Jedro

Pri odmeri mora sodišče upoštevati konkretne okoliščine posameznega primera, načelo individualizacije odškodnine, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmerjena odškodnina namreč ne sme odstopati od drugih odškodnin v podobnih primerih, kar oboje je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča upoštevalo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki izreka, kolikor presega znesek 370.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za obdobje od 1.1.2002 do 20.6.2003, za obdobje od 21.6.2003 do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in v 2. točki ter 3. točki izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba tožnika zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 484.000,00 SIT z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za obdobje od 1.1.2002 do 20.6.2003, in za obdobje od 21.6.2003 do plačila z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (1. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek (2. točka) in tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 113.137,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 dalje (3. točka).

Proti sodbi se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožuje se zoper zavrnilni del sodbe v delu, kolikor je bil po temelju zavrnjen zahtevek v zvezi s škodnim dogodkom dne 18.11.2000 v višini 40 %, za pretrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem do višine 250.000,00 SIT (torej za 150.000,00 SIT), za pretrpeli primarni in sekundarni strah do višine 250.000,00 SIT (za 110.000,00 SIT), za stroške v zvezi z zdravljenjem 2.000,00 SIT in v zvezi z dogodkom 20.2.2001 za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem do višine 250.000,00 SIT (torej za 80.000,00 SIT), za uničena oblačila v višini 20.000,00 SIT in v stroškovnem delu. V pritožbi navaja, da je sodišče glede dogodka z dne 18.11.2000 tožniku neutemeljeno pripisalo 40 % soodgovornosti za utrpelo škodo. Pri tem je ugotovilo, da je tožnik poskušal umiriti spor med tožencem in Č. To mu je očitno tudi uspelo, saj s sporom in pretepom nista nadaljevala. Toženec je potem, ko se je tožnik že obrnil stran in mu kazal hrbet, nenadoma s pestjo udaril tožnika v glavo ali tilnik. Tožniku je priznalo odškodnino le v zvezi s tem udarcem, saj naj bi mu vse ostale poškodbe prizadejala tretja oseba v kasnejšem splošnem pretepu in prerivanju. Ob takšnem stališču je zmotno stališče sodišča, da je podana tožnikova 40 % soodgovornost za nastalo škodo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da je tožnik le preprečil pretep med tožencem in Č., se že obrnil stran, ko ga je napadel toženec. Zakaj naj bi bila podana tožnikova soodgovornost ni jasno, saj ni k temu v ničemer prispeval, toženca ni izzval ali kako drugače pripomogel k njegovi reakciji. Da je temu tako, pove že dejstvo, da je bil že obrnjen s hrbtom proti tožencu, ko ga je ta udaril. Ker pa prepričljivih razlogov glede tožnikove soodgovornosti iz sodbe ni moč razbrati, odločitve sodišča v tem delu ni moč preizkusiti. Sodišče je tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino le v zvezi s prvim udarcem toženca v tilnik. V spor med pravdnima strankama so se po tem prvem udarcu vmešali redarji in ostali prisotni. Vendar je gotovo bilo jedro dogajanja še vedno med obema pravdnima strankama. Tožniku je med prerivanjem na spolzkih tleh zdrsnilo in je padel na mizo. Tedaj je utrpel zlom rebra. Tožnik se ne spomni natančno, ali je padel na mizo zaradi tega, ker ga je porinil toženec ali redarji. Vendar je treba upoštevati določbo 206. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in toženca zaradi solidarne odgovornosti obsoditi na plačilo odškodnine za celotno utrpelo škodo. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče napačno upoštevalo zgolj tisti del škode, ki se je nanašal na udarec v tilnik. Pa tudi, če bi upoštevali le ta del škode, je sodišče v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik zaradi udarca v glavo en dan hospitaliziran v Splošni bolnici I. zaradi opazovanja. Ob sprejemu je zaradi udarca trpel za vrtoglavico, zaradi česar je bruhal. Iz mnenja dr. K. izhaja, da je vsakodnevne glavobole trpel 30 dni in ne zgolj 10 dni kot zmotno ugotavlja sodišče v razlogih sodbe. Občasne glavobole je trpel nadaljnjih 60 dni in ne zgolj mesec dni kot ugotavlja sodišče. Glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je upravičen do denarne odškodnine v višini 250.000,00 SIT. Glede na način nastanka nezgode je šlo za izrazito bolečo in šokantno poškodbo, saj udarca od zadaj v tilnik tožnik ni mogel pričakovati. Primarni strah je sodišče opisalo pravilno, glede sekundarnega pa ponovno v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. K. ugotovilo, da je bil zaskrbljen za izid zdravljenja le v času vsakodnevnih glavobolov, ki so trajali 10 dni. Izvedenec je ugotovil, da so ti glavoboli trajali 30 dni. Glede na intenzivnost in trajanje prestalega strahu je tožnik upravičen do celotne vtoževane odškodnine. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem. Tožnik je povedal, da je imel strošek za pot v bolnico. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil prepeljan v Splošno bolnico I. in odpuščen domov naslednjega dne. Sodišče bi moralo upoštevati 216. čl. ZOR in tožniku za potne stroške priznati odškodnino po prostem preudarku. V zvezi z dogodkom 20. 2.2001 je tožniku prisodilo odškodnino za prestane telesne bolečine v višini 170.000,00 SIT, vendar bi glede na sodno prakso ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje telesnih bolečin dobra dva meseca tožniku šla odškodnina v višini 250.000,00 SIT. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek zaradi uničenih oblačil. Tožnik je prepričljivo povedal, da je moral v dogodku uničeno jakno in majico zavreči. Res se ni spominjal vrste in znamke oblačil, vendar bi sodišče moralo uporabiti 216. čl. ZOR in prisoditi odškodnino po prostem preudarku. Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovno odločbo. Sodišče mu ni priznalo stroškov za pregled pri dr. K., češ da ti niso listinsko dokazani. Iz mnenja izhaja, da je izvedenec tožnika 16.5.2003 osebno pregledal in je povsem jasno, da je tožnik v zvezi s tem imel potne stroške za pot od doma do bolnice. Uspeh tožnika po višini tudi ni le 26,56 %, pač pa 30,7 %. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe.

