Jedro

Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Ker do prenehanja delovnega razmerja ni izrabila 24 dni letnega dopusta, je ob upoštevanju 166. člena ZDR in Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 4. 11. 2003 upravičena do denarnega nadomestila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2009 dalje in znesek 196,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009 dalje ter ji povrniti stroške postopka v višini 285,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega roka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje del zahtevka samo spremenilo in odločilo mimo, oz. drugače. Niti iz izreka niti iz obrazložitve ni razvidno, kakšen višji tožbeni zahtevek je obravnavalo in ga nato v drugem odstavku zavrnilo. V obrazložitvi o tem ni razlogov. Navedene sodbe se ne da preizkusiti. Tožena stranka je opozorila, da je tožničin zahtevek nejasen in da so navedbe ter predloženi dokazi sami s seboj v nasprotju, vendar sodišče prve stopnje na to ni odreagiralo. Iz zapisnika prvega naroka je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnici nudilo pomoč. Slednje je v obrazložitvi najprej navedlo, da je tožničin zahtevek utemeljen, v nadaljevanju pa je zaključilo, da je tožničin odškodninski zahtevek neutemeljen in, da je tožbeni zahtevek za nadomestilo utemeljen. Višina nadomestila prisojenega zneska v obrazložitvi ni pojasnjena tako, da bi jo bilo moč preizkusiti. Ni mogoče razbrati, kako je sodišče prve stopnje ocenilo vrednost tožničine urne postavke, pri svojem obračunu pa je izhajalo tudi iz drugačne razlage, vsaj kar se tiče dodatka na delovno dobo. Prav tako ni mogoče preizkusiti dela izreka sodbe, ki se nanaša na znesek 196,00 EUR, še manj pa, kako je prišlo do izračuna, ker obrazložitev v tem delu ni preverljiva. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev pravil postopka po 14. in 15 tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje je samo uporabilo pravno podlago, ki jo pravdni stranki nista uveljavljali. Zatrjevanja pravdnih strank niso ustrezala uporabi te pravne podlage. Tožnica je izrecno navajala, da je dopust želela in bi ga, glede na naravo bolezni, lahko koristila in da bi lahko prekinila bolniško. Sodišče prve stopnje se do posameznih navedb in izvedenih dokazov ni opredelilo. Tako se ni opredelilo do izpovedbe priče G.B.. To pričanje je pomembno za ugotovitev, da je tožnica lahko izkoristila dopust, kakor tudi za ugotovitev, da bi lahko koristila višek ur, ker je imela proste dni pisane v avgustu in septembru. Prav tako se ni opredelilo do izpovedbe v delu, glede koriščenja domnevnega viška ur. Glede tega je tudi sama tožnica pojasnila, da jih je bilo mogoče izrabiti. Sodišče prve stopnje je, kljub drugačnemu zatrjevanju tožnice in izkazanem pisnem vabilu delodajalca ter izpovedjo navedene priče, štelo, da tožnica zaradi bolniške odsotnosti prostih dni ni mogla koristiti oziroma, da ji delodajalec ni omogočil koriščenje oddelanih ur kot prostih dni. Ni se opredelilo do trditev tožene stranke, da sta bili s strani tožnice predlagani priči pristranski. Prav tako se v zvezi s prisotnostjo in nepravilnostjo evidence ni opredelilo do izpovedbe navedene priče G.B. in zakaj je verjelo izpovedbi tožnice in priči M.O.. Odločitev o opravljenih nadurah in nezmožnost koriščenja le-teh, je oprlo na nek računalniški izpis, ki ga kot pristnega ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Vprašanje pravilnosti evidence je ostalo nerazjasnjeno. Priča G.B. je še navedla, da se ji je računalnik, v katerem je imela evidenco, pokvaril in je domnevala, da ima evidenco tožena stranka. Tega sodišča prve stopnje ni vneslo v zapisnik. Tožnici nadure niso bile odrejene. Tudi sicer so nadure nekaj povsem drugega. Niti tožnica ni vedela, kdaj je oddelala višek ur in tega v tožbi in vlogah ni precizirala. Izpoved priče G.B. je sodišče prve stopnje nedopustno spremenilo v obrazložitev, da je slednja izpovedala, da ta evidenca po njenem ni sporna z vidika števila ur. Tega navedena priča ni navedla, niti to ne izhaja iz zapisnika. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je evidenco, ki jo je tedanja vodja zanikala, upoštevalo kot nesporno. Prav tako pa ni preverilo tožničine navedbe, da so ure prenesene že iz leta 2007. Ni se ukvarjalo z resničnostjo in nesklepčnostjo tožbe, čeprav je bilo nanjo opozorjeno. Dolžno je bilo tožbeni zahtevek zavrniti in odločiti skladno z dosedanjo sodno prakso. Odstop od sodne prakse zaradi direktive, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni v ničemer utemeljen in še manj argumentiran. Odločitev je samovoljna. Očita kršitev osnovnih ustavnih jamstev in predvsem 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Na neobjektivnost razpravljajoče sodnice je tožena stranka opozorila že na samem poravnalnem naroku, pri čemer je vztrajala, da se to zapiše na zapisnik, iz katerega pa ni moče povzeti dejanskega dogajanja. Vsako popravljanje navedb predstavlja pomoč sodišča in slednje ne sme dajati pobud za spremembo temelja zahtevka ali pobud, da tožnica zahtevek pojasni z drugimi dejstvi, svoja dotedanja zatrjevanja pa spremeni in zahtevek opre na druge dokaze, da bo druga pravna podlaga uporabna. To ni odprto sojenje, temveč nedopustno ravnanje, ki meri na zlorabo pravic in pooblastil. Sodišče prve stopnje je v delu stroškov tožene stranke napačno odločilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi tudi ni očitanih nasprotij in jo je moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je odločilo v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Tožničinima postavljenima tožbenima zahtevkoma (iz naslova neizrabljenega dopusta in viška ur) je ugodilo v vtoževani višini. Zgolj v obrestnem delu je tožnici prisodilo manj, kot je zahtevala, pri čemer je za takšno odločitev v obrazložitvi navedlo razloge. Pojasnilo je namreč od kdaj šteje, da je bila tožena stranka s plačilom vtoževanih zneskov v zamudi. Dejstvo, da pri tem ni izrecno navedlo, da je zato v presežku od prisojenega datuma tožničin zahtevek v obrestnem delu neutemeljen, v posledici česar ga je treba zavrniti, navedenega zaključka ne more izpodbiti. Izrek izpodbijane odločitve v delu, kjer je sodišče prve stopnje navedlo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne, se nanaša na obrestni del tožničinega tožbenega zahtevka, katerega je sodišče prve stopnje štelo kot neutemeljenega. S tem, ko je odločilo, da tečejo obresti od kasnejšega datuma, kot je to zahtevala tožnica, pa tudi ne pomeni, da je odločilo mimo postavljenega zahtevka, kot mu to zmotno očita tožena stranka v pritožbi. Del tožbenega zahtevka, kjer je tožnica navedla pravno podlago, na kateri naj bi temeljil njen zahtevek (odškodnina za neizkoriščen letni dopust oziroma neizplačano plačo – 35 nadur), je odveč, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je ta del v izreku izpodbijane odločitve izpustilo, ni napravilo nobene kršitve. Vse navedeno je iz izpodbijane sodbe (v primerjavi s postavljenima tožbenima zahtevkoma) jasno razbrati.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je tožnici nudilo prekomerno pomoč, ker je na poravnalnem naroku dne 16. 9. 2009 pravdni stranki opozorilo na sodbo Evropskega sodišča. S tem namreč po oceni pritožbenega sodišča ni preseglo svoje vloge nepristranskega organa in tožnici ni prekomerno pomagalo pri uveljavljanju njenega zahtevka. Tožnica je namreč že v tožbi podala zadostno trditveno podlago za presojo utemeljenosti njenega zahtevka tudi na pravni podlagi, ki je skladna z evropsko zakonodajo (o tem več v nadaljevanju). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da mora sodnik pravdnim strankam predstaviti svoje pravno videnje spora in o njem odkrito razpravlja. Če sodnik skriva svoje pravno stališče, se lahko zgodi, da pomeni sodba za stranke presenečenje, kar pa ni dopustno.

