Jedro

Tožnica bi bila po določbi 198. člena OZ presojani v povezavi s 190. členom OZ upravičena do uporabnine, če bi dokazala, da jo je toženec izključil iz soposesti in souporabe solastne (pravilno skupne) nepremičnine. Slednje je bilo sporno v postopku pred sodiščem prve stopnje in ostaja sporno tudi v pritožbi.

Sodišče druge stopnje sicer soglaša s stališčem sodbe, da sodna praksa (psihično) nasilje razlaga zelo restriktivno in razlog prenehanja uporabe nepremičnine ne smejo biti le slabi odnosi med solastnikoma, temveč mora biti nevzdržnost take stopnje, da druge rešitve ni, vendar je tožnica tovrstno dalj časa trajajoče psihično maltretiranje toženca tudi zatrjevala (in o njem izpovedovala).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 27.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi (II. točka izreka) in tožnici naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.754,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov oziroma so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Tožnica je izvajanje psihičnega in fizičnega nasilja toženca, ki je povzročilo nevzdržnost skupnega življenja (pravdni stranki sta od leta 2003 razvezana) natančno opisala v svoji izjavi 28. 2. 2006 (pretipkan rokopis v prilogi A6), ki jo v nadaljevanju povzema. Iz nje je razvidno, da je v zadnjih letih skupnega življenja pretrpela veliko strahu, maltretiranja, poniževanja, psihičnega in fizičnega nasilja, ki se je iz leta v leto stopnjevalo. Toženec jo je (spolno) napadal v spanju, brutalno posiljeval, verbalno žalil, sežgal je njene ročno izdelane gobeline in jo sramotil (z njenim fotoaparatom se je slikal gol). Večkrat je morala prespati v avtomobilu, ker je bila hiša zaklenjena. Pred njeno (prisilno) izselitvijo v novembru 2001 pa ji je onemogočil oziroma preprečil kurjavo hiše in ogrevanje vode. O vsem tem je tožnica izpovedovala tudi ob zaslišanju, ki ga v nadaljevanju povzema. Poudarja, da je povedala, da se tožene stranke še danes boji, da je dan pred zaslišanjem bruhala cel dan in jo je bolela glava, ker je vedela, da se mora ponovno srečati s tožencem. Nevzdržne razmere, ki jih je povzročal toženec, so jo prisilile, da se je iz solastne hiše izselila in se vanjo ni več upala vrniti, ker se je toženca bala. Slednje je potrdila tudi priča M., njena sodelavka in prijateljica. Še preden se je izselila, je že prej večkrat prespala v trgovini, kjer je sicer delala in kamor se je po izselitvi tudi umaknila. Iz skupnega doma je odšla brez osebnih predmetov, spala je v službi najprej na kartonih, nato na kavču, kasneje pa si je uredila sobo, kjer je lahko začasno prebivala. V solastni stanovanjski stavbi sta stranki živeli sami, brez sorodnikov, zato ni bilo neposrednih prič, ki bi bile prisotne ob dogajanju. Odnos toženca do tožnice pa je razviden tudi iz njegove izpovedbe. Bil je žaljiv in nesramen do nje. Toženca na policijo ni prijavila, ker ji je bilo težko izpovedovati o razmerah, bilo jo je sram in je vedno upala, da bo bolje. Na Center za socialno delo pa se ni obrnila, ker je bila glede na izkušnje prepričana, da ne bo nič pomagalo. Napačen je zaključek sodbe, da tožnica ni izkazala, da bi jo toženec psihično in fizično zlorabljal, in da so med pravdnima strankama obstajale le napetosti, da sta se bivša zakonca le prepirala. Zaradi ravnanja toženca ji je bila onemogočena normalna uporaba solastne stvari, saj bi se z njo izpostavljala nadaljnjemu psihičnemu nasilju toženca. Njegova ravnanja so bila samovoljna in po naravi stvari takšna, da se jim ni mogla upreti. Navedene hude in dalj časa trajajoče življenjske razmere, ki jih je ustvarjal zgolj (oziroma v odločilni meri) toženec, je mogoče materialnopravno subsumirati pod pojem „sile“, na enak način, kot je to mogoče storiti za fizični napad. Tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da od nikogar ni mogoče zahtevati, da zaradi uresničevanja svojih lastninskih upravičenj trpi kakršnokoli nasilje (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1764/2010 z dne 6. 1. 2010, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 876/2005 z dne 1. 6. 2005). Izselitev tožnice ni bila prostovoljna, pogojena je bila s toženčevim nasiljem, zaradi katerega se v solastno nepremičnino tudi ni mogla vrniti. Njeno ponovno vselitev pa je preprečevalo tudi dejstvo, da je toženec zamenjal ključavnico in namestil verigo oziroma železno traverso, kar je ob zaslišanju tudi priznal. Nadaljnji vstop in uporabo solastne nepremičnine ji je zato preprečil toženec. Toženca se je zaradi vsega prestanega bala, ni ga klicala, da bi ponovno začela uporabljati nepremičnine in ga tudi ni prosila za ključ, toženec pa je tudi ni vabil nazaj. Ne vzdrži utemeljitev sodbe, da želje po uporabi nepremičnine ni izkazala. Neuporaba nepremičnine ni bil izraz njene volje, zato je element prikrajšanja podan. Zmotna je ocena pomena zamenjave ključavnice in onemogočanje vstopa. Po stališču sodne prakse (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1764/2010 z dne 6. 1. 2010) dolžnost izročitve ključev bremeni solastnika, ki je ključavnico zamenjal. Tožnici se poraja dvom o nepristranskosti odločitve sodišča prve stopnje, saj po izpeljanem dokaznem postopku, ko je dobilo vtis in sliko o dejanskem stanju konkretnega primera, ni sledilo predlogu za izdajo vmesne sodbe, s katero bi odločilo o temelju zahtevka. Postavilo je sodnega izvedenca gradbene stroke zaradi ugotovitve višine uporabnine, s čimer je nakazalo, da bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Očitno je bilo po zaslišanju strank in prič mnenja, da je tožeča stranka do zahtevane uporabnine upravičena, sicer ne bi izvajalo dokazov v smeri ugotavljanja višine terjatve tožnice. Glede na, v izpodbijani sodbi zavzeto stališče, da tožničin zahtevek po temelju ni utemeljen, je s postavitvijo izvedenca strankam povzročalo nepotrebne stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica upravičenje do uporabnine gradi na trditvi, da se je bila zaradi dolgotrajnega stopnjevanega psihičnega in (fizičnega) nasilja toženca prisiljena izseliti iz hiše, ki je v njuni solasti in se vanjo ni vrnila, ker se je toženca bala in ji je vrnitev tudi onemogočil (namestil je verigo, traverso in zamenjal ključavnico).