Na pritožbo je odgovoril toženec. V odgovoru na pritožbo navaja, da je toženec tožnika samo enkrat udaril s pestjo v tilnik in ne v glavo, kar ugotavlja sodišče iz izvedenega dokaznega postopka. Iz postopka ne izhaja, da je tožnik utrpel kakršnokoli poškodbo zaradi udarca v tilnik, niti se to zatrjuje. Niti iz izvedeniškega mnenja ne izhajajo posledice udarca v tilnik in bi moralo sodišče po pravilu dokaznega bremena tožbeni zahtevek iz dogodka 18.11.2000 zavrniti. Glede dogodka z dne 20.2.2001 in prisojene odškodnine za telesne bolečine so pritožbene navedbe neutemeljene. Izvedenec sploh ne navaja vrsto poškodb, temveč jih opisuje in kvalificira kot lažjo telesno poškodbo. Tožnik po dogodku dva dni ni mogel jesti in piti, trpel naj bi 3 dni bolečine srednje intenzitete in 60 dni lažje intenzitete pri požiranju hrane, se pravi občasno. Glede na navedeno je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino.

Pritožba je delno utemeljena.

K škodnemu dogodku dne 18.11.2000: Pritožba ima prav, ko očita, da v sodbi ni prepričljivih razlogov glede tožnikove soodgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik poskušal pomiriti toženca in Č. Ko je bil tožnik s hrbtom obrnjen proti tožencu, ga je le-ta s pestjo udaril v tilnik. Sodišče je tudi ugotovilo, da je nato nastal vsesplošni pretep in prerivanje in so čez čas v pretep posegli tudi redarji. Zaključilo je, da toženec tožnika ni porinil oziroma vrgel na mizico, zato ne more biti odgovoren za poškodbe, ki jih je tožniku prizadejala tretja oseba (zlom rebra). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec napadel tožnika potem, ko mu je le-ta obrnil hrbet, je ocenilo, da je delež odgovornosti za nastali pretep na strani tožnika 40 % in delež toženca 60 %. Pri tem se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri je tožnik soodgovoren, če ga je toženec udaril potem, ko mu je že obrnil hrbet, oziroma ali je sodišče tožniku pripisalo soodgovornost zaradi vmešavanja v prepir tretjih oseb ali za sodelovanje v pozneje nastalem pretepu. Zato držijo pritožben i očitki, da iz sodbe ni moč razbrati prepričljivih razlogov o tožnikovi soodgovornosti. Če je bil tožnik poškodovan v pretepu med več osebami in če gre za sodelovanje v pretepu, bi lahko šlo tudi za solidarno odgovornost vseh udeležencev pretepa. O tem sodba ne vsebuje razlogov. Prav tako ni jasno, kaj je po toženčevemu udarcu v tilnik naprej delal tožnik, kako je potekalo nadaljevanje pretepa, kdaj in zakaj je tožnik utrpel nadaljnje poškodbe in ali je in kdaj je prišlo do pretrganja vzročne zveze. Sodba glede dogodka 18.11.2000 torej nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti, in je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki je v tem delu, torej glede dogodka 18.11.2000, narekovala razveljavitev sodbe in vrnitev v novo odločanje (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, kaj je delal tožnik v nadaljnjem pretepu, ali je šlo morebiti za sodelovanje v pretepu in ali ni toženec odgovoren tožniku tudi za drugo poškodbo ter navede vsa odločilna dejstva, tudi glede vzročne zveze, da bo sodbo mogoče preizkusiti. Če bo ugotovilo podlago tožbenega zahtevka, naj odloči ponovno o višini. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje samo ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi razmejevalo poškodbe in posledice, in če bo ugotovilo, da ni podana toženčeva odgovornost za drugo poškodbo, odloči ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu, če tožnik ni predlagal zaslišanje izvedenca.

