Jedro

Ker je stranski intervenient postal imetnik terjatve, je v materialnopravnem smislu stopil v položaj upnika terjatve po kreditni pogodbi, ki je predmet tega postopka in ki jo je tožena stranka sklenila s tožečo stranko. Drži sicer, da na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar je ugotovitev ničnosti pogodbe odvisna od dejstev. Sodišče dejstev, ki jih stranke ne navajajo, ne more ugotavljati po uradni dolžnosti (razen tistih, ki so splošno znana). Zato sodišče ni napačno uporabilo materialnega prava, ker ničnosti ni upoštevalo po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 13.1.2000, tako da morata toženca plačati tožeči stranki znesek 18.806,09 EUR s 15,9 % rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5 % zamudnimi obrestmi, oboje od 28.12.1999 dalje do plačila. Plačati morata tožeči stranki tudi stroške izvršilnega in pravdnega postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka pri tožeči stranki najela posojilo v višini 500.000 takratnih ATS, da sta se stranki dogovorili za vračanje v 60 zaporednih mesečnih obrokih po 12.828,00 SIT, da tožena stranka svojih obveznosti ni poravnavala in da znaša dolg tožene stranke 258.777,46 ATS (18.806,09 EUR). V zvezi z ugovori tožene stranke je sodišče ugotovilo, da je bila družba E. GmbH do preklica pooblastila pooblaščenka tožeče stranke za izterjavo posojila in da tožeča stranka terjatve ni cedirala na to družbo. Med pravdo je prišlo do statusnih sprememb pri tožeči stranki, ki je terjatev do tožencev prenesla na stranskega intervenienta. Tožena stranka je zato dolžna prisojene zneske nakazati na račun stranskega intervenienta.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Tožeča stranka je z vlogo 5.12.2005 spremenila tožbeni zahtevek, sodišče pa o spremembi ni odločalo, čeprav je odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku in je zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločitve. Dokler namreč ni sklepa o dovolitvi spremembe, postopek še naprej teče po primarno postavljenem zahtevku. Sodišče je s tem, ko je odločilo o popravljenem zahtevku, ne da bi dovolilo spremembo tožbe, prekoračilo meje tožbenega zahtevka, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo, zakaj je v izreku izpodbijane sodbe toženima strankama naložilo, naj plačata stranskemu intervenientu. Sodišče tako sploh ni presodilo, v kakšnem pravnem razmerju sta tožena stranka in stranski intervenient. Iz sodbe ni jasno razvidno stališče sodišča, ali je stranki intervenient upnik toženih strank ali zgolj prejemnik izpolnitve. Ker sodbe ni mogoče preizkusiti, je tudi zato podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Kljub temu pa toženi stranki sklepata, da se je sodišče očitno postavilo na stališče, da je upnik še vedno tožeča stranka, taka ugotovitev pa je v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da je terjatev cedirala stranskemu intervenientu. Iz teh razlogov je sodišče odločilo mimo (spremenjenega) tožbenega zahtevka. Sodišče je postopalo v nasprotju z določili ZPP tudi zato, ker sploh ni odločilo o stranski intervenciji. Poleg tega se B.A. nikoli ni priglasila v postopek kot stranska intervenientka. S tem je bilo kršeno določilo 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka.