6. Toženec je tožničine trditve zanikal, trdil je, da se je tožnica iz njune skupne hiše odselila prostovoljno, zaradi novega partnerja, in da ji vrnitve ni onemogočal. 7. Sodba zavzame stališče, da tožnica ni upravičena do uporabnine, ker se je iz hiše novembra 2001 prostovoljno izselila. Vanjo se ni vračala zato, ker bi jo želela (ponovno) uporabljati, pa ji je toženec to preprečil (z namestitvijo verige, traverse oziroma zamenjavo ključavnice), temveč zato, da bi vzela svoje stvari. Zaključek, da je tožnica privolila v svoje prikrajšanje, sodba med drugim gradi tudi na ugotovitvi, da v obdobju od leta 2004 do leta 2013, za katerega uveljavlja plačilo uporabnine, ni zahtevala dopustitve uporabe njenega deleža sporne nepremičnine, ki ji toženec ne nasprotuje.

8. Materialnopravno pravilno je stališče sodbe, da bi bila tožnica po določbi 198. člena OZ presojani v povezavi s 190. členom OZ upravičena do uporabnine, če bi dokazala, da jo je toženec izključil iz soposesti in souporabe solastne (pravilno skupne(1)) nepremičnine. Slednje je bilo sporno v postopku pred sodiščem prve stopnje in ostaja sporno tudi v pritožbi.