K škodnemu dogodku dne 20.2.2001: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v celoti odgovoren za pretep dne 20.2.2001 in za škodne posledice in je tožniku odmerilo odškodnino za telesne bolečine v višini 170.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in zavrnilo zahtevek za denarno odškodnino za uničena oblačila v višini 20.000,00 SIT. Tožnik sodišču očita, da ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj bi glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje bolečin, skupaj dva meseca, šla odškodnina za telesne bolečine v višini 250.000,00 SIT, glede oblačil pa naj bi sodišče odločilo po prostem preudarku. V izvedenskem mnenju dr. M. K. res ni posebej navedena diagnoza poškodb po pretepu 20.2.2001, iz mnenja pa izhaja opis posledic in je izvedenec ocenil tudi intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter strah. Izvedenec je ugotovil, da je bil tožnik 21.2.2001 pregledan pri specialistu ORL zaradi bolečin v grlu in sapniku ter nosu. Zlom nosne kosti klinično ni bil ugotovljen, tožnik pa po teh dogodkih ni mogel normalno požirati, jesti in piti 2 dni, peklo ga je v grlu. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedensko mnenje, da so bolečine srednje intenzitete trajale tri dni, lažje v grlu in vratu pa 60 dni. Bolelo ga je pri požiranju hrane in tudi ponoči. Izvedenec je poškodbo ocenil kot lažjo telesno poškodbo. Tožnik je povedal, da je imel cel vrat preklan, rdeč in krvav in ga je zaradi toženčevega davljenja bolel požiralnik, imel pa je tudi premaknjeno nosno piramido. Razen bolečin v požiralniku, druge posledice, ki jih zatrjuje, iz izvedenskega mnenja ne izhajajo in jih tožnik ni izkazal, pa tudi ne večjih nevšečnosti, ki bi narekovale višjo odškodnino za telesne bolečine. Vsa dejstva, pomembna za odločitev višine odškodnine za telesne bolečine iz dogodka 20.2.2001, je sodišče prve stopnje ugotovilo. Pri odmeri mora sodišče upoštevati konkretne okoliščine posameznega primera, načelo individualizacije odškodnine, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmerjena odškodnina namreč ne sme odstopati od drugih odškodnin v podobnih primerih, kar oboje je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča upoštevalo, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi moralo tožniku odmeriti višjo odškodnino. Ugotovljena dejstva kažejo, da je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 170.000,00 SIT. Tožnik je s tožbo zahteval za uničena oblačila (hlače, jakna, majica) 20.000,00 SIT. Ko je bil zaslišan se ni spomnil, kakšno jakno je imel, povedal pa je, da mu je toženec strgal tudi majico, za katero se prav tako ni spomnil, kakšna je bila. Res je, da sodišče po 216. čl. ZPP odloči o odškodnini po prostem preudarku, če se ta ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. To pa ne pomeni, da ni treba navesti dejstev, torej vsaj opisati oblačila, ki jih je imel na sebi, povedati, kaj je bilo uničeno, navesti morebiti znamko oblačila, material, iz katerega je bilo oblačilo, saj je od tega odvisna cena oblačila. Ker se tožnik ni spomnil, kakšna oblačila je imel na sebi in ni v zvezi s tem predlagal nobenih drugih dokazov, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu. Tožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje nič takega, s čimer bi odločitev izpodbil, zato je v tem delu pritožba neutemeljena.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča razveljavilo nad zneskom 370.000,00 SIT z obrestmi (to je dosojeno odškodnino iz dogodka 20.2.2001), torej glede podlage in višine zahtevka iz dogodka 18.11.2000 (delno 1. točka izreka in 2. točka), v ostalem delu pa je pritožbo tožnika, kolikor izpodbija dosojeno odškodnino iz dogodka 20.2.2001, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Delna razveljavitev sodbe je narekovala razveljavitev stroškoven odločitve (3. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je namreč odvisna od celotnega ugotovljenega uspeha strank v sporu Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni ničesar doprinesla k odločitvi in so stroški odgovora na pritožbo nepotrebni, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo (2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP).