posamezni deli premoženja (kot skupek različnih premoženjskih pravic)] posamezne družbe preide na drugo družbo z enovitim korporacijskopravnim razpolagalnim poslom. Pri oddelitvi se dispozicija s premoženjem prenosne družbe opravi z delnim univerzalnim pravnim nasledstvom, ki je koncentrirano zgolj na določene (posamezne, ne pa vse) pravice, obveznosti in pravna razmerja. Kljub „omejenosti“ pa delitev zagotavlja zgolj priviligirano spremembo pravne pripadnosti poljubno izbranega premoženja prenosne družbe, ki ni vezana na stvarnopravna načela specialnosti. Delno univerzalno pravno nasledstvo se razume predvsem kot pravnoposlovno utemeljeno sredstvo za spreminjanje pravne pripadnosti poljubno izbranih delov premoženja prenosne družbe, saj omogoča prehod skupka vseh nekemu subjektu pripadajočih pravic, obveznosti in pravnih razmerij na drugega na podlagi enega samega akta (uno actu). Bistvena pravna posledica takega prehoda je, da prevzemni pravni subjekt celostno „vstopi“ v pravni položaj prenosnega pravnega subjekta in da je njegov pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij. Delno univerzalno pravno nasledstvo je torej uzakonjena pravnoposlovna rešitev, ki za izpeljavo pravnoposlovnih odločitev in z njimi povezanimi prehodi premoženja namesto množice posamičnih singularnih pravnih nasledstev pravnim subjektom omogoča ekonomično in praktično rešitev. Iz povedanega sledi, da je določba 190. člen ZPP uporabljiva tudi za takšne primere.

7. V obravnavani zadevi je zaradi „odtujitve“ pravice, o kateri teče pravda (190. člen ZPP), prišlo do materialnopravne, ne pa procesnopravne, spremembe na strani tožeče stranke. Prvi odstavek 190. člena ZPP namreč določa, da v primeru, ko pride do odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Odtujitev pravice, o kateri teče pravda, tako ne zahteva procesne spremembe strank, ki je sicer možna, vendar le, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP). V obravnavanem primeru je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, v skladu z relevančno teorijo prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala spolnitev v korist pridobitelja terjatve. S tem ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe, saj sta pravdni stranki ostali nespremenjeni. Tudi prvotni tožbeni zahtevek je ostal nespremenjen, saj predstavlja njegova dopolnitev med postopkom le način izpolnitve obveznosti.

8. Neutemeljen je tudi očitek revizije, da je sodišče s takšnim postopanjem prekoračilo meje tožbenega zahtevka. Te v skladu z načelom dispozitivnosti določi stranka sama, sodišče pa je na tožbeni zahtevek vezano. Njegova vezanost se kaže v tem, da stranki ne sme prisoditi več ali kaj drugega, kot je ta zahtevala. Vezanost na obseg tožbenega zahtevka pomeni vezanost na dejansko podlago tožbe in na tožbeni predlog, saj je istovetnost tožbenega zahtevka v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP sestavljena tako iz dejanske podlage tožbe, kot tudi iz tožbenega predloga (prvi odstavek 180. člena ZPP). V obravnavanem primeru je zato sodišče v skladu s 190. in tretjim odstavkom 184. člena ZPP pravilno odločilo o dopolnjenem tožbenem zahtevku in tudi v njegovih mejah.

9. Sodišče prve stopnje je na zadnji strani obrazložitve sodbe navedlo, da je tekom pravde nosilec materialnopravnih pravic postal stranski udeleženec kot izpolnitveni upravičenec, zato sta toženca dolžna plačati dolgovani znesek njemu. Pravilneje je to razmerje povzelo pritožbeno sodišče, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je zaradi univerzalnega pravnega nasledstva stranski intervenient v materialnopravnem smislu stopil v položaj upnika terjatve po kreditni pogodbi. Neutemeljen je zato revizijski očitek, da sodišče ni presojalo pravnega razmerja med tožencema in stranskim intervenientom. Prav tako je zmotno naziranje revizije, da je takšna odločitev v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da je zadevno terjatev cedirala drugemu pravnemu subjektu – stranskemu intervenientu ter da bi moral tožnik spremeniti tožbo tako, da bi zahteval izpolnitev obveznosti primarno stranski intervenient. Kot je revizijsko sodišče pojasnilo že v prejšnjem odstavku, 190. člen ZPP omogoča, da se kljub prehodu (po začetku pravdnega postopka) terjatve na novega upnika, obstoječi pravdni postopek zaključi med „starim“ upnikom in dolžnikom.

10. Da je stranski intervenient priglasil udeležbo v postopku, je dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje, ki je na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, je sodišče stranskemu udeležencu dovolilo vstop v pravdo na podlagi 202. člena ZPP (sosporniška intervencija). V takšnem primeru se soglasje tožene stranke ne zahteva, saj se glede na položaj stranskega intervenienta kot enotnega sopornika predmetna zadeva zanj lahko zaključi le na enak način kot za tožnika (glej sklep VS II Ips 553/2004 z dne 25. 8. 2005). Tako postopanje sodišča ni obremenjeno z v reviziji zatrjevano procesno kršitvijo iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se kršitev po tej določbi nanaša na druge primere, kot je to pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. 11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo toženih strank na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.