Očitane kršitve pravil postopka torej niso podane.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v višini 720,00 EUR in plačilo 35 nadur v višini 196,70 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Bistvene dejanske okoliščine v zvezi s prisojo vtoževanega zneska iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in katerih pritožba niti ne izpodbija so, da je tožnici pogodba o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženo stranko, dne 16. 9. 2008 prenehala zaradi upokojitve. V letu 2008 je v delovnem razmerju s toženo stranko pridobila pravico do izrabe 33 dni letnega dopusta, od katerih ji je 24 dni ostalo neizkoriščenega. Takšna dejanska podlaga utemelji materialnopravni sklep, da tožnici, ki ni izrabila letnega dopusta pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pripada denarno nadomestilo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven pa je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

Dosedanja sodna praksa1 Glej npr. odločitve VDSS Pdp 1426/98 z dne 28. 1. 2000; Pdp 1381/2002 z dne 17. 6. 2004; Pdp 367/2003 z dne 20. 5. 2004. je bila res takšna, da se je zahtevke za plačilo neizrabljenega letnega dopusta presojalo kot klasično odškodnino v smislu določil Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki predpostavlja obstoj vseh elementov civilnega delikta. V skladu s takšno interpretacijo sporne določbe je sodišče delavcem prisodilo odškodnino za neizrabljen letni dopust zgolj ob predpostavki, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi štirje temelji civilnega delikta (1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. krivda na strani delodajalca). Zato je moral delavec v tovrstnih sporih med drugim dokazati tudi, da je od delodajalca izrecno zahteval koriščenje letnega dopusta in da mu je delodajalec to pravico izrecno odklanjal. Vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je na tem področju prišlo do spremembe sodne prakse in sicer iz razloga, ker navedena interpretacija sporne določbe ni skladna z evropskim pravom in novejšo prakso Sodišča evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES). Pri razlagi slovenske pravne ureditve, prakse in sodne prakse pa je treba upoštevati in izhajati iz zavezujočih mednarodnih standardov prava EU ter novejše sodne prakse SES. Prav upoštevanje slednjega je narekovalo odstop od navedene dosedanje sodne prakse slovenskih delovnih sodišč.2 Glej npr. sodbo VDSS opr. št. Pdp 1045/2009 z dne 3. 12. 2009 in sklep VDSS opr. št. Pdp 937/2009 z dne 31. 3. 2010. Glede na to, da je s tem izkazan utemeljen razlog za odstop od dosedanje sodne prakse, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje samovoljno ravnanje in se neutemeljeno sklicuje, da so ji bile iz tega razloga kršene ustavne pravice.

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 4. 11. 2003 (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES), v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejmejo posebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa. Drugi odstavek istega člena pa določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Direktiva tako uporablja termin denarno nadomestilo in ne govori o odškodnini za neizrabljen letni dopust in dopušča, da se minimalni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja nadomesti z denarnim nadomestilom. Direktive so v okviru evropskega prava sekundarni pravni vir, ki je za vsako članico, na katero je naslovljen, zavezujoč glede ciljev, ki jih je treba doseči, državnim oblastem pa sta prepuščeni oblika in metoda za njihovo realizacijo.

Z razlago 7. člena navedene direktive se je ukvarjalo tudi SES, in sicer v združeni zadevi Gerhard Schultz-Hoff (C-350/06) proti Deutsche Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi (C-520/06) proti Herr Majesty's Revenue and Customs. Tudi iz odločitve v navedeni zadevi (sodba sodišča z dne 20. 1. 2009) izhaja, da je treba določbo 166. člena ZDR razlagati tako, da gre za denarno nadomestilo in ne za odškodnino.

Glede na navedeno, je po oceni pritožbenega sodišča izraz odškodnina za neizrabljen letni dopust, ki ga uporablja določba 166. člena ZDR, z vidika evropskega prava, neustrezen, zato ga je treba po namenu in zavezujočih mednarodnih in EU pravnih virih razlagati kot nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil OZ, za priznavanje katere se mora, kot je bilo že navedeno, ugotoviti obstoj vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost. Pravilno tolmačenje navedene določbe tako terja zaključek, da vsakemu delavcu, ki ne izrabi letnega dopusta pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pripada denarno nadomestilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi upokojitve in ker do navedenega dne ni koristila 24 dni letnega dopusta (za leto 2008), ji, ob pravilnem tolmačenju sporne določbe, pripada denarno nadomestilo. Tožnica je sicer v tožbenem zahtevku navedla, da vtoževani znesek terja kot odškodnino, vendar pa sodišče na podano pravno podlago pravdnih strank ni vezano. Velja namreč načelo, da sodišče pozna pravo samo po uradni dolžnosti (iura novit curia), pri čemer je vezano zgolj na trditveno podlago pravdnih strank. Tožnica je zadostno trditveno podlago za prisojo vtoževanega zneska na pravni podlagi, ki je skladna z evropsko zakonodajo, podala že v tožbi. Trdila je namreč, da ji je pri toženi stranki ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi ostalo 24 dni neizkoriščenega dopusta. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje vzpodbudilo tožnico, da poda ustrezno trditveno podlago za presojo utemeljenosti svojega zahtevka na drugi pravni podlagi, tako ni utemeljen. Iz tožničinih tožbenih trditev torej izhaja utemeljenost njenega zahtevka, kar pomeni, da je njena tožba bila sklepčna in kot taka sposobna za obravnavo, zato je sodišče prve stopnje o njej pravilno odločalo. Ne gre za nasprotje v razlogih izpodbijane odločitve, če je sodišče najprej navedlo, da je tožničin odškodninski zahtevek neutemeljen, v nadaljevanju pa zaključilo, da je tožnica upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje utemeljenost tega tožničinega zahtevka presojalo na dveh različnih pravnih podlagah (kot odškodnino in kot nadomestilo) in tako prišlo do navedenega zaključka. Ker je treba torej tožničin zahtevek po namenu in zavezujočih mednarodnih in EU pravnih virih razlagati kot nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil OZ, so vsa navajanja pravdnih strank o tem, ali je tožena stranka tožnici omogočila koristiti letni dopust ipd., odveč in niso pravno odločilna v tem sporu, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni opredelilo do vseh dokazov (pritožba posebej izpostavlja izpovedbo priče G.B., vabilo delodajalca). Tudi sicer pa v obravnavani zadevi dejstva, ki so pravno odločilna za prisojo vtoževanega zneska iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta, ob upoštevanju navedenega pravilnega materialnopravnega stališča, v obravnavani zadevi niti niso bila sporna.

V delu izpodbijane odločitve, ko je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo znesek 196,70 EUR s pripadki iz naslova oddelanih viška ur (35), se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je slednje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v skladu s Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadaljnj.) delodajalec delavcem dolžan, pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa v primeru, če ima delavec po zaključku 12-mesečnega obdobja presežek ur nad polnim delovnim časom v navedenem obdobju, presežek ur plačati po posebni obračunski postavki, ki je določena za nadurno delo (30 %, glej 75. člen navedene kolektivne pogodbe), in sicer pri obračunu plače v naslednjem mesecu po izteku 12- mesečnega obdobja (glej 75. člen). V obravnavani zadevi sicer res ni šlo za primer, da je tožena stranka tožnici odredila nadurno delo, bilo pa je ugotovljeno, da je tožnica pri toženi stranki oddelala višek ur zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa, katere je, na podlagi navedene kolektivne pogodbe, tožena stranka dolžna tožnici plačati, in sicer obračunane kot nadurno delo.