9 .Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodbe, da sta pravdni stranki bivša zakonca (razvezana sta od leta 2003), in da se je tožnica (že pred razvezo) novembra 2001 iz hiše, ki je njuno skupno premoženje izselila. Izpodbija pa zavzeto stališče sodbe, da se je iz hiše izselila prostovoljno.

10. Tožnica je v pisni izjavi leta 2006 (A8), na katero se pritožba sklicuje, in predstavlja trditveno podlago tožbe, opisala ravnanje toženca, ki je povzročilo nevzdržne razmere za skupno bivanje. Gre za več let trajajoče spolno in stopnjevano psihično nasilje, ki ga je izvajal toženec nad njo in ki ga je morala kot njegova žena trpeti, dokler se ni novembra 2001, ko ji je toženec onemogočil uporabo centralne kurjave (ogrevanje in uporabo tople vode), odločila, da se izseli. O njem je, kot pravilno navaja v pritožbi, izpovedovala tudi ob zaslišanju.

11. Sodišče prve stopnje v sodbi povzame izpovedbo vsake od strank, ne sprejme pa dokazne ocene o tem, čigavo izpoved šteje za prepričljivejšo. Ob ponujeni trditveni podlagi tožbe o dolgotrajnem (predvsem) psihičnem, stopnjevanem nasilju toženca doma, ki praviloma ni zaznavno navzven (pravdni stranki pa sta po ugotovitvi sodbe živeli sami), predstavlja izpovedba strank pomemben (če že ne ključen) dokaz. Ob nasprotujočih si izpovedbah strank bi se moralo sodišče opredeliti do v pisni izjavi očitanih ravnanj toženca, ki jih je tožnica občutila kot „psihično nasilje“. Sodba ugotavlja le, da tožnica ob zaslišanju ni izpovedovala o fizičnem nasilju in brutalnih posilstvih, ki jih je omenjala v pisni izjavi iz leta 2006. Tožnica o tovrstnem nasilju res ni izpovedovala (sodišče je o njem ni niti spraševalo), govorila pa je o spolnem nadlegovanju in ravnanjih, ki jih je štela kot psihično nasilje (6. stran prepisa zvočnega snemanja). Iz prepisa zvočnega snemanja zaslišanja tožnice je za povrh razvidno, da ji je bilo o tovrstnem nasilju toženca nerodno in težko izpovedovati. Sicer pa je tožnica (tudi ob zaslišanju) izpovedovala o razmerah, ki se jo privedle do odločitve, da se novembra 2001 izseli (toženec ji je onemogočil ogrevanje, bila je brez tople vode za umivanje, ker je bilo gretje vezano na centralno kurjavo), do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

12. Pritrditi je pritožbi, da, če bi se v trditveni podlagi tožbe opisana ravnanja toženca izkazala za resnična (tudi brez zatrjevanih brutalnih posilstev in fizičnega nasilja), bi jih bilo mogoče opredeliti kot „nasilje“, ki ga tožnica zaradi uresničevanja svojih lastninskih upravičenj ni bila dolžna trpeti, in ni šlo le za „napetosti med strankama“ oziroma „prepire“, kot sicer ugotavlja sodba. Sodišče druge stopnje sicer soglaša s stališčem sodbe, da sodna praksa(2) (psihično) nasilje razlaga zelo restriktivno in razlog prenehanja uporabe nepremičnine ne smejo biti le slabi odnosi med solastnikoma, temveč mora biti nevzdržnost take stopnje, da druge rešitve ni, vendar je tožnica tovrstno dalj časa trajajoče psihično maltretiranje toženca tudi zatrjevala (in o njem izpovedovala). Sicer pa je tudi sodišče prve stopnje očitno po opravljenem zaslišanju strank (in prič) 13. 2. 2012, na podlagi neposrednega vtisa ob zaslišanju štelo, da je tožničin zahtevek po podlagi utemeljen (v izpodbijani sodbi ugotavlja drugače, da ni podan temelj), sicer ne bi, kot opozarja pritožba (zaradi ugotavljanja višine uporabnine) postavilo izvedenca gradbene stroke.

