Jedro

Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. V primeru, če kasneje ugotovi, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi tožnika ugodilo in sklep toženke št. 2142-40/2022/7 (1222-03) z dne 12. 1. 2022 odpravilo (I. točka izreka). Z navedenim sklepom je toženka odločila, da se tožnik zaradi predaje odgovorni državni članici pridrži v prostorih Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma do takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico. Skupaj z odpravo navedenega sklepa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da nemudoma po prejemu izpodbijane sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba tožnika zavrne. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pooblaščenka tožnika v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnik dne 24. 1. 2022 samovoljno zapustil azilni dom in odšel iz Republike Slovenije neznano kam. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožene stranke zavrže, saj pritožnica zanjo nima več pravnega interesa.

4. Pritožnica v vlogi z dne 8. 3. 2022 navaja, da je tožnik res samovoljno zapustil azilni dom, da ji njegovo sedanje prebivališče ni poznano in da niti nima podatka, ali se še vedno nahaja na območju Republike Slovenije. Kljub temu pritožnica meni, da ima še vedno pravni interes, da Vrhovno sodišče odloči o njeni pritožbi, glede na to, da je sodna praksa Upravnega sodišča glede odločanja o tožbah, povezanih s presojo upravičenosti in pravilnosti omejitve gibanja po ZMZ-1 neenotna.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na navedeno mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Pravni interes za pritožbo pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da si s tem izboljša pravni položaj. Ta se presoja v vsakem upravnem sporu posebej glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve.

8. Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju),1 kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.2 Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. V primeru, če kasneje ugotovi, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.

9. Pritožnica tudi ne more utemeljiti pravnega interesa s splošnimi in nekonkretiziranimi navedbami, da je odločitev v tej zadevi pomembna zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Pritožba je redno pravno sredstvo, ki je namenjeno presoji pravilnosti in zakonitosti posamezne odločbe sodišča prve stopnje in zato pravni interes za odločanje v njej ni odvisen od vprašanja morebitne neenotnosti sodne prakse v zadevah, kot je obravnavana.3

10. Ker pritožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, jo je zavrgel sodnik poročevalec na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP.

1 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2018 z dne 9. 5. 2018. 2 V tem smislu glej tudi J. Zobec v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem (3. knjiga), Ljubljana: Uradni list RS, GV Založba 2009, str. 361. 3 Skladno s sistemsko ureditvijo je pravno sredstvo, o katerem odloča Vrhovno sodišče, ki je namenjeno zagotovitvi enotne sodne prakse, revizija (367. a člen ZPP).