Glede samega števila oddelanih ur se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na predloženo listino o saldu ur (priloga A7). Slednje ni štelo, da je bilo samo število viška ur v obravnavani zadevi med pravdnima strankama nesporno, ampak je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je navedena predložena listina (saldo ur) verodostojen dokaz o številu viška tožničinih ur na dan 31. 8. 2008, kar je utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema (stran 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi v tem delu se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dokazov (tudi izpovedbe priče G.B., ki jo tožena stranka tudi s tem v zvezi ponovno izpostavlja). Pravilno pa je upoštevalo in tako očitno štelo kot verodostojen dokaz tudi izpovedbo priče M.O., ki je v kritičnem času delala kot obračunska referentka in ki je navedla, da so prisotnost na delu vodili elektronsko, da je bil konec meseca izdelan izpis in je kot tak izpis prepoznala tudi listino, ki je označena kot priloga A7 spisa. Po oceni pritožbenega sodišča je izpovedba te priče verodostojna, kljub temu, da naj bi bila slednja v sporu s toženo stranko, saj se njena izpovedba v bistvenem ujema z drugimi dokazi, tudi z izpovedbo navedene priče, ki jo izpostavlja pritožba. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 12. 2009 namreč izhaja, da je priča M.G.B. izpovedala, da prepozna evidenco, ki je v spisu označena kot A7 in da jo je videla viseti v kuhinji. Navedla je, da se z njo ni strinjala, ker se je razlikovala od njene, vendar pa je v nadaljevanju pojasnila, da evidenca ni pravilna, ker so šteti praznični in nedeljski dnevi dvojno, kar pa nima vpliva na število oddelanih ur. Izrecno je navedla, da števila ur ni vodila ter da je izpis ur dobila od obračunske delavke (M.O.). Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen. Glede na ostale izvedene dokaze, zlasti navedeno izpovedbo priče G.B. in izpovedbo priče M.O., je imelo sodišče prve stopnje torej zadostno oporo, da je navedeno listino štelo kot verodostojen dokaz o številu viška ur, ki naj bi jih tožnica oddelala pri toženi stranki. Delu izpovedbe priče M.O., ko je izpovedala, da ročni pripisi niso njeni ter delu izpovedbe priče D.I., ko je navedla, da se prav predočenega zapisa pod prilogo A7 ne spominja, pa po oceni pritožbenega sodišča, ne moremo pripisati takšne teže, da bi uspela izpodbiti navedeni zaključek. Prav tako pa tudi ni pomembna okoliščina, ali je bila v tem okviru upoštevana kakšna ura, ki naj bi bila prenesena še iz leta 2007. Tožnica je torej uspela dokazati, da je imela v navedenem obdobju 35 ur viška, točno kdaj je posamezno uro oddelala, pa za obravnavano zadevo niti ni pomembno. Slednja je v tem delu svoj zahtevek utemeljila s predloženo listino, nasprotno pa tožena stranka, ki je bila, na podlagi določbe 50. člena navedene kolektivne pogodbe, dolžna voditi evidenco delovnega časa, nasprotnega dokaza ni predložila. Glede na navedeno tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v delu, daj naj bi del izpovedbe zaslišane priče iz zapisnika izpadla. Ugotovitev, da je tožnica v navedenem obdobju imela 35 ur viška, utemelji materialnopravni sklep, da je tožena stranka tožnici kot njen delodajalec dolžna te ure, obračunane kot nadure, plačati. Zaradi navedenega so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi sicer pa samo dejstvo, ki ga tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da naj bi imela tožnica predvidenih nekaj dni prosto v avgustu in septembru, kar naj bi po toženkinih trditvah pomenilo, da je tožnica imela možnost koristiti višek ur, navedenega zaključka ne uspe izpodbiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožba ne izpodbija, da je bila tožnica pred upokojitvijo v bolniškem staležu, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je le-ta imela opravičljiv razlog za to, da teh ur ni koristila. Njene navedbe, da je želela bolniško zaključiti in koristiti dopust, tega zaključka ne uspejo izpodbiti.

Tožena stranka nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da višine in obrestnega dela izpodbijane odločitve iz naslova prisojenega nadomestila in nadur v razlogih izpodbijane odločitve, ni pojasnilo oziroma, da se izpodbijane sodbe v tem delu naj ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu za svojo odločitev navedlo razloge. Sicer pa je treba izpostaviti, da tožena stranka tožničinemu izračunu višine vtoževanih zneskov, katere je slednja utemeljila tudi s predloženimi listinami (plačilni listi – priloga A8), ni substancirano (obrazloženo) prerekala niti ni v spis vložila svojega izračuna. Kot tožničin delodajalec je namreč razpolagala s potrebnimi podatki, zato bi lahko, če se ni strinjala z urno postavko, kot jo je navedla tožnica, v postopku predložila svoje podatke. Zaradi navedenega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na tožničin izračun. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo urni postavki v takšni višini kot jo je navedla tožnica. Tudi sicer pa je slednje po vpogledu v dokazne listine (obračunske liste tožničinih plač – priloga A8) ugotovilo, da je tožnica svoj zahtevek po višini tudi dokazno podprla. V zvezi z prisojenim zneskom iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta je glede dodatka na delovno dobo zgolj navedlo, da le-ta za mesec oktober 2008 znaša 18 %, kar je skladno s priloženo listino (glej priloga A8) in je še višji, kot je to navedla tožnica (17,5 %), v posledici česar je pravilno štelo, da je tožničin zahtevek v zahtevani višini utemeljen. Obresti od prisojenega zneska iz naslova oddelanih viška ur pa so prisojene v skladu z navedeno kolektivno pogodbo, tako da tudi v tem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožena stranka zgolj pavšalno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, zato je ta del sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroškovno odločitvijo le sklicuje (stran 4 obrazložitve izpodbijane odločitve).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani in ker niso bili podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).