13. Po povedanem se izkaže, da je v zvezi z zatrjevanim nasiljem toženca, ki je povzročilo nevzdržnost skupnega bivanja, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Od odgovora na vprašanje, ali se je bila tožnica prisiljena izseliti zaradi toženčevega ravnanja, je odvisna tudi pravilnost nadaljnjega stališča sodbe, s katerim sodba utemeljuje odločitev, da tožnica do uporabnine ni upravičena. To je, da je tožnica privolila v svoje prikrajšanje, ker po izselitvi ni več izkazovala želje po uporabi hiše in je tudi ni zahtevala, čeprav toženec uporabi ne nasprotuje. Trditve tožnice, da se po izselitvi v hišo ni mogla vrniti tudi zato, ker je toženec namestil verigo oziroma železno traverso in zamenjal ključavnico, sodba odpravi z ugotovitvijo, da se je tožnica želela vrniti le zato, ker je želela vzeti svoje stvari. Ne upošteva pa trditve (in izpovedbe) tožnice, da se je zaradi večletnega stopnjevanega psihološkega nasilja toženca bala, da se je bala vrniti in se ga še vedno boji.

14. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje narekuje ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Po eni strani zato, ker bi bila sicer kršena pravica strank do pritožbe, po drugi pa zato, ker o višini uporabnine, tudi če bi bil zahtevek tožnice po temelju utemeljen, ni mogoče odločiti zaradi spora pravdnih strank o višini deleža na skupnem premoženju. Ob dejstvu, da je hiša skupno premoženje, je namreč materialnopravno zmotno stališče sodbe, da zadošča, da sta pravdni stranki v zemljiški knjigi vpisani vsaka do ½. Gre za predhodno vprašanje, o katerem sicer lahko odloči sodišče samo, ali pa, glede na dejstvo, da glede njega že teče postopek pred okrožnim sodiščem, počaka na pravnomočno odločitev in predmetni postopek prekine, kot je (že dvakrat) predlagal toženec, pa je sodišče prve stopnje njegov predlog zavrnilo.

15. Po obrazloženem posebni napotki sodišču prve stopnje, ki bo o zadevi moralo ponovno odločati, niso potrebni. Sodišče prve stopnje naj po ponovni proučitvi dokazov in po potrebi, ponovnem zaslišanju strank, presodi, ali se je bila tožnica, kot trdi, prisiljena izseliti zaradi razmer, ki jih je ustvaril toženec in se zaradi njih tudi ni upala vrniti. Pri dokazni oceni naj upošteva metodološke napotke 8. člena ZPP. Zavzame naj jasno stališče do trditev tožnice, da je zatrjevano spolno in psihološko nasilje trajalo vrsto let in se je psihološko nasilje stopnjevalo do te mere, da ga ni več mogla prenašati. Opredeli naj se do vseh, v izjavi opisanih ravnanj, ki jih tožnica opredeljuje kot psihološko nasilje, tudi do razmer, kakršne so bile novembra 2001, ko se je odločila za izselitev. Odvisno od ponovne presoje naj odloči o višini uporabnine, pri čemer naj upošteva, da je določitev deležev na skupnem premoženju predhodno vprašanje, kot je bilo že obrazloženo.

16. Ob rob trditvam pritožbe o dvomu o nepristranskosti odločitve sodišča prve stopnje, ker po opravljenem zaslišanju strank in prič 13. 2. 2012 sodišče ni odločilo z vmesno sodbo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slednje ne vzbuja dvoma v njegovo nepristranost. Sodišče prve stopnje je takrat očitno ocenilo, da je zahtevek po temelju utemeljen, po ponovnem razmisleku pa je zavzelo drugačno stališče. 17. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o stroških postopka, in bo o stroških postopka postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Po ugotovitvi sodbe je hiša iz katere se je tožnica izselila skupno premoženje, glede ugotovitve deležev na njem pa teče pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. II P 3916/2004. (2) Primerjaj I Cp 876/2005 z dne 1. 6. 2005, I Cp 213/2009 z dne 25. 3. 2009, II Cp 3553/2010 z dne 15. 12. 2010, VSL sodba in sklep I Cp 1764/2010 z dne 6. 10. 2010.