Tožena stranka nadalje očita sodišču, da je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo kogentne določbe o ničnosti pogodb. Kreditna pogodba namreč v skladu s takrat veljavnim Zakonom o kreditnih poslih s tujino (ZKPT) ni bila predložena v registracijo Banki Slovenija in je iz tega razloga nična. Sporna pogodba bi lahko začela veljati šele takrat, ko bi bila dejansko registrirana pri Banki Slovenije, tožeča stranka pa ni izkazala, da je ta pogoj izpolnila. Sodišče mora na ničnost paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz pritožbe in se sklicevala na ustrezno sodno prakso.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za situacijo iz 190. člena ZPP, ki ureja procesnopravne posledice položaja, ko katera od strank odtuji pravico ali stvar, o kateri že teče pravda (terjatev je od tožeče stranke prešla na stranskega intervenienta). Tožena stranka se z vstopom stranskega intervenienta v pravdo namesto tožeče stranke ni strinjala. Ker lahko po drugem odstavku 190. člena ZPP pridobitelj pravice v pravdo vstopi le, če v to privolita pravdni stranki, subjektivna sprememba tožbe zato ni bila možna. To pa ne pomeni, da tožeča stranka tožbe ne more spremeniti tako, da zahteva izpolnitev stranskemu intervenientu. Odtujitev terjatve med pravdo nima vpliva na procesnopravno razmerje med strankami, vpliva pa na materialnopravno in je tožeča stranka pravilno ravnala, ko je zahtevek prilagodila materialnopravnemu razmerju. Za tako spremembo pa privolitev tožene stranke ni potrebna, saj ne gre za spremembo tožbe iz 184.člena ZPP, prenos terjatve na univerzalnega pravnega naslednika namreč pomeni samo personalno spremembo, ne pa tudi vsebinske spremembe terjatve. Zato so pritožbene trditve, da je tožeča stranka tožbo spremenila in da bi bilo potrebno ravnati po 185. členu ZPP in posebej odločiti o dovolitvi spremembe, neutemeljene. Sodišče je odločilo o zahtevku, kakršen je bil na koncu postavljen, zato tudi ni očitana kršitev postopka, da naj bi sodišče odločilo preko zahtevka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je stranski intervenient upravičen za prejem dolgovanega zneska, ker je tekom pravde postal nosilec materialnopravnih pravic, kar pomeni, da je sodišče obrazložilo, zakaj je treba izpolniti na račun stranskega intervenienta in ne tožeče stranke (in da je sodbo torej mogoče preizkusiti). Ker je stranski intervenient postal imetnik terjatve, je v materialnopravnem smislu stopil v položaj upnika terjatve po kreditni pogodbi, ki je predmet tega postopka in ki jo je tožena stranka sklenila s tožečo stranko. Ne drži torej pritožbena navedba, da se je sodišče postavilo na stališče, da je upnik še vedno tožeča stranka in da je zato odločilo mimo zahtevka. Prav tako tožeča stranka ni nikoli trdila, da je terjatev cedirala na toženo stranko, ampak je ves čas navajala, da je glede sporne terjatve stranski intervenient njen univerzalni pravni naslednik (da navedba drži, se je pokazalo v zvezi s sklepom, s katerim sodišče ni dovolilo subjektivne spremembe tožbe). Z vstopom stranskega intervenienta v materialnopravni položaj upnika, je obrazloženo razmerje med intervenientom in tožencema, zato ne drži pritožbena navedba, da se sodišče ni ukvarjalo s tem razmerjem. V zvezi s stransko intervencijo pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je intervenient z vlogo na l.št. 153 spisa priglasil stransko intervencijo, prvostopno sodišče pa je v sodbi (drugi odstavek na 3. strani sodbe) obrazložilo, zakaj je stransko intervencijo dopustilo. Res ni izdalo posebnega sklepa, vendar ob vsem povedanem ne gre za tako kršitev postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Določba 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ureja drugo vprašanje, to je primere, ko se postopka udeležuje nekdo, ki nima sposobnosti biti stranka ali ko so kršene določbe o zastopanju.

Pritožbene navedbe v zvezi z ničnostjo pogodbe so novota in jih tožena stranka doslej v postopku ni uveljavljala, v pritožbi pa ni obrazložila, zakaj jih ni mogla že v postopku do zaključka glavne obravnave. Take navedbe po 337. členu ZPP niso dopustne. Drži sicer, da na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar je ugotovitev ničnosti pogodbe odvisna od dejstev. Sodišče dejstev, ki jih stranke ne navajajo, ne more ugotavljati po uradni dolžnosti (razen tistih, ki so splošno znana). Dejstev v zvezi z registracijo kreditne pogodbe pri Banki Slovenije, ki bi opredeljevala ničnost pogodbe, pa tožena stranka v postopku do zaključka glavne obravnave ni navajala, zato sodišče ni napačno uporabilo materialnega prava, ker ničnosti ni upoštevalo po uradni dolžnosti. Enak zaključek izhaja iz bogate sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika ostalih pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko (ki s pritožbo ni uspela) in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko (ki z odgovorom na pritožbo ni vplivala na odločitev v stvari).